FORUM Nebojse.si

Saj sploh ne vem, kako naj začnem. Glavo imam polno vsega, na "papir" pa ne znam spraviti.
Pa vseeno probajmo.
V letih, ko bi morala imeti moža, dva osnovnošolca, hišo in psa, nimam nič. Pa ne, da bi se kaj prida sekirala zaradi tega. Da sem luzersko naravnana, sem se že zdavnaj sprijaznila in ne boli več. Sprijaznila sem se tudi s tem, da bom večno v najemu, da nikoli ne bom vedela, kdaj bom pristala na cesti, tudi s tem, da mi mesečno za hrano ostane raje ne povem, koliko, o ostalem niti sanjati ne smem. A to je vse ok, zmogla bi živeti tudi tako.

 Ne zmorem pa tega, da me zaj*bava vsak, ki se mu ne uspem izogniti. Kajti ljudi se izogibam, če se le da. Nekaterim se pa ne morem, na žalost. In vedno, vedno jih dobim od njih. Vem, da je težava v meni in v tem, da se mi od daleč vidi, da lahko z menoj dela vsak, kar mu srce poželi, jaz pa ob tem zavlečena nekam v kot cmiham. Ne znam drugače.
 Poskušala sem, res sem se poskušala postaviti zase. Verjela sem, da bo bolje. Vse, kar sem dosegla, je bilo poslabšanje situacije. Postavila sem se zase, povedala, kaj ni prav in zdaj imam (spet) dokaz, da je mnogo bolje biti tiho, ostati na veliko slabšem, kot ostali. Če se postavim zase, položaj vedno poslabšam tako zelo, da je nevzdržno. Ker tega ne znam.
 In zdaj niti zmorem ne več. Mislim, da bom počasi obupala. Kadarkoli se borim, sem potem še na slabšem. Padem v nekakšno situacijsku depresijo, se ovijem v črne misli. Tega ne zmorem več.
 Ne zmorem ne črnih misli, ne zmorem tega, da bo tako ostalo za vedno.

 Nikogar ni, ki bi mi kakorkoli pomagal, karkoli. Nikogar, nikogar, nikjer.
 Še tista tolažba, da imam sebe, pri meni ne zdrži, saj se nimam. Moram delati tako, kot drugi hočejo, sebe nimam. Samo eno vodljivo mevžo. Ljudi okoli mene ne bom spremenila. Nič drugače ne bo, če zamenjam obraze za druge. Sem že, a je enako. V meni je težava. In jaz se ne morem več boriti. Ne znam.
Niti tega ne vem, zakaj tole pišem. Saj tiste običajne nasvete sem uspela razbrati. Pridi na skupino in pojdi do psihiatra. Ampak ne zmorem ničesar več.
 Počutim se tako, kot živalca, po kateri imam nick. Najbolj nemarno živo bitje, kar si ga lahko zamisliš.

Žal mi je, da je tako s tabo... želim ti, da ti vendarle uspe to spremeniti...
Drži se... vem, da ni lahko...  :rozicodam:

Pozdravljena!  :rozicodam:

Pri meni je isto, pa kaj potem!  :P

Ostalo mi je tudi precej poznano, še posebej tole;
Vendar s to razliko, da jaz sedaj za določene stvari že lahko govorim v pretekliku in tudi obseg "spravljanja" drugih ljudi name je sedaj že precej manjši.

Tudi to mi je znano, vendar za take ljudi kot sva midve, je potrebno ogromno vaje in treniranja in uspeh je zagotovljen, vendar to ne gre čez noč.

Obupati pa nikakor ne smeš in zmogla boš tudi, čeprav s težavo, vendar zmogla boš.  :rozicodam:

Pomagati si boš morala sama, samo SAMA. Poskušaj si utrjevati samozavest, poišči si kakšno dobro literaturo. Če pa ne boš zmogla sama, pa si poišči pomoč; glede oblike pomoči, pa se boš morala odločiti sama, ker smo si zelo različni in pomoč, ki lahko pomaga meni, ni kompatibilna zate.

Drži se in piši še kaj. Pisanje je tudi del terapije.  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:


Janja

Hvala za lepe besede. Res.

Se tretja ki pri svojih letih nima moza, otrok, hise in psa  :) Evo  saj nas ni tko mal:)

Ostalo pa tudi poznano, samo to je neprestan boj, da te drugi slisijo, posebej ce so navajeni da vedno ubogas. Zato mogoce ob prvem tvojem protestu res naletis na zacuden odziv, ker ljudje tega pac niso navajeni od tebe. V stilu  o glej ga kaj pa je temu danes? Samo ce bos veckrat tako postavla zase bos videla, da te bodo zaceli gledat v drugacni luci.

Tudi jaz se nisem dolgo časa znala postaviti zase. S tem, da imam jaz družino, dva osnovnošolska otroka in moža.
Tudi od mene so vedno pričakovali, da bom ubogljiva , prijazna, ustrežljiva......, ker taka sem od nekdaj. Ko sem se postavila zase prvič, je bil odziv sodelavcev takle:začudenje, neodobravanje, spor, nesramne besede. In sem utihnila.
Počasi napredujem in se ne pustim več. Odvrnem nazaj z isto mero nesramnosti v sicer prijaznem tonu, vendar ne želim, da me imajo za bedaka in da me izkoriščajo. Parkrat smo se glasno pregovarjali, sedaj pa že počasi utihnejo.
Tudi doma pri mami se že postavljam zase in počasi postavljam meje. Želim , da se zavedajo, da sem odrasla, odgovorna oseba, ki jo že dajejo hormonske motnje :kiselnasmeh: in da se lahko sama znajdem v življenju. Seveda mi pri vsem tem pomaga psihoterapevtka. Pri samozavesti in pri odpiranju oči...

Pri postavljanju zase je tako, da sprva sledi poslabšanje - dobiš odpor in slabe odzive, ker so vajeni tvojega podrejanja, popuščanja in ugajaštva drugim.

Kot so že prej napisali Janja, Ambra in Trzinka, treba je vztrajati, navkljub začetnem "poslabšanju" (ki je popolnoma "pričakovano" in v bistvu pozitiven znak, da delaš prav in si na pravi poti).

Dejstvo je, da postavljanje zase ni samo to, da ti nekaj poveš, neakj narediš, kajti to šteje morda 20%. Bistvo je v tem, da človek oddaja v okolico neko energijo, neko karizmo, feromone... In če človek nima v sebi tega, da je dominanten, potem mu 1000 besed pri postavljanju zase ne bo pomagalo. Vse je samo v karakterju, v osebnosti. Ko imaš dovolj tega v sebi, takrat je vse samo po sebi umevno in do tega, da se postaviš zase sploh ne pride.

Če ne gre za ljudi, s katerimi ima kakšne formalne odnose v službi, potem ne vem kaj bi ji na dolgi rok pomagalo, da postane dominanten človek. Baje, da ni boljšega zdravila od popolnega ignoriranja. Vsak človeški človek bo to naredil, se spuščanti na njihovo raven pa je živalsko pravzaprav. Jasno je, čemu vi navajate, naj postane močna osebnost. Ker je vsak človek nagnjen k temu, da evolucijsko gledano ni najnižje, ker so vsi nad njo nekaj več in si nad njo pumpajo ego. Ampak? To pa še zdaleč ne pomeni, da v etičnem smislu ni visoko. Je. Gotovo višje, kot vsi tisti. Ona je človek, oni so pa živali.

Pain :rozicodam:

Se popolnoma strinjam, vendar zavedati se moraš, da tudi karakter lahko spremeniš in s tem tudi posledično drugačno oddajanje energije. To lahko dosežeš z veliko vaje in samodiscipline. Saj pri postavljanju zase ne gre zato, da boš ti verbalno nesramen do drugih in ti res 1000 nepravilnih besed ne bo nič pomagalo.

Če se ti tako dobro natreniraš, ti takšno postavljanje zase sploh ni potrebno, ker ti oddajaš drugačno energijo kot si jo prej in do takšnih konfliktnih situacij praviloma sploh ne prihaja. Če pa že pride do konfliktne situacije, znaš postaviti meje in v mirnem tonu razložiš dano situacijo. Sploh niso potrebni povišani toni. Razen v izjemnih situacijah, ko res ne gre drugače. Še zmeraj pa se lahko odločiš za ignoriranje.

Vse to drži, ker je zadeva preverjena!  :pomezik:

Jaz sem bila v etičnem smislu zelo visoko (tudi takrat, ko sem bila drugačna), sem še zmeraj zelo visoko in tudi bom zelo visoko, ne glede na to, da delam na tem, da bom bolj samozavestna. Razlika je samo v tem, da prej nisem bila zadovoljna s sabo, sedaj sem že bolj in stremim k temu, da bom popolnoma zadovoljna sama s sabo.

O živalih in ljudeh pa kdaj drugič.  ;D


Janja

 Hvala za vaša mnenja. Zanimivo je videti, kako stvar izgleda iz distance.
 Res je verjetno to, da ljudje od mene niso navajeni tega, da se postavim zase. Še vedno pa ne razumem, zakaj 100x hujše posledice zame, kot pa za ostale v enaki situaciji. Namerna zaj*bancija.

 Mislim, da je tu bolj način, kako reagiram. Ker tega v meni ni, reagiram čisto narobe, kot bi najbrž morala in ostali to mogoče narobe razumejo. Ne vem. Vem samo to, da sem želela fer odnos, dobila sem pa neko nevzdržno reč, ki niti odnos ni. Če se ne bo kmalu nehalo, ne vem, kaj naj. Mobing, ja.
 Mislila sem, da bo bolje, bilo je slabše, zdaj pa ne upam naprej ukrepati, ker ne vem, kdovekaj se lahko še zgodi. Vedno je dilema; če ne narediš nič, ostane tako, kot je, če pa ukrepaš, lahko situacijo tudi poslabšaš. Mah, kot da nimam že čisto dovolj težav brez tega.

Ja, situacijo poslabšaš, ker ljudje ne pričakujejo, da se boš postavila zase, ker se prej nikoli nisi. In takrat kadar se, so nesoglasja, trpiš pa ti, ker nimaš samozavesti, ker te je to prizadelo in ker želiš imeti z vsemi lep, dober odnos. Želiš si da te ljudje spoštujejo in jemljejo kot odgovorno, odraslo in samozavestno osebo. Dobro pridejo pa skozi ljudje, ki so že od prej bolj samozavestni, prepotentni in nimajo razvitega kulturnega človeškega odnosa in bontona.
Ti pa si prijazna in ustrežljiva, ko začutiš, da si ogrožena se braniš, ljudje pa tega ne pričakujejo od tebe.

Tako sem te razumela, tako se tudi meni dogaja. Sicer pa si samo bolj na grobo napisala, tako, da ne vem v kakšni situaciji si in za kaj gre.

Predvidevam, da tako kot sem napisala. Drži se :rozicodam:

 Konkretno o tej stvari res ne bi. Evo, en primer, da bo bolj jasno.

 Si na križarjenju, na plakatih, vstopnici, jasno piše, da imaš vsak dan zastonj en koktejl. Pa vidiš ljudi, ki hodijo po te koktejle. Greš še ti po enega. Natakar ti pa reče: ne, ne morem ti ga dati, ker ga bo potem zmanjkalo za druge. Vidiš, da je koktejlov več kot dovolj, le natakarju se ni ljubilo iti po led. Čez sekundo pride drugi človek po koktejl in ga brez težav dobi. Drugič ista zgodba, spet ostaneš brez koktejla, samo izgovor je drug. Ostali ga dobijo brez težav. Ker je ta takoimenovani koktejl čisto osnovna pravica tega križarjenja, natakarja vprašaš, zakaj te zaj*bava, zakaj samo tebi ne da koktejla. Izgovorov cel kup.

 In potem imaš šele priložnost videti, kaj zaj*bavanje sploh je. Natakar ščuva proti tebi reševalce iz vode, čaka na priložnost, da narediš napako, ti pa ves čas samo paziš, kaj delaš in kako, da ja ne bi bila kakšna malenkost napačna. In še to veselje: križarjenje se še dolgo ne bo zaključilo. Zato obupuješ v svoji kabini, velikokrat in za dolgo pa moraš iti v bližino tega natakarja in pri njem naročevati hrano, recimo. Koktejlov ne upaš več. Samo gledaš, kako jih ostali in bereš, kako je osnovna pravica na tej ladji koktejl.
 Ko ga ni blizu, te je strah, kaj bo, ko bo blizu. Ko je blizu, te je strah še bolj. In razmišljaš samo še o tem, da je edina rešitev, da se vržeš s krova. Ostalim potnikom pa je vse ravno. Razen kakšnega obžalujočega stavka, ni nobene opore.  :(

Zahtevaš natakarjevega šefa in pred njim z obema razčistiš zadevo, čeprav ti je nerodno, te je sram, nimaš poguma, ampak zmoreš. Pravico imaš do tega koktejla. In za povrh si narediš sama boljši koktejl, da bodo potem vsi hodili k tebi spraševat če imaš še kaj za njih. "Sorry, zmanjkalo je," boš odgovorila in uživala naprej. Morda te bodo potem začeli bolj upoštevati.
NIHČE pa ni vreden, da se vržeš zaradi tega s palube, ker ne bo nihče tega opazil. Če se boš postavila zase, pa bo. Drugače pa daš vse na ignore, kot bi rekla naša Arwen.

 Hm, kaj pa, če je prej omenjeni, ščuvani reševalec iz vode obenem tudi natakarjev šef. In je to tisto, kar situacijo lahko celo poslabša.
 Bolj gre za to, da bi se vse skupaj že enkrat končalo, niti ne za to, da bi kdo kaj opazil.  He, malo čuden primer sem dala, ja. Pa upam, da je vseeno dovolj razumljivo.

Hm ce je pa tako je pa to ze mobing. To je ze oviranje pri delu, verjetno vpliva tudi na tvojo delovno uspesnost. Vprasanje je ali ti je ta oseba nadrejena ali tvoja sodelavec? Kot sem razbrala iz tvojega posta je to predvsem ena oseba, ta "natakar".

Ce gre za tako cisto zajebavanje, pol bos tej osebi res komaj sama kos.Mislim da lahko razlozis zadevo nadrejeni osebi, ki ji zaupas in ima do tebe ok odnos. Seveda pri tem ne smes zgubiti zivcev in povedati dejstva.

Sem tudi dozivela tako sikaniranje, sla sem do vodje povedala, in on se je pogovoril s to osebo, ni povedal da sem ga jst opozorila, vse je ostalo med nama. Sodelavka je bila opozorjena, tudi vodja je sam opazil da dolocene stvari niso ok.Sedaj je bolje.

Aye-aye!  :rozicodam:

Če je tako kot si opisala zgoraj, gre za tipično pomanjkanje samozavesti. Tudi to se je meni dogajalo, da so me ljudje ignorirali, bili včasih osorni in še bi lahko naštevala.  :zardevam:

To je popolnoma normalno, najprej se zadeva poslabša in šele nato izboljša. In kot je že Yang rekel, je poslabšanje pokazatelj, da si na pravi poti, da se izboljša. Samo odnehati ne smeš.

Če pa gre za mobbing, je pa svar precej bolj resna in je potrebno drugačno ukrepanje, vendar jaz iz tvojih zapisov ne vem, če gre konkretno za mobbing, zato tega ne bom bolj podrobno komentirala.
Drži se!  :rozicodam:


Trzinka!  :rozicodam:

Meni je pa tole izredno zanimivo, saj je bilo pri meni ravno obratno. Pred domačimi in osebami, ki so mi bile zelo blizu, se meni to niti slučajno ni dogajalo. Oni so me sprejeli takšno, kakršna sem, in tudi nikoli ni bilo problema s postavljanjem mej, ker se mi nikoli nismo omejevali. Pred njimi se tudi nisem bala pokazati, da se z nečim ne strinjam, kar je bil pred drugimi velik problem. Jaz sem zamrznila vedno samo zunaj, pred sošolci, prijateljicami, neznanci, doma nikoli.
Sicer pa je pomembno, da napredujemo!  :rozicodam:

Lep pozdrav vsem sodelujočim v tej temi!  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:


Janja

morda se bo slisalo smesno, amapk mene se dandanes znajo maltretirati taki nikakvi osebki, da se sam sebi gnusim. tudi sam sem bil vedno prijazen in vedno rpipravljen an dialog in whatnot. in ko je bila kaka debata sem ponavadi cakal na vrsto, da lahko kaj povem, pa ta vrsta nikoli ni prisla. nakar sem zacel ljudem skakati v besedo. nakar sem bil zatrt ce lahko pustim ljudem da povejo do konca.

in ponavadi so me s tem utisali, ker so mi dali vedeti, da je njihovo lapanje bolj pomembno od mojega.

potem mi je pa enkrt pocilo in sem vzrojil na vse zbrane da gobcajo neumnostti in da bi bilo lepo ko bi enkrt za spremembo poslusali. vsi so sokirnao utihnili, le ena babura me je hotela zatreti z "kaj se deres" pa sem posebej napi*dil se njo. ko sem potem povedal svoje je bilo naenkrt vse jasno ins estanek v petih minutah zakljucen. od takrat s eme je posliusalo.

enako je bilo z enim drugim clovecko, ki me je maltretiral (veckrat upraviceno kot neupraviceno) skoraj desetletje. pac, avtorsko delo, zamujanje rokov ipd. vedno sem pogoltnil zadeve in se ponavadi ze kar tresel, kdaj bo rpiletela naslednja salva. moje pisanje seveda zaradi tega neprestanega strahu ni ravno cvetelo. dokler mi spet ni pocil film in sem ga poslav v kraje, kjer sonce ne sveti, naj neha tezit in da bo narejeno ko bom lahko naredil in njegovo tecnarjenej ne pomaga rpav nic ter zabrisal slusalko dol. bil sme sveto preprican da sva opravila in da zanj ne bom vec pisal. nalsednji dan sem dobil dodaten material za svoje delo, brez ene hude besede.

point je, da posledice tega, da ugriznes nazaj NIKOLI niso tako hude, kot si jih clovek predstavlja v glavi.

slabo pa je to, da se proti nekaterim se vedno ne morem postaviti zase. in vec takih konfliktov ko resis, bolj bolijo, rpitiskajo in ubijajo tisti malostevilni, ki ostanejo.

 Kakorkoli že, tole v mojem primeru ne bo držalo. Žal.

Si kar predstavljam, kako to izgleda. Tudi mobing... no, jaz nimam ravno težav s pomanjkanjem samozavesti in tudi postaviti se znam zase. Postavila sem se zase pri "vodji strežbe".....s tem prišla celo tako daleč, da sem ga postavila ob zid, bil je brez besed in brez vsakih argumentov.....
Za svoj prav sem bila pripravljena seveda tudi sprejeti odgovornosti in - posledice.
Zdaj sem doma, in si doma sama strežem koktajle. Zaenkrat kakršne koli hočem.... in zatrdno verjamem v svoj prav in ničevost tistih osebkov, ki so mi grenili življenje in na koncu naredili toliko krivic.
Pa saj menda enkrat morajo za to odgovarjati.... tudi za to obstajajo "neodvisne inštitucije" v imenu ljudstva.... Ni rečeno, da bom tukaj dosegla svoj prav.. a globoko v sebi vem, da sem ravnala prav.
NIHČE ne bo hodil po meni in NIHČE se mi ne bo smejal v obraz. Pa četudi ne uspem zmeraj skriti svoje negotovosti za svoj obstoj (predvsem finančni) in predvsem razočaranja nad nizkotnostjo belosrajčnih kravatnikov in še koga.
Naj jim bo lepo.... res je, da mene ne nahrani misel, da mi v človečnosti ne sežejo do gležnjev, a vendar se tolažim s tem, da sem ODGOVORNO ohranila SVOJE DOSTOJANSTVO.
Ni hudič, da se enkrat ne bom znašla na drugi palubi.....
Vse dobro želim!!

Janja, doma se postavljati zase, je zelo težko, ker me starši v svojih očeh še vedno vidijo kot majhno, pridno, ubogljivo, ustrežljivo....punčko. Vedno sem ubogala in prikimavala. Sedaj sem v najlepših zgodnjih srednjih letih in vsekakor mislim s svojo glavo in imam svoje poglede na življenje. Kadar povem svoje razmišljanje, so starši užaljeni, ker se pač ne strinjam vedno z njimi in to jim ni všeč.
Pa da ne bo pomote, imam jih izredno rada in oni tudi mene, pač imajo svoje vzorce vedenja od prej, ki sem jih tudi jaz prevzela in se jih sedaj otepam. Vsekakor pa so bili vedno preveč zaščitniški in so še sedaj.
Rada bi bila samostojna, brez njune pomoči, zato se moram iz dneva v dan dokazovati in s tem pride tudi do trenj...
Ravno tako imam v službi probleme, ravno zaradi nesamozavesti, ki si jo sedaj na veliko gradim.

Bravo mi vsi, ki delamo na sebi :oki:

Pridružujem se tudi jaz Trzinki in ostalim.Tudi moja samozavest je bila na dnu vse mje življenje.Kot majhna sem bila izredno okrogla ampak "pridna", kot so si seveda to zamislili moji starši.V šoli odlična, redno pri klavirju, sodelovala v vseh možnih krožkih in tekmovanjih..in potem se zgodi, da izdam njihova pričakovanja in po srednji šoli zanosim..seveda se poročim, ker so tako pričakovali glede na "sramoto", ki sem jo družini naredila..vsa leta sem živela pod pritiskom črne ovce..potem ločitev..še hujše..stalno očitanje kaj sem za družino...skratka stalno nosim neko prtljago s seboj..v bistvu me je tole branje pripravilo do tega, da začnem razmišljati...pa da ne bo pomote - niti malo ne obsojam pokojnih staršev, ker drugače nista znala in sigurno sta mi želela samo najboljše mogoče na napačen način..

V teh letih lahko rečem, da sem si ustvarila neko kariero, vendar imam stalne probleme z komunikacijo..voditi sestanke, predstavljati nove produkte...v zadnjem letu je to postala prava muka...suha usta, vrtoglavica, bolečina v prsih..nazadnje sem se morala opravičiti in oditi iz pisarne, da sem se lahko zbrala in se vrnila nazaj ter nadaljevala..dobesedno sem mislila, da bom umrla v tisti pisarni...vam je znano?? Predvidevam, da zelo...

Pa pojdimo naprej..potrebno se je boriti..vsak nov dan je nov iziv..super teorija pa kaj ko je v praksi to včasih zelo težko...