|
Naslov: Meni se ne more zgoditi? Sporočilo napisal: Zee na ponedeljek, 21. september 2009 ura: 12:24 Zivjo.
Sem nova na forumu, zato vas najprej vse skupaj prav lepo pozdravljam. Obcutek imam, da mi bo bolje, ce napisem par stvari o sebi. To pisem prvic, sploh prvic v zivljenju, saj sem sele sedaj odprla oci in dopustila moznost, da je z menoj lahko nekaj narobe. Zanima me, kako bodo moje besede izgledale napisane in kako jih bo prebrati. Kaksen obcutek bo... Tole bo zame izredno tezko, pa vendar... Ze dalj casa me ljudje okoli mene sprasujejo kaj se dogaja z mano. Predvsem moj partner opaza spremembe v meni, ki pa sem jih sama vztrajno zatirala, saj si nisem hotela priznati, da bi z menoj lahko bilo kaj narobe. Da bi bila lahko jaz, ki sem navajena imeti vse vajeti v svojih rokah, se imeti pod kontrolo... pa ne samo sebe, tudi vse ostale in vse ostalo, depresivna!? Sem izredno prizemljen clovek, zato se mi prakticno ze vse zivljenje dogaja, da se ljudje s takimi in drugacnimi tezavami zatekajo k meni po nasvet ali besedo spodbude. Prijatelji in sodelavci me imajo za neverjetno samozavestno in zabavno, kar je nekoliko ironicno, saj se za mojim humorjem skriva zalosten obraz. Navajeni so, da se neprestano salim in izvajam razne potegavscine. Ko pa ostanem, sama... no, takrat se vse spremeni. Vcasih se zalotim, da jokam brez razloga. Samo zato, ker me nekaj stiska v prsih pa niti ne vem zakaj. Tezko obvladujem svojo jezo, kar je pri mojem delu (delam z ljudmi) zelo neprijetno, saj ni treba veliko, da se razjezim. Ce se najde kdo, ki je nesramen moja jeza preraste v agresijo in ze nekajkrat sem morala iti nekam stran, da se ohladim. Zadnje case gledam nazaj v preteklost in analiziram svoje odlocitve in dejanja. Primerjam se s sosolci in vsakic, ko ugotovim, da gre nekomu mnogo bolje, postanem slabe volje in jezna. Zdi se mi, da zapravljam zivljenje in izgubljam nadzor nad njim. Spolnost je postavljena na stranski tir, zaradi cesar moj partner trpi. Skusala sem mu razloziti, da ni problem v njemu, ampak v meni. Toda, lepo vas prosim, kot da bi taka izjava lahko kogarkoli potolazila. Ne mores si pomagati, da ne bi mislil, da partnerja ne privlacis vec, da te ne ljubi... skratka... razumem, da me ne razume, ce me razumete? ??? Heh. Nonstop se ubadam s takimi in drugacnimi problemi. Ce jih ni, jih naredim. S tezavo me kdo pripravi do iskrenega veselja. Ok, saj si ni tezko nadeti veselega izraza, toda v sebi ne obcutim prakticno nic. Tezave s spanjem. Buljim v TV do enih, dveh ponoci, ceprav vem, da moram vstati ob sedmih. Zjutraj bi seveda spala v nedogled. Utrujenost! Res je, da imam ze na splosno nizek pritisk, toda zadnje case sem utrujena za vsako figo. Sploh se mi nic ne da, ceprav vem, da bi morala nekaj nujno narediti, odlasam. Ja, to bi bilo na grobo vse. Meni vse skupaj kaze na depresijo... odlocila sem se, da obiscem zdravnico in naredim prvi korak k temu, da mi bo bolje. Vsem, ki ste se nasli v mojih besedah pa- srecno. Zee Naslov: Odg: Meni se ne more zgoditi? Sporočilo napisal: Aslan na ponedeljek, 21. september 2009 ura: 13:04 Pozdravljena Zee.
Ob tvojem pisanju sem razmišljala o tem, kako se vedno trudimo ljudje kazat navzen veselje, navznotraj pa smo žalostni. Pravzaprav nosimo masko in s etrudimo živeti v skladu z njo. Pozabimo pa NASE. Na svoje resnične potrebe, želje, interese, talente...pozabimo NASE in živimo tako kot se spodobi, zdi prav, tako kot je najlaže in se bojimo velikih sprememb, prelomnih korakov. Fizično telo in psiha naj bi bila v ravnovesju...takrat čutimo notranji mir.... Ker pa vse bolj NE UBOGAMO tega kar v sebi globoko čutimo in delujemo nekako proti resničnemu "sebe", se posledice začno poznati n afizičnem telesu..ki je ves ta čas u napetosti, stresu, tesnobi... Šele BOLEZEN nas prisili, da se ustavimo in poglobimo VASE. Mnogi so se šele ob depresiji, anksioznosti začeli zavedati SEBE kot bitja.... poačsi spoznavamo, se učimo kako imet rad sebe, kako znat živet v ravnovesju z seboj, učimo se do kam seže naša odgovornost in kje ni več naša....učimo se ravnati z svojimi čustvi, mislimi, odkrivamo vedenjske vzorce ki nas vodijo prevečkrta na napačne poti...in učimo se SPREJEMAT SEBE in se spreminjat, notranje rasti... Sama ti priporočam PSIHOTERAPEVTA in PSIHIATRA. Lahko najdeš tudi oboje v eni osebi..., kar je sploh odlično. Pri zdravljenju je zelo pomemben del namreč prav psihoterapija. Zdravljenje skozi pogovor...torej spoznavanje same sebe....zavedanje svojih misli itd... Prijazen pozdravček od Aslan :rozicodam: Naslov: Odg: Meni se ne more zgoditi? Sporočilo napisal: Arwen na torek, 29. september 2009 ura: 08:06 Zee, kako kaj? si obiskala zdravnico?
|