FORUM Nebojse.si

Lepo pozdravljeni!

Že nekaj let občasno prebiram vaš forum, sedaj pa sem se tudi sama registrirala. Predvsem zato, ker sem si končno priznala, da imam tudi jaz težave, da sem morda duševno bolna  :( Več let sem mislila, da bom to rešila sama, brez da bi kdo opazil, kaj mi je. Ampak se je vse preveč zavleklo, bila so obdobja, ko je bilo za živet, večinoma pa ne. Ta strah me je popolnoma okupiral, ga ne znam več obvladat, doživljam napade panike in sem ves čas nesproščena in pod pritiskom.

Saj vem, da je to vse v glavi, da se morajo problemi reševati tam kjer nastajajo, ampak, ko doživim kakšno travmatično izkušnjo se lep čas ne poberem, niti se ne morem kontrolirati, kaj šele da bi obvladala vse te negativne misli, ki se mi podijo po glavi.  :(

Menim, da je moj največji problem strah pred ljudmi, pred skupinami, pred velikimi prostori in na prostem. Tudi drugače sem najbrž čudna ali posebna, mislim da me tako tudi drugi vidijo. Ne morem zaspati v temi, tako da že nekaj let spim ob luči, pa še takrat imam pomisleke (da se za vrati skriva kakšen duh) ali pa imam hude sanje. Bila sem pri osebni zdravnici in to omenila. Predlagala mi je, da grem k psihiatru in mi predpisala pomirjevala.

Zdaj sem končno zbrala pogum in se naročila za obisk.... Tako me je strah... kako povedati, kaj povedati, bojim se da me ne bodo jemali resno. Zanima me, ali te pošljejo na bolniško, če imaš te težave? Kako pa je s kartoteko? Najbrž bo za vedno to zapisano... Saj vem, da moram to sprejeti, drugače bom še vedno tavala v temi, moje težave pa se nikoli ne bodo rešile.

Prosim povejte, kakšne so vaše izkušnje pri zdravniku... je tudi vas bilo strah?
Hvala za vsak odgovor!

Lep dan

mene ni bilo.
tvoja kartoteka je nekaj kar je SAMO med tvojim zdravnikom in tabo. Strah, da bi ne vem kdo zdaj vedel kako pa ti obiskujes psihiatra in si za zihr nora je tako povsem odvec.
Z bolnisko je tako kot pri drugih boleznih. ce bo zdravnik presodil, da ne mores normalno funkcionirati, lahko predlaga bolnisko. ni pa nujno. praviloma bolniske ni, razen ce so tezave RES hude.
in ja, psihiater te jemlje HUDO resno. povej vse, pa ce se ti zdi se tako smesno, neumno ali bebavo, ker mu samo to lahko pomaga do pravilne diagnoze in ga usmeri kako ti lahko njabolje pomaga.
sva zmenjena?  :)

:) :oki: :oki: :oki: :oki:

Spovednik, hvala... upam da bo šlo.

bo bo, sam ne se bat. zdravnik je nekdo, ki ti pomaga :)
recimo, da mas zvito roko: ne bo te strah povedat in ne bo te sram... isto je z depresijo - ampak tega nas je vcasih strah, ker je to vcasih veljalo za nekaj sramotnega... pa se danes je na zalost to neka tabu tema za nekatere...  >:(
ampak isto kot sladkorni bolnik rabi insulin, da lahko normalno funkcionira, isto ljudje z depresijo rabjo hormon srece - najveckrat v obliki antidepresiva, da lahko normalno funkcionirajo  :)

drzi se :oki: :oki: :pomezik:

Piccolina, hvala za spodbudo  :) mi veliko pomeni. Ja najbrž me je strah zato, ker tudi domači na to gledajo kot na nekaj, kar se meni ne bi smelo dogajati in imajo polno nekih stereotipov o tem.  :o

Odmisli domače :ne:, moji vedo za probleme, vendar še vedno ne razumejo, ker niso postavljeni v isto kožo  in doživljanje tega, kar se mi dogaja. Želiš si njihove podpore in razumevanja, vendar so danes te bolezni še vedno TABU za našo družbo.
Kar se tiče psihiatra, se nič ne boj. Poveš mu enako, kot si napisala tukaj gor. Jemljejo te resno in vsak bo imel nasvet. Je zdravnik , kot vsak drugi.

Drži se :rozicodam:

soraja  :rozicodam:
ce domaci gledajo na to tko (nazalost) ti bo pomagalo, da si takticna  :pomezik:
to pa u tem smislu, da jim ni treba vsega povedat, ampak malo po malo in potem odvisno od njihovih reakcij vidis, ce jim poves se malo, al pa rajs nc vec  :A)
pa, pozanimaj se o psihiatru, ce je vredu  :pomezik: nocem te strasit, ampak slovenija kar se psihiatrije tice malcek zaostaja..  :kiselnasmeh:  sej glede psihiatra lahk uprasas in prevers na forumu, al pa poves na kerem koncu isces pa ti kdo koga priporoc  :) :) :)
in, brez strahu  :oki: :)
lp,p. :rozicodam:

Trzinka, res je tabu in vprašanje kaj vse si slikajo v mislih pa ne rečejo. Pa ni važno... meni je zdaj najpomembnejše, da sem zbrala tolk poguma in si priznala, da moram k psihiatru.

Piccolina, meni je zdravnica povedala za enega psihiatra, pravi da je v redu in si vzame čas... bomo videli. Sem se pa že naročila, tako da bom sedaj šla, če pa ne bo ok, pa mi tudi kak kilometer ne bo predstavljal ovir, da grem h komu drugemu.
Saj bom poročala, kako bo  :laughing:

Joj super ljudje ste tule res...  :oki: mi je kar nekaj padlo iz srčka, ko prebiram te nasvete. :)

soraja odlicno! :wav: :wav: :clap: :clap:
se tipkamo ja  :) :) :oki:
lp :sonce:

Soraja pozdravljena in čestitke za pogum,katerega vem,da si težko zbrala.
Tudi mene je bilo zelo strah,ko sem šla prvič k psihiatru,še dobro da nisem s seboj odnesla wc školjke.
Pojma nisem imela kaj naj povem,kaj naj rečem,kako naj rečem,cel kup vprašajev sem imela v sebi.
Ko pa si tam pogovor lepo steče,psihiater ti lepo razloži in to je to .
Drži se !

lp

Bikica, hvala  ;D

Upam, da bo tudi meni uspelo povedati za kaj se gre. Pisanje mi gre lažje od rok... Imam polno nekih občutkov, da to ni res, da si izmišljujem, da hočem lažje priti skozi življenje in da sem lena ter nesposobna. Če ne bi pred kratkim spet doživela tega paničnega strahu pred 20 ljudmi, ko sem se cela tresla, bi verjetno še naprej tako mislila.

soraja!
tud js sm premisljevala, da si use zmisljujem...  :A) tko da vem kako je to.. ko sm se dobr pocutla, sm rekla, sej sm cool, uno se mi sam zdi... ko pa sm bla v krizi pa se zdalec nism misla tko..
ce pravis da ti gre pisat lazje od rok, je to super!! :oki:
js sm se tud bala, da bom pozabla use povedat, ko bom notr pr zdravniku in zato sm si vse lepo  napisala in papir nesla sabo. napisane sm mela glevne tocke, kaj je narobe in umes poskilila na papir in preverla, ce je se kej za povedat  :) :oki: :oki: naj te ne bo sram, prakticiraj!!  :happy:
lp, p.  :rozicodam:

To pa ni slaba ideja. Se mi zdi, da tudi jaz znam kaj pomembnega pozabit, ker ko sem živčna sem kot en hlod, kar otrpnem in izklopim možgane... Da ne bo potem rekel, naj grem na sprehod, pa bo bolje. :'( 

hehe :)
bos mela listek in ko bos enkrat zacela govorit, bo vse cool  :oki: :oki:
js sm bla enkrat tko zivcna, da so se mi roke tko treeeeeeslee :sesmejem: :sesmejem: da groza  :kiselnasmeh: pol pa sm se umirila  :)

Ti verjamem, saj jaz tudi računam na tresenje  :kiselnasmeh:
Ja si bom zagotovo zapisala, vsaj za boljši občutek. Kako dolgo pa traja takšen obisk?

Kakšne izkušnje pa imate z osebnimi zdravniki? Jaz sem danes bila pri osebni zdravnici, ki mi je napisala napotnico za psihiatra. Imela sem občutek, da me ne jemlje tako resno. Ko sem omenila, da imam fobije že od otroštva, je samo rekla da to bi že morala zdavnaj pozabiti in da to ni razlog za zdajšnje panične napade. Na napotnici je sicer napisano fobije i.o. Mogoče se tam nisem pravilno izražala in povedala vsega, sem pa kar malo žalostna, da mi reče nekaj takšnega.

to je cist odvisno od zdravnika.. jz sm bla prej vedno "prfect girl" pol pa sm kr zlepega sla po napotnico, pa ji pac povedala par stvari, pa ni blo problema... moja osebna zdravnica, je celo klicala na mojo solo, pa vprasala, ce upostevajo moje stanje ipd.. tko da res cist odvisno..
in ja, to kar ti je una tvoja rekla, ne jemlji osebno, bo ze cas pokazal svoje.. sicer pa ona ne ve, kako se pocuts ti in ti nima kej sugerirat!!  :pomezik:
pogumna si! :rozicodam:

pri psihiatru nevem..  :( ce ti ne bo pustu govori in ce si ne bo casa vzel, pa kr neka zdravila predpisu, pol bomo raje poiskal drugega :pomezik:
ce ne, pa si bo vzel dovolj casa! 1 uro ma pomoje rezarvirano  :pomezik: drgac pa tud odvisno, kok hitr bos vse povedala :) pa pol ce bo se kej uprasu... skratka, ti SPRASUJ!!! ker redki so, da bi sami od sebe kej povedal.. ce pa vidjo da sprasujes, je to znak, da hoces neki nardit  :) nwm, js sm veckrat uprasala : kaj mi vi svetujete, kaj vi menite o tem, kako bi blo najboljse da se odzovem v tej situaciji, kako naj z domacimi, glede da ne razumejo,.....


men je 1. pomagalo, da je sla prijatelca z mano in je ona govorila, ker js nism bla sposobna  :o

Piccolina hvala ti za izčrpen opis... :rozicodam:
Saj verjela mi je in je bila drugače razumevajoča, ampak ona včasih kaj po svoje pove, saj razumem, ljudje smo pač različni...
Super da imaš takšno zdravnico  :oki: Bom upoštevala vse tvoje nasvete, pa še zapisala si bom, da kaj ne pozabim.  :o
Kaj pa meniš o tem, da bi šla moja mama zraven?

Verjetno osebna zdravnica ni mislila nič slabega s tem, je bila pa vsekakor neumesna v odgovoru. Pri takih problemih in težavah bi nas morali jemati resno.
Kar se tiče obiska pri psihiatru, je pa takole. Naj gre mama s teboj do tja, vendar v sobo pojdi sama, saj te bo zdravnica marsikaj vprašala, tudi o otroštvu in morda ti ne boš tako sproščena, ali pa bo mami kaj nerodno. V bistvu rešuješ svoje probleme sama, ob strani ti pa stoji mama in to je dobro.
Kar ti pade na misel vprašaj, zapiši si, ker boš do takrat pozabila. Bodi sproščena, vse povej kaj te muči, od kdaj, kako doživljaš. Sicer pa psihiatri to že itak obvladajo....

Trzinka, imaš prav. Je bolje, da mama kar zunaj počaka. Ker se lahko zgodi, da si kaj ne bom upala povedati pred njo in še ta občutek potem, da mama namesto mene rešuje probleme, ki mi ne bi nič koristil...  :ne:
Upam, da bom zmogla...  :seznojim:  :)

ce te kok tok resno jemlje, pa ce ti verjame in hoce pomagat, pol bi blo super, da gre, ce pa te sploh ne jemlje resno, pa nwm.. lahk da bo kej pomagal, ce gre zraven , al pa tud ne.. :kiselnasmeh:
ce ji tok zaupas, probi, pa jo vzem s sabo, ce pa ne, pa rajs se.
a to si misla s sabo noter v ambulanto, pred zdravnika ane?

kot je ze trzinka napisala, jz ti svetujem, da gres najprej sama noter, pa poves, da bi rada sama mal stvari opisala, pa da cez 10 min naj mama noter pride, pa se ona pove kaj meni, pa misli o tem, kaj se s tabo dogaja, pa kko ona to opaza, pol zadnjih 15 - 20 min, kok pac ostane, pa naj gre mama ven, pa ti se poves, ce si kej pozabla, al pa ce te on kej vprasa... povej mu, da hoces pac tak nacin,.. ce bo pa on kej drgac predlagu, pa bos vidla kko bo  :pomezik:
nevem pa kok je pameten, da bi sla mama sama noter.. pr men ni blo dobr..  :(

Pozdravljena Soraya,

tudi sama sem nova na forumu, isto sem se spravljala naročit k psihiatru kot "lačen srat" :) in zdej mam končno datum - novembra. Me pa isto stiska kot tebe... Js se že kr vidim kok se bom prcmerla not, da bom čist iz sebe in prestrašena... Upam, da bo šlo... Držim pesti tudi zate...  :rozicodam:
Kdaj pa imaš datum?

Imam pa še dodatno vprašanje za vse... Tudi js sem se naročila psihiatrinji in v bistvu ne vem nič o njej. Sestra, ki se je oglasla na telefon je bla full prjazna, kaj več pa ne vem... :( A ima mogoče kdo izkušnje? Naročena sem pri dr. Metodi Vidmar Vengust v Celju???

Hvala in lep dan  :P

Piccolina, sem se tako odločila, da bom kar sama šla not k psihiatru, imata s Trzinko prav. Če pa bo karkoli, pa mamo še vedno lahko pokličem, da kaj dodatno pojasni... nima smisla, da je ves čas zraven, saj res nisem stara 5 let  :)

Metuljček, lepo pozdravljena. Sva pa na istem a ne. :seznojim:  ;D
Jaz pa imam že kmalu datum, to je naslednji petek. Sem si začela zapisovat, ker če ne bom dovolj pogumna ali pa se ne bom vsega spomnila, bo mi napisano v  pomoč. Drži se, držim pesti zate!  :oki:

Vsi , ki greste prvič k psihiatru, pogum :oki:. Ne sramujte se jokati in izlivati svojih čustev, svojega trpljenja, svoje bolečine. Oni so zato tam in so navajeni tega, nihče se vam ne bo smejal ali vas zaradi tega podcenjeval. Bodo pa edino tako vedeli, kaj se z vami dogaja, kako vse doživljate, na kakšen način poskušate sami reševati svojo bolezen.
Sem bila pri psihiatru, hodim na psihoterapije, pa se vedno zjočem, kadar mi je hudo ali kaj podoživljam. Terapevtka me ni nikoli skritizirala, nikoli rekla slabe besede, ampak mi je vedno svetovala in mi dovolila , da izlijem iz sebe svojo bolečino. Tam sem zato, da izpraznim, kar mi leži na duši, da spoznam, kje je zanka moje bolezni, da spremenim svoje miselne vzorce in da začnem realno razmišljati in gledati na stvari, katerih se bojim, zaradi katerih imam ankso, depresijo in panične napade.
Vsekakor pa je pomembno, da se s specialistom ujameta, oz. začutita, da si zaupata. Če ne je bolje, da zamenjaš terapevta ali psihiatra. Odkritost je tu veliko vredna.

Živjo še od mene. Bom še jaz povedala mojo izkušnjo. Ko sem po mamini smrti padla v depresijo in dobila napad tesnobe, sploh nisem vedela, kaj se dogaja z mano. Mislila sem,da je pač normalno, da tako trpim, ko sem pa izgubila zelo ljubljeno osebo. In tako sem trpela tri mesece. Večkrat sem pomislila na to, da bi rabila psihiatra, da me nekako postavi na noge. Zanimivo je,da ima moj psihiater ordinacijo na drugi strani hodnika moje službe, zato se poznava že od prej. Enkrat sem ga vprašala v dvigalu, če lahko pride človek k njemu tudi samoplačniško, pa mi je povedal,da lahko, vendar je čakalna doba šest mesecev. Uh, jaz sem komaj dan preživela, kaj šele pol leta. Vendar pa so me vsi, tako prijatelji, kot partner prepričevali, da jaz pa res ne rabim psihiatra, da bom zmogla sama, ker sem dost močna, pozitivna... ??? Res sem bila pred to mojo izkušnjo rama za jokanje mojim prijateljicam, vedno sem imela za njih pameten nasvet, pomirila sem jih, potolažila, pri sebi sem pa čisto odpovedala in tega niso mogli razumeti...saj še sama nisem. ??? No, ko sem po treh mesecih ugotovila, da je to stanje nevzdržno, mislila sem samo še na to, da bi umrla in bi blo konec te more,sem šla malo na net raziskovat kakšni so simptomi depresije in ugotovila, da sem že globoko v njej. Takoj drugi dan sem poklicala svojo osebno zdravnico in se naročila. Sprejela me je še isti dan in pri njej sem se čisto sesula, zjokala, komaj sem ji povedala kaj me muči. Bila je zelo razumevajoča, me poslušala, potolažila, da nisem edina, da je veliko mladih ljudi v depresiji in potrebujejo strokovno pomoč. Dala mi je napotnico za psihiatra in sicer pod nujno, zato sem tudi pri njem prišla na vrsto že naslednji dan. Ne morete si misliti, kako me je cel dan zvijalo. Doživljala sem napade tesnobe, nisem mogla jest, bila sem čisto mravljinčasta. Tuhtala sem kaj mu bom povedala, da sem itak zmešana in me bo odpokal v bolnico, da se mi bo smejal...pa še poznava se (sicer uradno, pa vendar). Ampak, ko sem se vsedela na stol nasproti njega, so se mi vse moje stiske, vsi strahovi, vse težave izlile iz ust in iz oči (v obliki solz). Pri njem sem bila več kot pol ure in on me je poslušal in mi dal vedeti, da nisem edina s takimi občutki in težavami. Pojasnil mi je tudi o ADjih, ki mi jih je predpisal ter mi vlil pogum, da bo bolje. Rekel je, da lahko pridem k njemu kadarkoli, saj sva praktično soseda. In res sedaj, če imam kakšne slabe dni ali težave ali vprašanje, zjutraj potrkam, oddam kartico, potem pa me pokliče, ko ima vmes kaj časa. Vsakič, ko odidem od njega mi je lažje, počutim se bolje. Zato mislim, da kar pogumno, brez strahu ozdravitvi naproti  :oki: Psihiatri so pač zdravniki, ki zdravijo našo dušo. Saj tudi h ginekologu ni prijetno iti na pregled in kazati naše intimne dele, pa vendar gremo, ker je to dobro za naše zdravje. Tudi psihiater je tam zato, da nam pomaga in  verjamem, da je navajen "vsega hudega". Jaz sem imela res hude pomisleke, vendar si ne predstavljam kako bi bilo z mano, če ne bi zbrala poguma in odšla po pomoč. Soraja le pogum, boš videla, da bo vse o.k.  :clap:

Soraja hvala... :) Tudi jaz bom držala pesti-torej že kar kmalu... Upam, da boš poročala kako in kaj je bilo :D

Slavka-hvala za te besede.... Mislim, da se vsi najbolj bojimo, da nas bodo psihiatri kar zaprli v bolnico in da bomo mel pol etiketo "ta ki je bil v norišnici"... Sama sem vedno občudovala, ko sem slišala za koga, ki je šel v psih. bolnico in prišel potem kar kmalu ven in je bil o.k. ...

Mislim, da je problem res v tem, da se stereotipi še niso porušli, da se še vedno govori o norišnici in da ljudje, ki se še niso znašli v takšnih težavah, kot smo mi, si niti v sanjah ne morejo predstavljati, kako je to in da res ni nič drugače, kot če gre za fizično bolezen. Še vedno je čisto "normalno" fizično zbolet, duševne bolezni pa se še vedno držijo slabi priokusi - predvsem, ker se o njih premalo govori... Upam, da se bo to spremenilo in da ljudje ne bomo več tako ozkogledni...

Tudi sama sem si včasih takšne težave čisto drugače predstavljala..... Mogoče je pa namen vsega tega, da si odprem oči in zbistrim pogled   :P

Skratka bravo za vse nas, da ne dolgovezim več  :sesmejem:  :rozicodam:

zivjo metuljcek!!
bom se js preverla tole tvojo psihiatrinjo, ker sm slisala v celju ze za par takih, ki te spravjo v grob, ne pa pomagajo.. nocem te strasit, ampak, kar je ziher je ziher ane? bom preverla, pa ti javim
lp, p :rozicodam:

zivjo metuljcek!!
bom se js preverla tole tvojo psihiatrinjo, ker sm slisala v celju ze za par takih, ki te spravjo v grob, ne pa pomagajo.. nocem te strasit, ampak, kar je ziher je ziher ane? bom preverla, pa ti javim
lp, p :rozicodam:


[/quote]

Ja lepo prosim Piccolina... Bom izredno vesela vsakega mnenja in informacije... :) Sama nisem na netu nič kaj našla-razen tega, da bi se naj ukvarjala ravno s to kognitivno-vedenjsko terapijo-skor specializirana za panične napade ;) Pa na enem forumu je ena napisala, da ni bila njena pacientka, da pa je vidla kr neki zadovoljnih pacientov, ko je delala pri njej... Ampak saj veš, ena lastovka še ne prinese pomladi ;)

Torej, se priporočam  :rozicodam:  :clap:  :onaposlusa:

ja, ni blema, ju3 pridem u slovenijo, pa bom poklicala svojo frendico u celje, pa ona bo mogoce vedla  :pomezik: ma ce bo mela cas, se bo celo pozanimala  :)

he, kot da bi sebe brala ....



Držim pesti !  :oki:




 :oki:

metuljcek zivjoo!!  :)  lihkar sm se vrnla is slovenije   8)

sm preverla dr Metodo vidmar. je pedopsihiatrinja ane? :oki:
no ta moja prjatelca is celja pozna neko punco, ki hodi k njej. ni mi sicer znala povedat kej natancnega, ampak, ce ni pritozb, je to ze dober znak :oki: :oki:

ker ce ti jo kak psihiater zagode, pol se to kr hitr zve :pomezik:

drzi se, pa se tipkamo
lp, p :038:

Piccolina najlepša hvala :) Upam, da je res o.k. :) Super si, da nisi pozabla na mene :*

Bom pa novembra poročala še svoje izkušnje :)

Lep, nasmejan dan želim

ja jz tud upam, da je ok  :)
ce ne, pa bomo kako drugo nasli  :)

in, brez skrbi, ne bos sama  :)  ker ko moja zdaj BIVSA SEVEDA psihiatrinja u mb ni bla ok, sm ostala cist cist sama... mama se je strinjala z njo, da si kao jz use pomalem zmisljujem... edina prjatelca, k mi je nonstop pomagala, je predlagala, da bi prekinle stike, ker je mama zlo grdo zacela govorit o njej, kao da je ta prjatelca kriva, kaj se men dogaja, pa prekinle sve stike, da ta crazy psihiatrinja ne bi mogla rect, da mi prjatelca pere mozgane.. spomnim se, da je biu torek 27. maj, in da sve s to prijateljco jokale po telefonu ceu popoldan...

rezultat tega je biu, da sem cez slab mesec dni pristala v lj na klinicnem oddelku za mentalno zdravljenje  :kiselnasmeh: :kiselnasmeh:  takrat je mama klicala to mojo prjatelco in jo prosla za pomoc....  eh, groza!!!

ti uglavnem vedi, da tud ce una ne bo ok, da TI ne bos sama in da ti bomo pomagal drugo poiskat  :oki: :oki:

Ojej..... No, to pa upam, da se ne bo zgodilo...  :o

Kak se pa piše tista tvoja BIVŠA psihiatrinja? Ker moj fant ma tudi v MB, pa me zanima, da ni to ista... :/


Lep dan, s sončkom obsijan :P

Metka But     :nanosilih:   :sesmejem: :sesmejem:

O.k. :) Ni ista :P  :clap:

Pozdravljeni

Sem preživela  ;D Seveda celo noč nisem zaspala, tolk sem razmišljala kaj vse moram povedati. Na srečo sem si nekaj dni prej vse zapisala na listu in ko sem prišla do psihiatra, sem samo prebrala. Ne vem, če bi mi uspelo brez zapiskov. :unsure: Psihiater je bil izredno prijazen in razumevajoč, tako da vseskup ni bilo tako  travmatično kot sem se najprej bala. Predpisal mi je zdravila in psihoterapijo... in sedaj bom hodila še k psihologinji. Vesela sem, da sem zbrala pogum in naredila to kar bi morala že davno. So pa moje težave dosti hude in se ne slepim, da bo minilo hitro. Povedal mi je, da moram računati vsaj na kakšni dve leti zdravljenja. Vesela sem, da sem dobila zdravila, katera že jemljem. Vem, da je to samo prvi korak in zavedam se, da je še dolga pot pred mano, preden ozdravim.
Toliko za za zdaj.

Vas pa sprašujem, za tiste ki hodite na psihoterapije, koliko to pomaga, kaj se tam dogaja, kaj vas sprašujejo in vse ostale izkušnje, ki jih imate. Jaz bom reševala neke teste, zanima me kakšni testi so to in kaj z njimi ugotavljajo.

Lepo vas pozdravljam in vam želim veliko zdravja in dobrega počutja. :rozicodam:

Bravo za pogumen korak Soraja. :clap:

Testi so nekak v domeni psihologov.
Na podlagi testov ugotavljajo kje bi lahko imela težave, kakšen tip osebnosti si itd...
(samozavest, otroštvo...) Ne gre za diagnozo, gre le za predispozicije, nagnjenost k čemu...
Nato se pogovarjata o tebi..tvojih občutkih, mislim, stiskah...s tem spoznavaš predvsem ti sama sebe,
učiš se sebe razumet..razumet svoja vedenja,...se zaveš da imaš vedno možnost izbire vedenja...

Psihoterapevti zdravijo skozi pogovor. Sama skozi pogovor z njim odkrivaš sebe.
Terapevt ti osvetljuje situacijo bolj kot jo sama vidiš, skuša te pripeljat do tega,
da si sama sposobna realno uvideti situacijo in ne le skozi čustveno obarvano prizmo.
Skupaj odkrivata tvoje vzorce vedenja in počasi uvidiš, da jih lahko tudi spreminjaš.
Terapevt ti da tudi kakšne naloge, morda postopno izpostavljanje situacijam ki so ti neprijetne...
nato se skupaj pogovarjata o občutkih ki so se ti v situaciji dogajali, kaj si takrat razmišljala..pišeš na primer dnevnik razpoloženja, misli itd...

Nekateri psihologi so tudi psihoterapevti.
Prav tako so nekateri psihiatri tudi psihoterapevti.
Psihoterapevtskih smeri je veliko (KVT, TA, Psihoanaliza, integrativna, geštalt...)
Pravi čas za psihoterapijo v Sloveniji pa šele prihaja in bo to lahko samostojen poklic.

Soraja,  :clap: :clap:, na dobri poti si.
Kar se tiče psihoterapij, ti je pa Aslan vse napisala :oki:

Aslan vse napisala  :oki: nimam kaj za dodati razen tega...da moramo ce hocemo da je terapija uspesna
terapevtu 100% zaupati. To en gre cez noč, samo ko je zaupanje pristno potem mu zaupamo tudi tiste majhne skrivnosti ki nam dnevno povzrocajo ankso.

soraja  :pomezik: :oki: :rozicodam:

Pozdravljeni. Letos bo devet let odkar sem prvic pisala sem. Sem se vedno na terapijah s tableti. Vmes je psihiater umrl, tako da imam novo zdravnico. Ampak se mi stanje izboljšuje. Predvsem zaradi dela na sebi in trdne vere v dobro. Opustila sem cigarete, alkohol in sladkarije. Pa ni bilo lahko... Človek je od vseh teh razvad predvsem psihično odvisen. Pa je vseeno slo, ceprav naj bi bila po mnenju psihologinje labilna oseba.
Kako pa ste vi? Res se dolgo nismo nic brali, bom vesela vsakega komentarja.
Pozdravček, Soraja

Soraja en velik BRAVO za vso prehojeno pot.
Spoznavanje sebe in upgrade sebe ni lahek zalogaj.
 :rozicodam:

Aslan pozdravljena in hvala  :oki:
Tako je, kot si rekla. Spomnim se kje sem zacela, danes pa sem ze toliko spoznala o sebi, o zivljenju... Pocasi hodim po pravi poti in tega se zelo veselim.

In člani tega velecenjenega društva se veselimo s teboj. :oki:


                         Poni

Poni   :wav:

Hej!

Naj ti odgovorim na nekaj vprašanj in težav, ki te mučijo.

1. Da, ogromno ljudi hodi do psihiatra ravno zaradi socialne anksioznosti. Pomirjevala so kakor alkohol odličen lubrikant za dobro počutje v družbi. Je pa to črna luknja. Tvoje GP ne morem soditi, ker ti jih je predpisala, bo pa psihiater najbrž pravi naslov.

2. 99% ljudi na tem forumu NI duševno bolnih. Anksioznost (v kateri koli obliki) NI duševna bolezen, ampak nepravilno delovanje možganov, ki so se naučili, da je potrebno v določeni situaciji tako ali tako reagirati. Zato sam nisem pristaš teorije o kemičnem ravnovesju v možganih. Menim, da so se slednji le naučili tako reagirati. Na človeku samem je, da s svojo trmo premaga te težave in zopet zaživi kot "normalen" človek. Duševna bolezen se po mojem mnenju začne s psihozami ali težkimi oblikami shizofrenije, pa še te so večkrat posledice nakopičenega stresa, nespečnosti ... kot pa dejanske okvare možganov. Duševni bolniki so debili, idioti (ne poznam več vsega izrazoslovja). Moje skromno mnenje.

3. Žal, kar je enkrat v tvoji kartoteki, je vidno marsikomu (vem, ker sem se nekaj časa ukvarjal z zavarovalništvom). Na GDPR (nova Uredba o varstvu osebnih podatkov) se je tu nesmiselno sklicevati, kajti obstaja veliko lukenj. Vsi zdravniki vedo, katere tablete so ti bile predpisane. Mnogi tudi štejejo tablete, ker tudi nad njmi bdi Veliki Brat, pred katerim bi se morali eventuelno zagovarjati. Zato sem sam večinoma dvigoval tablete na beli recept. Zdej to je spet tako ... če ti zmanjka tablet in ne moreš priti do psihiatra, ti bo GP lahko na podlagi podatkov predpisal teblete, ki jih jemlješ. Po drugi strani pa si v sistemu. K sreči so antidepresivi in pomirjevala daleč najbolj pogosteje predpisana zdravila in sam v lekarni večkrat vidim, kako jih kdo odnese dobesedno celo vrečo, obstaja pa na tem področju še vedno določena stigma.

Skratka, vse dobro! S farmakologijo ali brez!