FORUM Nebojse.si

Tako,

po parih mesecih spet malo pišem.
Službe še vedno ni. Jemljem AD-je, ki mi pomagajo. Sicer pa je vse sesuto.
Ne verjamem, da bom še kdaj imel službo. To tako neznosno pritiska name. K fantu se je odselila tudi sestra in tako sem sam v tej ogromni hiši. Ne vem kje živi, ne pokliče ... domov pride 1x na 9-10 dni, za 20 min... vsa živčna. Če pokličem jaz, me na hitro odpravi ... včasih sredi besede zaslišim "no, adijo".

Ne vem kaj naj. Službo iščem, a me je hkrati skoraj strah pošiljati prošnje, čeprav vem, da je to edina pot.

Z živci sem čisto na koncu. Ne morem več. Nihče ne razume, da je prav vse postalo neznosen napor.

Ima kdo kako idejo kako bi izboljšal stvari?

Lp

A

Hej, a nimaš nobenega prijatelja, da se kaj pogovoriš? :pomezik:
Mogoče bi si poiskala kakšno strokovno pomoč, kjer bi se lahko kaj pogovorila, zaupala :clap:
Če si čisto sam, ni ok!

sem malo prebirala tvoje prejšnje prispevke.. da si osvežim spomin.. Se spomnim, kako navdušeno si govoril o vrtu  :oki:..

Služba ? Ne vem, kaj si po izobrazbi... ali si na zavodu ?

Glej, zgleda da je s sestro vse OK. Super. Kot drugo, mogoče sestra misli, da preveč "pritiskaš" nanjo, pa se malo izogiba obiskov  ???.. Glej, ne vem.. Si na vasi, vidim da si aktiven pri cerkvenih zadevah.. Daj izkoristi ta druženja. Res ne smeš sam premlevati zadev. Nekje sem zasledila, da "ne boš imel svoje familije" .. Kako veš ? Misliš, da si prestar ? Se mi zdi, da si še precej "nahoden"  :pomezik:, pa brez zamere..

Glej, glavo pokonci. Ti imaš vsaj zemljo  :oki:, možnost priti do hrane  :wav:... uživati na svežem zraku,.. kaj pa oni, ki so "zabetonirani v betonu "  ???
Ja, mogoče si res sit vsega tega.. kaj pa je razlog, da res ne dobiš službe ? Jo iščeš preblizu ..

daj povej kaj več,.. no ja mogoče si že pred meseci... ampak sem "podabila"  :pomezik:

Nič se potapljat, maš da splavaš  :jadralec: ...


 

Tudi se te spomnim iz starih postov. Verjamem da ti je hudo ker se je odselila se sestra, se mi je zdelo da  jo imes zelo rad in je sedaj prazna hisa. Pravis da si aktiven pri zboru in mislim da to moras vzdrzevat, tam srecas dosti ljudi in naj ti bo to potrditev da nekaj znas zelo dobro. Ce imas cas mogoce lahko poskusas se kaj razsiriti, samo ne vem koliko se da kaj zasluzit s tem. Ena moja prijateljica ki je tudi organistka pogosto igra na poroka kaksnih prireditvah in nekaj je.

Glede sluzbe pa tako, imam isto izobrazbo kot ti in iskanje sluzbe je grozen probelm v mojem zivljenju.Prakticno za to smer ni sluzb oziroma prevec diplomantov. Zadevo sem resila tako da sem pac vzela kar se je ponudilo, za kar se dalec ne bi rabla izobrazbe in ni ravno izziv. Samo delo je in nekaj place, dan zapolnjen.

Vzemi kar se ti ponuja, mogoce bos scasoma lahko napredoval ali poiskal kaj drugega. Vseeno boljse kot sedeti doma, ceprav ni lahko in vcasih boli.

uh. jaz bi takoj zamenjal s teboj.

ne razumem pa zakaj ne upas posiljat prosenj. a zato ker bojo rekli ne? poslji jih 100. to ni nikogar ubilo. in ja, vedno bo vecina rekla ne. to je tako kot frajerji v diskacu. midva, ko sva vljudna, ne teziva puncam, pa se potem ne klinckava. frajer pa oblaja vsako in 99 mi jih rece naj od*ebe, stoto pa odpelje v avto in juhuhu. he scores. we don't. wanna score? prepare for lots of rejections:)

Kako prijazna sestra... Pusti te na cedilu tako... Eh, to so ti ženske... Lepo je šla iz bede k svojemu fantu, k princu na belem konju iz bede. Princ jo je rešil.  :slabost:

Verjemi, da če bil ženska, bi ti bilo lažje. Spoznal bi enega bogatega in bi bilo to to. Zakaj je sestra se lahko rešila. Ker je ženska, ti pa si moški. Tukaj se vidi, zakaj so brezdomci pretežno moški...

lol  :sesmejem:

Ti se kar smej... Me prav zanima ali si že kdaj sama na kaj takega pomislila... Dvomim... Če je LoL vse kar zmoreš komentirati, potem pa res...

ne glede na to ce si moski al zenska... vse je odvisa od samopodobe in stalisca..
in tisti lol in smejko ni blo misljeno zaljivo

• ne glede na to ce si moski al zenska...

Večje vudalaštine pa še ne... 

In zakaj je 90% vseh brezdomcev moških...

nwm, jim ocitn ze pase tko..
kaj je vudalastina?

ker so večje reve od žensk  >:(.. in se praviloma nočejo al pa ne znajo spoprijeti s problemi.. žal je tako  :kiselnasmeh:

Pain, a ti se prav moraš v vsaki temi zbruhat s temi svojimi neumnostmi? :delirij:
Araya, ne zmeni se zanj. Še se oglasi in drži se! :rozicodam:

 :oki: ker bežijo pred težavo v alkohol...to vodi v biti brez službe... to v biti brez denarja...
Vzeti za partnerja nekoga, ki pije, sedi v lokalčkih cel dan, ne dela in bluzi...ZAKAJ ŽE?
Zato da sami sebi težave nakopljemo? Da poslušamo cel lajf kako so drugi krivi za njegove težave...
in mi happy njegovi odrešitelji, ki nas pa ON res "neizmerno ljubi"...

Partnerja iščemo po vrlinah...ena teh je tudi samostojnost, odgovornost do sebe, sposobnost narest kaj iz sebe...človek, ki je zadovoljen z seboj je sproščen sogovornik, je lahko duhovit, zna čas preživljat kvalitetno...lahko DAJE in SPREJMA ljubezen...


Araya tebi pa želim vse dobro...pojdi do kakega psihologa, psihoterapevta in se pogovori o stiskah ki te mučijo. Laže ti bo. Možnosti in poti iz stiske obstajajo vedno, le ko smo na tleh jih nismo sposobni videti.

Kje pa piše, da so vsi brezdomci alkoholiki? Sploh niso vsi, veste... In nehajte se sprenevedati, da je tradicionalen pogled na zvezo takšen, da mora moški prinašati denar domov... To je tisto...

Me prav zanima s koliko brezdomci ste že govorili. Jaz sem že z večimi pa imajo narejeno tudi fakulteto pa pač nimajo službe... To je to... In žensko bo vsak vzel domov za kuhat pa za seks... To je tisto...

ne sodi druge po sebi Pain :kiselnasmeh:

Araya piši kako si !
ENi in isti, v vsaki temi pišejo bedarije. naj te to ne odvrne od pisanja !

Araya, mogoče ima pa sestra tudi kakšne probleme. Kolikor se spomnim te je bilo strah, da ima raka? Se motim? So bili pregledi v redu?
Mogoče si želi, da bi bil bolj samostojen in ne toliko odvisen od njene družbe. Izkoristi priložnost in se pogovori z njo. Saj veš, da smo ženske muhaste osebe. Prepričana sem, da te ima zelo rada.
Se pa strinjam s Tačko in Aslan glede moških in spoprijemanja s problemi. Tako pač je, ampak niso vsi za v isti koš.

Ja morda jih ima, a jaz zanje ne vem. O njih se z menoj, kadar je "zaljubljena" sploh ne pogovarja ... V bistvu  se ne pogovarja o ničemer... izmenjujeva fraze in se izogibava vprašanjem, ker bi bilo preveč utrujajoče.

Raka nima. Hvala Bogu! Zdi se mi, da beži pred menoj in mojo nesrečo. Ni ji me treba gledati, zato me tudi ne gleda.
Odšla je hitro, brez pozdrava ... ne vem kje točno živi, tistega fanta sem videl le enkrat. Pustila je tudi svoj mladinski zbor, ki sem ga prevzel jaz... brez pojasnila in brez kakrnekoli poslovitve... samo rez. Tako se tega ne dela!

Vem, da tako ne morem živeti. Sem na tleh. Trudim se migati, trudim se vleči ven. Trudim se živeti. A sem popolnoma brez moči, izčrpan. Zjutraj komaj vstanem. Ne vem več kaj lahko ponudim svetu.

Želim si, da bi se ne zbudil več. Spati, spati, spati. Tako zelo sem utrujen. Ne morem več. Ne vem, če se sploh še hočem boriti. Upa zmage očitno ni več.

Zakaj bi ti ponujal svetu? Ne smeš se kar tako pustiti.
Osebno mislim, da je tvoji sestri izredno težko gledati te v takšnem stanju. Zato se te morda tudi izogiba.
Ne bom pozabila prijateljičinih besed lansko leto. Padla sem v globoko depresijo, zaradi mamine bolezni. Ko sem se počutila malo bolje(s pomočjo ADjev seveda) sem se odločila, da se premaknem nekam, pa čeprav samo do nje in nazaj domov. Veš kaj mi je rekla en mesec po tistem, ko sem bila mnogo bolje?
"Veš, še nikoli v življenju te nisem videla takšne. Sem se te ustrašila, grozno si izgledala. Sploh nisi bila prisotna, kot duh. Takšne te ne poznam in te ne želim več videti, ker si moja prijateljica in te imam rada. Vzemi se v roke, ti bom pomagala!
Besede so se me dotaknile, zavedala sem se, da ji ni vseeno, ampak jo je bolelo, ko me je gledala. Ker je takrat bila tudi ona nemočna. In takemu človeku ne znaš pomagati, je težko.
Z mislimi daleč, nerealne so bile itak....Bolečina neznosna, volja na psu. Upala sem, da bo čim hitreje vse minilo. Štela sem dneve, kdaj bodo zdravila prijela, ker sem želela živeti.
Ne smeš obupati, verjemi vase. Razumem, da ti je težko, ampak sam si poskušaj pomagati.Poišči si ustrezno pomoč. Naredi vse za svoje zdravje, za svojo mladost, za svoje življenje. Sestri pa lahko napišeš pismo in ji ga vročiš naslednjič ko pride. Tudi njej ni lahko, verjemi.

Drži se :rozicodam:

Ne vem kaj naj. Tako preprosto je to. Ne vidim ven. Nekatere stvari mi še vedno uspevajo ... npr. odrasli zbor kar cveti, dobivam skoraj vsak mesec kakega pevca... zdi se mi, da se ljudje ob meni morda celo kar dobro počutijo. Vabijo me na kosila, zajtrke in kavice... jaz pa sploh ne morem med ljudi... se počutim tako odtujenega. Pri vsaki stvari kamor grem, potrebujem občutek, da sem za nekaj potreben, sicer najraje kar izginem ali pa se izognem.

Samota je edini mir, ki ga poznam, po drugi strani pa hrepenim po druzžbi, po dotiku... Nihče se me nikoli ne dotakne. Kot da bi bil garjav pes. Pučutim se ne dosti drugače ali bolje.


Po drugi strani pa sem z živci na končno, finančno sem uničen, službe ni in v tej krizi je očitno ne bo ... prijavljam se na popolnoma druga mesta mesta, za nižje stopnje izobrazbe, povsod kjer je vsaj malo upa, a niti blizu ne pridem. Vse se zdi uničeno, ničesar več ni tukaj.  Potapljam se.

Sestro na nek način razumem, po drugi strani pa ji zamerim. Mislim, da bi mi lahko vsaj malo stala ob strani... tudi jaz sem njej. Ob meni ni nikogar.

Če bi mi kdo rekel, da imam na izbiro, da ponoči umrem, bi takoj izbral to opcijo. Ne vidim smisla, nimam več veselja, moje možnosti so tako omejene. Prijatelji se me večinoma izogibajo, vse kar je od mene ostalo, je en sam problem.

Do konca oktobra moram stipkati neko študijo z mojega poklicnega področja. Nanjo sem se intenzivno in z nemajhnimi stroški pripravljal več kot pol leta , jaz pa imam čisto prazno glavo, ne morem narediti sintez, logični sklepi mi ne pridejo na misel. Pisati sploh ne znam več, izražanje je na psu... moj jezik je suhoparen, nezanimiv, dolgočasen. Občutek imam, da mi ne bo uspelo ...

Rad bi, da bi bilo konec. Ne morem več.

Žal mi je zaradi tvoje zgodbe, sem te brala že prej v prvih postih.  :(  Poslušala sem tudi tisto lepo duhovno pesem, katere link si nam dal. Jaz tudi imam rada take nežne pesmi  :oki: Prilepi še kakšno sladbo!

V prvih postih si napisal, da ti AD pomagajo ... vendar pa z vso to bolečino seveda  dokazuješ  ravno nasprotno s čisto vsem, kar napišeš.    :A)

Presenečena sem, da ti antidepresivi ne pomagajo, posebno zato, ker tukaj skoraj ves forum zelo hvali AD in je to baje rešitev za vsak problem   :closedeyes:

Zaradi stalnega trpljenja in razmišljanja o smrti kot rešitvi takoj obišči zdravnika in mu povej, da nič ni boljše, da trpiš in da zdaj po toliko mesecih na AD nimaš nobene koncentracije, da bi sploh kaj naredil.

Nikar ne naredi nobenega koraka v zvezi z zdravljenjem sam, nikar ne prekini, ker se lahko slabo počutje zelo ojača - to se je zgodilo meni !!

Tole, takšno negativno doživljanje in razmišljanje, ki se tebi zdaj že toliko časa kljub AD dogaja, tole ni vse skup nič in sam vidiš, da tole ne pelje nikamor.  :o

Glede sestre pa sem imela že od začetka enako mnenje kot ti oz. slabo mnenje  :A) Ni sestra v pravem pomenu besede, da bi ti nudila nego, pomoč in ramo.
Saj se s tabo vendar niti noče pogovarjat!
Če pa te že mora po sili razmer videti in kakšno reči, pa ji je že tako težko, da postane živčna samo od tega!  :o
Kako živčna bi šele bila, če bi ti morala prisluhniti o težavah!  :-[  In to je nezaslišano, saj vendar vidi  tvoje bolečine !
Kregat se sicer ne splača, a je treba reči bobu bob. Ne sekiraj se zaradi nje, ker ni vredno.
Po krvi je res sestra in bratje in sestre se zagovarjamo in branimo, raje pa kot obrekujemo. Vendar pa je to tudi vse, samo po krvi. Sicer pa sta si tujca, ker ona pač ni take vrste človek kot ti. Morda se celo boji, da bi jo prosil za kakšno drugo (materialno) pomoč, glede na to, da si brez službe. Pa zato še bolj razredči vajin stik  :-[ 
Ta ženska se vendar briga samo zase... Celo namerno te odbija! Razlogi niso važni. Dejstvo je, da to ni opravičljivo.
 Zato se nanjo ne zanašaj in ji tud ne nosi info o sebi, kje si, ko boš v bolnici, saj ti ona noče izdati niti tega, kje živi, še to se ji ne zdi vredno  :o Ne se poniževat in kljub temu lesti za njo, ohrani nekaj dostojanstva. 

Ker imaš od nje toliko kot nič, takoj pojdi po prvo pomoč k psihiatru, da se zmenita za vsaj dnevno preživljanje v psihiatrični bolnici, samo toliko, da ne bi bil tako sam v teh bolečih premišljevanjih in bi jih lahko z nekom delil in da se ti ne bo še poslabšalo. Če do zdja ni vredu, ni videti, da bo na istih zdravilih in v takšni osamljenosti hitro boljše. Zato pojdi tja, kjer se boš lahko pogovarjal in boš en izmed vseh in boš lahko delil svoje misli z drugimi.
Ke ti stiki - praviš da te vabiojo na kosila in večerje, verjetno oni s cerkve - niso take vrste, da bi se lahko zaupal o stiski, v katero si pahnjen in niso dovolj.

Če bi imel službo, bi bilo konec skrbi. Ampak kljub recesiji še ni vse izgubljeno. To pa ni res. Vsak s faksom danes ima kar nekaj več možnosti za službo kot mi s 5. stopnjo, nas s 5. stopnjo je več.
Vztrajaj v iskanju službe, vsakogar povprašaj, ali pozna koga, ki bi ti pomagal, da bi bil sprejet, glede tega ne oklevaj in ti naj ne bo nerodno. Boš videl, ko bo to urejeno in boš imel urejen delovnik, te bo zapustilo preko 3 / 4 vseh težav. Ker ne bo več negotovosti in obupa  8)

Sama tudi opažam, da mi red, delo in dober nočni spanec zelo koristita. Ko pa nimam službe, pa je vse narobe.  Velika sreča, da imamo internet.  :)

Ah, ravno preveč strogi do njene smemo biti. Živi svoje življenje, do česar ima pravico. Želel bi, da bi sodelovala pri kakem delu doma, če je že ravno 1/2 vsega njeno. Mojih težav ne more rešiti.

Lp

Seveda jih ne more rešiti, nisem to rekla. Čakaj no, še celo njeni znanci vedo, kje živi in kaj šele prijatelji. Ti pa si vendar brat in ti ona preprečuje, da bi imel stik do nje!  :o
Saj vsi smo taki, da branimo svoje, pa četudi je strgana plahta, kljub zameri do nje, kot sam praviš.
Ampak moraš vedet, kje imaš svojce, samo njo imaš in če se komu kaj zgodi, ne more nihče nikogar nikamor obvestiti in nič. Si ji že rekel za naslov in ti je povedala, zakaj je to njena skrivnost?

Da pa bi tebi delala doma, glede na to, da je polovico njeno, pa ne vem, če imaš prav, da bi se kdo vozil domov nekomu čistit, prvič slišim kaj takega. Razen kakšna težja opravila pri hiši, ko je pričakovana pomoč bližnjega. Sicer pa ona čisti in pospravlja že tam, kjer živi sedaj, trenutno je tam njeno. Saj si tudi stroške za življenje na skrivni lokaciji plačuje sama oz. deli al kakorkoli.
 

Nikoli nisem mislil na pospravljanje ipd. ... tega tudi, ko je bila doma skoraj ni počela. Kaj težjega pa bi bil pomoči vesel.

Tako ne morem več živeti. Želim si, da bi ne trajalo več dolgo. Ne vem kaj naj. Ta tesnoba je grozljiva. Popolnoma sam.

Araya, a piješ kaj magnezij z B vitaminom? Meni je pomagal pri tesnobi....

Moje mnenje...

1.  Nekje je seznam društev Šent in Ozara, mogoče tudi blizu tvojega kraja, za družbo.
Pri tebi je problem predvsem pomanjkanje sočutja in tolažbe s s strani drugih, ne vem koliko si sam kriv za nevzdrževanje socialnih stikov, morda pa si preveč samo delal in zanemarjal pa družabno življenje.  Živo ramo potrebuješ, pa vsaj nekoga,  ki bi se mu lahko izpovedoval in bi ti povedal pametne rešitve, poišči take ljudi. Zate je nujno, da dobiš vero v lepši jutri.  :-*  Trenutno pa moč črpati iz sebe, da vsaj iščeš stike z ljudmi, ob katerih se dobro počutiš. Vsaj sprejmi tista povabila na kosila.

2. Kaj te je pripeljalo do depresije.  Po moje si tudi sicer tako rahločutna osebnost. Na splošno si se navzel negativnih očal, vendar ne pozabi, da jih lahko ob  priliki tudi snameš. Ti si v življenju že dosti pretrpel, predvsem izgube v družini tako mlad. Niso vsi močni, marsikoga bi to zlomilo.
 Zlomilo te je na ta način, da  namesto da bi dokončno imel do vsega razumski odnos in ohranil lepe spomine, se je tista  prestana žalost nekako delno zasidrala vate in v tvojo osebo. In tako da zdaj napačno ocenjuješ  življenje, samega sebe in tvojo pot predvsem v negativnem. Še več! Celo kar vse možnosti v življenju za naprej predvidevaš kot najbolj črni scenarij, češ ne boš več dobil službe in ne boš se poročil, nikoli …  Ker si pač bil navajen hudega.  Ampak ni nujno tako, saj bodo še priložnosti.

Hočem reči, da ni rečeno,  da bo tudi v bodoče taka smola s tabo. Ni rečeno, da ne boš nikoli več dobil službe! In ni rečeno, da se ne boš nikoli poročil in imel družine, pa tud če si bil vse življenje sam. Če pride ljubezen, jo primi.
Zaenkrat sprejmi, da je vse možno,  da nič ni nemogoče, le zakaj bi se po nepotrebnem sekiral in sodil jutrišnji dan po današnjem, čeprav se še celo niti današnji ni končal, to je absurd glede na tvojo mladost. Trenutno res nič ni prav, ampak vedno pa ne bo tako, zato se ne vdat ! 

 Zato ne obupaj in se ne vdajaj več takim črnim mislim, ker niso resnične, saj so samo rezultat  oz. posledica prejšnjih težjih življenjskih preizkušenj, ko si moral sam skozi gorje in tudi rezultat tega, da še nisi našel družice ali družabnika. Mogoče si se premalo potrudil zase in svojo srečo, pa tudi ni prave(ga), to mi je znano… Ampak ni rečeno, da ga (je) ne bo !

3. Vodenje zbora se mi zdi nekaj zelo častnega, lepo, da ti je to zaupano. Morda pa si svoje potrebe dal na drugo mesto zaradi tega... Mislim.... kot delavec za potrebe cerkve, si verjetno prisiljen biti velik zgled moralnosti... čistosti... krotkosti... potrpežljivosti... najbolj pa spodobnosti... če želiš, da te še vedno spoštujejo, cenijo in sprejemajo. Morda se ti zdi trpljenje in hrepenenje po nedosegljivi ljubezni bolj primerno kot pa prava ljubezen ne glede na spol in živa rama.
Tako si na nek način glede samega sebe in svojega ljubezensko- spolnega življenja morda depriminiran.  :-[  Ker četudi bi si koga želel in bi to bilo zaradi vezanosti tistega osebka ali napačnega spola zate nemogoče doseči, saj bog vse vidi in vse ve... Oprosti, če sem dregnila v zasebnost. Samo mislim si tako...  :(

4.  Pravkar sem iz kratkega obiska v domu upokojencev pri prijatelju moje babice.. Prinesla sem mu Centrum silver, vitamine.  In kje pa ti delaš, me je vprašal. Sem rekla, da zdaj nikjer, da sem sicer delala, pa nisem imela sreče   ostati....  :closedeyes:
Še preden sem mislila nekako v opravičevanje same sebe izpovedati vso zgodovino, se je ta 85 letnik izjasnil takole :  " To je danes taaaka tragedija, poznam, poznam, kako je to, saj je tud nekaj moje žlahte brezposelne... mladi so, morali bi delati, pa nimajo služb. Pa kako naj takole kaj ustvarjajo? To ni prav, to ni dobro, to človek trpi ! Saj ni vse denar, ampak je najhujše zate sigurno to, da se takole ne moreš počutiti dobro, ker nimaš tistega utečenega reda v življenju... Nimaš občutka varnosti... In vsak dan ta negotovost, ali bo danes ali jutri kaj novega in ali bo ali ne bo. To pa je res škoda, da imaš smolo s tem. Ker vsak človek je dosti bolj zadovoljen s seboj, če dela in vse je lažje. Ja danes je res veliko tega povsod,  ljudi muči negotovost, to nisi edina. Ti samo išči naprej, ker če odnehaš, bo še huje, saj nekje pa boš imela srečo. "

A ni dobro povedal? Danes me je tale tako potolažil, da moram prit to povedat, delit tukaj.  :happy:
Mislim da je nezaposlenost, če je dolgotrajna, vir mnogih hudih duševnih težav, ki jih sicer ne bi bilo, saj mnogim ljudem katastrofalno udari na samozavest in pokvari občutek lastne vrednosti.
Sama sem se počutla res bolje, dokler sem delala. Očitno v takem stanju brez službe lahko vznikne vse možno najslabše v človeku, od depresije, do slabih odnosov doma ali kakšnih oblik nasilja.
 Marsikomu je samemu s seboj zaradi brezposelnosti bistveno bolj hudo, kot pa bi mu bilo, če bi delal in če bi imel socialno varnost. Sploh pa če si sam.

Zato ne reci nikoli več, da ne verjameš, da boš še kdaj imel službo ali da ne boš imel družine. Za družino sta res potrebna dva... toda vsaj v zvezi z lastno socialno varnostjo ne obupuj in kljub vsemu išči, saj  je vsak dan nova priložnost, ne glede na to, kako črno razmišljaš. Saj še nisi vsega izkoristil, vsak dan prinese nekaj novega in nekje bo tudi zate delovno mesto !  :wav:
Če do zdaj ni bilo pozitivnega odgovora, še to ni zate dokaz, da ga ne bo  ???

5. Zato bi mogoče morali imet do tega problema nezaposlenosti bolj objektiven in razumski odnos. Ne več dovoliti, da nas sekiranje tako pritegne. Jaz sem pa bila npr. čist adijo ob primerjanju mojih z življenjskimi dosežki vrstnikov  :o

6.  Tebe sicer po moje sesuva najbolj življenje brez ljubezni, moral bi najti tankočutno družico oz. družabnika, razumevajočo osebo, kjer bi se čutil čist sprejetega. Očitno nisi oseba, ki je toliko samozadostna, da bi lahko živela sama, zato te življenje v hladnih in površnih stikih oz. ta čustvena osamljenost preveč trpinči. Jaz sem na istem, pa si rečem, da če doslej nisem našla, ni s tem nič odločeno, da ne bom, upam da ne, kljub starim letom  :sesmejem:
Enkrat pa bo nekdo rad s teboj in ti ne bo ignoriral tvoje maile kot tisti prijatelj. Soditi naslednji dan po današnjem je napaka, saj se lahko vse obrne v pozitivo. Tako hitro pa se ne predati.  :)

Po moje nima smisla vzdrzevat zamero na sestro, saj je tvoja edina bljiznja sorodnica.Zamera rodi samo zamero. Res, da te je zapustila v najtezji situaciji, vendar pa ima svoje zivljenje, mogoce ima tudi ona probleme in v stiski ne ve kako bi ravnala. Mogoce je samo zaljubljena, pa ne vidi drugega kot svojega dragega. Vseno skusaj z njo uredit odnos, cetudi ne zaupniski in se ne mores zanesti nanjo, da bi ti pomagala pa vsaj korekten. Ker se mi zdi, da ni ravno prijetno biti skregan s svojimi bljiznimi sorodniki.

Pravis, da vodis zbore, da sestavljas clanek, verjetno nisi cisto izoliran od cloveskih stikov. Sploh pri zborih pravijo, da je veliko dobre volje in smeha. Pa tudi ljudje ti zaupajo in te spostujejo in vabijo na obiske. Se pravi, da te imajo radi in to naj ti bo v oporo. Morda se res ne mores zaupati, ker kod vodja moras biti "mocan". Toda obkroza te dosti ljudi, sigurno je kdo tam s katerim bi lahko vzpostavil bolj osebni stik in bolj zaupen odnos. Ce so te stari "prijatelji" zapustili poskusaj najti nove. Vem da je tezko samo edino to ostane.

In ko te zajame zalost skusaj mislit na kaj lepega, na svoje dosezke, na lepe trenutke. Veliko jih je. Ne pusti ji, da te potegne navzdol, ker ce si ji predas gres vedno globje in pot ven je vedno tezja. Skusaj se prepricat, da ni tako temno kot se zdi. Ko te zajamejo take misli pojdi ven na kak sprehod, vcasih pomaga tudi da gres tect al pa da se fizicno utrudis in se bolje pocutis. Malo pomagajo zdravila toda dosti je tudi na tem da imamo voljo.

Imej v misli, da moras koncati clanek in ce te preveva crna zalost tudi razmisljati ne mores. Zato proc vsa zalost ker imas dobro zastavljeno v zivljenju in bi bilo skoda da ne bi slo tako naprej.

Pozdravljeni,

Prav lepa hvala vsem za prijazne besede in nasvete.

Trzinka, magnezija z B vitanimon zadnje čase nisem pil. Morda bi bilo za probat.
Martinca, hvala za čas, ki si si ga vzela. Ugotovitev prijatelja tvoje babice je še kako resnična. Huje kot finančne težave so posledice, ki jih takšno stanje pušča na samozavesti, samopodobi, zdravju.
Ambra, s  sestro se okrog tega nikoli ne prepirava in res je, pravico ima živeti kot hoče, ne glede na to kaj mislijo drugi. Globoko se zavedam, da je ona edini ostanek moje družine... in tudi jaz njej, zato zavestno odnosov ne zaostrujem... morda ona tudi ne. Nimam pa dobrih obbčutkov ob vsem tem in hudo mi je, ker ne čuti potrebe po tem, da bi jo vsaj malo zanimal njen brat. A tako pač je.

Trenutno se mi situacija zdi nerešljiva. Ne vidim ven. Vem, da se ponavljam, a je res. Prav fizično boli.

OK,
navodilo za danes se glasi: "Danes bom močan."

Sanjalo se mi je celo noč... nič groznega, le malce  čudno vse skupaj.

Araya, tako se govori :oki:. Tisti magnezij pa le pij, boš videl po enem tednu, da bo omililo tesnobo. Tudi jaz sem dobila tak nasvet in res drži. Zdaj vsaj zjutraj ne občutim težine življenja.... :)

Araya, če prav razumem situacijo, sta ti in sestra sama, to je so starši pokojni? in ti s v depri že kar nekaj časa? - imaš psihoterapijo? si prebral kako strokovno literaturo? imaš možnost obiska kake skupine za samopomoč? kako je z vrtom, ki si ga začel urejat? pišeš prošnje za zaposlitev? imaš kakšno podporo preko Zavoda za zaposlovanje in/ali centra za socialno delo? si se obrnil na kako drugo organizacijo že? Ozara, RK, karitas,.... ?

Tako je. Pravzaprav sem sedaj sam.
Na psihoterapijo ne hodim, jem pa asentro 100mg. Nekje do februarja ali marco jo bom še. Kaj bo potem, ne vem.
Glede skupin za samopomoč sem bolj skeptičen. Po smrti staršev in babice ... vsi trije so umrli v 3 mesecih pred 7 leti, sva šla s sestro na neko skupino žalujočih, ki jo je organiziralo Društvo Hospic (sicer izvrstni ljudje), vendar mi je šlo vse skupaj grozno na živce, tako da tja potem nisem mogel hoditi. Sicer sem se o stvareh pogovarjal s prijatelji, sorodniki... Bilo je OK, končal sem fax, zamenjal 3 službe (vse za d.č.)...
Dobivam trenutno socialno pomoč, imam še nekaj prihrankov... malo, a OK.

Vrt je trenutno precej zaplevljen. Potem, ko je sestra odšla (zgodilo se je čez noč in brez vsake besede), mi je malo padlo dol. Je pa tam še vedno nekaj zelenjave, zelja, ohrovta, radiča....

Ne vem kaj naj.

Do konca meseca moram končati neko študijo za nek zbornik. Mislim, da bi morala biti med 30 in 40 strani... ne vem če mi bo uspelo. Preganja me strašno... čeprav sem zadevi posavetil pol leta zbiranja gradiva, lazenja po arhivih in intervjujev... sploh ne morem misliti, ne morem narediti sintez, koncepta... moja glava je prazna. Na zunaj sem miren, na znotraj pa podrt.

Ne gre.

Pa se trudim. Iščen službo, depresijo preganjam z ADji, kamorkoli morem grem s kolesom, ker gibanje pomaga, pišem odmeven blog na enem portalu (ne povem kje), vodim dva zbora, sem član 3 vokalnih skupin, igram orgle v dveh cerkvah, pomagam pomoči potrebnim in skušam mirno prenašati to nočno moro. Letos sem bil pobudnik obnove domačih orgel ... krasnega inštrumenta iz srede 19. stol., kar smo izpeljali in brez mene bi šlo veliko težje.
...Z nasmehom. Smejim se veliko ... pomaga. Ljudi pogosto spravim v smeh, zato me radi vabijo na kavo, na srečanja itd...

A mene nihče ne vpraša kako sem. Mislim, zares vpraša, ne tako, formalno.

Imam sicer enega ali dva prijatelja, a že sedaj sem preveč prisoten.

Jaz sem izgubljen, otopel, brez perspektive... zavoženo življenje.

Moja maska je zato, da sploh lahko funkcioniram. Brez nje, bi vsi zbežali, ker bi bilo prenaporno. Preverjeno.

Ne vem, če imam sploh še kaj reševati.
Ne vidim nobene sposobnosti v sebi. Niti enega texta nisem več sposoben spacati skupaj.

Rad bi, da mine, da se ne smešim več, da neha boleti, da sploh neha.

shit, zdaj sem pa zbrisala vse skup  :zardevam: grrr... nekaj je nagajalo, pa sem potem križem brala in zbrisala prejšnji prispevek...

hotela sem vprašat, kaj pa ostalo, kar sem navedla prej (in zbrisala po pomoti) - ker AD-ji so le bergla, kaj pa ostalo? psihoterapija? skupina za samopomoč? ..... 

Araya. Vem skozi kaj greš. Šla sem skozi. Tudi jaz sem v bistvu sama in brez redne službe. Veliko nas je takih. Eni napišemo, drugi tiščijo v sebi.
Dolgo je bilo hudo, a tri -4 mesece nazaj se je začelo spreminjati. Nekakšen prelom je bil...morala sem ga doživeti. Celo sama sebe sem skoraj prepričala, da mi nekdo pomeni več kot prijatelj. a ni bilo tako. Bila je samo potreba po sočloveku (moškemu, ženski). Tudi sedaj mi je draga oseba, a nič več in sama sebi se zazdim blesava, ko pomislim za nazaj.
Doživela sem veliko smrti (tudi kot ti), pretresov, šokov....kar češ.

In....ne bom več o zgodovini...naj gre v pozabo.

V tem času, sem uspela premakniti vse na skoraj prava mesta. Nisem zadolžena, za silo zaslužim, imam dober obet za službo (po dveh letih) in študiram....hehehehehe....pri skoraj 50-ih.
Vsak dan hodim kakih 8-9 km...balzam za dušo.

Ampak spremeniti sem se morala JAZ. Uspeva mi tudi zahvaljujoč ljudem tu gor (Ton, trina, Arwen, Lost...) Stali so mi ob strani. Ton mi je veliko dal. Naredil je prvi korak namesto mene. Prosila sem ga. Prvič v življenju sem kaj prosila.

Lej...ne vem kako naj izplavaš iz težav. Razumem tudi sestro. Svoj človek je. In ti tudi. In kot TI, boš moral naprej.
Priznam, da nimam prav veliko težav s samoto. Od 15 leta sem skoraj živela sama. In celo rada imam svojo svobodo.

Pozabljamo, da je človek vedno sam...ni vezan na verigo, niti na pajčevino ne.

Zbor...cerkev...ni dobro. Morasto...za večino. Nekaj drugega...šport, izlet in PSIHOTERAPIJA. Mislim, da to rabiš. Arwen ima prav. Nekater stvari moraš prevrednotiti.

Srečno prijatelj.

Včasih bi rabil samo, da bi kdo rekel... "ej, saj bo šlo!" In to tako, da bi mu verjel. Potem je vse toliko lažje. A v tej ogromni prazni hiši, tega ne reče nihče več. Ko sem sestro nazadnje pred par meseci vprašal: "A misliš, da bo šlo?", mi je rekla, naj ji nehajm težit s tem. Po eni strani jo sicer razumem, a vseeno ... bi ji bilo res tako težko reči: "Ja, bo. Mora! Zdrži še danes." Jaz sem ji vedno tako govoril, ko je šla skozi tiste krize.
Vem, da je grozno otročje. Že več kot deset dni je nisem videl. Na klic ne odgovori.

Ne bom utrujal. Grem spat.

Ja, Araya, seveda BO šlo - samo je pa za to potrebno tudi kaj narest; z neba samo od sebe žal nič ne pade. Vedno sta dve opciji na izbiro: iti levo ali desno, naprej ali nazaj... se prepustiti obupu ali napeti sile in se izkopati ven. Vem, da ni lahko. Vem, da je težko. Vem, da ni možno čez noč. Vem, da je potrebno precej napora. Vem pa tudi, da se da!


Ker?



kaj pa lahko zgubiš, če se je udeležiš - namreč skupine za samopomoč? V končni fazi pa lahko celo ugotoviš, da ti bo všeč, da je to nekaj čisto drugega kot tista preko hospica.... Je pa treba it, da ugotoviš to...


 :clap:

Uf, Araya, preveč "pričakuješ" od drugih.. Veš, nekateri smo siti venomer nekoga "gor jemati", ga hvaliti, bodriti.. res, sčasoma ti enostavno "do*izdi".. In si rečeš, jaz moram biti vedno na voljo, vedno moram dajati spodbudo drugim, kdo jo daje pa meni ?  Jaz sem se glede tega skulirala... ne pričakujem pohval, bodrenja, hvale, sočutja... saj to so večinoma le besede zavite v celofan.. 

Araya, tudi jaz sem brez službe. Izgubila sem jo, ker je bil moj direktor tako slab menedžer in je vse zafural in to čez noč. kar nekaj časa je od takrat in imam vzpone in padce. Hodim na razgovore, vendar nisem uspešna, kljub diplomi. V zelo nepravem času sem jo izgubila. To me je orenk načelo. Občutek imam da vsi bežijo od mene, da ostajam sama. tako da te popolnoma razumem. poišči pomoč in ne obupaj. Obljubim ti, tudi jaz ne bom. Obe bova našli službo.

Drži se! Tiara

Tiara, zmanjeno. Držim pesti za oba. Enkrat bova imela tudi midva srečo.

Ti nedeljski večeri me povsem potrejo... Ko se zvečer peljem domov, imam občutek, kot da je konec sveta. In na nek način ga tudi je. Jutri zjutraj bodo šli vsi na delo, le jaz bom doma. Sam, v tej ogromni bajti. Stroški so grozni. Brez AD-jev, bi me pobralo.
Danes mi je župnik rekel, da sem pravi blagoslov za župnijo, ker se ne predam. Ko bi vedel, kako malo manjka do predaje.
Sedaj mi je ponudil, da bi mi za moje delo plačeval. Na teden igram vsaj pri 4 mašah, vodim 2 zbora, s katerima ima tedensko z vsakim po 2 vaji. Vendar, ker vem, da ima ogromno stroškov, sem mu predlagal, da bi mi začel plačevati, ko bo odplačal dolgove - kar bo predvidoma v začetku naslednjega leta. Vsak € bi miprišel krvavo prav. Po drugi strani pa mi je zoprno ... kaj bom potem sploh prispeval???
Moja zbora sta sijajna, včasih mi je v največje veselje poslušati posnetke, ki jih naredimo. Vabijo nas drugam. Letos bomo za božič peli z mladinskim zborom mašo, ki sem jo jaz zložil. Kako veliko srečo imam, da hočejo peti moje stvari in se jih celo učijo z veseljem.

Ta teden sem se cepil proti gripi. Zdravnik po mojem misli, da sem hipohonder.

Ta teden bom moral stipkati vsaj še kakih 20 strani besedila za tisto razpravo... ne vem če bo šlo. Včasih mi malo steče, potem pa se spet ustavi. Ne morem narediti sinteze.
Odločil sem se, da bom spat hodil ob 22:00 in vstajal ob 5 ali najkasneje ob 6h. Bo več od dneva.

Nad seboj obupavam. Včasih bi se nujno rabil s kom pogovoriti. Počasi se potapljam, vse me neznosno teži. Nikogar nikjer. Sestre nisem videl že 14 dni. Nazadnje sem jo klical jaz, pa je bila tako odrezava. Premišljeval sem o tistem, kar ne napisal nekdo zgoraj, da je težko nekoga vseskozi spodbujati ... mislim, da me nikoli ni spodbujala, nikoli bodrila... vsaj spomnim se tega ne... in jaz si stvari zapomnim!  Vedno je na begu. Pred menoj in pred seboj.

Rad bi vedel, da bo na koncu vse dobro, pa ne vem če bo.

Ne me preveč kregat. Se res trudim spraviti v red. Neznansko težko mi je biti pred ljudmi dobro razpoložen. Nihče ne vpraša kako sem v resnici. Nihče. Nihče noče slišati.

Tukaj nam lahko vsak dan poveš kako se počutiš, kaj te teži... :rozicodam:

Poiskusi gledat z drugega stališča:
Ponedeljkovo jutro - službe - vsi hitijo ....
Se kdaj vprašaš ali so oni srečni, zadovoljni...
Morda so bolni pa morajo u službo..morda jih čaka doma osamljen otrok...
Morda jih u službi šef spravlja v obup....
NIMAJO ČASA ZASE...hitijo..hitijo..hitijo...

Ti ta čas ZASE imaš....poiskusi polniti svojo dušo s čim kar te notranje bogati...
Nihče nima vsega (oniimajo službo - ti imaš čas zase) ...
Jaz vidim smisel sreče v tem, da znamo v dani situaciji iz okoliščin ki jih imamo na razpolago potegniti največ...se učit...živet polno....delovat...

Tukaj in zdaj...samo to imaš...zato naj bo tvoj jutrišnji PONEDELEJK drugačen, lep, vesel.samo TVOJ.
Če pretirano tuhtamo o prihodnosti pozabimo živeti ZDAJ.

Araya, Aslan je skoraj opisala mojo zgodbo. Jutri je ponedeljek, oba otroka bolna, jaz tudi bolna , moram v službo, šefica mi za vratom visi, nimam časa zase, ne za družino. Kaj bi dala, da sem jutri doma :-[

Tukaj se vsaj potolažimo, imamo razumevanje in tolažilne besede drug za drugega. Vsak dan bi morali uživati zase, vsak dan bi moral biti nekaj posebnega.
Lepo, da boš dobil plačano za svoje delo, ki ga opravljaš z veseljem. Dušo in srce posvečaš zboru...., ne imej slabe vesti zaradi plačila. Bodi zadovoljen, saj ti bo tako finančno lažje.  :rozicodam:

HVala vsem.

Danes je prišla domov... za 20 groznih minut. Vzela par cunj in se z menoj skregala. Sem čisto potrt. Delček mojega bloga, ki je nastal, ko je odšla...

"Ali ima kdo večjo moč nad teboj kot tisti, ki ga imaš rad? Nihče.
Imeti rad nekoga, mar to ne pomeni izpostaviti se neskončni nevarnosti bolečine? Mar ni tako, da bi se sovražniki morali leta in leta mučiti, da bi ti zadali vsaj približno tako bolečino, kot ti jo v trenutku zada nekdo, ki ga imaš rad in to s sramotno malo napora?

Kako obupen občutek je,da nekomu, ki ga imaš rad, predstavljaš glavno oviro do njegove sreče? V njegovih očeh si zreduciran na samo na problem, ki mu ga predstavljaš in morda še na kak tvoj problem, ki te v njegovih očeh v celoti definira. Kriv za vse kar je bilo in zaslužen za nič. In to tvoja kri, ne kak tujec ali znanec, ampak nekdo, nad katerim ne moreš narediti križa in se začeti pretvarjati, da ne obstaja.

Vidijo le svoje svoje trpljenje, ne trpljenja, ki so ga povzročali.
Vidijo le tuje napake in ne napak, ki jih imajo sami.
Vidijo le svojo človeškost, človeškost drugega jim ni dojemljiva.
Bežijo od vsega, ker je zanje beg lažji od stvari, s katerimi bi se morali soočati. Bežijo in druge krivijo za svoj beg.
Negotovi kakor so, odrivajo ljubezen in hkrati očitajo, da je nikoli niso bili deležni.
Drugega žgejo s svojim razbeljenim jezikom in vpijejo, da boli njih."

Ne morem več. Tega ni mogoče prenašati. Vsaj razpravo nekako napredujem.

Araya,  :rozicodam:!

Plačilo pa kar vzemi, saj denar  trenutno potrebuješ. Ko boš imel službo, boš pa spet delal voluntersko.  :)

Omenil si, da so stroški za hišo veliki. Imaš možnost, da bi oddal del hiše? Tako bi dobil nekaj sredstev, pa še vsakdanji stik z ljudmi.  8)

Glede odnosa s sestro ti pa žal ne znam, kaj pametnega svetovati.  :(

Drži se!  :glasba_band:

pravilno  :oki:


 :ne: malo manj pravilno


močno dvomim, da to misli, sploh glede na vse pritiske, ki jih izvajajo preko medijev, za cepljenje...



Kako si?  :rozicodam: mene zanima.... resnično zanima  :rozicodam:

No, danes se sam sebi zdim kar v redu. Stanovanje je pospravljeno. Vstal sem ob 7h, si pripravil lušten zajtrk, sedaj si kuham preprosto kmečko kosilo (zelje in pire). Od jutra delam tisto razpravo. Vmes sem skočil v mesto kopirat note za nocojšnje vaje z borom in si kupil še copate :) ... copate imam rad. Jutri se bom zgodaj zjutraj spravil na pokopališče uredit grob staršev... potem pa spet tipkat.

Mir je. Uživam v miru. AD-ji mi pomagajo.

Na nek način vem, da imam srečo v življenju, kljub vsem težavam.

Danes je tako. Kako bo jutri, ne vem.

Za tisto s sestro se ne bom več obremenjeval. Ona je odrasla, jaz tudi. Mislim, da ne ravna prav, vendar se nimam pravice vtikati v te zadeve, poleg tega tega noče. Verjetno sem zanjo nek ventil, na katerega spusti negativne občutke, ki si jih pri tistem fantu ne upa.

Danes bom še malo vadil klavir. Nekako upam, da se bo finančno izšlo. Ne vem, če se bo ... upam. Če preživim naslednji mesec, bo vse dobro.

Hvala vsem, ki se ukvarjate z menoj. :rozicodam: :A)

Držim pesti  :oki:

Araya, lepo je blo tole prebrat...mir veje iz tvojih besed in sem vesela zate! Pogumen bodi še naprej in jaz ti držim pesti!  :rozicodam:

Držim pesti!  :rozicodam:

araya, uživaj vsak dan posebej  :oki:

Araya, tako se govori :oki:, sem vesela, da tako razmišljaš, pozitivno :rozicodam:

Danes sem tako grozno utrujen. Nič ne morem početi. Bi moral še tipkrat in tipkat, pa preprosto ne morem. Ura je osem, jaz bi šel kar spat, Čeprav sem obljubil, da študijo oddam jutri, sem jih prosil, da bi jo oddal v sredo. Pa še to je kmalu. Ne vem kaj naj. Mislim, da bi bilo pametno iti spat.

Danes sem igral pri 4 mašah, pri dveh sta pela dva moja zbora, pri dveh sem vskočil namesto drugih. Moji pojejo res dobro ... primejduš... dobro jih porihtam   8)  Izvedli smo dve moji zadevi... eno uglasbitev psalma in aleluji... lepo so naredili, točno tako kot sem hotel.
Potem tradicionalen obisk in kavica pri mojem mnogo starejšem bratrancu in prijeten klepet z njim in njegovim sinom, ki je samo tri leta mlajši od mene.

Sicer pa čutim kako se me loteva žalost, obup. Počasi se plazi in išče kje bi se lahko ustalila. Žalosten sem, nekje globoko v sebi ... tako zelo. Ljudje ne razumejo, to vidim vsakič, ko spregovorim o teh zadevah.

Jutri bom zgodaj vstal, igral še pri eni maši in nato tipkal. Počasi in ziher. Vedno mi je šlo sestavljanje člankov hitro od rok, vedno sem padel noter in bilo je OK. Sedaj pa mi ne gre. Vse skupaj je čudno... tako težko. Ko bi ljudje, ki urejajo zbornik vedeli kako težko sestavljam svoj prispevek, bi me sploh ne povabili. A moram narediti tako, da bom zadovoljen, kolikor dobro lahko. To pa ni lahko... sploh ne. To moje stanje me ubija.

Ne vem kaj naj. Strah me je. Tako zelo.

Araya,
glede utrujenosti... mogoče je pa samo tak čas-tudi jaz sem te dneve bolj utrujena kot ponavadi... Ne vem, mogoče pa je to neke vrste jesenski vpliv? Sem prepričana, da bo mimo...
Vztrajaj!

Poznam to stanje. STRAH.

Rada bi ti kako pomagala, a ne vem če imam trenutno  zadosti moči. Rabim jih zase, da izdržim ta nori tempo. Praviš, da boš kmalu 30. To je malo...nič. In jaz sem tudi brez službe. Ko izgubiš službo se v sebi začneš počutiti kot zguba. In vsak dan je huje. A lej...po 2-eh letih se mi kaže luč na koncu tunela. Služba. Od ljudi ki jih nisem poznala sem dobila veliko pomoči. Delo mi je ponudila ženska, ki je nikoli prej nisem videla. Pripravljena mi je zaupati, me pri teh mojih letih učiti nekaterih stvari. In potem celo vzeti za stalno.

Nato sem dobila še odobreno šolnino za 2 letno prekvalifikacijo v nekaj kar sem že zdavnaj želela.

Prvo sem bila euforična...nato zblojena od veselja...in sedaj strah (bom upravičila zaupanje...ostala na višini).

Tole pišem samo zato, da veš, da nisi sam v strahu. Da nas je vsaj pol takih ki smo tu gor, že dali skozi STRAH.

Da se ga premagati. In jaz se bom borila z vsemi močmi. Ne...ne bom mu dovolila, da zmaga. TI tudi ne smeš. Se bomo skupaj borili.

 :rozicodam:

Alexx :clap: :oki:
 Araya, upam da te je naša Alexx zmotivirala. Tudi ti si na svojem področju zelo dober, uživaj v tem in se ne pusti :rozicodam:

se mi zdi, Araya, da imaš mnogo talentov  :rozicodam:

Še jaz dodam nekaj besed...
Lej, tudi jaz sem brez službe....pa sem stara krepko več kot ti. Pa še nekaj: staršev nimam že od rane mladosti, nimam bratov in sester nimam več partnerja, ki se je pred 3 leti smrtno ponesrečil. Kmalu po tem sem morala na dokaj težko operacijo, k sreči se je dobro izteklo. Po moževi smrti je moral sin zaključiti s študijem v LJ, saj ga sama preprosto nisem mogla vzdrževati. Zdaj dela preko študenta, da si lahko plačuje šolnino.... navsezadnje sem zdaj izgubila še službo. Pred mesecem dni sem diplomirala (pa se leto in pol po zadnjem izpitu nisem mogla spraviti k pisanju le-te!!), da bi imela več možnosti za zaposlitev... in kot ugotavljajo že predhodniki: na številne prošnje ne dobiš niti odgovora. S čem se bom preživljala: NE VEM. S čim bom plačevala položnice čez 4 mesece, ko mi poteče tega nekaj malega nadomestila: NE VEM. Kako se bom SAMA vlekla iz depresije: NE VEM. Pa sem tudi popolnoma sama (sin ima prav tako svoje življenje kot tvoja sestra.. in prav je tako!)... no, ne čisto. Imam psičko... ta je pravi apaurin za dušo!! Še tega ne vem, kako bom kupovala hrano zanjo...
Zakaj ti to govorim? Zato, da vidiš, da nisi samo ti brez službe in sredstev za preživljanje in da nisi samo ti tisti, ki si popolnoma SAM. Kar nekaj nas je takih.

Opisal si kar nekaj aktivnosti, ki jih opravljaš in pri katerih si kljub temu, da ti gredo bolj počasi, uspešen. Bodi srečen, da si zdrav (upam, da si... jaz še to nisem!)...
Tak da... kar vleči se naprej in glej na svoje uspehe in nikakor na tisto, kar bi moral in ti trenutno ne gre. Tudi to bo, prav gotovo (nekaj nazaj si pisal, kako se ne moreš spraviti k pisanju, pol si imel že pol, zdaj pa tik pred koncem... vidiš, da greš naprej!!!)
Vsi mi, ki želimo nekaj delati MORAMO SPET dobiti zaposlitev! Razumeš??? MORAMO... in jo tudi bomo!!! Sicer še ne vem, na kak način... jo pa BOMO!!!
Že zato, ker smo borci, ker sami skrbimo zase...saj nam večinoma druga niti ne preostane.

Lepo bodi, igraj, poj, piši, morda tudi pleši kdaj in se skušaj veseliti svojih drobnih uspehov!!! Polno jih je.. jaz jih vidim, pa ti???

Vse dobro!

uf, Zala, kapo dol - borka si  :rozicodam: in občutek imam, da se bojo vrata odprla  :oki:

Araya, kako si kaj?  :rozicodam:

Zala, zelo si pogumna in občudujem te. :-* :rozicodam:

Araya, ti pa imaš toliko talentov, da sploh ne dvomim o tvojem uspehu. Zdi se mi, da moraš samo še sebe prepričati v to. :rozicodam:

Janja, Arwen... hvala!

In ti, Araya; kje se skrivaš?? Povej, kaj dogaja. Prav veselje je brati o tvojih dosežkih....pa čeprav so včasih malce temno obarvani.

Cmokec vsem....

Pozdravljeni,

pretekli teden je bil kar dober. Končati sem moral en članek za nek zbornik, ki izide februarja naslednje leto. Moram reči, da sem se bal ... saj veste: človek napiše kaj čusnega, pa si zapre vrata za naprej. V glavnem oddal sem ga v četrtek ob 4:30 zjutraj. Spat sem šel ob 6h zjutraj in nato spal precej trdo do 12:30. Sedaj sem spet OK in lahko spet vsatajam ob 6-7h. Kljub strahu, so prvi odzivi zelo dobri, celo tako zelo, da se sprašujem, če so članek sploh prebrali... 30 strani besedila. Urednik je rekel, da je "odličen", nek znanec - sicer dr. na mojem področju- pa je rekel, da je "fenomenalen". Upam, da mislijo resno in da niso le prešteli opomb.

Ker je bil potem že vikend, sem za moj mladinski zbor priredil Mozartob Ave verum ... jim je bil na vajah kar všeč ... je le Mozart. Smrklje imam rad! Sitne in svojeglave kakršne so, spravijo skupaj čudovite stvari. Ne vem zakaj, a tudi odrasli pevski zbor se mi širi. V zadnjem letu za 1/3... strašljivo.
Vsakemu novemu pevcu povem, da sem silno zatežen značaj, da se nisem vajen pogajat, da samo udarim in da se mi "film hitro strga"... pa kljub temu hodijo   :sesmejem:   Najbolj smešno se mi zdi, da hočejo v odrasli zbor celo 8-letni otroci mojih pevcev, katere potem "za hec" okregam. Trem med njimi sem celo krstni boter... a ni to čudno? Všeč mi je, da že 10 let z njimi dobro delamo, da se imajo lepo, da doživljajo glasbo kot nekaj lepega in da me prrenašajo.

Glede službe ni še nič. Finančno sem na dnu. Sestre ni nikoli doma, ne pokliče... priznam, da sem jo tudi jaz nehal klicati. Srečala se nisva niti za praznike.

Sicer pa se me loteva žalost. Vseskozi živim v strahu, da bi se kaj pokvarilo. Strah me je celo iskati službo in se moram vsak dan pošteno siliti, da sploh gledam oglase.
Glede službe sem popolnoma obupan. Ne vem kaj naj. Ne bom mogel več dolgo. Sem na tleh. To je res grozno. Poskušam najti v svojem poklicu in daleč zunaj njega, za svojo stopnjo izobrazbe in dalec pod njo, a nič. Prav nič. :'( Ne vem kaj bo z menoj. Januarja bom že 2 lei brez službe. Me je groza pomisliti.

Araya pozdravljen!
Takšen talent si in toliko ljudi te pri mašah posluša, uživa, občuduje. Čestitam!!! Kako pa se ti počutiš ob tem? Zakaj si nesrečen? Je to preveč zate, prenaporno? Vse to delaš prostovoljno, ti vsaj pokrijejo potne stroške? Ne poznam v celoti tvoje zgodbe. Upam, da imaš vsaj koga, ki prižge malo veselja v tvojem srcu.

Hmm, če sta dve "veliki živini" pohvalili tvoj članek, potem že mora biti nekaj na tem, kaj praviš? :pomezik:



No, no, meni se to ne zdi nič čudnega - očitno so te "prebrali" kot morda strogo, a izjemno korektno persono. In če je tebi všeč, da že 10 let ustvarjate, pomisli vendar! Kako se morajo šele oni počutiti, ko pa imajo takega vodjo?! Misliš, da bi se hodili maltretirat k tebi, če bi šlo res za maltretiranje? Hihi, tebi se zdi strašljivo, da se ti zbor veča - tvojim "novincem" se pomoje zdiš vse prej kot strašljiv! :sesmejem: Moraš biti res persona, kot se šika!  :oki:

Sem pa dobil zdaj še en preblisk: po eni strani praviš, da se odlično razumete s pevci (in pevkami :)), ustvarjaš priredbe za zbor (kar ni mačji kašelj! :clap:), skratka uživaš. Po drugi strani si pa že dve leti brezposeln. A obstaja kakšna možnost, da bi koga od svojih pevcev/pevk pobaral, če bi se našla kakšna zaposlitev? Saj ni treba direkt na vrat na nos - morda ob koncu vaj kakšnega pocukaš za rokav pa mu namigneš, da si pač v zosu in če pozna ali pa če ve za kakšen šiht. Tudi tako se ti utegne nasmehniti sreča - ne vem, samo predlagam.

Drži se! :oki:

Zadnja dva dni sem čisto brez moči. v postelji sem do 8h. Počutim se grozno. Na sprehod se ne morem spravit. Popolnoma brezupno in brezciljno. Groza me je odpreti spletne strani z oglasi za zaposlitve... vem, da tam ne bo nič in da karkoli bo, ne bom izbran ... samo letos sem 7x prišel v finalni izbor za službo... brezt uspeha. Rad bi odšel stran. Ničesar ne morem dati. Nihče ne pokliče... ne morem več. Nočem več.

Občutek imam, da se nikoli ne bom izvlekel ... da ne na ta način, mi je jasno. Že 2 dni tako brezciljno, obupno, brezupno.

Tako. Pojamral sem. Sedaj pa grem reševat kar je ostalo od dneva. Mislite, da je za vožnjo s kolesom že prepozno?

še je čas za vožnjo s kolesom  :pomezik:;

Pa drugače, Araya, Ad-je še ješ - če ja, koliko časa že? kako pa je že s strokovno pomočjo?

Araya, kar hitro na kolo!  :wav:

Carpe diem!  Pa še sončen povrhu!   :rozicodam:

Me je že Arwen prehitela. Ona je pač hitrejša. Je :caram: in ima metlo na turbo pogon. :)  No, očitno je bila tudi Daisy hitrejša od mene in ne samo Arwen. :-*

Araya, drži se. Ti imaš toliko talentov in jaz vem, da boš zmogel. Ne gre pa čez noč. Na žalost. Vsi bi si namreč želeli hitrih rezultatov in izboljšav. :pomezik: :) :rozicodam:

Hja... tole res grozno boli. V duši.
Čas se mi izteka... tako hitro. Kot da bi nikoli ne živel. Kako naj opravičim svoj obstoj? Nikamor ne napredujem. Ko bi imel službo, bi bilo vse veliko lažje.
Strah me je. Ne vem kaj naj.
Naj dopoldne grem na obisk k prijateljeme v LJ? Je to pametno v tem stanju? Bereta moje bloge, sta na tekočem.
Rad bi, da bi me ne bilo.
Tako zelo temna je tale noč in srce je nemirno. :predaja: :zglavovzid: :016:

Ne, za strokovno pomoč se še nisem odločil. Vem, da bi bilo dobro kaj ukreniti. Nekoč sem hodil k psihologinji zaradi nespečnosti. Pa je ugotovila, da je z menoj vse OK in sva raje delala vaje za jecljanje. :)

Sicer pa sem imel danes krasen dan. Nekaj v stilu tele španske:
http://www.youtube.com/watch?v=ODP09zw5hAE

Odpeljal sem se v LJ, dobil kup super not za moj mladinski zbor. Potem pa na kosilu k prijateljema in nato domov na vaje z mladinci... poskusili smo Mozartov  Ave verum... zanimivo, kako mladina globoko občuti Mozarta, ko jim pojasniš besedilo. Bili so res super, na trenutke prav ganljivo. :happy:

Najslabše je, če sem sam doma, kot sem bil zadnje dni.  Na smrt me skrbi za službo. 

Pravzaprav si že sam skoraj vse ugotovil...ni dobro biti sam. Torej se skušaj prisiliti in pojdi v družbo... ali vsaj v naravo...samo da nisi sam!!! Pa še nekaj: če se le da, izbiraj ljudi, ki niso negativci.. ti te lahko spravijo še bolj iz tira....
Služba; ja... zakleta zgodba. Sama sicer še nisem dolgo doma, a je to že drugič... prav gotovo se mora nekaj spremeniti. A ko si najbolj želimo, so menda že želje naperjene proti nam... ..glede tega ti težko dajem karkoli vzpodbudnega, ko sem sama v istem dreku...
Vseeno bi bilo morda dobro, da poiščeš neko pomoč...sama te kemije sploh ne zagovarjam, a kaj, ko včasih mogoče le pomaga toliko, da se vsaj fizično ne počutiš čisto na dnu.
Nisem ti ravno kaj pomagala; pa vendar.. če drugo ne, vsaj nekaj bereš.
Sama sem komaj zadnjič tukaj našla temo o vicih... a veš, kako sem se nasmejala..... hvaležna sem za to.

Vse dobro in piši!!

Danes sem čisto na koncu.Rad bi kaj napisal. Prazna glava, notri samo bolečina. Kje sem zavozil življenje? :'(

Pozdravček, Araya,
praviš, da bi rad kaj napisal.. glava pa prazna. Mogoče pa bi vendarle skušal izliti to praznino... ali pa misli, ki se ti trenutno utrnejo. Nekaj prav gotovo razmišljaš.. če se sprašuješ, kje si zavozil življenje.
Resnično ne vem, zakaj bi zavozil življenje??? Jaz sem v tvojem pisanju našla kar nekaj uspehov. Morda misliš na partnerstvo, službo....
Poglej, sama sem še pred kratkim imela oboje. Pa se je kar v trenutku vse obrnilo; tistega prvega pomladanskega dne, ko je sonce sijalo kot za stavo je njegovo življenje končalo v kupu zmečkane pločevine.... spet sem ostala SAMA. In se spraševala: kaj sem storila, da se mi to dogaja.. da kar naprej izgubljam ljudi, ki so mi dragi. Pobiranje je bilo težko, sledilo je obdobje "maščevanja" moškim... še sama nisem prav vedela zakaj. Čas iskanja....
Potem sem zbolela, pred kratkim pa še izgubila službo. KJE SEM ZAVOZILA ŽIVLJENJE???? Saj ne moreš tako gledati!! Vse je to splet nekih neljubih naključij, pa čeprav kdo reče, da je vse vnaprej določeno... Pa to pravzaprav niti ni pomembno. Enostavno je treba živeti naprej.
Vsi se kdaj tako sprašujemo: alkoholiki, narkomani, depresivci, deloholiki, brezdomci, brezposelni, bolani,....tudi čisto povprečni ljudje!
Ko sem še hodila v službo sem skoraj vsak dan na pločniku ob cesti srečevala moškega v invalidskem vozičku, popolnoma zveriženega, komaj je premikal ta svoj voziček. In se je počasi potiskal po pločniku gor in dol, gor in dol.. za nekaj metrov!! In vsakič sem si rekla: SAJ NIMAM PRAVICE TAKO RAZMIŠLJATI!! Lahko hodim, diham, se sama oblačim, tečem, kolesarim, kuham, pletem...pri veliko stvareh sicer omejeno, ampak LAHKO. To je pravzaprav zelo veliko.
Nikar ne glej na svoje življenje kot zavoženo! Glej svoje dosežke.. ne glej česa nisi storil ampak to, kar SI DOSEGEL!! Kljub vsemu je to veliko.

Vse dobro... javi se!!

Zala, hvala.

Veš, vse to vem. Videvam ljudi, ki sem jih poznal, ko so še hodili, potem pa je prišla nesreča, bolezen in vem, da sem vsaj približno zdrav, mobilen, sposoben za delo. In delam, kar dosti. Pa kljub temu komaj živim. Tole s službo me bo popolnoma ugnobilo.

Ne morem misliti. Danes sem napisal pesem na mojem blogu, ki ga pišem vsak dan.  Gre takole:

Tiho sedim, dan pred mano umira,
mi zadnjo svetlobo ljubeče pošilja,
kot da čutil bi slutnjo, težko in temno
ki v meni živi in me potihem ubija.

V gorki rdečini zahoda jih vidim,
titane, ki mrak jim je oče in mati,
kako stopajo k meni, trdo in počasi,
vedoč, da nimam jim kam ubežati.

Mirno sedim, v tišini jih gledam,
ne čutim več groze pred njimi,
ognjeni obrazi in trdi pogledi,
mirno sedim, otrpel jih gledam.

Jutri ne bo mi treba več vstati,
s sabo v noč vzeli me bodo,
besno truleč z njimi bom blodil,
vedoč, da vse je za vedno izgubljeno.

Tiho sedim,dan pred mano umira,
v gorki rdečini zahoda jih vidim,
mirno sedim, v tišini jih gledam,
Jutri ne bo mi treba več vstati.

Ko sem jo napisal, mi je malce odleglo, čeprav poezija res ni moj medij. ???
Se opravičujem. Bo bolje. Grem spat.

Araya, zelo lepa pesem, žalostna, vendar lepa. Želim ti, da najdeš službo, da najdeš tisto kar iščeš, do takrat pa probaj uživati v svojih talentih, v svojih dosežkih, v vodenju pevskega zbora, v svojem vrtu, vidiš, da ti uspeva...ne obupuj, vztrajaj!  :rozicodam:

in kaj te ovira? moje mnenje - nikar preveč oklevat  :rozicodam:

Krščen matiček, tristo kosmatih medvedov!!! Hotla sem ti poslat eno mojo rožco (vzgojila sama) v priponki, pa je še vse tisto, kar sem ti zapisala izginilo. In kako naj zdaj vem, kaj sem pisala??

Aja.. pesem je krasna.. vendar tebe v njej ne vidim. Vse preveč je neizživetega in vse preveč talentov v tebi... Vse to te tam, nekje še čaka.. le da pretiho kriči...

To napišeš, ko imaš prazno glavo.. kaj bi šele bilo, če bi imel polno!

Pa še en izziv: bi lahko zložil verze za nekoga, ki ne zna plavati in se je znašel v globoki vodi. Hkrati se vode smrtno boji...

Vse dobro!!

Kako hitro minevajo tile poznojesenski dnevi. Jem kakije ... prodajajo jih na vsakem koraku. Čudovit sadež. Zelo lepe barve in po okusu tak kot življenje ... ne le sladek, ampak tudi trpek. Menda zelo zdrav. Danes sem opazil, da ima čudovito obliko semena.

Danes sem bil tri ure na orglah. Bilo je lepo. Oblekel sem se toplo. Pregledal sem psalme za advent, pregledal katerih not zmanjkuje itd.. Če bi me ne bilo, bi bilo tam gori vse težje.

  Žalosten sem. Tako zelo.

Sanjalo se mi je o nekem prijatelju, ki ga že dolgo nisem videl. Sedaj živi s fantom v LJ in dela v tujini... bila sva prijatelja iz otroštva.Sedaj ga ne vidim več. To boli. Če pokličem, ni pravi čas.

Nikoli ni pravi čas. Nikoli.

Vem, da bi rabil pomoč. Rabil bi psihiatra, še bolj bi rabil sočloveka. Ne vem, če bom zdržal vse to. Moje finance ne dopuščajo kake posebne pomoči.

Moje življenje je povsem na stranskem tiru. Močno dvomim, da bo kdaj bolje. Močno dvomim.

V zvezi s tisto razpravo, ki sem jo pisal, so me povabili na nek simpozij. Kaže, da je boljša kot sem mislil. Upam, da me ne bodo sesuli. Itak, da ne. Ko me kdo napade, se branim z vsemi topovi... no, odvisno kdo napada.

Župnik mi je pokazal dve "zahvalni slikici", ki so jih otroci risali pri verouku in na katerih so prikazane stvari za katere se posebej hvaležni. Dva dečka sta narisala tudi mene na orglah. Eden je napisal pod slikico, da sem "prijazen, zelo strog in vedno dobre volje". Moral sem se nasmejati ...očitno me imajo radi. Ko sem vadil orgle, sta se prišli dve dekleti opravičit ker sta manjkali na vajah ... imeli sta virozo. Delal sem se, kot da sem hud in da jima ne verjamem, onidve pa sta se mi začeli smejati. Hoteli sta še "probat orgle" ... OK punci, ni problema!

Ne vem zakaj drugi v meni vidijo prijaznost, ki je sam ne. Ne vem zakaj se ob meni dobro počutijo mladina in otroci, medtem ko imam vseskozi občutek, da nimam prav nobenega smisla zanje. Ne vem kako me lahko povabijo na simpozij zaradi članka za katerega mislim, da ni zelo dober.

Notri vse boli. Boli tako zelo. Hvala Bogu za AD-je. Brez njih bi me morda ne bilo.

Ne vem kako naj zberem moč za nadaljevanje iskanja službe. Zadnja dva tedna sem nekam pasiven. Vem, povsem neodgovorno, a ne najdem moči. Ko odprem tisto internetno stran in vidim, da nič ni... me fizično boli. Občutek brezupa poreneha biti le občutek... obup postane otipljiv.

Sam. Ne vem, če bo bolje. V sebi ne najdem svetlobe, ki jo vidijo drugi. Sedaj grem spat. :zardevam:

Kako obupno neurejen zapis. Vem.

Veš kaj, najbolje bo, da o sebi ne razmišljaš preveč, ker se mi zdi, da nisi ravno sposoben realno presojati o svojem odnosu do ljudi.
kako lahko rečeš, da nimaš smisla za otroke, ko pa te imajo očitno radi... in kaj misliš, da na simpozije vabijo luzerje in podpovprečneže???? Pa kako lahko tako razmišljaš??? In vedeti moraš, da služba (če jo imaš ali ne) prav gotovo ne kaže o tem, koliko si vreden in koliko ne.
Glede na tvoje pisanje te prav vsi bolj cenijo, kot se sam. Le zakaj jim ne prisluhneš, vsaj malo??? Oprimi se tistega, kar je pohvalno zate. Nikakor si ne pripisuj tako nizke cene. le zakaj bi moral bit tako nadpovprečen?? zakaj to rabiš??? čas je, da začneš ceniti pri sebi tisto, kar je dobrega, ostalo pa skušaš spremeniti tako, da si boš všeč. V končni fazi se vsi sami borimo proti temu... včasih obupno iščemo metode, drugič pa se pojavi kar sama....
Vse bo še dobro, prav nobenega smisla se nima obremenjevati za stvari, ki se morda bodo zgodile ali pa tudi ne.
Skušaj preživeti lepe dneve, skušaj najti zadovoljstvo v tem, kar počneš in to zelo dobro!!

Vse dobro!

Danes je bil obupen dan...  Rad bi, da bi ne živel več dolgo v tem. Tega si nihče ne zasluži.

???? Araya,... kaj dogaja?????
Danes je bil rs čuden dan, tudi jaz že dolgo nisem bila tako molčeča... poskusimo z novo zoro, vzhodom, jutrom... kaj bo prineslo???

Vse dobro!

Zavedam se, da morim in morim, da vam gotovo že preseda ta moj jamer...

Ne gre za to. Naj povem skrivnost, o kateri nisem še nikoli nikjer pisal in je vir večine mojih tegob. Ne me obsojat, da o tem nisem spregovoril že prej... nisem mogel.

Ko sem bil star 11 let sem ugotovil, da sem gej. Do 13. leta nisem razumel kaj se dogaja z menoj, potem sem vedel kaj to pomeni in se prvič resno soočil z depresijo. V gimnaziji sem bil zelo povprečen. Ko sem bil v III. letniku, je mama zbolela za rakom in vedel sem, da ni govora, da bi sedaj uprizoril kak "comming out the closet", ker bi bil to zanjo prehud stres. Tako sem živel za glasbo, doživljal vzpone in padce, na odrih in za orglami sprejemal aplavze in kar dobre kritike,  v glasbi sem imel stvari vsajn približno pod kontrolo.

Vmes sem bil zaljubljen v vse mogoče fante, kolege, sošolce, celo najboljšega prijatelja. Nikomur nisem niti namignil. Pazil sem na kretnje, poglede, način govora ... oblačila, kozmetiko. POsebej hudo je bilo po smrti staršev, ko sem se znašel popolnoma sam. Spomnim se, kako sem bil zaljubljen v sošolca na faxu in bil hkrati zelo prijatelj z njegovo punco... bolelo je za znoret ... enkrat sem se ponoči kar zjokal. Hotel sem biti ob njem, se z njim pogovarjati, biti deležen njegove pozornosti, zanj bi dal življenje... a tega nikakor in na noben način nisem smel/mogel pokazati, sicer bi ga izgubil kot prijatelja.
Boli, boli, boli.
Nikoli se nisem odločil za homoseksualnost, nikoli vanjo nisem privolil, nikoli je nisem občutil kot razlog za srečo. Ko sem bil star kakih 19 let, sem jo preprosto sprejel. Tega - se bojim - večina ljudi ne razume. O njej se ne pogovarjam z nikomer.
Moj najboljši prijatelj iz otroštva je gej, pa mu tega takrat, ko je on povedal meni, nisem mogel zaupati zaradi mamine bolezni ... je zelo zgovoren in stvari so mu vedno nekje ušle ... mi pa smo bili sosedje. Kasneje mu nisem povedal zato, ker sem se bal, da me bo zasovražil, saj mu ob njegovih težkih trenutkih nisem mogel stati ob strani tako kot bi mu lahko, ko bi mu povedal, da tudi jaz čutim enako. On se je preselil, živi s fantom nekje v LJ, vidim ga skoraj ne... sedaj ni nobenega razloga več, da bi mu povedal. Preveč sva narazen.

Mislim, da nikoli ne bom stopil iz omare. Vse kar imam rad in v čemer uživam bi izgubil. V cerkvi bi verjetno ne mogel igrati, dvomim, da bi me pevci sprejemali skupaj z mojo usmerjenostjo ... imajo me radi, takšnega kot mislijo, da sem. TUdi jaz jih imam rad. Ne gre le zame... vodim dva res dobra zbora, v igranju orgel dobim veliko uteho in groza me je, da bi kdaj ne mogel do katerega od inštrumentov, ki jih igram.

Sam sebi se ne gabim, zase ne mislim, da sem pokvarjen ali manj vreden. Le samota me ubija. Če ne bom doživel ljubezni, bi rad ohranil vsaj prijateljstva. Tudi to je nekaj, ni res?

OK... že čez 10 min se bom tolkel po glavi zakaj se vam to zaupal. Prvič, 18 let po tistem, ko sem stvar prvič začutil.

Ljudje opazijo mojo bolečino v moji glasbi. Moj profesor glasbe - sicer znan skladatelj - me je nekoč po večerni maši počakal pred cerkvijo, mi položil roko čez ramo in rekel: "Človek skoraj nikoli in nikjer ne sliši toliko žalosti in upanja kot v tvoji improvizaciji."

Pred parimi dnevi mi je mož moje sestrične zaupal, da je njegov 13-letnik na internetu gledal "nage desce" in da ga je groza, da je peder. Rekel sem mu, da če je, tega ni nihče kriv in da je to še vedno njegov sin, ki ga mora imeti rad, ga sprejemati in vzgojiti v dobrega človeka ... da je to edino poslanstvo, ki ga ima. V resnici se mi fant smili. Vidim, da ga oče ne bo razumel...

Sedaj mi je lažje.

Ne me tepst! Ne vem, če bom še kdaj zbral pogum, da bi pisal o tem ... pa čeprav pod nickom.

Araya  :rozicodam: en velik objem; saj ne vem, a naj povem  :A) ... namreč, nič novega nisi povedal  :zvizgam:...


daleč od tega, halooooo  :rozicodam:; hja, veliko breme nosiš, sploh glede na to
... samo - cerkev ni edini kraj, kjer imajo instrumente?

Araya, zelo si bil pogumen, da si z nami delil svojo skrivnost. :clap: Biti gej ni sramotno, to ni nekaj kar si izbereš, temveč se s tem rodiš. Vem, da je naša družba glede homoseksualnosti izredno nestrpna in razumem tvoj strah. Glede cerkve in homoseksualnosti pa....saj je v medijih dovolj informacij, v torek je bilo v oddaji Preverjeno o duhovnikih... Drugače pa tako, kot je rekla Arwen, ni cerkev edini kraj, kjer lahko izražaš svojo glasbeno nadarjenost. Delaj kar te veseli, uživaj v pohvalah in potrditvah svojega dela in zagotovo boš nekoč tudi srečal svojo ljubezen, verjamem vate  :rozicodam:

Jaz vem to že od prvega trenutka, ko sem te začela prebirati. Jaz sem samo čakala, da se boš sam razkril. Meni si zelo simpatičen in jaz nikoli ne ocenjujem ljudi po spolni usmerjenosti, vendar po tem, kaj v resnici so. In ti se mi zdiš čudovit človek. Samo to pri meni šteje in nič drugega.

Se zelo strinjam s predhodnicama. Rada pa bi dodala še naslednje: mogoče pa cerkev ni edini kraj, kjer bi se ti lahko izrazil in realiziral sebe. Verjamem, da te v cerkvi po vsej verjetnosti ne bi sprejeli (se opravičujem, če se motim), zato pa te lahko sprejmejo drugje. Ljudje postajamo vedno bolj strpni in razgledani in mislim, da v drugem okolju ne bi smel imeti problemov s svojo identiteto.

Piši še, jaz te rada preberem. :rozicodam:

Araya, vse dobro!  :rozicodam:

Kako ste vedeli ? Je tako očitno? :) Če je, to potem ni najboljše, ne? :A)
A sem čisto čuden?

Župniku sem povedal v zaupnem pogovoru pred leti. Sva prava prijatelja, v bistvu je toliko strejši od mene, da bi bil lagko moj dedek. Tudi on pravi, da nosim težko breme in da naj se trudim kolikor morem in da naj me ne zapustita pogum in volja. V svoji veri najdem veliko oporo, to moram reči... pa ne zaradi župnika ... z župniki imajm kot organist zelo različne izkušnje ... od sijajnih, do groznih ... eni tipi pač res niso za ta poklic. Od sedanjega nisem nikoli slišal niti besedice obsojanja ali žalitve, nasprotno, pomagal mi je, ko je bilo najhuje.

Sicer moram reči, da mi je malce lažje, da vsaj nekje lahko govorim o tem. Me je strah. Notranji viharji so huda reč. Danes si po parih mesecih ne želim čimprej umreti.
Vendar ni lahko biti gej. Tega veliko ljudi ne razume. To ni lahka ali brezvezna stvar. 

Ne vem kaj naj. počutim se res izgubljeno. :seznojim:

ne, Araya, nisi čuden  :); kaj naj rečem? ne vem  :kiselnasmeh:... želim ti le, da čimprej sonce posije v tvoje življenje  :sonce: :sonce: :sonce:

Araya, jaz lahko odgovorim samo v svojem imenu, za druge niti ne vem, če so občutili tako kot jaz. :pomezik:  Zame nisi čuden, daleč od tega. Jaz nisem prišla do teh zaključkov zaradi tvojih zapisov, ampak zato, ker sem tako začutila. Sem namreč izredno senzbilna in nekako začutim ljudi. :angelca:

To ti pa verjamem, ni lahko biti gej. Ampak ti si in tak, kot si, si edinstven. Meni si simpatičen.

Želim ti lep sproščujoč vikend in še kaj nam napiši, sedaj, ko veš, da te tukaj nihče ne obsoja. :rozicodam:

Tudi jaz bi dodala.... se mi je kar zdelo, da je tako..... se začuti preko pisanja.. pa tudi enkrat si nekje omenil, da tvoj najboljši prijatelj živi v Lj s prijateljem..... nikoli niti besede o ženskah.....
Pa.. saj to je vseeno! Naša spolna usmerjenost je naša čisto osebna stvar in kdor tega ni pripravljen sprejeti tako ni vreden, da je naš prijatelj. To velja seveda tudi za naš oziroma moj odnos do tebe... mene to niti malo ne moti. Spolna usmerjenost nima nič skupnega s človečnostjo, prijateljstvnom, žalostjo, srečo, trpljenjem in marsičem drugem. Vsak pač išče svojo srečo na svoj način....kje pa piše, da smo ali bi morali biti vsi enaki???
Ne zdiš se mi čuden.. res pa je tudi, da je družba še vedno kar precej zadržana do tega.. ker preprosto ne pozna! In česar ne poznamo nam je tuje in to odvračamo.... tako je najlažje!
Zame se s tvojim priznanjem ni nič spremenilo.... še vedno te bom skušala razumeti, morda bo celo malo lažje, saj boš tudi ti lahko bolj odprt. Sicer pa si se v teh letih že tako naučil oziroma začutil komu lahko zaupaš in komu ne....
Menim, da smo vedno še tu zate, še vedno bomo veseli tvojega pisanja in še vedno bomo veseli, če nam boš zaupal (skoraj bi upala to napisati v imenu vseh).
Sicer pa, verjemi, če ne bi bil simpatičen se že zdavnaj ne bi več pogovarjali s tabo.. pa to nima prav nobene veze s tvojo spolno usmerjenostjo....

Vse dobro!!

To noč sem malo razmislil o stvareh in sprejel naslednje sklepe:

I.) glede na to, da zadnje čase obstajajo upi, da bi morda lahko prišel do zelo spodobne službe, bom naredil vse kar je z moje strani za to potrebno, vključno z:
- konkretnimi napori za vzdrževanje zdravja in izgleda ... torej predvsem vzdrževanje telesne aktivnosti
- objavo člankov, ki jih imam pripravljene,
- udejstvovanjem na vseh mogočih področjih, kjer se je dobro pojavljati,
- trudom za primerno razpoloženje,
- skrbjo za ustvarjalne dejavnosti,
- pomočjo vsem tistim, katerim lahko pomagam,
- skrbjo za duhovni razvoj,
- vsak teden na pohod, sam,
- učenjem tehnik za sproščanje,
- učenjem, še posebej utrjevanjem tujih jezikov itd.,
- rednim branjem kakovostne literature (to sem zadnje čase malce opustil),
- vzdrževanjem stikov s prijatelji in znanci ter ljudmi, ki mi lahko pri mojem vzponu koristijo,
- izboljšanjem kakovost moje glasbene dejavnosti,
- doseči je potrebno nek opazen cilj na področjih, ki niso del mojega poklicnega zanimanja, da se dokaže moja raznovrstnost,
- še naprej in še bolj dosledno vztrajati pri odpovedovanju alkoholnim pijačam, razen obveznega kozarca vina na dan po kosilu,
- kljub homoseksualnosti težiti h koristnosti za družbo in skrbeti za svoje duševno zdravje.

II.)
- v naslednjih 3-4 letih je potrebno poskrbeti za ureditev lastne eksistence in poskrbeti za popolno ločitev mojega premoženja od premoženja moje sestre, kar pomeni: prodati nepremičnine uin se odseliti v svoje stanovanje ali si iz izplena postaviti manjšo hišico (kar bi raje).
-glede na to, da je moja sestra povsem prekinila z mano (kar se itak dogaja vsakih, ko ima 'resnega' partnerja) in da ne čuti nobene potrebe po tem, da bi vrnila kak moj klic in je ne zanima kako sem, ne čutim nobene potrebe, da bi nekoč vse kar imam ona podedovala po meni. Sestavil sem oporoko, po kateri bi v primeru moje smrti podedovala samo stanje na mojem računu, delnice in življenjsko zavarovanje (če ga bom sploh še imel... ker res ne vem čemu?), vse nepremičnine, ki bodo v moji lasti pa bosta podedovala moj prijatelj in njegova žena, ker sta mi bila vedno v oporo kadarkoli sem ju potreboval in to kljub omejenim zmožnostim, ki jih imata. Tega ne bom oznanjal okrog.
Ni razloga, da bi skrbel za sestro, ki me iz svojega življenja odreže vsakič, ko me lahko, bolj kot za tiste, ki so me vselej spodbujali in me imajo radi.
- ohranjanje odnosov s sestro ni bistveno in ni odvisno samo od mene. Njej bi moralo pomeniti enako kot meni in ne meni več kot njej. Če nima interesa, ji ga ne morem vsiljevati, nimam pa nobene dolžnosti, da bi bila po moji smrti zaradi moje samskosti celo nagrajena za svojo ignoranco in dobila vse kar bi v življenju ustvaril.

...

Dober nacrt Araya, veliko srece pri njegovem uresnicevanju.

Mislim, da ti bo sedaj lazje, ce sprejmes svojo usmerjenost, to da si spregovoril je ze korak. Se mi zdi da  tvoja depresija v veliki meri izhajala morda tudi iz zatiranja teh obcutij oz. misli, da niso pravi. Ko opravis s tem in jo dokoncno sprejmes bos lazje zadihal.Mogoce prav s tem, da se pogovoris s kom, ki je prav tako sel skozi take tezave, saj je dosti teh organizacij kjer se srecujejo homoseksualci in si tudi pomagajo.

Pa sem mnenja, da tudi cerkev nekako lahko "sprejme" homoseksualnost, ce si  drugace dober clovek in delas dobro. Uradno je  morda sicer ne....Pa ce te imajo ljudje radi sploh. V cerkvi sem srecala veliko ljudi, posameznikov, ki so siroki, razumejo veliko stvari in jih sprejemajo. Nimam izkusnje da , bi  morala biti cerkev nujno zgolj neka zakrnela, zugajoca institucija. Meni je dala tudi dosti lepih stvari oz posamezniki v njej. Seveda je dosti tudi ozkih ljudi, samo to je njihov problem. Vseeno imas dobre izkusnje z duhovnikom, ki si mu zaupal in mislim, da bi tudi pri mnogih drugih, ki bi te zares poznali naletel na odprta vrata. Tako, da mislim, da cerkev se ti ne bi odrekla zradi tvoje usmerjenosti in mislim, da se je tudi tebi ni treba.

Mi je lepo, da si tudi dejaven v svoji stroki, da pises clanke za zbornike. Imam isti poklic kot ti, sem vcasih tudi kaj napisala, sedaj pa ze nekaj casa stagniram, preprosto nimam nic ustvarijalnega v sebi, mogoce je samo lenoba, samo zelela bi da je drugace. Sem tudi zalostna. Bodi vesel, da je v tebi toliko ustvarijalnosti.

Araya,
 :clap: :clap: :clap:
 to pa se že čisto drugače bere!!

vse dobro!
 :rozicodam:

Araya, jaz sem tudi vesela zate, da si se pobral in naredil načrte, super je to prebrati, čeprav je zelo velik zalogaj, ampak vzpostavil si sistem. Marsikomu samemu ne bi uspelo, ti pa se znaš nasloniti na svoje moči  :clap:  Ne morem verjeti, da si se tako opogumil, dam ti prav v vsem tvojem razmišljanju glede tega vprašanja hiše in aktivnosti !  :oki:

 Hej, tisto pa mi nekako ne gre v glavo, že res da sem bolj počasne pameti, zato ne zameri, sledil bo moj pogled na to vprašanje, ki je tudi v skladu s trenutno ustavo in bodočo ustavo  ;D  :
" kljub homoseksualnosti težiti h koristnosti za družbo in skrbeti za duševno zdravje "

Pa ti si čudovita oseba,  tako pretanjeno čustven, dober človek, kot te berem, takšen kot si, z vsemi tvojimi talenti,  zakaj hudiča se tako malo ceniš, da imaš v zvezi s tem potrebo neke tiranske ideje manjvrednosti in ponižnosti pred drugimi in družbo? Zakaj vidiš sebe, zaradi ene od tvojih lastnosti, kot nekakšen manko ? :o    Ej, že leta 1991 je Svetovna zdravstvena organizacija istospolno usmerjenost črtala s seznama motenj in bolezni in jo je opisala kot normalno izbiro življenja. To pomeni, da v zvezi s tem nisi družbeno škodljiv (  :sesmejem: ) Kje si torej ostal, nekje pred skoraj 20 leti  :seznojim:
Tudi Jezus ni obsojal. Danes je svoboden svet in ti sam izbiraš poti svojega življenja : ali boš nesrečen in doma osamljen, ali pa boš stopil ven in našel, kar potrebuje tvoje srce.  :-*

To domišljanje, da bi ena od tvojih lastnosti kakorkoli krnila tvojo vrednost pred drugimi in te celo delala  nekoristnega, saj praviš, da "kljub temu se boš trudil h koristnosti"…. Čakaj no, ali so morda heteroseksualni ljudje kaj bolj koristni ? Vsi delajo, kadar niso brez službe, enaki davki se plačujejo, torej? Če pa misliš 'suho vejo' na drevesu življenja, pa ni nihče svoje samskosti kriv ali da je brez izkušnje starševstva. 

Spolna usmerjenost je samo en delec nas samih, ki nas ne določa v ničemer drugem. In "kljub homoseksualnosti  skrbel za duševno zdravje ?"  Ali to pomeni, da misliš, da je homoseksualnost znak duševne bolezni ?  :o  Govoriš tako, kot da bi  kakšen istospolno usmerjen bil privezan bolan v bolnici, ali da je nečesa kriv? Niti pred bogom ni nihče kriv, kdor drugemu ne škoduje. :sesmejem:

Izražanje nesprejemanja okolja, ki se ga bojiš ali celo izražanje sovražnosti človeku zaradi njegovih lastnosti je danes kaznivo dejanje z zagroženo zaporno ali denarno kaznijo, v zvezi s katerim lahko danes žrtev že vsa leta poišče pravico na sodišču. Zato le bodi normalno samozavesten in se postavi zase in se ne boj obsojanja drugih, ki ga ne bo (ampak bojo rekli samo ' Saj sem vedel' :) ,  ker ti si dober človek in to je tisto, kar te določa, ne pa druge lastnosti, v tisto se nima nihče kaj za vtikat

Ljubezen , ki jo potrebujemo in dajemo ali ne dajemo zaradi samožrtvovanja ali nesprejemanja sebe, pa je enaka za vse pod soncem,  vsi smo enaki.   Njena vsebina ( čustveno, spolno doživljanje) je ENAKO pri vseh ne glede na objekt, spreminja se le vrsta, globina, objekt (ljudje).   Važni so vedno samo rezultati, ki naredijo naše življenje kakovostno ali ne : da ljubimo ali ne ljubimo, smo samski ali skupaj, srečni ali nesrečni --- NI razlike   :wav:

In če ti tukaj misliš, da samega sebe zatajuješ zaradi pomembnejših višjih ciljev za druge - da se še naprje odvija tvoje zastonj poučevanje, se hudo motiš! Ker vzdrževanje sprejemanja ljudi do tebe, češ da jih ne boš pretresel s seboj (kot da bi bil edini homo? Koga to sploh briga?) in vzdrževanje nadalnjega potekanja šole petja in učenja, ki ga ti zastonj daješ drugim, pač ni nikakršen višji cilj kot si misliš, pa tudi strah pred tem,  da bi te  napodili, je smešen.  Tukaj imajo DELOVNI CILJ delavci v službi cerkve - duhovniki - sami poskrbeti za to, da bojo imeli ljudi za poučevanje ! Sam se matraš. V resnici pa ti niti ne bi nihče žalega rekel, verjemi, če bi s tabo živel tvoj fant. Ker obvladaš svoje področje.

Vsak se sam odloča. In če je tvoj ego tako zelo velik, da ti več pomeni sprejemanje večine (okolice) namesto osebna sreča/zadovoljstvo v življenju, si čisto sam tega kriv.

Napovedujem ti tudi, da ko boš župniku prijavil, da imaš službo ali da se boš selil drugam v stanovanje in bo tvoje srce našlo pristan nekje, da bo župnik še tekel za teboj z bankovci, samo da bi te obdržal ; takrat boš videl, da ljudje samo izkoriščajo tiste, ki se pustijo in da misli samo nase in koristi, ni ti ponudil roke niti v stiski, ko bi ti lahko nekaj plačal za tvoje nesebično delo - a takrat pa bo jadrno pomahal z njimi.

Upam da boš takrat toliko močan, da boš rekel adijo, se obrnil in se nič oziral nazaj, ker tile znajo zelo dobro manipulirati, se zhavaljevati, biti zelo nežni in trkati na slabo vest, skratka....
Dovolj je bilo nesebičnega zastonjkarskega dela in pojdi nekam, kjer boš cenjen in ne samo na besedah, ampak da boš lahko živel in upam, da boš šel za srcem in se ne boš pustil zbujanju slabe vesti, s katerim bi kdo kaj hotel manipulirat s tabo. Zaj še ne veš, boš že še spoznal, kakšni so ljudje, razen da so od tebe vse dobili zastonj, bojo še zahtevali, da se odrečeš lastni sreči in ciljem ali kaj?  :o  Dejansko ve, da si brez dela, pa ti ne pomaga kljub tvojemu velikanskemu delu za cerkev.

Samo izkoriščan si, plačilo poišči drugje, kjer ga bo tudi dovolj, da se boš čutil sprejetega in vrednega, ne pa obsojanega na podlagi nekih svojih lastnosti  8)  Pojdi med profesionalne glasbenike v mesto, kolikor te noge neso  :rozicodam:  In če bojo hoteli vedet, zakaj, se v primeru nesprejemanja ne rabiš pretvarjat nekaj, ali povej direkt, da boš dneve in vikende odslej preživljal v drugi družbi  ali pa bodi tiho, ker nikomur ne rabiš polagat računov in dovolit vtikanja... Zdaj še tega ne verjameš kot mi tudi za sestro nisi (prva sem bila kritična do nje), pa boš že še videl  :pomezik:

IMAŠ PRAVICO DO SREČE V LJUBEZNI, pripadanju drugemu, ampak zdaj še tega ne vidiš  :rozicodam:  Sam si svoje sreče kovač, sam si se vtaknil v nepotrebne omejitve, cerkev s tem nima nič in tudi okolje ne, ker ti odločaš o sebi.

No, tako grozno slabo pa res nimam... ne še, vsaj mislim.  :unsure:

Najprej kaj mislim o homoseksualnosti kot takšni ... ne le lastni:

- mislim, da se nima smisla pretvarjati, da je to povsem normalna stvar, ker to preprosto ni res, ker človeka onemogoča na zelo pomembnem življenjskem področju.
- mislil, da je homoseksualnost povsem naravna zadeva. Ne vem zakaj do nje pride, vem pa, da se zanjo nisem nisem nikoli odločil. Ker se pojavlja v naravi, je torej povsem naravna, ni pa v naravnem redu.
- mislim, da homoseksualnost ni bolezen,
- mislim, da so vsi občutki krivde v zvezi s tem povsem brezvezni in jih tudi nimam,
- homoseksualnost ni nekaj česar bi se bilo mogoče navzeti ali rešiti,
- homoseksualnost sama po sebi za človeka predstavlja precejšen stres.

Kaj mislim o sebi kot homoseksualcu:

- mislim, da imam pravico ljubiti in biti ljubljen, pa čeprav od moškega. To ni le pravica, ampak življenjska potreba,
- mislim da sem storil prav, ko sem se odločil, da homoseksualnost zame ne sme postati izgovor za neuspeh v življenju, čeprav mislim, da je homoseksualnim mladostnikom in mladim ljudem veliko težje v kot heteroseksualnim ... sam se pogosto sprašujem o smislu vsega skupaj.
- mislim, da sem do sedaj v življenju naredil vse kar sem mogel in moral ... upam, da v doglednem času dobim še službo,
- nisem noben "peder", "feget", "dvocevka" in kar je podobnih izrazov, niti ne ljubim "klobasic", ampak sem človek, moški in homoseksualec... gej.
- nisem pedofil in ne sanjarim o seksu z vsakim moškim, ki ga vidim,
- v nobenega od svojih prijateljev nisem erotično zaljubljen, čeprav jih imam rad - kot prijatelje.
- z ženskami se (večinoma) odlično zastopim ... itak  :)  ... čeprav nisem nobena "tetka" ali kako pobabljeno bitje.

Kaj mislim o sebi kot katoličanu in cerkvi:

- v svoji veri vidim velik dar in vem, da me Bog brez dvoma sprejema takšnega kot sem,
- krščanstvo se mi zdi globoko smiselno in resnično,
- s Cerkvijo kot inštitucijo načeloma nimam nobenih problemov, mislim pa, da bo prišel čas, ko se bo mnenje o homoseksualnosti kot takšni spremenilo, tako kot se je že na marsikaterem drugem področju, pač glede na razvoj znanosti
- homoseksualnost sama po sebi ni greh,
- kako je lahko greh nekaj, za kar se nisem sam odločil?
- župnik je izjemno razumevajoč človek, čeprav krepko v svojih 70-tih. Ve, da se name lahko zanese in to ceni. Da bi mi plačeval, mi je ponudil sam že pred časom, pa sem takrat zavrnil, ker so bili drugi stroški in to zelo veliki, ki pa se bodo s koncem leta poravnali. Me pa pogosto vpraša, če imam za kurjavo, bencin, hrano itd. - eden redkih, ki ga to sploh zanima.

Moji strahovi:
- da bom umrl popolnoma sam,
- da bi kdaj izgubil voljo do življenja,
- da bi ostal še dolgo brez službe,
- da bi bil nesposoben skrbeti zase,
- da ni bi kdaj ostal brez prijateljev,
- da bi kdaj padel v kako odvisnost od substanc,
- da bi za moje stanje izvedeli napačni ljudje,
- da bi umrl kot neizživeta oseba,
- da bi kdaj posegel po lastnem življenju,
- da bi bil zelo osamljen,
- da bi bil zelo osamljen,
- da bi bil zelo osamljen,
- da bi bil zelo osamljen...

 :oki:


 :oki:

Veš, jaz pa te nisem skapirala, ampak sem mislila, da pač še nisi srečal prave.  ;D Mislila pa sem si, da tista ženska, ki bo s tabo, bo zelo srečna, ker si dober človek, izhajajoč iz tvojih pisanj si zelo čustven  in razumevajoč in tak.

Svoja dolga spisa sem napisala zato, ker si ob izpovedi na koncu dodal "ne me tepst". Kot da bi ti kdo kaj hotel ali te obsojal, tako nekako si nakazal takšna pričakovanja. Pa vidiš, da nihče ni v zvezi s tem zgrožen. Enako ti napovedujem, da bi bilo tudi, če bi s tabo živel tvoj fant, če bi ga imel. Orglarja pač rabijo in vodjo zbora tudi rabijo in ti svoje delo obvladaš  :) Ne vem, če bi te v zvezi s tem kdo grdo gledal, razen v začetku, bi pa večina rekli : "Saj se mi je zdelo."  Verjemi, da bi potem sledilo : "Pa sam je, saj je bolje zanj, da ima nekoga."  Ni pa izključeno, da ne bi kak nestrpnež izključil svojega otroka iz zbora, ampak kaj češ, to ni tvoja skrb. Kdor pa obsoja, pa ni vreden truda za naklonjenost in si zasluži samo ignor  :sesmejem:

 To ni neka taka posebna in pomembna stvar, pač pa očitno tebi samemu predstavlja šok za druge. V bistvu nikogar ne zanima. In s tem, ko zate nihče ne ve, si praktično skoraj brez veliko možnosti, da bi našel v svojem okolju partnerja, saj se ti kot cerkvenemu delavcu ne upa nihče približat.  :unsure: Pa čeprav si mogoče v njegovih očeh samo ti njegov junak.   No, zaradi težav tvojega lastnega sprejemanja in zaprtosti ne moreš nikoli izvedeti.  :(  To lahko spremeniš. Ej drugo bi bilo,če bi živel kje na kmetih , kjer lepo gledajo samo robustne dede, pa tud njih predvsem zato, ker so za delo v hlevu najbolj koristni :sesmejem:

Tega ne razumem, kako ni homoseksualnost v naravnem redu, če je naravna. V naravi med živalmi res ne omogoča razploda, vendar pa je danes človek popolnoma svoboden glede tega, moj znanec in njegova žena - oba s samo 10% sposobnostjo odploditve (pri njem trajna okvara in 10% izločanje dovolj semenčic) sta se v Lj dala umetno oploditi, mislim, žena se je dala. In evo imata zdravega dojenčka. Človek je svoboden - ne glede na spolno usmerjenost.

Pa tudi v naravi se pojavlja, naj povem en filmček, v divjini sta dva velika ptiča moškega spola bila vse življenje skupaj, celo zvestobo poznajo. In ko je 1 od partnerjev več tednov in mesecev odsoten (vse samice kmalu po izvalitvi jajc morajo zapustiti samce in se skupaj odidejo hranit) ob vrnitvi nekaj staršev manjka.  In se je tisti znanstveno opazovani istospolni (moški) par vsako leto znova stepel z ostalimi živalmi za jajca oz. kasneje za mladičke sirote brez staršev.Tako da sta tudi onadva vedno imela lastnega otroka in ga hranila in varovala s toplim perjem  :-*  .  In vse življenje sta skupaj, oni imajo zvestobo, neznačilno celo za ljudi .  :sesmejem: 

Kako da ni normalna stvar? Kje to piše?  :o  Bila sem en čas pomoč na eni OŠ in je bilo govora kako otroke vzgajati v duhu sprejemanja drugačnosti. In smo zaposleni, bli smo vsi skupaj od čistilk do učiteljev razen ravnatelja, izpolnjevali vprašalnike in tudi stare učiteljice so glasno povedale, da je njim osebno homoseksualnost nekaj popolnega normalnega in osebna stvar vsakogar :happy: 
  Zakaj torej ti misliš, da ni povsem normalno, ja seveda ni, če se sam siliš v skrivanje. Razen če tako misliš zaradi besedovanja nekaterih, recimo ker je to rekla Ljudmila Novak, ki je homoseksualnost primerjala s seksom s stvarmi?  Le kaj bi pa ona rekla predsednici Islandije, ki je lezbijka? Si predstavljaš. Celo državo vodi lezbijka. In je bila demokratično izvoljena, nihče nikogar grdo ne gleda.  :happy:  Kje pa je še to prisotno, ocenjevanje človeka na podlagi spolne usmerjenosti. V severni Evropi ni takih težav s strahom pred družbo, kot jih imaš ti osebno.  Pravkar poteka sojenje na enem ljublj. sodišču zaradi napada.  In če pride islanska predsednica k nam na obisk, kako se bo počutila Ljudmila in drugi nestrpneži, ki hočejo svojo nestrpnost prikazati kot moralno pravilno ?  :-[  Mislim da jo bo globoko sram. Sicer ima človek kljkub nasprotnemu mnenju znanosti pravico povedat, da mu je homoseksualnost bolna (primer Srečka Prijatelja, poslanca SNS, ki mu je Vrhovno sodišče to potrdilo), a nima pa pravice rečt osebe konkretno v zvezi s tem zaničevat.

Zakaj pa v evropskem parlamentu ni upala širiti svojega sovražnega govora in primerjati istospolno usmerjenih s seksom s kipi itd? Ker točno ve, da se to ne sme in da s tem ne bi izpadla nič boljša pred ostalimi, ampak slabša in bi imela marsikje zaprte poti napredovanja  :sesmejem: :sesmejem:

 Zato si edino tukaj v mali Sloveniji upa na račun prikazovanja nekoga kot družbeno nevarnega (češ kam gre ta svet) ali manjvrednega ( z njenimi stavki kot so , da jo je strah za zdravje slovenskega naroda) nabirati politične točke na podlagi moraliziranja in žaljenja, nabirati si točke na račun itak nerazgledanih ljudi, čeprav so danes tudi v Sloveniji taki ljudje v manjšini  :oki:  Če bi namreč bili taki obsojajoči ljudje v večini, bi namreč NSi prišla v parlament ! :sesmejem: In ker ni prišla, so nestrpneži v izredno nizki manjšini!   Mene bi bilo sram biti v taki hipokritski stranki, ki navija  za duhovni razvoj za več svojega boga,  hkrati pa s takimi razvrednotenji nekaterih manjšinskih skupnosti brez sramu  krši Jezusov zakon 'Ljubi bližnjega', na katerega se sicer toliko brezsramno sklicuje !  >:(  Njegova ljubezen pa je v resnici za vse enaka, po njihovem pa samo za nekatere  hahaha


Včeraj sem gledala film Kinsey, pozno zvečer. Leta 1948 je ta doktor znanosti zgrozil takratno puritansko svetovno miselnost in jo omajal, s svojim znanstvenim pristopom, z resnico preko 100 000 izprašanih obeh spolov o tem, da so ljudje v glavnem prej biseksualni kot heteroseksualni, imel je svojo lestvico. Ovržena je bila tudi Freudova trditev, da smo vsi ljudje popolnoma biseksualni. Izkazalo, da so nekateri popolnoma hetero ali popolnoma homo.

Praviš, da je s homoseksualnostjo težko živeti, a to misliš zaradi nedoživete ljubezni ? Mogoče pa še pride!
Ti strahovi v zvezi z osamljenostjo in smrtjo v samoti : znova nisi nič drugačen ali poseben, saj je vsebina (čustva) v enakih situacijah (samskost) ista .  Men se zdi, da se sam ločuješ in onesrečuješ, kot da bi bil kaj drugačen od drugih. Ej čisto po nepotrebnem, treba najt družbo, kjer boš sprejet in bo življenje lepše  :)
 Zavedati se lastne vrednosti in moči za odločanje in zavedati se pravice tebe kot živega bitja do sreče  :rozicodam:

Dobri ste. :sesmejem:..spovednik je dal dobro primerjavo, sedaj bom še bolj veselo pisala prošnje, ker tud nisem zihr, da bom to službo obdržala...prej mi je bilo pa kar težko, ko sem mislila na to...

Pain, če poznaš kakega bogatega, a mi javiš na zs prosim?





Hec... :sesmejem:


Pain, take, ki hoče bogatega, nočeš....ja?

Glej, dobro je, da iščeš pomoč, recimo da si tu z nami na forumu. Večina ljudi, ki so v stiski, tega ne naredi. Tu smo vsi taki, ki kdaj nismo videli perspektive. Spati in se nikoli več zbuditi praviš. Tipičen simptom depresije. AD-je jemlješ? Poznaš vsa orodja, s katerimi si človek v depri pomaga? Najprej si naredi prioritete. Če je človek bolan, bo skušal najprej ozdraveti. V knjižnici si lahko izposodiš katero od knjig o depresiji, zelo hvalijo: Depresija za telebane. Nato imaš na voljo ostala orodja: socialne stike (toplo priporočam kako skupino za samopomoč), telesno aktivnost, prostovoljna dela, ko pomagaš ostarelim, RK, druga organizirana pomoč...meni je zelo pomagalo, da sem vedela, da na silo ne gre nič, da se nisem silila z opravili, ki jih nisem zmogla...ena je enkrat na netu napisala, da si je napisala listek za vsak dan posebej in v začetku je imela le po tri opravke...spomnim se enega: umij skodelico za sabo.


Od kod si? Lahko se ti jaz javim ali pa kdo drug in skupaj piševa prošnje, izmenjava izkušnje, znanje...nekomu je fajn povedati o svojih strahovih, fajn je družiti se, iti malo ven....super pa je že to, da pišeš!!!!

SEm brala dalje to temo..pravi balzam za dušo ste!

O zavoženem življenju bi še nekaj. Kdaj si zavoziš življenje, kateri kriteriji morajo biti izpolnjeni? Tudi sama sem dolgo mislila, da sem si zavozila življenje. Ja, zavozila sem marsikaj, nisem diplomirala v roku, nisem pravočasno videla svoje čustvene neinteligentnosti, rezultat: veliko menjav služb in slabo finančno stanje, nimam ljubezni, psihično padem, ko bi morda kdo drug pogumno in samozavestno brcnil koga v *****, če bi mu uničeval lajf...

ampak sem nekako razmejila moje pretekle felerje in sedanji lajf...vidim, kje sem naredila napake, a razumem, zakaj sem jih...ti vidiš, zakaj si v takem stanju, veš da nisi vsemogočen, da si kdaj pa kdaj šibak, ne upiraj se temu, prepusti se, ne rabiš bit super heroj, človek si! Sprejmi se. Sprejmi to, da si takšen kot si! Lažje ti bo. Ko se nadme spravijo otroci s svojimi zahtevami po materi sodnici v sporih, ko želijo pravico na takoj, jim mirno rečem, da nisem razpoložena, da imam skrbi, ni me več sram priznati, da včasih ne zmorem vsega. Nisem super mama....oz. sem super, ker znam povedati, da ne zmorem vedno in povsod vsega, ker si to upam in se ne pretvarjam, da sem brez napak, robot, stroj, ki zmore vse in nič ne vpraša in se nič ne pritožuje in nikdar ni utrujen. Če je kaj zelo pomembnega..dovolj pomembnega za njih, počaka, o vsem se da naknadno pogovoriti, rešiti, ni treba skočiti in se pogljabljati v vsakega in paziti na to, da otrok ja ne bi nikoli začutil kakšne prizadetosti, krivic, daš mu tudi čas, da se umiri, razmisli...vse slabo je za nekaj dobro.


Zakaj ti to razlagam? Ker ti lahko povem, kaka sem bila prej, hotela sem biti stoprocentna, razdajala sem se, da ja ne bi kdo kaj slabega mislil o meni, da bi ja poskrbela za to, da mi kdo ne bi mogel česa očitati, da bi bila sprejeta od vseh in vsakogar. Sedaj mi je lažje, če mi do nečesa ni, mi pač ni, milom ne silom, to je meni vodilo in najboljše, ker lahko naredim za sebe in druge. Pa kaj, če se ne učim za izpite, se pač ne morem, se bom že, ko se spravim k sebi, ko uredim druge stvari, ko....bodi dober sam s seboj, nagrajuj se, pomisli na to, na kar si lahko ponosen, kaj zmoreš vsak dan posebej....ostalo pa pride samo po sebi. Dva koraka naprej in en nazaj, ne gre samo navzgor.

Danes nisem zmogel ničesar.
Velikokrat mi pride na misel, da si ne želim živeti več prav dolgo. Čemu? Popolnoma vseeno je, ali sem ali ne... Nikogar ni, ki bi me imel rad... Pa o tem ne želim tuhtati. Vendar misli kljujejo in kljujejo, dokler me ne izpljunejo nazaj v depro. Grozno je... nikamor ne spadam.. Ko bom umrl, ne bom žalovač za življenjem, če bo le vsaj približno izpolnjeno, če se bom vsaj malo uresničil kot človek.

Sem zaljubljen, on ni gej, je poročen, ima otroka, moj zdravnik... vem kje živi, se srečava kdaj v mestu, pozdraviva... njegovo ženo poznam že iz otroških let. Trudim se, da nisem pogosto pri njem... samo za nujne recepte. Vem, da to ni ljubezen, ampak zaljubljenost. Boli vsakič, ko ga vidim, vsakič ko se peljem mimo njegove hiše, vsakič ko vidim ženo... vsakič, ko se spomnim nanj. In ko pridem k njemu po recepte ali zaradi kake resnejše zadeve, boli tudi tam... ko čakam, ko sem tam in ko odidem. In vendarle on ničesar nikoli ne bo niti zaslutil.
Razumete mojo bolečino? :( Si jo predstavljate? Najbolj smešno pa je to, da ga, ko sem ga izbral za zdravnika, sploh nisem poznal... on je bil pač tisti, ki je imel še prostor za nove paciente.

Prijatelj sem lahko samo z nekom, v katerega nisem zaljubljen, ampak ga imam rad kot prijatelja. Vem... boste rekli, da sem norec ... Morda. In to ni prvič.

Se opravičujem. sem moral dati ven.

Araya, nič se opravičevat. Daj iz sebe, piši...

Mah, gre za to, da je moje občutje ljubezni predvsem povezano z bolečino in ne veseljem ali užitkom. To človeka ubija. Predvsem zato, ker je segment življenja neizživet. Neizživetost je frustracija, ki je na tem področju po mojem ni mogoče konkretno kompenzirati.

V gla vnem... to je poden celo takrat, ko je vse ostalo približno urejeno. Kaj  šele sedaj, ko niti službe nimam in lahko sredi dopoldneva - ko vsi ostali služijo denar - tipkam tole svetobolje. Res depresivno.

Takšen odgovor sem tud sama o tebi dobila, da si nesrečen zaradi osamljenosti in ker nimaš partnerstva.  Nesrečno zaljubljenost dobro poznam. Vse življenje sama in starejša od tebe, ampak za razliko od tebe se ne zadržujem povedat. Pri tebi bolje zase zadržat, če on ni gej. Iz hetera spremenit v geja je že marsikdaj uspelo, iz geja v hetero pa ne vem.

Sem zadnja, ki bi lahko o tem nakladala, ker tud lastne srečne zgodbe nisem doživela. Sem stalno bolehala vsa ta leta za nesrečnostjo, posebej videča moje vrstnice : one v srednji šoli fanta ali več njih, jaz ne... so uspešno študirale, jaz ne... menjale fante, jaz ne...se poročile, jaz ne... prvega otroka, jaz pa še niti enega resnega fanta.... drugega otroka, jaz nič... tretjega otroka kot je to danes moda, jaz pa ne... pri njih redna služba, jaz pa socialno anksiozna in zavrta v vseh ozirih na zavodu za zaposlovanje... pri 34 skoraj od življenja nič... Ljubezen? Sem pozabla, kakšen je občutek, če si zatreskan. Vsake tolko pa si izmislim, da mi je ta ali oni moški ali ženska - prijatelj(ca) in potem en čas za razliko od tebe vse to razlagam moje bolečine in se ne kontroliram, nakar me z-ignorirajo za vedno.  :sesmejem:

Ti pa si čuteč in čeprav obupuješ, še imaš v ognju železja dost, zato si mislim (sem zadnja za to pametovanje, tako da oprosti), da če bi bil več med ljudmi in med lastno družbo, da bi imel več možnosti za to, da se NASLEDNJIČ zaljubiš v geja. Tukaj nimaš kaj z zdravnikom, če ni gej, ne bo tvoj.

Zato bi se na tvojem mestu povezala s tvojim prijateljem iz otroštva, ki živi v LJ s fantom, ker on prav gotovo ni svet zase, verjetno s fantom poznata marsikoga. Počutil se boš drugače, bolj domače, če se začneš družiti s prijatelji iz otroštva nazaj  :-*   Če je tvoj najboljši prijatelj zelo klepetav, morda ne povej takoj o sebi vsega, sicer večinoma folk skapira sam. Samo da ne boš več tako osamljen. Lahko boš pozabil na nesrečno ljubezen in se odprl novemu. Druge možnosti za rešitev iz te situacije ni. Prebolevanje pa pač traja svoj čas. Ampak res bi blo zate dobro, če znova obudiš stik s prijateljem iz otroštva. (samo da se ne boš v njegovega fanta potem zatreskal in ponavljal vajo z zdravnikom.)

Hvala Martinca ... kaj bi dal, da bi lahko izbiral v koga se lahko zatreskam in koga ne... ali pa di bilo možno spreminjati spolno usmerjenost. Da bi komurkoli povedal, da sem vanj zaljubljen, bi morala biti velika možnost za zvezo, ker sicer uničiš veliko, dobiš pa nič. Da bi šel kakemu hetero razlagat te reči, bi bilo povsem neproduktivno in res skrajno neumno.
V glavnem to je res zoprno stanje ... s stališča življenja se mi zdi to edina resna katastrofa, ki me je doletela.

Mogoce poisces kontakt kjer se druzijo geji, kaksne internetne strani, imajo tudi drustva se mi zdi, skuc se ne motim. Ob nedeljah so bili gejevski veceri v K4 ne vem ce se to obstaja ali je samo zgodovina. Tam mogoce bolj spoznas ljudi s te scene in lazje najdes partnerja, kar ti tudi osmislja zivljenje.

araya :rozicodam:

moj nečak je gej tudi on je to spoznal že zelo zgodaj sedaj je star 20 let zelo sem ponosna na njega...
ja v k4 imajo še vedno partije oglasi se kdaj mogoče spoznaš kakšno sorodno dušico...

srečno

Tanja  :rozicodam:

No,

in da je stvar še bolj zoprna, obstaja neko mlado dekle, ki je zaljubljeno vame ... greva včasih na kavo itd. in ki ne ve za mojo usmerjenost. Je krasna punca, izobražena s fino službo in nasploh idealna in ne vem točno kaj vidi v meni. Trudim se, da je ne kličem prepogosto, da ji ne dajem kakih upov... enkrat sem ji tudi zelo jasno povedal, da se ne vidim z njo in da ni tega nobeden od naju kriv (kar je res), da tako pač je, da ni kemije itd.. Ona ni vrgla puške v koruzo. Čeprav mi je hudo, da trpi zaradi mene, ji ne morem povedati za svojo homoseksualnost... preveč govori, preveč sem od nje izvedel o drugih, da bi ji zaupal nekaj tako osebnega ... poleg tega me je groza, da bi se njena ljubezen spremenila v jezo.
Nikoli ji ne bom povedal, premalo ji zaupam.
New vem kaj naj. Nočem je prizadeti, sebe pa tudi ne. To je grozno. :016:

Kak nasvet?

Jasno ji daj vedeti, da nikoli nič ne bo. Ni ti pa potrebno razlagati zakaj. To je tvoja odločitev in njej ni potrebno vedeti, zakaj ne moreš biti z njo. :pomezik:

Ne, tega res ne moreš storiti, lahko pa se odmakneš od osebe, v katero si zaljubljen in ti ona ne vrača čustev. To pa lahko narediš oz. je zate dobro, da narediš. :)

Zamenjaj svojega zdravnika. Mogoče to zveni kruto, pa vendar, če želiš iti naprej, potem je ta opcija najmanj boleča. :pomezik:

Lepo se imej! :rozicodam:

Mislim, da bi to ne bilo najbolje.  Z bolečino se moram soočiti. Bolečine se ne bojim več. Ljubezen zame ni drugo kot bolečina.  Umikanje pred ljudmi ne pelje po mojem nikamor.

Je pa res, da danes sploh ne morem več.

Zelo rad bi umrl. Ko bi izvedel, da bom umrl jutri, bi bil vesel. Danes je bil tako grenko-lep dan... sedaj, tik pred polnočjo pa boli za umret.

Evo to dela samotnost tistim ljudem, ki niso rojeni za samotnost...   Araya, ne preveč blagrovati bolečine, čeprav se strinjam, da jo je dobro ozavestit, ampak zdaj pa poskušaj iziti iz nje,  namesto da ji daješ dokončno resnico o tvojem življenju, ker razumsko lahko veš, da to ne drži ; le priložnosti še nisi samemu sebi dal  :-\

Upam da te moje besede dosežejo, ful verjamem vanje... Mislim, prepričana sem, da si nesrečen predvsem zato, ker je bila doslej bolečina glavno, kar si v življenju doživel (od smrti staršev do ignorantske sestre, do nesrečne ljubezni), ampak čakaj malo - ali osebno zase res ne verjameš, da lahko vse to presežeš, ko ti uspe priti med dobre ljudi v drugem okolju ? Delat, se družiti z drugimi?   Seveda lahko to presežeš, ko ti uspe ! Oprimi se upanja in aktivnosti v zvezi s tem, namesto da pristajaš na sedanje stanje in v tem primeru ti BO uspelo !  :oki:

Ker je misel na srečo povezana z zavedanjem tudi bolečine, se ti zdi tudi bolečina nekako del lepega. Ali pa je v lepoti bolečina. Ampak to je pogojeno z dosedanjim življenjem in z resnico o pravi sreči nima veze. Tud nič ni vnaprej določeno in zabetonirano v tem položaju neizpolnjenosti. Razen če se človek sam odloči tako in se noče več truditi zase in za svojo srečo.  Tudi od tebe je odvisna !  Zakaj bi rad umrl, a da bi 'neizrabljen, poln sil, k pokoju legel' ? Ni ti treba tako misliti, raje se poveži s prijatelji (iz LJ). Naj končno tvoja osebna sreča, izzivi postane tvoja prioriteta, ker meni se zdi, da rad daješ sebe na zadnje mesto, da misliš predvsem na dobro drugih in manj nase. V zvezi z vdajo obupu raje počakaj, da izpolnjeno  zaživiš in ko boš spoznal tudi lepo in ne le hudo, verjetno boš mnenje spremenil, ne boš si želel smrti.  Zakaj bi vrednost življenja sodil le po doslej spoznani negat. plati medalje  :ne:

Bolečina je trenutno stanje, v katerem se nahaja veliko osamljenih in veliko brezposelnih ljudi, tega stanja pa ne bo več, ko si odpreš možnosti - greš med ljudi, dobiš delo, realiziraš svoje načrte, zapisane kakšen dan nazaj! (ampak tisto nič brez odvetnika). 

Trenutno je res bad, pa bit sam brez prijateljev in staršev in denarja, jaz ne bi hotela bit sama v hiši, na tvojem mestu bi se držala ljudi zunaj, žlahte, sosedov na vsakodnevni kavi, kogarkoli. Pri nas na vasi je to nujno, stiki in to.

Araya  :rozicodam: razmišljam podobno kot Janja.


 :oki:

Araya, kako? Veš kaj sem si mislila, v primeru, da ne dobiš službe prekmalu, zakaj bi sameval v prazni hiši, finančno se ti to ne more iziti po nobeni logiki, razen če nisi podedoval bogastva ali zadel na loteriji, kar dvomim. Recimo bobu bob, da nekaj časa lahko hodiš na RK po zimska oblačila ali hrano, s socailno pomočjo če jo dobivaš glede na tvoja mlada leta, pa nikakor ne moreš pokrivati stroškov za bivanje, elektriko, gretje itd in je to misija nemogoče. No, znašala bi kvečjemu 220 eurov, če se ne motim  :unsure: , to je enako skoraj 0 !

Na tvojem mestu bi se odločila in samoiniciativno glede na prekinitev odnosov sestre s tabo, vzela najemnike za letos, v tvoji hiši mora bit prosta spalnica. Vem da ceniš starše, vendar oni ne morejo pomagati več, zato si moraš pomagati sam in misliti nase in nekaj storiti za tvoje preživetje ! Samo nasvet, kaj bi jaz storila.

Lahko vzameš 2 zaposleni osebi ali študenta, vsak ti daje recimo 200 eu najemnine, + obveno posebej plača stroške  za bivanje, ali pa določiš enotno ceno 300 eu s vključenim najemom in stroškei. Če ti je to preveč ali ne bi dobil nikogar, pač pojdi na 250 enotno. Ampak manj pa ne, ker sicer nimaš nič od tega! 

Mislim da bi ti moralo ostati vsaj 200 čistega in tudi sam ne bi bil tako zelo. Najbolje preko agencije za nepremicnine, napisati je treba pogodbo, vse prijaviti in vse po reklcih, ničesar na pamet, ker se je težko znebiti ljudi, niso vsi pošteni, vse obljubijo, toda potem vse po svoje naredijo.

Če daš tak oglas, je treba ocenjevat ljudi na podlagi prijaznosti, miroljubnosti. Mislim, jaz bi to na tvojem mestu storila. Pravico ima in možnost, oddajala bi, dokler ne bi našla ene dobre službe. Pa tudi z dobro službo je enemu samemu težko vzdrževati hišo in plačevat vse stroške, morda bi blo fajn imet vsaj enega v hiši ali pa zaposleno dekle. Ne jemat najbolj pametnih, kritizerskih, starejših oseb...

V primeru neprevidnosti se lahko pri tem nasankaš. Lahko pa si izdatno pomagaš! Ker eno je duševno živlejnje (trenutna depresija), drugo pa so ostali problemi čisto fizične narave kot je težava golega preživetja, ki jo moraš vsekakor rešiti sam. In jo tudi lahko rešiš vsaj začasno. Tud če bi hotel hišo prodat in iz izplena kupiti stanovanje bližje večjemu mestu, lahko to še vedno narediš. Lahko bi tudi dal v najem družini z možnostjo prodaje, vendar mislim da bi ti tukaj sestra nagajala glede na njen grd dosedanji odnos in moraš pričakovati tožarjenje - ampak kar te ne ubije, te ojača in je tvoja naloga vztrajati pri branjenju lastnih življenjskih pravic.

Tukaj imaš cenike pri oddaji sob za Lj- okolico in se odloči, naredi. ( Sklepam da nisi iz Lj, ker je tvoj prijatelj šel živet v Lj, praviš..  Ne se razkrivat, od kod si, tudi jaz samo okvirno na tem forumu povem, da sem iz Ptuja- Mb.)

 Najbolj se splača oddajati v LJ oz. okolici LJ :

http://www.nepremicnine.net/nepremicnine.html?id_regije=1;nep=1;posr=3&tip=1&lok2=32&lok2=42&lok2=57&lok2=77&lok2=207&lok2=205&lok2=208&lok2=206&lok2=81&lok2=182;cena=;offset=0;SID=;lev1=1;lev2=1;id_drzave=;page=detail;klasika=;brez_cene=1;sort=11;f24ur=;ind=;searchstr=;naselje=;odmik=20;last=;=1;dem=EUR;m1=;m2=;agenc=


Mb -  sobe :

http://www.nepremicnine.net/nepremicnine.html?tip=1&tip=35&cena=&dem=EUR&odmik=20&m1=&m2=&sort=1&brez_cene=1&last=&SID=&lev1=&lev2=&page=detail&nep=1&posr=3&id_drzave=&id_regije=9&lok2=&imageField.x=72&imageField.y=21


Ce - sobe :


http://www.nepremicnine.net/nepremicnine.html?tip=1&cena=&dem=EUR&odmik=20&m1=&m2=&sort=1&brez_cene=1&last=&SID=&lev1=&lev2=&page=detail&nep=1&posr=3&id_drzave=&id_regije=5&lok2=&imageField.x=60&imageField.y=18

 8)

 :)
Hvala martinca. Zelo si se potrudila zame. Ta trenutek ni primeren zame, da bi jemal podnajemnike v hišo. Ne zaradi kake sentimentalnosti, staršev... Ko bo kriza mimo in cene nepremičnin normalne, bom šel v prodajo in se preselil na svoje. Edini pogoj je služba -  jasno.

----------

Te dni se počitim grozno. Želim si človeškega dotika... bližine drugega bitja ob tebi, poljuba.... neuresničljivo se zdi ta trenutek. Boli, zelo.

Danes sem videl sestro in njenega fanta. Bili smo na obisku pri skupnih prijateljih. Niti besede, niti pogleda. Boli, ... pa kaj potem!  Treba it preko tega.

Molim za to, da bi ne živel predolgo. Nihče  se me ne dotakne.

Araya  :rozicodam:

Araya,  šopek :rozicodam:  :rozicodam: :rozicodam: zate! 

Od mene pa  :sunny: :sunny: :sunny: da preženo temo iz srca, da posije in ogreje tvojo dušo  :rozicodam:

Araya, kako si kaj?  :rozicodam:

Hvala vsem za tople besede.

Zadnje dni sem precej na tleh.
Postalo mi je jasno, da se me lastna sestra sramuje. Kot sem rekel, sva se predvčerajšnjim videla pri nekih skupnih prijateljih. Niti pogleda, niti besede. Nič. Kasneje, ko sta s fantom odšla, sem izvedel, da si je kupila nov avto (česar naj bi jaz ne smel izvedeti) ... kar je čisto kul, saj ga rabi. Preprosto je ne želim več srečevati. Preveč je boleče.

Zadnje dni spim zelo dolgo. Spat hodim ob dveh ali treh, zbudim se ob osmih, devetih. Verjetno zato, da je dan krajši. V edino veselje mi je postavljanje cerkvenih jaslic in igranje pri božični devetdnevnici.... igram na harmonij. Zelo rad igram na ta inštrument. Ima svoj čar. Pri jaslicah bom danes skušal narediti nekakšno imitacijo vode... sem si priskrbel vse potrebno: aluminijasto folijo, temno in svetlo moder sprej, malo zlatega spreja in tanek moder polivinil... upam, da bo zelo prepričljivo. Doslej je bila notri vedno prava voda, kar pa ni dobro. Zvečer vadim orgle za božične praznike. Nekaj novih pesmi je letos... sedaj, ko se je zbor povečal, jih lahko pojemo.

Razmišljam, da bi, če bom imel službo, prodala hišo. S svojo polovico bi si lahko kupil malo parcelo in tam postavil brunarico. Vedno sem si želel brunarico. Sorodnica živi v takšni hiški in je super.

Sicer pa bi rad, da bi ne trpel več. Včasih bi si človek kar kaj naredil, tako nizko gre. Samost me ubija.

Zadnjič ponoči sem prvič v življenju klical na številko za klic v duševni stiski. Zanimiva izkušnja. Ne vem, če je zadeva ravno meni pisana na kožo, a vseeno je bilo dobro, da sem takrat to storil.

Ne vem kaj vse sem storil sestri, da se tako obnaša. Da nisem popoln, je normalno, nisem bil vedno najboljši brat... vedno pa sem bil tam, če me je potrebovala. Sedaj me ne potrebuje in me ni več. Včasih bi ji privoščil mojo bolečino. Zadnjič sva bila popolna tujca. S komerkoli v tisti sobi (razen njenim fantom), bi se imel več za pogovorit kot z njo. Ne bom se ji več oglašal, če bo klicala.
 
Kaj bi dal, da bi minilo vse skupaj. Da bi si enkrat lahko uredil življenje. Nimam moči, ne najdem več energije.

Boš  :oki:  Saj poznaš ta napotek : 'Trkajte in odprlo se bo.' Torej išči službo, našel jo boš. Brez iskanja ne. To je naše delo, delo iskalcev zaposlitve, pisanje, iskanje, sspraševanje,  ponovno klicanje in spraševanje, al kakorkoli komu ustreza.  Ko jo boš imel, boš lahko realiziral tvoje načrte v vezi z domovanjem. Morda bi blo sicer bolje manjše stanovanje.

Drugače pa te je veselje brati, da delaš in igraš na instrumente, čas božiča in sorodstvenih obiskovanj je tud meni eden boljših, vse je tako slavnostno in vse je tako povezano med seboj v tem času, pa tud če si sam.  :-* 

Kje pa boš kaj za silvestrovo, a boš doma ali pri sorodnikih ? Ali greš ven na javno prireditev na koncert kakšen ?  8) Sem gledala "vreme 15 dni" za 31. 12. in je tudi ponoči plus, ne bo mrazu.

Vse kaže, da bom za silvestrovo kar doma. Gužva mi ne paše, dela me žalostnega, zato se je izogibam. Prvega pa itak igram pri maši... verjetbom vsaj pri jutranji skoraj sam... tako, da se bo dalo fino razigrat.  ;D

O spremembi domovanja intenzivno razmišljam ravno te dni.
Ko bom dobil službo in si bom lahko privoščil kak kredit, bom sestri predlagal, da prodava hišo. Če bi ven dobil kakih 100.000 €, bi bilo super.
S tem denarjem bi si kupil majhno parcelo (150-200m2) in nanjo postavil majhno leseno hišo-brunarico. Prejel sem že nekaj ponudb. Ena mi je posebej všeč in zanjo mi je prijateljica arhitektka malce preuredila prvotni tipski načrt (samo notranjost) in ga prilagodila za eno osebo. Brunarica bi bila po mojem zame super: energetsko varčna, cenovno približno enako ugodna kot montažna hiša, domačna, naravna...
A to so sanje.

Sanje se tudi uresničijo, veš. Tudi jaz in moja družina sanjamo o brunarici, že pet let, imamo že izbrano, samo še na parcelo čakamo....do takrat smo pač najemniki. Če v nekaj močno verjameš, ti zagotovo uspe...torej verjemi vase, verjemi v uresničitev sanj in zgodile se bodo. Vse dobro ti želim in blagoslovljeno preživi praznične dni  :rozicodam:

Kaj se dogaja z mano?
Trpljenje ne more biti smisel. Trpljenje mora imeti smisel.

Včeraj sem imel zvečer sijajne vaje z zborom. Za božič bomo peli alelujo in psalm, ki sem ju uglasbil za ta praznik že poleti. Vedno pripravljam stvari za božič poleti. V decembru pa za post in veliko noč. Ne vem zakaj. Glasba je nekaj nahjlepšega kar se mi je zgodilo v življenju.

Ima me, da bi šel v LJ na obisk k prijateljem.

Zasnoval sem svojo oporoko. Ima dva dela: prvi se ukvarja z materialnimi rečmi, drugi pa je nekakšno pojasnilo samega sebe. Mislim, da je to potrebno. Potem pa k notarju, da se overi. V  glavnem... poskrbel sem, da moja sestra dobi za menoj toliko, da ne bo imela zaradi mene nobene izgube. 2/3 delež na mojih nepremičninah pa bom zapustil prijatelju in njegovi žene, z opozorilo, naj bosta razumevajoča z mojo sestro in je ne silita v prodajo dokler bi sama tega ne želela. Pravil seveda ne bom ne njej, ne njima.

Rad imam vse. Tudi sestro, čeprav se me sramuje.

drži se je  :rozicodam:; se mi zdi, da se v tebi skriva ogromen talent.. no, pravzaprav - več talentov  :oki:


kaj te ovira? pojdi  :oki:

 :rozicodam:

p.s.
čemu oporoka?

Araya...
ta oporoka pa mi ni prav nič všeč. Le zakaj to potrebuješ; predvsem pa zdaj?? Že res, da je včasih primerno, da neke formalnosti uredimo, pa vendar...... to se ne sliši prav lepo.

Obiskati prijateljev v lj je prav dobra odločitev, predvsem v tem času. Izpolni svojo zamisel...

Vse dobro!

Araya ... malo spremljam dogajanje z zvezi s tabo ... zdaj me je pa močno zaskrbelo, tale oporoka.
Ne vem,kaj naj napišem ... čutim, kako se počutiš, čutim tvojo osamljenost, tvojo žalost, trpljenje, predstavljam si, da je to zelo težko breme zate ... Trpljenje ... tudi sama se dostikrat sprašujem, ali je smiselno ali ne. In če že ima smisel, ga hočem vedeti. Moj oče mi vedno pravi, da s tem zagotovo nekomu pomagam. Nekakšno krščansko darovanje. No, to meni ni v nikakršno tolažbo, k večjemu postanem jezna, ker nočem nobenemu pomagati z lastni trpljenjem ... No, da ne zaidem ...
Res čutim, kako veliko je tvoje trpljenje. A sredi tega se nekaj tako močno sveti. Tako močno, da tega ni mogoče spregledati. To je tvoj dar - glasba, ustvarjanje. Veš, kako velik dar je to?? To NI "samo to", kot se mogoče tebi zdi. Kaj vse lahko še narediš s tem? Jaz se ne spoznam na to, ampak, hm ... se lahko priključiš še kakšni skupini, zboru ... sodeluješ na kakšnih prireditvah, koncertih?
Čutim, da moraš iti ven iz te svoje velike prazne hiše. Poiskati ljudi, se začeti družiti. Ne ostajaj sam, prosim te. Vreden si prijateljstva. Zaslužiš si ga. In ne boj se, da te ljudje ne bi sprejeli - krasen človek si. To zaznavam iz tvojega pisanja. In te je škoda, res škoda, da bi ostajal sam v takem peklu, kot ga doživljaš. Zdi se mi, da ne bi smel čakati na ugodnejše čase. Kdo ve, kdaj pridejo. Ti pa potrebuješ spremembo takoj. Zdaj! Odloči se za nekaj, ne vem, kaj naj ti predlagam ... Kaj pa šport? Kaj skupinskega? Službo še iščeš? In seveda bi ti najraje predlagala, da takoj prodaj hišo in si začni postavljati brunarico, ki si jo želiš ... ampak priznam, da sem glede financ jaz sama preveč optimistična, ker se mi tudi sanja ne, kokiko znašajo cene parcel in koliko bi te stala postavitev in opremljanje brunarice. Verjetno veliko več, kot bi znašal tvoj delež od prodaje hiše??
Araya, ti si dragocen človek. Marsikdo te ceni, veš. A najpomembnejše je, da se ceniš sam.
Tukaj smo!  :wav: Piši, piši, piši! Del nas si, veš! En del ni več sam.  :oki:

Objem :rozicodam:
In še enkrat: DRAGOCEN si!

Pozdravček!

Aja ... sem ti že napisala, da si dragocen? :)

Araya, saj veš, ane: dragocen si!  :wav: :wav: :wav:

Arnika, hvala za te zelo spodbudne besede.

Danes sem bil kar v redu. Včerajšnji dan je bil zelo lep. Bil sem pri prijatelju in njegovi ženi ... prišli so tudi njuni starši. Vsi so mi zelo ljubi. Imajo me radi. Bilo je krasno. Tako blagoslovljenega sem se počutil.
Bil sem tudi pri spovedi. Opravil sem jo dobro. Veliko mi pomeni... človek se res duševno razbremeni, ko da stvari iz sebe.

Razmišljam o sestri. Hudo mi je. Hudo mi je tudi za tisto punco, ki je vame. Res hudo, ker je sijajno dekle in ne vem kaj vidi v meni.
Vidim, da bi potreboval partnerja. Nekoga, ki bi se me dotaknil. Joj... kaj spet pišem!?

Ne vem, če bom kdaj v življenju srečen... vsaj malo. Bojim se, da nikoli. Kaj mislite, je upanje?

Ne mislimo, vemo, Araya. Poti je nešteto. In večina teh vodi v "upanje". Pa smo tako nastrojeni proti sebi, da ubiramo samo tisto manjšino, kjer je sama navlaka.

Želim ti vse dobro in moč, da ugotoviš kako poseben in unikaten si. Upam, da bom kmalu bral, kako premikaš gore!

Araya, JE upanje  :oki: vem to  !  :rozicodam:

Polnočnica je čudovito uspela. Kljub slabemu vremenu. Pevci se res trudijo. Orgle ... je sploh kaj lepšega?

Jutri in pojutrišnjem gremo obiskat ostarele pevce, ki ne morejo več na kor. Darilce, pripravili smo tudi dve pesmi... eno staro božično iz "njihovih časov" in kolednico. Navado sem uvedel jaz... se mi zdi dobro. Ti ljudje so toliko žrtvovali za glasbeno kulturo, da si zaslužijo, da se jih spomnimo. Da bi si ne delali skrbi, vse prinesemo s seboj. V ta namen smo se razdelili v dve skupini... eni obiščejo ostarele pevce v hribovitem delu župnije, drugi v dolini, nekaj nas bo šlo tudi v bližnji dom upokojencev. Vsega skupaj moramo obiskat devet ljudi. Sprva me je bilo strah, sedaj - po 5 letih, pa je to že kar utečeno in nas pričakujejo. Pravkar sem sprintal "plonklistke" z besedili, da ne bo zadrege.

Sicer pa komaj čakam, da ti prazniki minejo. Res.

Sem v luknji. Ne vidim ven. Razpet med tem kar sem in tem kar moram biti. Notri topa bolečina ... ne toliko žalost.

Za to razpetost si se pa čisto sam odločil, veš.  :pomezik:  Namesto za druženje, zabavanje (do 30. leta si bil zapslen in imel denar za okrog hodit) in življenje v dvoje, ki se ti je glede na tvojo prijetnost in lepo vzgojenost nedvomno ponujalo, (saj ni ta zadnja nesojena oseba bila edina v tvojem srcu po moje), si se ti, Araya osebno, sam raje odločil za molitve, za petje ter igranje v cerkvi in osamelost, skratka za spokorniško samotno življenje. Taka je bila tvoja izbira. Seveda jo lahko kadarkoli spremeniš.
Ko boš našel službo v LJ.

Lahko pa se tudi dokončno do popolnosti predaš tej tvoji opisani razpetosti, nepopisno bolečemu trpljenju tvoje duše, deviškosti tvojega mesa, zanikanju lastnih potreb. Način ? Vpiši se na teologijo  :wav:

Sicer ti tudi to veliko pomeni, kar delaš. Čeprav meni ni jasno, ali s tem samega sebe prepričuješ, da si na ta način " kljub tvoji določeni osebnostni lastnosti " - ne najbolj pomembni za življenje  (ki se je sramuješ oz. jo skrivaš in nič ne nardiš) med ljudmi priznan, spoštovan in vreden. Vreden pred bogom zaradi tvojega popolnoma volunterskega dela za eno od instutucij, ki na našem planetu predstavlja boga oz. božje ideale, vreden pred ljudmi, vreden pred sabo. Odločil si se torej za življenje za boga oz. za samskost in
prilagoditev načina tvojega življenja v takšno obliko, KI JE SPREJEMLJIVA pravilom, pričakovanjem, sprejemanjem te čisto posvetne institucije. Vendar pa žal ti v tvojem idealizmu te posvetnosti ne vidiš  :zvizgam:   ( češ, da bi bilo uresničenje tvoje osebne sreče GREH... pa čeprav nimaš od tega skoraj NIČ  : trpiš kot Kristus na križu (nikomur na ljubo! Sebi? Bogu že ne) zaradi omejitev, ki  ti jih postavlja taka odločitev : ne moreš biti z nikomer, ker bi s tem lahko nekoga razjezil ali prizadel - ker bi vsi izvedeli - in te po tvoje ne bi več marali.   Ampak to je napaka : drugi so sami odgovorni za svoja vrednotenja, razmišljanja in dejanja... Ne pa ti, v kolikor nisi nikomur nič naredil v kazenskem smislu (udaril itd).

Imaš pa zdaj zato v tej poziciji vpliv, čast (če mene vprašaš pogosot igrano, poglej samo sestro in celo njenega fanta), neko spoštovanje med ljudmi, pa čeprav gre za stare ljudi, ki bojo kmalu umrli glede na pričakovano življenjsko dobo moških v Sloveniji in se nihče ne bo več nate spomnil, ker vsak živi in umre zase. Tudi ti se razdajaš samo zase, ker je tvoj strah prevelik, da bi ga zmogel prestati, ko bi enkrat enhal igrati strejt osebo, ki "samo ni našla prave", ampak bi se zgodili obiski moškega pri tebi doma, namesto vernih (pazi vsi so poročeni in seksajo).

Ampak očitno ti tvoja lastna sreča in ljubezen pomeni več , sicer ne bi zdaj tako trpel ! Če bi to življenje, ki ga zdaj živiš, bilo zate RES PRAVO, potem ne bi tako trpel in delal oporoke, mislil na konec in na smrt, se jokal v globinah duše itd.  :o  Mislim, en ti mora povedat, pa povem ti kot ena, ki bi ful rada vidla, da bi bilo vse dobro s tabo! Ker zdaj ni.

Zato se mi zdi malce čez les, pa ne zameri teh besed samemu sebi kaj škoditi (glede na oporoko) in da ostajati v tem stanju  in se še dalje tolažiti samo z igranjem orgel, s čimer si napolnjuješ duha in se potrjuješ pred drugimi kot njim sprejemljiv, saj to ni vse....
Lahko kaj narediš tudi zase osebno, saj dobra dela in ljubezen do glasbe je vedno v tebi prisotna in zato  se za razliko kot doslej, malo bolj zanimaj za druge ljudi tvoje starosti in pojdi kam z njimi.  8)

Ker zdaj si se že zagotovo nasitil božje ljubezni, sicer tudi jaz rada poslušam (samo) pridigo,  za veliko noč in božič, tako da pa bi čisto lahko šel malce naokrog. "K ljubci v vas" in ne v tiho naravo revme futrat v tem vetru (jaz jo imam, zato pravim), zato kapo imej gor, pojdi v LJ k prijateljem  :oki::  In ostani kak dan ali se vrnil drug dan, pa pojdi z njimi še kam drugam in spet : morda se znajdeš na pravem mestu, vprašaš za možnost zaposlitve, morda izveš koristno informacijo za delo, se npr. pridružiš profesionalnim glasbenikom  v LJ ! Jaz bi bla vesela zate  :wav:

Videti kako se kaj imajo drugi z drugim načinom življenja, ker različnost nas zbližuje in odpira naš razgled, posebno zdaj ko si vse tako lepo in pridno opravil,  zadostil potrebi po ponižnosti (bil si pri spovedi, ampak jaz ne vem kakšne grehe imaš ti , ki si svetovljanski dobri človek, razen da samega sebe mučiš, torej nimaš rad sebe toliko kot drugih, saj veš 'Ljubi druge kakor SEBE') in po dobrih delih (spet si zastonj igral, kar ti veliko pomeni in vsi si uživali pri tem )-  pa mislim, da lahko greš svobodno malce postopat okrog, ne da bi te skrbelo, kdo bo igral, ker si veliko naredil  :rozicodam:   

Vzemi za dobro, vem, kaj ti pravim  ;D  Sem malo humorno napisala, no, mnenja pa za zdaj ne bi spremenila : tvoje stanje ni nič posebnega, niti malo.To ti je vse življenjsko, vse je normalno, se zgodi. Se spremeni. Rres ti želim eno super službo. Jaz se potegujem zanjo  drug teden... Za razliko od tebe, pa sem bolezensko plaha, hitro prestrašena in se jim zdim čudna iz tega razloga, da me ne sprejmejo (se mi tresejo roke v določenih situacijah, če kdo kaj krikne itd)

martinca ... si se kar poglobila vame.
Nikoli nisem igral strejt osebe. Običajno ne pustim, da bi prišlo do tega, da bi bilo to potrebno. Je pa res, da na morebitna vprašanja o tej zadevi ne odgovarjam, ali pa zelo dvoumno ... ker mislim, da se tro ne tiče nikogar, razen mene.
Svoje glasbene dejavnosti ne razumem kot "razdajanje" ... od nje imam veliko več kot vložim vanjo, pa ne gre za čast in ugled. Če pa je moj ugled osnovan na mnenju nekaterih, da "sem dober", mi to laska, ni pa zelo bistveno. Ta del moje osebe je zelo realen in ni zgolj nek pobeg pred realnostjo. To je del moje sreče in ljubezni. Sreča in ljubezen po mojem nimata samo dimenzije seksualnosti... sta pa vedno del nekega odnosa.

Razpetost  ni nujno tudi strah. Ne bom se silil v odločitve glede katerih sedaj nisem povsem gotov.
Včasih si na teh straneh dovolim pisati tudi o teminah mojega življenja ... nekako sem imel občutek, da je tudi to OK (?). :zardevam:

Ostalega ne mislim komentirati.
Ne zato, ker bi ne mogel, ampak zato, ker mislim, da - kljub svoji humornosti - v tem postu prestopaš meje spoštljivosti. Moje dosedanje odločitve v zvezi z mojim življenjem, delom in partnerskimi odnosi so bile storjene precej zavestno, zato jih ne obžalujem ... kar pa ne pomeni, da včasih ne trpim. Najina vrednostna sistema sta malce drugačna - to je očitno, vendar to ne pomeni, da jaz v svojem ne vidim smisla. Četudi v kontekstu tega smisla doživljam določeno trpljenje.

Araya  :-\   Morda sem izbrala napačne besede.  :-[  Spoštujem te, to je prvo. Vse sem mislila resno in spoštljivo. Morda pa si narobe razumel, morda nočeš premišljevati, ni pravi čas za to. Pravim samo, da trpeti pa ni treba nikomur. Tvoj vrednostni sistem čist spoštujem.  :rozicodam:

 Ne poznam te, nikoli ne bom vedela, kdo si, verjetno nihče iz foruma, saj te družba ljudi ne zanima :(  Reagiral si preprosto čudno, ali pa sem jaz tako zaplankana, da ne vidim nič prav, no ja, siva mrena se mi še ni naredila  :o  Morda si tako reagiral zato, ker še ni dolgo od božiča, ko se naš občutek privzdignjenega razpoloženja in sreče zaradi rojstva božjega sina močno okrepi, takole srečnemu se nam  dvigne tudi lastna osebna vrednost ter dostojanstvo in smo nekako sami sebi takole dovolj. Tako   so nam tudi mnenja drugih ljudi nepomembna, skoraj moteča, ker nam, napolnjenim z osebnim mirom motijo naš trenutni notranji mir po lepem prazniku, ko se pač počutimo popolnejše, vredne n smo sami sebi dovolj. se  Toliko o tem  :pomezik:

Sam govoriš o trpljenju in celo o koncu, pri tem pa pričakuješ, da nihče ne bo v zvezi s tem nič rekel?
Če prav razumem zdaj, se ti torej samo izpoveduješ, ampak ne misliš resno s smrtjo. Tega jaz res nisem mogla vedeti.  :-\  Če bi jaz to vedela,  da se ti samo malo hecaš, pri tem pa nočeš slišati NOBENE REŠITVE in vpogleda, ne bi nič pisala ! No, res si me potegnil za nos s svojo depresijo, trpljenjem, bolečino itd, jaz pa  sem vse verjela in sem sočutno priletela z vsemi štirimi v tvojo temo z mojimi  logičnimi razlagami, nasveti in rešitvami. A glej ga zlomka, ti ne sprejemaš, čeprav si sam tožil nad svojo hudo nesrečo. Ti je pod čast moje pisanje, kot da bi se čutil napadenega, češ kot da se o tebi ne bi smelo govoriti ? Ali pa preprosto hočeš zasebnost in mir. Kakorkoli že, presenetil si me, res. NO, pri tem pa nisi sam napisal, da nočeš nasvetov in komentarjev tukaj. Lahko si misliš, da če ne čutim sprejetosti,, razumevanja pa sploh ne, da bi še bolj težko kaj pametnega pisala. No ti kar piši, to je forum za vse.

Malo se že moram braniti.... Mene je tvoja zgodba osebno, ne bom rekla prizadela, ampak sočutje zbudiš. Tak človek sem, da menim, da je nasvet dosti vreden in pač povem, kot mislim. Kar se tiče MENE, sem imela doslej vse PRAV. Od tvoje sestre naprej, za katero sem ti rekla, da te ne spoštuje in ji zate ni mar, saj niti ni hotela povedati, kam se je preselila - pa si jo tudi takrat branil kakor tudi danes vse zanikaš, kar sem rekla. NO vidiš, nazadnje si sam spoznal to na obisku pri prijateljih, ko te nista s partnerjem niti pogledala - in si napisal, da se te sramuje, torej sem prav predvidla...

 Ti si brez službe, kar je bil osnovni problem, ki te je pahnil v depro, če se ne motim glede na tvoje besede in delaš veliko stvari zastonj. Sem ti takrat rekla, da ti v zvezi s tvojim zastonj delom ne bojo plačali, pa ti ni bilo prav. Pustimo zdaj to...  Res se opravičujem, ker sem se vate poglobila, toda sam kličeš k temu s svojim omenjanjem bolečin, oporoke, smrti, konca, hude samote - človek bi ti rad kakorkoli pomagal!  ??? Pa tega ne razumeš, virtualna komunikacija pač, ker tebi ljudje niso blizu, odljuden si celo virtualno.... nekako kot da bi se zelo visoko cenil ali kaj, tako deluješ, tak občutek sem danes dobila in morda je to vir tvoje osame.  :happy:

Če pa boš rekel, da je to tvoja tema za izpovedovanje in da v njej NOČEŠ komentarjev,  pač pa se sme pisati samo rožice, pa kar povej. Jaz bom to vsekakor upoštevala in nič ne bom zamerila, pa bom šla ven, zato da ti bo lažje pisati.

Kaj pa je narobe s tem, če resno mislim, da si glede na globoko vero, ki jo sam omenjaš spet, od katere nimaš kljub delu za to institucijo nič konkretnega razen hudo potrebne tolažbe (ampak ta je veliko vredna )  , da bi lahko bil teolog in bi se počutil bolj izpolnjenega kot zdaj ? Sem kam dregnila ?  :-[  NImam pojma, priznam da ne, resno to verjamem. Evo primer  moje znanke, ki ima družino, je poročena in ima 2 otroka, pa tudi ni imela  službe, je  pa tako KOT TI nadarjena za poučevanje, saj si sam vekrat omenjal zborovsko petje  :-*  V nekaj letih je končala teologijo sicer izredno, danes pa poučuje verouk, no vidiš?  8) Kaj je tu kaj nespoštljivega? Tako se dela, če čutiš pripadnost tej instituciji, zakaj pa ne, proste roke imaš :A)   

Pa še nekaj,  vidiš še kar vztrajam, pa samo zato, ker se mi zdi pri tebi vse tako rešljivo - ker bi rada, da bi rekel, da ti je dobro ! No saj potem pa jaz grem s foruma za nekaj časa. :sesmejem:  Znaš igrati več instrumentov... Če imaš ti končana 4 leta, kolikor vem, bi lahko odprl poučevanje igranja glasbil, karkoli znaš, kot s.p. , to si lahko urediš  8)  Glede na to, da si spoštovana oseba v zvezi z igranjem glasbil (tako se mi zdi), bi imel veliko gneče, več zaslužka kot si misliš in imel bi materialno urejeno stanje  :oki: Kaj praviš. Če si samouk, pa lahko samo na črno... Pa bi tudi šlo.

 Vsaj PREMISLI o tistem zgoraj prej in zdaj. In še tole :

Araya :
in nanjo postavil majhno leseno hišo-brunarico. Prejel sem že nekaj ponudb. Ena mi je posebej všeč in zanjo mi je prijateljica arhitektka malce preuredila prvotni tipski načrt (samo notranjost) in ga prilagodila za eno osebo. Brunarica bi bila po mojem zame super: energetsko varčna, cenovno približno enako ugodna kot montažna hiša, domačna, naravna...
A to so sanje.

Ne vem, če bom kdaj v življenju srečen... vsaj malo. Bojim se, da nikoli. Kaj mislite, je upanje?


Niso le sanje, to je uresničljivo.   :wav:

Je upanje, da boš srečen.

Martinca nisem hotel biti žaljiv. 

Globoke vere nisem nikjer omenjal... ne verjamem v globoko vero. Mislim, da vera je ali pa je ni in da je izraz "globoko veren" mašilo. Sam swebe imam za vernega, tega ne zanikam. Nikoli se nisem videl kot teolog, še manj kot duhovnika (če si mislila na to). Teologija me seveda do neke mere zanima, ne bi pa ji posvetil življenja.

Glasba predstavlja trenutno kar konkreten vir mojih financ in mi v marsičem olajša življenju tudi na drugih področjih. Mislim, da sem tu storil kar sem mogel in imel za smiselno. Ne morem pa se prodajati kot nek blazen presežek, ker to pač nisem, čeprav osebno mislim, da nisem zelo slab. Le vem kaj pomeni biti dober in zato vem kje sem jaz. To pa ne pomeni, da nisem s srcem pri stvari in da se v tej smeri ne izobražujem.

Res je, da par stvari počnem zastonj. Za to je več razlogov.
Kot prvo mi je težko računati ljudem, ki jih dobro poznam in mi gredo marsikdaj na roko. Tu gre preprosto za vračanju uslug.
Nadalje se mi zdi, da moram za svojo okolico nekaj prispevati zastonj. Volonterstvo se mi zdi bistveno za dobro kvaliteto življenja - sploh na podeželju. Tu smo oprecej bolj odvisni eden od drugega.
Dejstvo, da kljub lastni situaciji še vedno lahko nekaj dam, me napolnjuje s samospoštovanjem. Vem, da je morda celo malce bolno, a vseeno je res.

Sedaj, ko sem tvoj post ponovno prebral, moram reči, da se skoraj z vsem strinjam. Misliva precej podobno, le pristop imava drugačen. Dobila si me v nekem čuidnem preobčutljivem trenutku.

Nehal bom zbirati pogum. Skočil bom nazaj v življenje in skušal z njim spet upravljati.


Brunarica bo. In pika! :)

Ti nisi bil žaljiv... Jaz pa sem najbrž bila, če dobro premislim, ampak nenamerno, pač ta moj način :-[  Rada bi, da bi se tu še naprej dobro počutil in pisal  :zvizgam:  Super za brunarico  :clap:

Eeeej, ustav konje! Tole ni nič bolno! :ne:

Če ti stvar predstavlja neko obliko "filanja baterij" oziroma, da ti daje občutek samopotrditve ali pa, da si nekomu potreben, kar vztrajaj, samo vseeno pazi, da ne bo šlo na tvojo škodo (tu mislim, da ne bi pa res vsega delal za lon) - fajn se mi zdi, kar si še prej napisal - to, da izmenjava uslug na deželi še obstaja. Poznam to, tudi ljudje so tako bolj povezani med sabo, se podpirajo, si pomagajo... :oki:
Tega v mestu pač ni.


To pa ja! :oki:
Srečno pri izpolnjevanju tako želenih ciljev! :pomezik:

Martinca, sem takšne sorte človek, da včasih rabi koga z bolj "konkretnim" besednjakom. Če malce pomislim, mi morda prav tega manjka v življenju, tako da hvala.
Dantalion, upam, da mi bo usprelo. Vsega kar počnem zastonj pač nočem opustiti. Je preveč lepo, da bi zraven vmešal denar.

Sicer pa sem danes precej slabo. Plačal bom položnice, pogledal, če so mi nakazali honorar... morda še v trgovino. Jutri na razgovor, za katerega sem izvedel danes. Neprijetno.

Tako izpraznjeno je vse skupaj, brez smisla.

Danes zvečer, ko se vrnem iz mesta, bom skušal nekaj normalnega pojesti in potem kaj ustvariti.

Izpraznjeno.

Araya, prilagam veliko pozitivnih misli v tvoj cilj - brunarica.  :wav: Prepričana sem, da ti bo uspelo in da boš dobil nov zagon za življenje, ko jo boš začel graditi. To je velik cilj, ker si ga močno želiš in to potem tudi začne osmišljati življenje.
Pozdravček  :038:

Araya, nekoč sem poznala nekoga, ki ti je bil zelo podoben.
Želim ti, da v sebi najdeš moč za spremembe in borbo vsak dan!

Kako je bilo na razgovoru?

Hvala za lepe misli.
Razgovor je bil danes. Priznati moram, da nisem hotel iti... bilo mi je mučno. Na eni od šol (cca 30 km od doma ) naj bi nadomeščal učiteljico približno eno leto. Ne bo polnega delovnega časa, ukvarjal pa se bom tudi s pomočjo nekemu romskemu otroku, ki naj bi bil v reji. Začel naj bi konec januarja. Zdi se mi super. Moj mesečni proračun se bo spravil na kakih 700-800€/mesečno .... kar po mojem v teh kriznihj časih ni zelo slabo. Ravnatelj mi je rekel, da upa, da si ne bom premislil... verjetno se res ne bom.
Odkrito sem mu rekel, da si cer iščewm službo na svojem področju in če jih to moti ... rekel je, da je to normalno in da je OK.
Torej kar dober dan. :pomezik:  Me je pa groza. Upam, da bo.

Araya, enkratno :clap: :clap:

Araya, glede na to, da rad delaš z mladimi in otroci, boš gotovo užival v novi službi.  :clap: Tudi otroci te imajo radi, vsaj tako je bilo razbrati iz tvojih postov. Poleg finančne injekcije, boš deležen še neke nove izkušnje in zapolnil boš svoj čas. Mislim, da ti bo leto 2010 naklonjeno....vse se odvija v tej smeri....morda se ob letu osorej že javiš iz nove brunarice (morda se tudi jaz  :zardevam:), kar ti pa vsekakor privoščim.
Uživaj v danih priložnostih in pokaži sebi in drugim, da zmoreš!  :rozicodam:

Araya, me veseli, da se ti obrača na bolje, saj si to zaslužiš. Lepo se imej čez praznike! :rozicodam:

Araya,  :wav:  :clap:!

Prav gotovo boš užival v delu z otroci!  :)

 To je zmaga! Vse bo še dobro  :happy:

vsak čas bom obstala na dnu... :jok:     :groza: :groza: :groza: :groza: :groza: :groza: :groza: :groza: :groza: :groza:

piccolina ... zakaj? Kaj se dogaja? :rozicodam:

ma nevem, pač preprosto tonem :'( včasih je na žalost tako

Piccolina, ja vsi včasih tonemo, včasih se pa dvigujemo. To samo pomeni, da smo v "sinusni krivulji", da dihamo, da čutimo, da se lahko veselimo ali trpimo. To torej pomeni predvsem, da smo živi, da naša življenjska črta ni ravna!! - taka je po smrti. Vprašanje je torej le, kako globoko je pri tebi ta črta počutja trenutno zanihala. Ne ustraši se je, le z distanco opazuj svoje počutje...pa se ob tem po možnosti skušaj obdati (šteje dejansko, pa tudi v mislih) z dejavnostmi, ljudmi, stvarmi, ki te ponavadi dvignejo, spravijo v dobro voljo. Poskusi svoje misli osredotočit na prijetne ljudi, srečanja, lepo glasbo, dobro knjigo... Pa naredi mogoče malo prepiha v svojem krvnem obtoku - ker dežuje, je to lahko serija počepov, poskokov, sklec...mogoče malo hitrega solo-plesa na kakšen tumpast komad...no par idej pač.. :onaposlusa: Sicer pa vsak po svoje (vem le, da golo tuhtanje včasih pač NE ZADOŠČA). Pa se stuširaj in v vsakem primeru dobro naspi. Jutri bo pa novo, bolj sveže jutro. Če še vedno ne boš zadovoljna s počutjem, si pomagaj mogoče z družbo prijateljev/sorodnikov...napiši še kakšno sporočilo na forum...v končni fazi ima pa itak vsak od nas pravico do krize in tudi strokovne/terapevtske pomoči. Odvisno od tega, kako močno nas občutja pritiskajo k tlom. Ves čas se predvsem zavedaj, da je depra le stanje tvojega razpoloženja, tvojih čustvenih baterij in da je to vse. Ne identificiraj se s čustvenim bremenom. To namreč ne pomeni, da je s tabo kot osebo kaj narobe, je le izvrstna prilika, da mogoče - po tem, ko spet napolniš baterije - skušaš ugotoviti kateri so razlogi, ki kratko-, srednje-, ali dolgoročno povzročajo pri tebi ta padec emocionalne energije. Torej za delo na sebi. (PS: če ne bi že sam mel možnosti raziskovanja lastnih brezen, ti tega ne bi napisal) :oki:.   

hvala flint, za izčrpno tolažbo. vse imaš čisto prav, a ko so krizni trenutki, se pogosto tega ne da dojet :o
drgač pa res fuuuul hvala :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Živjo,

si dala tako malo inf,, da sem zato mal na splošno udaril po vragu... :sesmejem:

Pa srečno in zdravo v letu 2010!!

hvala,
sej nisi nč mim udaru  :)

Flint, res lepo si napisal  :rozicodam:

piccolina, upam, da je počutje že kaj boljše  :poljubona:

malček je, ampak še vedno sm tko zgubljena in počutim se tako sama... :(

To je mogoče tudi posledica praznikov  :rozicodam:
Je pa že to, da je bolje, veliko vredno, veš  :oki: Zdaj pa samo še počasi in zanesljivo navzgor  :rozicodam:

araya, čestitam...

slišat je OK  :oki:

Upam, da bo... vsaj malo bolje.

Araya, kako ti kaj tečejo dnevi?  :rozicodam:

Ne počutim se preveč dobro. Samota me ubija. Trenutno me obhajajo čudni občutki, ki bi jih rad pregnal. Hudo mi je zaradi vsega skupaj... še posebej zaradi čudnih odnosov s sestro. Kmalu bo 2 meseca odkar sem jo nazadnje videl. Počutim se prazno.

Veselim se službe, po drugi strrani me je groza. Nekoč bi rad delal kaj v zvezoi z mojim poklicem.

Naslednji mesec izide moj članek v nekem zborniku.  Zbornik bo imel preko 200 strani in moj prispevek je najdaljši... 30 strani... Ljudje, ki so ga brali, ga sicer brez izjeme hvalijo ... kar me seveda veseli in mi daje upanje za naprej, po drugi strani pa osebno sploh nimam dobrega občutka glede te zadeve. Ne vem zakaj.

Počutim se praznega.

Sestro imam rad. Ne vem zakaj me tako sovraži. Kadarkoli se slišiva mi nekaj očita. Vem, da nisem bil vedno najboljši brat ... a tudi ona ne dobra sestra. Sam sem. Tako zelo.

Danes je tak dan, da bi najraje ne bil.

Upam, da bo jutri bolje. Res upam. :kiselnasmeh:

Araya  :rozicodam:

Araya!!
Samota je en čuden pojem;tebe ubija,jaz si bi je želela.Lepo je prebrat,da si tako uspešen pri pisanju člankov in vse čestitke zanj.Tudi sama si bi ga želela prebrat,zato
nam zaupaj kje in kdaj izide.Pišeš,da se počutiš praznega.Zakaj araya?Ali te pisanje vsaj delno ne izpolnjuje?Želim ti,da si kdaj vzameš čas zase,polenariš,se prepustiš toku
časa ,spokoja in upanja.Morda si prenatrpan s vsakdanjimi nepomembnimi skrbmi in nekaj sončnih žarkov ob koncu mračnega popoldneva na sprehodu ti bo morda zapolnilo vsaj delček praznine,ki jo čutiš.Sama si zmerom pravim,da nesmem ocenjevat življenja z
dosežki,pa naj bodo nepomembni ali mogočni.....da moram ceniti vse,kar srečam na svoji poti,bodisi ptice,dež,sončni zahod,smeh otrok....in vse to vsrkati vase....saj ni poti k sreči-sreča je pot.Želim ti čimveč lepih trenutkov pri pisanju člankov in pošiljam ti svojo misel-"junak je tisti,ki obvlada sivino vsakdanjika" in to vsekakor ti si...pozdrav! :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Danes se počutim obupno, popolnoma nesrečno. Napet sem, vem, da se ne bo nikoli izšlo, da bi bil srečen, pa naj naredim karkoli. Ne zdržim več tega. Nikjer luči na koncu predora... ali pa je ta tunel res dolg. Ne vem kaj naj. Odigrati moram še eno mašo, jaz pa čisto brez moči in nikjer ne najdem volje. niti sprehod ni pomagal.
Zame očitno ni sreče, ne sonca. Ne gre za samoto, ne za osamljenost. Preprosto ne zlezem iz tunela. Strah me je, a tega ne morem nikomur povedati. Strah tako zelo. Tesnoba me duši. Ne vem več kaj naj. Občutek imam, kot da je vsega konec. Nobene dobre novice ni več zame. Nobenega upanje. Ne vem več kaj naj naredim. Najraje bi šel spat in se ne zbudil.

To je zelo težko razumeti. Moj obup... vedno znova pride ven. Svetu nimam kaj dati, jemljem vse.

Araya, svetu daješ zelo veliko....daješ mu glasbo, daješ mu lepoto, daješ mu življenje....
So dnevi polni obupa, zunaj megla, v duši noč.....ampak sonce bo posijalo, pregnalo bo meglo, pregnalo bo obup iz tebe...dalo ti bo nove moči, pobral se boš, kot že tolikokrat. Spet boš zaigral na orgle, spet boš napisal dober članek, spet boš zadovoljen.
Ta trenutek ti podarim objem in željo, da sonce čimprej posije  :rozicodam:

Araya vedi,da te čaka luč na koncu tunela in sreča obstaja za vsakogar,vse bo še dobro,le upanja in volje ne izgubi.Objem in pozdrav. :rozicodam:

Hvala obema.

Sem človek, ki rabi slišati, da bo na koncu vse OK. Tega skoraj nikoli nikoli ne doživim - razen tu.
Trenutno zelo težko verjamem, da bo vse OK ... si ne predstavljam kako, čeprav si želim. :unsure:

tudi to se zgodi...

Kar se pa sestre tiče, bi bilo mogoče pametno dati času - čas.

Araya, vedno je na koncu OK. Potrebno se je prepustiti in stvari se vedno uredijo same po sebi... Če pa razmišljaš o tem, kako nekaj ne bo OK, s tem vlečeš nase negativno energijo in je veliko večja verjetnost, da ne bo OK.

Kadar jaz tako razmišljam kot trenutno ti, si vedno rečem: ''Kar bo, pa bo, uredilo se bo tako, kot je prav''.

Čestitam za članek, bodi ponosen nase! Že iz tega je razvidno, da svetu nekaj daješ, zato ne moreš reči, da ''nič'' ne daješ.
Na koncu tunela, pa je vedno luč, kot za vsakim dežjem posije sonce.  :sunny:

Objem  :rozicodam:

Araya, ti se sploh ne zavedaš, kako dragocen si! Prepričana sem, da bo vse v redu. Zmoreš. Res je škoda, da se daješ v tak nič.

 
Hmmmm, malo sem pozabila, za nazaj pa se mi ravno ne ljubi vsega brati  :kiselnasmeh: ... imaš kakšnega terapevta? če ne, zelo priporočam, da si ga poiščeš. Pomaga. Gre lažje. 

Verjamem, da ti bo uspelo. Pa kot lahko bereš, nisem edina, zatorej  :wav: Araya!

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Tako,
za menoj je prvi teden v novi službi. Dobil sem tistega otroka in bilo je grozljivo... mislim, da ne po moji krivdi. Otrok, ki odrašča brez ljubezni in varnosti, si želi odnosov, vendar se jih po mojem hkrati tudi boji.... boji se tveganja, da bo v njih razočaran.

Sicer pa sem včeraj z enim fantkom vadil izgovorjavo šumnikov, z drugim sva se učila matematiko, s parimi angleščino... bilo je res super. Ko sem delal na enem ministrstvu je bilo tisto sicer bolj imenitno... naučiti nekoga reči "ž" in mu s tem olajšati komunikacijo, izboljšati samozavest in samopodobo ter omogočiti socializacijo, pa je veliko več kot narediti 20 analiz, stipkati 5 člankov, zaključiti nekaj projektov in dnevno podpisati in poštempljati brez števila papirjev.

Vse skupaj je grozno zanimivo.
Upam, da bom zdržal in da se bom izkazal. Pri tistem fantu se pač nisem mogel. Bil sem zadnji v dolgi verigi, ki je obupal.

Zdaj pa na orgle.

Araya, čestitke za tvoje nove dosežke  :clap:
Vedno res ne moremo urediti stvari tako, kot bi želeli....zato se ne obremenjuj z neuspehom pri fantu, ki mu pač nisi mogel pomagati.
Super si  :rozicodam:

 :clap: :clap: :clap:

Araya, to je luč na koncu tunela, samo tako dalje!

Želim ti, da uspeš, začetek je zelo lep!

 :oki: :oki: :oki:

Čestitke tudi od mene.. Ko te tako malo berem, se ti vidi, da si zelo odgovoren človek, pošten, s posluhom za sočloveka in človek mnogih talentov, tako da ti želim vso srečo na tvoji nadaljni poti  :rozicodam:

Araya  :clap:  :clap:

Bravo! Sem vesela zate. To ti bo dalo zaleta, boš videl.

Me čisto zvija.

Kaj dogaja?

Zakaj Araya,napiš nam kaj več!!??

Težko pojasnim. Muči me občutek globoikega nesmisla mojega obstoja. Že par dni. Počutim se nekam odsotno, nekoristno. Zredil sem se ... neznosno stanje.
S svojo usmerjenostjo živim tako težko... sploh v teh dneh. Ne vem, če bo to kdaj nehalo boleti. Te stvari niso lahke.
Strah me je, da mi ne bo nikoli uspelo priti na zeleno vejo, strah me je, da v službi ne bom uspešen, strah me je, da bom na koncu čisto zapuščen... Zadnje čase me preveva en sam strah.
Bojim se, da se vrača depresija. To ne bo šlo... bo treba preprečiti.
Danes sem imel v službi občutek, da ne vedo kaj bi z menoj, da mi ne zaupajo... da se jim ne zdim sposoben. Počutil sem se nekoristno.
Na poti domov se rad kje ustavim in malce fotografiram. To me pomirja.

Zadnje dni hodim spat ob 9h zvečer... nato se ponavadi zbudim okrog 3:30 zjutraj in še malce poležim v postelji do 6h, nato jutranja higiena in zajtrk... nato v službo ob 6:50. Je to normalno?

Opažam, da mi ne gre na bolje. Občutek imam, da se vse podira, da le stagniram pred dokončnim propadom. Ko bom padel, mi ne bo več rešitve. V meni ni miru, ne več.
V službi se počutim odveč... nimam nekega sidrišča, vse se določa dnevno. Ne razumite me narobe: vesel sem, da imam kje kaj delati, le način me mori, povečuje mojo negotovost in slabša samozavest. Občutek imam, da se vsi sprašujejo kaj sploh počnem tam.

Ne vem kaj naj. Vse skupaj je videti brezupno. Občutek imam, da bi se morali malo pogovoriti s šefi ... a doslej sem se naučil, da je - kadar se me loti tak občutek, bolje malo počakati, da ne izstrelim kake neumnosti.

Sestre letos še nisem videl. Zadnjih nekajkrat sem jo klical jaz ... očitno me je pozabila. Boli, a kaj potem.

Počutim se čisto strtega, brez upanja na napredek. Nasploh sem te dni v luknji. Tako zelo si želim delati kje na svojem področju... mirno, brez pol milijona stresov na dan. Ne vem, če mi bo uspelo. Občutek imam, da sem vse zavozil.

Grem spat ... jutri moram od doma najkasneje ob pol sedmih.

Nimam več moči za naprej. Bojim se, da sem se popolnoma izpraznil.

Zadnje čase me preganja občutek, da se bo zgodilo nekaj groznega. Nekakšna tesnoba, strah pred vsakim dnem. ...  Doslej sem se pri teh občutkih zmotil tako malokrat, da me je groza.

Pozdrav,
če preberem samo zadnja dva posta me je groza. No, prebrala sem jih nazaj kar nekaj listov... in moram reči, da se mi niti v enem ni zdelo, da bi lahko našla vsaj stomiljoninko optimizma!!! Ko te tako prebiram se mi zdiš resnično največji pesimist na celem svetu.....celo nekaj, kar ti je zanimivo ponazoriš z "grozno" zanimivo.....
Saj pravzaprav ne vem, kaj naj ti rečem.. po eni strani lahko podoživljam tvoje občutke, po drugi sem pa nate kar malo jezna!! Da bi skušal vsaj enkrat samkrat na katero stvar pogledati vsaj iz drugačnega zornega kota (kot najbolj črnega), če že ne z optimizmom....
Poleg tega vidiš vse vnaprej....vse se podira (kaj??), dokončni propad (kaj naj bi bilo to?) ne bo več rešitve (pred čim?), ni miru (kdo od nas tukaj ga sploh ima?), občutek odvečnosti v službi, ki zopet ni v redu....NOBENA služba danes ni v zagotova in v redu, v nobeni niso pristni in človeški odnosi in nikjer ni pravičnosti.....Zato se je pač treba sprijazniti s tem, da je to pač opravilo, s katerim zaslužimo denar za preživetje in stvari, ki jih imamo radi.... Če boš tako gledal, kot gledaš, gotovo ne boš dolgo zdržal.. in boš spet doma... z občutki še večje odvečnosti in tudi brez denarja! Tega ti vsekakor ne želim....
Zdi se, da se že prekleto smiliš sam sebi, pa vendar...bodi jezen ali ne... jaz te pravzaprav sploh ne vidim v tako slabi koži! Imaš hišo, torej streho nad glavo, dobil si službo, s katero se boš lažje prebijal, imaš hobije, glasbo, ki ti je v veselje in zapolnjuje čas, pišeš članke, ki so verjetno kar priznani, če jih objavljajo in zanje dobiš še kakšen euro, ne tarnaš, da imaš kakšne zdravstvene težave.....sestra...verjetno bo bolje, da se nehaš ubadati z njo in se ubadaš samo s tem, kar ti trenutno manjka: zasebno življenje. Pa verjetno se tudi to da, saj se tudi ljudje tvoje usmerjenosti najdejo, le če je volja.
Vsi smo tukaj s problemi, verjemi, brez službe, vsakršnega dela in denarja, vsakega od nas nekaj mori in nekih stvari ne obvladamo, pa vendar moramo najti vsaj toliko moči, volje in truda, da skušamo gledati tudi iz malo bolj vedre plati na življenje. Vsi smo v nekem "podnu"
in MORAMO (in ti z nami!) gledati na svoje težave kot na izziv, da opravimo nekaj drugače in bolje za nas.
Skušaj pogledati na vse tvoje probleme iz vidika, kaj bi pravzaprav lahko bilo še slabše, pa k sreči ni....ne vem, karkoli... samo malo vedrine te prosim!!!
Ko bomo čez leta gledali nazaj bomo verjetno jezni sami nase, s čim vse smo se obremenjevali. Zaekrat pa moramo verjeti v to, da bomo enkrat prav gotovo stvari obrnili sebi v prid! Tudi ti...vse bo še dobro... morda ne najboljše, dobro pa prav gotovo!!

Vse dobro!

Uuuuh! :o

Jaz se moram strinjati z zalo o vsem, kar ti je napisala. Moral se boš nekako prisiliti gledati na situacijo z bolj svetle plati. Služba je, sodelavci te pomoje zagotovo ne gledajo tako, kot se tebi zdi. Mislim, da bi bilo zelo v redu, če bi si našel kakšno pomoč v obliki psihoterapevta, da predebatirata o tvojih strahovih, črnih mislih itd. Kaj praviš? Na trenutke si namreč tako "svetil", ko si razlagal o osebnih uspehih (glasba, članki) in te je bilo fajn brati, sedaj pa spet takole :ne:

Sam se svojih tegob zagotovo ne boš rešil, zato ti res predlagam kakšno oporo (terapevt, mogoče skupina).

Lep pozdrav!

Se strinjam s tem kar sta napisala Zala in Dantalion. Vseskozi se sam boriš, tudi jaz ti svetujem kakšno skupino za samopomoč ali terapevta :rozicodam:

Araya odženi vse te črne misli vstran,kam sta odšla vsa tvoja volja in optimizem?
Zmožen si mnogo velikih stvari,podvigov...česa se bojiš?Pogum,fant vse bo še dobro!!

Včasih imam temne dneve. Nekako sem imel občutek, da lahko pišem tudi o tem. Danes grem na orgle. Upam, da bo OK. Opažam, da sem bolj slabe volje kadar luna narašča in najboljše volje ob mlaju. Čudno... ko sic er nič ne dam na te reči ... vsaj ne  preveč - a ta pojav sedaj opažam pri sebi že kakih 4-5 let.

Sorry.

 :kiselnasmeh:

Araya pomiri se, saj je polna luna samo en dan,
tudi jaz imam takrat neprijetne občutke, saj jo
bo kmalu konec!


pozdrav!

Vsak ima včasih temne dneve...eni več, drugi manj! Seveda lahko pišeš tudi o tem, jasno...... kar sem ti želela povedati je to, da skušaj v teh temnih dneh gledati na "probleme" malo drugače, poiskati vsaj kanček dobrega za izhodišče. Ker tudi v tvojem temnem razmišljanju se najdejo stvari, na katere je mogoče gledati iz pozitivne plati.S temnimi mislimi samo še poglabljaš slabo počutje in se neprenehoma vrtiš v krogu....
Ko nam dobro gre in smo dobre volje tako ne rabimo (?) pozitivnih misli.. potrebujemo jih takrat, ko smo down... tega se moramo naučiti....da nam temne misli ne producirajo še bolj temnih, ki nas pripeljejo do razmišljanja, da je "tako vse brez ciljev in brez smisla"...
Recimo: to ima zame negativen prizvok....lahko bi rekel tudi: Saj grem danes na orgle in prav gotovo bo zato bolje.....veselim se! (ali kaj sličnega). Konec koncev si pa na orglah toliko dober, da res ne vem, kaj bi lahko šlo narobe... pa tudi če bi... se pač zgodi kdaj pa kdaj! Pa kaj!!
Če te vprašam: s čim pa se lahko pohvališ??? Kaj bi mi odgovoril??? Brez dvomov in temnih predpostavk kot na primer:
Vse dobro!

Meni je včasih zelo pomembno, da lahko povem, da se počutim zanič. Pri veliko dejavnostih s katerimi se ukvarjam, si tega ne morem prevoščiti, ker moram delovati kot animator.
Razumem pa, da je lažje brati "zgodbe o uspehu" kot zamorjene misli. Se bom potrudil, da bom vsaj pisal bolj vesele stvari.

nisem brala cele teme, opazila sem pa tale zadnji zapis.
če boš samo pisal lepe reči, ne bo delovalo. moraš jih čutiti in verjeti vanje.  :rozicodam:

:oki: :oki:
Točno to....verjeti vanje pa ne moreš, če ne boš spremenil načina razmišljanja na bolj svetlo plat. Saj obstaja tudi pri tebi, le vidiš in čutiš je ne, saj so temne misli premočne....
Lepo bi bilo videti tudi tvojo zgodbo o uspehu....(predvsem, da jo sprevidiš sam).

Vse dobro!

Uh, Araya, upam, da me nisi narobe razumel! S tistim svojim zapisom nisem ciljal na to, da bi moral pa ti sedaj v celoti obrniti ploščo. Kot si sam zapisal, ti je pomembno, da lahko napišeš, kadar imaš za en drek počutje - pravilno! S tem se vsaj delno razbremeniš, temu pa je ta forum najbrž tudi namenjen. Moj namig je bil bolj v smeri, da bi ob pomoči nekoga drugega (strokovnjaka?) skušal splezati iz svojega brezna, v kolikor ti samemu ne bo uspelo.

Lep pozdrav!

 :clap: :clap: :clap:

Moj potop se nadaljuje.

Klicala me je sestra. Rekla je, da se bo vrnila domov za 1 teden, v tem času naj bi začela prodajati parcelo itd.. Pravi, da jo je 2 leti skrbelo zaradi mene in moje službe, da je najin odnos grozen, da ne moreva biti skupaj, da je zaradi mene propadla njena zveza itd..

In to mi pove potem, ko
- 8 mesecev nisem vedel kje živi,
- potem ko je nisem videl 2 meseca,
- potem, ko sva nazadnje govorila po telefonu pred 1 mesecem in zadnjih nekajkrat sem jo klical jaz,
- ...

In sedaj sem jaz kriv za vse. Rekel sem ji, da se ob 10h zvečer o tem ne želim pogovarjati in da jaz brez službe za nedoločen čas ne bom prodajal hiše itd.. Potem je rekla, da svojega dela stroškov za hišo, ki jo imava vsak v 1/2 lasti ne bo več plačevala. Rekla je tudi, da ve, da se domov "ne more več vrniti" ... pred 3 meseci pa mi je sama rekla, da se moram sprijazniti s tem, da "ni več tu doma".

Ne vem kaj naj.
Nisem mogel uničiti zveze iz katere sem bil popolnoma odsoten.
Ne more trditi, da jo je 2 leti neskončno skrbelo zame, ker se je brez težav odselila s svojim tipom takoj, ko se je lahko... in me v 8 mesecih te zveze ni niti enkrat samkrat vprašala kako sem... jaz pa njo sem in nikoli dobil odgovora.
Za seboj je požgala mostove.

Ne vem kaj naj.
Ne vewm s čim sem si zaslužil takšno življenje.
Edino kar si želim je, da bi se ta Kalvarija končala. Da umrem in končno počijem od tega grozljivega desetletja, v katerm sem pokopal 3 člane družine v treh mesecih, se spopadal z njihovo boleznijo, se komaj prebijal čez študij in se kljub dobro zaključenemu študiju spopadal z dolgotrajno brezposelnostjo, životarjenjem...

Ne morem več.
Nočem več.
Ne vem kaj sem ji storil, da sem si zaslužil, da je takšna z menoj.  :'( :'( :'( :'( :'( :jok: :jok: :jok:

Na koncu se bojim, bom brez doma, brez službe, brez stanovanja itd..

Je res samomor edini izhod?
Ne vem več kaj naj. Vem le, da tega ne prenesem več, da ne prenesem več tega neptrestanega maltretiranja, da ne prenesem več tega mučenja. To je živa groza. Nihče mi ne stoji ob strani, nikogar zares ne skrbi zame. Samo v smrti bom našel počitek in ta se me izogiba.  :(

Ne vem več kaj naj.
Ne vem s čim sem jo prizadel, da je takšna z menoj?

Sem skoraj onkraj roba. :(

Nocoj se moraš naspati, zato ti svetujem zavestno brisanje sestrinega klica in informacij ter vprašanj, ki se ti porajajo.
Torej, naspi se, nekaj zasanjari, jutri boš prespan gledal malo drugače.
Ne verjameš? Verjemi.

Potem jutri pa se začni spraševati raje, kaj si ti želiš in zakaj te bo nekdo, magari sestra, pri tem ovirala.

Lahko noč.

daleč od tega; ona pač skuša zvaliti krivdo nate, išče grešnega kozla, ker je enostavneje, nekoga drugega krivit za lasten neuspeh... pač, tudi taki s(m)o na tem svetu.... in očitno ji uspeva, ker si tako k srcu ženeš njene besede



hja, seveda lahko trdi... saj to pravzaprav počne  :kiselnasmeh:; na tebi pa je, ali dovoliš, da njene besede pridejo do tebe. Saj resnico poznaš, torej....? čemu prevzemat krivdo nase za nekaj, kar tudi pod razno ni tvoj problem, ni tvoja krivda?  :ne:


NE  :nehvala: ni!


razen par oseb na forumu....

Se podpišem pod Arwen!

Glede prodaje parcele oz. hiše: morda je pa ravno to tisto, kar te lahko pripelje do uresničitve tvojih sanj - brunarice. Seveda pa je potrebno vse dobro premisliti in se ne prenagliti s svojimi odločitvami.
Morda se o tem lahko posvetuješ s svojima prijateljema, ki situacijo bolj poznata. :A)

Kaj pa če bi vseeno poskušal poiskati še strokovno pomoč (morda pri patru Gostečniku  :A) )?

Araya, vse dobro!  :rozicodam:

Araya, se tudi jaz strinjam z Arwen.
Daisy ti je predlagala Gostečnika in jaz  lahko samo prikimam.  Meni je on krasna oseba, ki res zna prisluhnit človeku. Včasih grem na njegova predavanja in vedno me pritegne in srkam vase vse, kar govori. Poleg tega ima ogromno znanja iz psihologije človeka, odnosov. Glede na to, da tebe tako zelo boli vajin odnos s sestro in da je pri tebi prisotno toliko težke bolečine, te res spodbujam, da stopiš do njega.

Pogum, Araya. Res sem prepričana, da se da priti iz tvoje bolečine. Zaslužiš si vse kaj drugega kot tako trpljenje. Ampak na tebi je, da narediš korak. In naslednjega in naslednjega in naslednjega.

 :rozicodam:


P.S.
Niti malo nisi kriv za sestrin neuspeh. Ne pusti se ji.

http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Sobotna+priloga

Araya, ob branju tega odličnega članka v Sobotni, ki ti ga toplo priporočam, sem se spomnila nate. Jaz ne maram delit nasvetov vsepoprek, se mi zdi da so bolj kot ne piš v veter (izjema so moji bližnji). Vseeno pa imam občutek, da se z neskončnim brskanjem po sebi in razmišljanjem zakaj so stvari take kot so, ne pride daleč in da to ni preveč plodno početje. Sestra je taka kot je, odrasel človek s svojim življenjem, ti tudi, in čeprav kri ni voda, si včasih s sorojenci pač nismo tako blizu kot bi si lahko bili, pa kaj moremo zato? Včasih smo si s kom, ki je čisto iz drugega filma, druge generacije, lahko veliko bližje.

Kako se zdaj počutiš v službi, kako si?

Tudi jaz sem nagnjena k pasivnemu čakanju na boljši jutri in samopomilovanju, ampak najboljše stvari se zgodijo, ko je akcija in so spremembe! Včasih moraš premikati kamenček za kamenčkom, včasih pa je treba premakniti kakšno skalo, ki ti visi za vratom. Saj nisem nič pametnega povedala, ampak POGUM!
 :oki:

Katerega članka? (link kaže na celotno sobotno prilogo in tako vse članke)

Ups :zardevam:, Miha Mazzini: Na svoji parceli. :)

Glede na to, da že skoraj 10 let živim samostojno, mislim, da Mazzinijev članek ne velja v celoti zame, čeprav je zanimiv.

Zadnje dni sem precej prehlajen, kot verjetno t udi mnogi od vas. Delo me zelo veseli, počutim se koristnega, ko vstanem imam nek cilj (priti v službo pravočasno  :) )...

Sestra se je vrnila domov ... pa ne čisto... no, saj sem že pisal. O stvareh se še nisva pogovarjala. Ji prepuščam pobudo... sicer bo imela spet razlog za špetir.

Trenutno se življenje zdi znosno (trkam na les).

Hvala vsem, ki se ukvarjate z menoj.

Araya, jaz ti želim, da ne bi bilo samo znosno, ampak odlično. Je pa res, da je življene sestavljeno iz vzponov in padcev in prav nihče ni pri tem izjema. Lepo se imej čez vikend in napiši še kaj. :rozicodam:

Araya, pazi nase  :rozicodam: - TI si pomemben, ostali malo manj...

Araya  :rozicodam:

Samo malce se oglašam vmes.

V glavnem: za zelo pametno se je izkazalo, da sestri ne dajem mnenj o njenih zvezah. Tako mi ne more ničesar očitati... razen tega, da se ne "brigam zanjo"... za kar pa ve, da ni res. Upam.

Zadnje dni skušam dihati in se nekako osredotočiti na pozitivno v mojem življenju. To ni vedno lahko ... ne za človeka kot sem jaz, a verjetno se splača potruditi in k stvari pristopiti zavestno.

Pred kratkim sem v pogovoru z nekom, ki se je potrudil stopiti v stik z menoj, po dolgem času pogledal onkraj meja, ki sem si jih v veliki meri sam postavil. Bil sem presenečem: tam zunaj je svet.

Danes me čaka pobeg pred pustom... grem na kosilo k teti, nato v lov na nove čevlje in potem na kavico. Ta teden imam počitnice.

Upam, da se bom zmogel prebiti iz temne doline. Za to sem odločen storiti vse potrebno. Danes sem prvič dojel, da je življenje prekratko, da bi ga preživel kot ujetnik.

Tako ... podarjam vam Arijo iz Bachovih Goldberg variacij. V njej je vesolje.
http://www.youtube.com/watch?v=Gv94m_S3QDo

Araya  :clap:, Bach  :oki:

 :clap: :clap: :clap:

Araya  :clap:

Araya,  :clap:!

Araya,  sem vesela zate!  :rozicodam:

Tvoj zadnji post pa zveni kar precej drugače, kot so včasih... ga je prav lepo prebrati... tudi večkrat!!!
Super... :clap: :clap:

Vse dobro!

Stvari gredo na slabše... Spet se vračajo občutki tesnobe in notranjega nemira.

Danes sem se v službi počutil zares zelo slabo ... imel sem kar 3 proste ure, ki sem jih porabil za priprave in branje neke knjige... počutil sem se grozno. Sovražim proste ure. Najraje imam individualne ure z učenci. Takrat se počutim koristno. Danes je bila takšna ura le ena ... učili smo se deliti... jaz in dva dečka iz petega razreda. Na koncu sem imel občutek, da sta nekaj odnesla, da sem nekaj premaknil.

Bolečina osamljenosti se spušča nadme. Težko pojasnim.

Ne vem kaj bom počel, ko ne bom več delal tu. Tako zelo rad delam... karkoli, kar me vsaj malo veseli ali daje občutek koristnosti.

Borim se proti občutku, da se potapljam. Bojim se potopa.

Edina res srečna stvar zame ta mesec je bil neki telefonski pogovor predprejšnjo nedeljo. Prvič, da sem imel občutek, da je nekdo res razumel. Zaradi tistega klepeta vem, da se moram držati, da je pol stvari samo v moji glavi... da v resnici morda ni tako brezupno, kot se mi je trenutno zdi.

Včeraj sem z nekom pogovarjal o smrti in teh rečeh. Govoril je čudne reči, da me je bilo strah. Poklical sem ga še enkrat okrog desetih, da bi videl, če je OK. Nato sva govorila do pol dveh zjutraj ... še dobro, da imam pri mojem operaterju stacionarne klice zastonj  :happy: Razumel sem ga tako zelo. Govoril je o preprosti bolečini lastnega obstoja ... pojem, ki ga ne razume, kdor tega ni doživel.

Rabil bi kak nasvet.

Sedaj se bom zakopal v delo. Jutri bo bolje. Bo res?
Ne smem se potopiti.

Ko sem bil mlajši, sem si večkrat rekel, da sem obsojen na uspeh, ker si neuspeha ne morem privoščiti. In kljub temu sem kasneje izpustil kar nekaj priložnosti.

Araya,  :rozicodam:!

Popolnoma te razumem, da ti občutek koristnosti veliko pomeni. Meni je v obdobju depresije pomagalo, če sem se lahko osredotočila na druge. To je zaposlilo moje misli, pa še občutek, da sem nekaj le uspela narediti mi je veliko pomenil. Meni je pomagalo, če sem si napisala plan aktivnosti in jih kasneje "obkljukala".  :clap:

Praviš, da se bojiš, kako bo, ko ne boš več delal v šoli. Kaj pa če zdaj povprašaš na šoli, če vedo za kako drugo šolo, ki potrebuje koga?  :A) Vem, da je tvoja izobrazba višja kot je potrebno za delo, ki ga trenutno opravljaš, ampak pomembno je, da te delo veseli. Kaj pa, če bi poskusil z inštrukciijami (orgle,...)?

Res ne bi poskusil s kakšno skupino za samopomoč?  :A)

Pa na vrtu bo tudi kmalu veliko dela.  8)

Imaš kakšno žival? Si pomislil, da bi imel psička? Delal bi ti družbo, peljal bi te na sprehod,...  :P

Vse dobro!  :rozicodam:

in kdaj bo to?

Čez slabega pol leta. Saj vem ... do takrat je še ... slabega pol leta. Torej  je tudi jasno kaj moram početi.

Danes sem imel kar dober dan. Bil sem koristen. To me pomirja.

Tisto kar mi je še vedno pri vsej stvari zelo všeč je red, ki ga služba vnaša v življenje. Nenadoma mi zelo paše iti spat ob 9h, vstati spočit ob 5h, se urediti, si pripraviti kar izdaten zajtrk, oditi uro in pol kasneje v službo... in to dvajset minut prej kot bi bilo nujno, samo zato, da se v miru pelješ tja... in pot tja je zanimiva, lepa... nobene gužve... pol ure prijetne vožnje po podeželju.

Nekoč sem delal na enem ministrstvu... če samo pomislim kako me je včasih zvijalo v želodcu, ko sem se peljal tja... Bilo je grozno. Tuhtal sem o rečeh, ki me čakajo in o rečeh, ki bi me morale čakati, pa me niso, ker je nekdo nekje zamočil... odgovoren sem bil pa jaz.

Notri me stiska in boli.

 :wav:

Bravo Araya!

Ko sem te začela brat, sem bila tudi jaz skeptična,
da ti bo uspelo, vendar me ti iz dneva v dan presenečaš.
Res si čudovit človek. Pri tebi se potrjuje pravilo
DELO KREPI ČLOVEKA!
Sploh te več ne prepoznam, si to res ti!
Kaj pa, če se ti posreči in v jeseni ponovno začneš isto delo???
Privoščim ti!

Drži se še tako naprej, res si zelo napredoval!

Lep pozdrav! :clap: :clap: :clap:

Urejen in ne preveč natrpan urnik preverjeno pomaga pri depresiji.   :oki: :clap:
Pri BMR, katere znaten delež predstavljajo depresije, je npr. osnovno pravilo, kako čimlajže shajati z njo: urejen strukturiran dan (vstajanje ob isti uri, urejena prehrana, dovolj spanja, gibanje,...).  8)
Ena od terapij, ki jo priporoča dr. Dernovškova, je tudi pasji ljubljenček (ljubezen, ki ti jo vrača z obrestmi, obvezni sprehodi, skrb zanj,...).  Če imaš rad živali, le razmisli o tem! :A)


Lep dan!  :rozicodam:

Lepo te je brati, Araya, jaz sem ti že v začetku povedala, kot vse ostalo, da si tak človek in da bo s tabo znatno bolje, ko boš delal in to zaradi reda in občutka koristnosti. Naj traja  :clap:

Se bojiš potopa?  ???  Poplav je res toliko, da...  :o
 Bolje se je bati potopa kot vode.


Kaj če bi ti prosil tega človeka, ki ti je dal to delo in te je rade volje sprejel, v kolikor ne obstaja možnost podaljšanja zaposlitve, ali pozna koga, ki išče ta profil delavca, kot ga imaš ti, da bi rad to delal tudi v bodoče. Mislim, delodajalci iz šol, se med seboj poznajo, pa bi dal dobro besedo zate.  :)
 
Še nekaj o iskanju službe, prinašalke duševnega ravnovesja. Najbolj rizična skupina glede zaposljivosti smo ravno osamljeni ljudje, stari med 30 in 40 let. osnovni vzrok pa je pomanjkanje družbenih stikov in socialnih vez. Vezištvo in druženje namreč danes edino omogoči delo. Žalostno, a resnično. Je odveč misliti, da na razpisu zmaga najboljši, ampak se v resnici v službo pride danes po vezah : to so nam žal rekli na delavnici za brezposelne. Sama vodja delavnica, 35 letna mati 3 otrok, je rekla, da je povsod dobila po vezah , recimo v centru za tujce v Postojni ji je zrihtal njen mož policaj, ki je bil tam prijatelj z ne vem kom...  :o
Sem prej mislila, da je izkoriščanje vez korupcija, pa zdaj izvedela, da to velja samo za pomembne posle! Za nas, mali folk, pa so menda dovoljene in v naše dobro.  ??? Kako se je svet spremenil, tud mene je povozil čas...

Res je ,kar ti je priporočala Daisy po predlogu dr.Drnovškove. Pasji ljubljenček je ena oblika terapije,ki marsikomu pomaga,vsaj men .
Res,da je ena velika obveznost in skrb,te pa ob tem odvrača od neprijetnih misli in ti zapolni čas s sprehodi,crkljanjem,učenjem ...Vse to se ti povrne z obrestmi,saj je pes največji človekov prijatelj,predvsem zvest,če si mu seveda vdan in mu nudiš dovolj ljubezni in pozornosti
Premisli Araya!!
Sem pa vesela tvojih pozitivnih sprememb,čeprav imamo vsi kak dan bolj siv. :rozicodam:

Araya, pospravljam po sobi in si vrtim Pachenbelov Canon ... Pa nate sem se spomnila ob teh nežnih zvokih, ki te kar odpeljejo na lepše ...

http://www.youtube.com/watch?v=DZHw9uyj81g&feature=related

Bodi lepo še naprej. Zelo dobro ti gre!

Arnika hvala za Pachelbelov Kanon. Jaz ti pošiljam posnetek enega mojih ljubših organistov Philippa Lefebvra... organista v Notre Dame v Parizu, kjer je poleg njega "titulaire" tudi Olivier Latry, ki mi je najljubši sodobni organist in zgled, ki ga sicer v ničemer ne dosegam, a vseeno zgled. Torej Lefebvre:
http://www.youtube.com/watch?v=FlXMAgcJhvc

Sicer pa moje razpoloženje precej niha odkar sem končal z AD. Po svoje sem vesel, da sem sedaj brez tovrstnih zdravil, po drugi strani me je še malce strah.
Neprestano se trudim biti v teku, televizija sploh ne gledam več - tudi časa ni, pišem blog in nov članek, hodim v službo, kjer se res dobro počutim, trudim se ne jeziti, vsaj ne preveč.
Zadnje dni me obhajalo čudne slutnje, pojavile so se celo nočne more. Moral sem se ustavili in razčistiti, pred čem bežim. Mislim, da pred ničemer. Upam.

Živim neizpolnjeno življenje in kot vsako neizpolnjeno bitje, sem obsojen na trpljenje zaradi  manjkajočega, dokler si tega ne pridim, ali ne zavzamem do tega sprejemljivega stališča. Racionalizacija je pomembna.

Kakorkoli že, te reči res kar precej zmanjšajo kvaliteto življenja.

Tako, za konec še Olivier Latry, malce bolj razgrajaška improvizacija. Neverjetno kolikšna energija je v tem, ne prav velikem možaku.
http://www.youtube.com/watch?v=qSxVO3EoCRM

Zadnje dni padam. Popolnoma brez volje in moči ... pravzaprav brez "volje do moči". Ne vem kaj naj. Znotraj me dobesedno boli. Sovražim to tesnobo. Brezizhodnost in brezup. Ne vidim se več. Rad bi živel.

torej bo potrebna akcija...

Se strinjam!  :oki:

Drži pesti!  :rozicodam:

 :happy:

Araya, bodi srečen, da si prišel tako daleč,
trenutno je tak čas in vreme, da vsi malo
padamo.
Potrudi se, sonček bo posijal in bo vreme
postalo bolj konstantno in bomo tudi mi vsi
bolj polni energije, vsi bomo zaživeli kot
pomlad!

Držim pesti zate in za vse nas,
saj vsi ŽELIMO samo k enemu cilju!

Lp :rozicodam:

Araya, že nekaj časa te ni zaznati tukaj. Kako si?

Trenutno ne ravno najbolje, ker je tisto, kar sem imel za malo razvlečen prehlad nekakšen "gnojni bronhitis". Iz mojih pljuč prihajajo neverjetne količine raznih telesnih produktov. Upam, da bo amoksoiklav prijel.
Sicer sem kar znosno.
Prazniki so me popolnoma izčrpali in mislim, da bo treba dobiti še koga za to delo, ker sam ne zmorem, ... pa tudi nočem toliko časa namenjati tej dejavnosti.

Še vedno sem v sebi napol živ.

Kupil sem si šotor... to moški rabi!  :)

 :clap:
Araya lepo, da se malo javiš!
Vse bo minilo potem pa spet
pogumno naprej!

Nameni nekaj časa tudi SEBI! :rozicodam:

Sicer je pa res, da sem kar malo žalosten zaradi odnosov s sestro... ne vem, kaj sem ji naredil, a se obnaša tako ignorantsko. Kot da sva bežna znanca. Niti vpraša me ne kako se... na moja vprašanja samo na kratko odpika.

Mislim, da bi bilo zelo dobro malce shujšati... kakih 20kg bi bilo super. Ne vem kako naj se tega lotim. Zaenkrat sem se odločil, da sladkarij ne bom kupoval, pekel... predvsem pa jih ne bom jedel sam. Mislim, da bom začel teči ... to bi bilo nujno. Samo še superge moram kupiti.
Ima kdo kaj pojma o teh rečeh? Želel bi kak nasvet ... trenutno me je precej preveč, kar je ogabno... se mi zdi.

Vesel bi bil kakega nasveta, glede začetka in opreme.

 :wav:

Araya haj!

Prebrala sem tvoj post, verjamem, da ti ni prijetno, da se tvoja sestra
sploh ne zanima zate. Kolikor se spomnim to traja že ves čas.
Poskusi se tega navadit in se osredotoči samo nase in jo pusti
pri miru.
Glede tvojega hujšanja pa tole:
Lepo si si zastavil!
Jaz sem dala stran vse sladkarije, jem vso hrano, vendar si jo
naložim na majnši krožnik in nikdar ne jem po 18h zvečer, razen
jabolka, grenivke ipd.
Uspelo mi je shujšat kar skoraj 10 kg v dobrih 10 mesecih,
glede na to, da se zelo malo gibljem.
Ti pa si omenil še gibanje tek, kar ti bo dodatno zbilo kg.
Zdaj se bodo začeli lepi dnevi in prični s tekom in sicer tako,
da boš za začetek tekel nekaj metrov, nato hoja, spet tek in
potem, ko začutiš, da lahko to podaljšuj.
Glede superg pa tole: v Hervisu (če imaš možnost) imajo na izbiro
ogromno superg po zelo ugodnih cenah in raznih akcijah.
Tam ti bodo svetovali točno kaj rabiš-v ceni ne pretiravaj, za začetek
je vse ok, samo da je copat mehak! Kupiš si tudi kakšne legice in majico,
ni pa nujno.

Želim ti, da začneš čimprej in javi se! :rozicodam:

Jutro, Araya!

Ti je Toja že zelo dobro svetovala glede teka, jaz samo še dodam svoj  :wav:

Glede sestre pa: menim, da bi se moral nehati vrteti okoli nje. S svojim obnašanjem le zbuja pozornost pri tebi. Začni se ukvarjati sam s seboj, tekaj, pojdi taborit  :oki:, preprosto uredi si svoje življenje, da boš v njem užival. Sestra bo takrat mogoče sama prišla do tebe in ti ji lahko rečeš, da ti je hudo zanjo, da trpiš, ker se tako obnaša do tebe, vendar: ne moreš sprejeti njenih težav na svoja ramena in da je za svoje življenje odgovorna samo ona sama.

 :rozicodam: Pa pozdravi se čim prej!

Saj na nek način jo razumem, kako bi je ne. Ima svoje življenje. Moti me to, da  vanj, kot njen edini brat in edini član družine, nisem niti malo vključen. To me moti in boli, pa naj se sliši še tako sebično.

Včeraj sem začel piti sok rdeče pese - za odpornost. To sta včasih počeli mama in sestra. Obe sta se zraven pačili in kremžili, meni pa se zdi čisto v redu. Zelo dobro mi dene počitek.  :)

Mislim, da bom sprva začel s hitro hojo in nato s tekom, da vsaj pridobim na kondiciji. Kako pa je s tekom v dežju? Obstajajo kake superge za tak primer? Kaj so pravzaprav legice ... tekaške hlače? Samega sebe si v tem sploh ne predstavljam... morda je to še bolje, se bom vsaj manj obiral.
Najraje bi tekel zjutraj, okrog petih.

Pred leti sem že načrtno tekal po par tednov in kolesaril. Mislim, da med tekom nekako poštimam svojo psiho, ki je bila v zadnjem letu v hudi krizi in bo gotovo še, če ne bom kaj naredil okrog tega.

Vse bolj dojemam tisto, kar sicer že dolgo vem, namreč, da večina mojih težav s samim seboj izhaja iz lastne neodgovornosti do sebe, iz prepuščanja toku, ki je v bistvu spirala trpljenja, depresije in lahko vodi le v samomor ali odvisnost.

Ne vem, če mi bo uspelo. Strah me je, da mi ne bo, da ne bom zmogel, da mi bo upadla volja. Neuspeh me potrjuje v lastni faliranosti, zato si ga res ne želim... nisem pa prepričan, da ga ne bo.

LP
in se priporočam za kak nasvet. Pa ne me preveč kregat, se že sam dost.

Araya,  :wav:

Kaj naj ti napišem ... veš kako drugače zveniš zdaj, kot pa v tvojih začetnih postih? Iz tebe veje - življenje. In to je tako krasno čutiti!


 :oki: Sprejemaš življenje v svoje roke in ga s tem obračaš, razvijaš na bolje. Res čestitke!
Pametno, da začenjaš s hitro hojo. Pridobil boš na kondiciji in pripravil telo  za večje fizične aktivnosti. Toplo pa ti priporočam, da delaš tudi vaje za krepitev mišic na nogah in utrjevanje kolenskih vezi. Kolena so med tekom dosti obremenjena. Čuvaj jih, da ne boš kot jaz  s poškodovanim meniskusom okoli skakal.  Pa čim manj teci po asfaltu, ker to 'nabija' kolena.
Tečeš lahko kadarkoli - v dežju, snegu ... Rabiš le nepremočljivo obleko, lahko tudi navaden anorak, pa kapo s šilcem na glavo. Glede oblačil ne komplicirat - navadna trenirka in majica, glede superg ti pa priporočam, da kupiš dobre, da so gležnji v njih trdni. V Intersportu ti znajo zelo dobro svetovati, katere superge so zate glede na to ali si pronator ali supinator (oblika stopal). V Tomas sportu na Čopovi v LJubljani lahko greš na test in analizo teka s kamero. Mislim, da je zastonj ...

Srečno, Araya!
Pa še to, ne boj se, da ti ne bo uspelo, ker ti bo. Seveda kdaj pa kdaj pademo malo nazaj in se nam zdi, da smo spet na istem in da bo spet večno trajalo, ampak to NI RES. Vsakič znova se lahko poberemo in vsakič znova se hitreje in lažje poberemo nazaj.  :ohoho:

Jutra so pa za tek baje najlepša. Meni je bilo preveč lepo spat pa tudi moj organizem zjutraj pptrebuje najprej zajtrk, tako da sem tekla ob popoldnevih ali zvečer.

Lep, lep dan

Pozdravljeni,

v zadnjem mesecu se je zgodilo par stvari. Sedaj pretečem vsak dan približno 5km. Malce sem že shujšal. Prve tri tedne me je - sicer ne med tekom - precej mučilo levo koleno, zadnjih nekaj dni pa so se bolečine umirile. Tečem po zelo lepi dolini, ob reki, večinoma pod drevesi, po makadamski gozdni cesti. Tečem popoldne ali proti večeru, največkrat na poti iz službe. Po 18. ne jem, samo pijem čaj, vodo. V kratkem bom imel okrogli rojstni dan in takrat se bom morda moral malo pregrešiti glede hrane, že zaradi prijateljev. Sicer jem skoraj vse, le bolj pazim na količino, na maščobe, kruh jem samo pri zajtrku... malica je sadje itd..

Kljub vsemu sem imel zadnje tedne spet precej težav z depresijo, posebej hudo je bilo kake tri dni predprejšnji teden. Zato sem šel do zdravnika, ki mi je znova predpisal asentro. Ne me kregat... bilo je precej hudo in glede na to, da mi je zdravilo prejšnjič pomagalo, sem se odločil, da se nima smisla mučiti.

Sicer me še vedno mučijo temne misli. Predvsem pa osamljenost... ta včasih kar boli. Ne vem kako naj živim, da bom imel normalne odnose z ljudmi. Neprestano se bojim, da bi jih preobremenil s seboj. Tu bi morda potreboval kak nasvet.

lp

Araya! :clap:

Poglej samo malo v vspodbudo, lepo delaš na sebi.
Spoznal si sam, da ti AD pomagajo, zato si se tudi vrnil nazaj
k zdravniku. To je velik uspeh. Lepo jih jej, malo bo krize, saj to veš,
vendar bo postalo potem vsak dan boljše.
Araya živi tako, da bo tebi lepo, ne oziraj se na druge ljudi.
Verjamem vate!

Lep pozdrav in nočko! :rozicodam:

Araya!

Sem nov na forumu in ko sem začel brati tvojo zgodbo se enostavno nisem mogel zaustavit, še posebej pa, ker se tudi meni dogajajo zelo podobne stvari in sem zelo vesel, da ti je uspelo s službo, ostalo pa bo sčasoma tudi prišlo. Kot nekdo, ki je prebral vse tvoje poste v kratkem času, moram priznati da je viden zelo velik napredek. Zveniš zelo pozitivno in verjamem, da bo tudi osamljenost premagana. Sicer pa mi je zadeva zelo poznana, ves dan si med ljudmi, v šoli, na vajah, na koncu pa si še vedno osamljen. Poskušaš najti nekoga, s katerim bi se lahko pogovoril o vsem, brez raznih "filtrov", ki jih vsakodnevno moraš uporabljat, ko  se pojavljaš v različnih skupinah ljudi. Nekoga, ki te bi objel, ko ti bo težko in se s teboj razjokal ali pa veselil uspehov, te pohvalil ali pa grajal.

Drugače pa moraš bolj cenit sebe in tudi kdaj koga od ljudi malo "zamorit" in na to ne smeš gledat, da nekoga preobremenjuješ s seboj. Samo poglej koliko ti delaš za druge in koliko jim daješ v pevskih zborih in cerkvi. Prepričan sem da si zelo dober do vseh in bi vsem naredil uslugo, ko pa ti kaj rabiš, potem pa tega ne izkoristiš dovolj.

Vsekakor ti želim vse najboljše in še veliko vzponov!  :clap:

A.

skupina za samopomoč?

@Penzic... hvala za spodbudne besede. Služba je za d.č. ... kar ni tak izjemen uspeh, čeprav je res, da se tam dobro počutim. Osamljenost me ubija. To mi je jasno, čeprav sem včasih rad sam... vendar biti popolnoma sam, sam za vse in za nikogar resno obstajati ni lahko. Res ne. Strah me je, velikokrat. Je pa res, da se na splošno počutim malo bolje odkar delam na sebi. Upam, da bom zmogel, vem pa seveda ne. Hvala še 1x.

@Arwen ... vem, verjemi.

Zadnja dva dni sem čisto na tleh. Ne vem več kaj naj. Vse se zdi precej brezupno, zavoženo, brezciljno. Ne vem, če mi bo uspelo življenjsko pot obrniti navzgor. Počutim se res slabo.

Danes sem komaj pretekel svojih 5km. Med tekom sem se počutil bolje. AD očitno še niso prijeli. Problem je v tem, da ne morem delati... ne tako kot bi rad. Sedaj grem na orgle ... praznik je. Loteva se me obup.

Araya, tudi jaz sem trenutno v malo slabši koži...morda so zdaj takšni dnevi, ko je zunaj dež in je tudi v nas samih bolj malo sonca.
Sem tudi sama razočarana, da me spet stiska, vendar vem, da bo minilo...da bom spet polna energije in dobre volje...že jutri je nov dan, ki nam bo dal nove možnosti.
Nikar obupavat, saj ti gre dobro, kar ozri se po svojih prejšnjih zapisih...morda res še niso prijeli ADji...Je pa super, da si šel tečt, vidiš, da si se tudi dobro počutil ob tem...torej kar nadaljuj.
Vse dobro ti želim   :rozicodam: