FORUM Nebojse.si

Hojla!

No, da še jaz povem nekaj o sebi....Niti ne vem kje točno in s čim bi se začel opisovat, tut verjetno nisem zadel pravega trenutka, da bi najbl razpisal svoje "težave"...verjetno si nekdo sploh tega nebi predstavljal kot težave...ampak mene ob določenih trenutkih zelo spravijo na tla in "hodim okoli", kot v nekakšnih sanjah, "težje registriram okolico in ljudi" ob 1000 misli, k mi preletavajo po glavi...V svojem živlenju se nekak preveč sekiram že za najmanjšo stvar, za nepredvidljive stvari, za stvari; "kaj pa si bo nekdo mislil o meni", itd. "Po naravi" sem umirjena oseba, lahko rečem, da sem dokaj sramežljiv, če "naletim" na kašno "slabo" izkušnjo, se je v prihodnosti raje izogibam...pršlo je do tega, da sploh ne hodim več vn, najraje se umaknem "v neko samoto"(so tudi izjeme, ampak..), se preveč zaprem vase, ter zloo pogosto izgubim voljo, ter "hitro" menjam razpoloženja...Ljude dostikrat menijo, da sem tak "j.veter", ampak je zelo nasprotno od tega...V mojem živlenju še ni blo človeka, ki bi me nekak razumel, me spoštoval, poznal "pravega jaz", lahko rečem, da sploh nimam pravega prijatelja, imam pa nekaj znancev...tudi še nism imel punce, imam pa veliko željoo do ljubezni, do punce, ki bi me spoštovala, da z njo bi lahko delil preproste trenutke v življenu...Ta stvar me trenuto tut zelo grize, ćeš da bom ostal sam  :'( ...Drugače se mi zdi, da sem nek povprečen "fant", sem študent, nekaj čez 20let mi je, nisem debel, nisem...velikokrat slišim, "ja sei ne morem verjet, da si sam"...Kot sem povedal, sem zlo umirjen fant, sramežljiv in tud moj "velik" problem je  :-[ zardevanje  :-[ huh..in tud zarad tega se umikam vsakdanjim stvarem s strahom, kako se bodo stvari izšle...In mislim, da me je prav to zardevanje začelo "tlačit nazaj"...Kdaj točno se je začelo nevem, je pa sigurno nekje 7let...Imam pa veliko željo, da se tega "znebim" oz. ...

lepo se mejte! Čaw

Zelo podoben sem jaz. Razumem. Družba misli, da če je nekdo sramežljiv in nimam veščin za vključevanje v družbo... takega se označi za asocialnega, kot sam praviš jebivetra, ki si v ljihovih očeh družbe ne želi. Pa ni tako. Če pa že kdo pristopi do tebe, pa pristopi iz vljudnosti, ne pa ker bi mu bil kul, kot oseba. Ja, včasih bi bilo prav super, če bi se dalo ljudiem misli brati. Ker je pravi razkol in različno doživljanje človeka, ki je izven družbe. Koliko čustev je v njem in misli, sekiranja... Žalostno je, da tega nihče ne opazi. Gotovo pa ni res, da če nekdo nima veščin za narediti tisti prvi korak, da nima potenciala za prijateljstvo in partnerstvo. Gotovo ga ima, morda celo več, saj tisti, ki nima veščin ima manj in zna zato toliko bolj ceniti kontakt s človekom, ker ga težje doseže. Sramežljivost pa vsaj zame nima negativne konotacije. Bolje to, kot druga skrajnost-takšen ki je vedno v središču pozornosti, gotovo manj ceni človeško bližino, poleg tega pa z etičnega vidika meni ni všeč, da je nekdo v središču pozornosti. Glede žensk je pa tako. Jap, tudi meni je marsikdo reče kako to, da še nisi sam. Ja točno tako je... Več imaš stikov, več imaš možnosti za preživetje, evolucijsko gledano in prav tako ženski s tem, da imaš veliko ljudi omogočiš preživetje-ženske preživijo le s tistim, ki so najmočneši v družbi, kar niti ti, niti jaz nisva. Vendar, ko ženske odrastejo, takrat jim gola privlačnost ni več pomembna, ampak bolj to, da imajo nekoga, ki je spoštljiv do njih in posledično urejeno življenje. Zdaj, ali je prijetno biti z žensko na stara leta z mislijo "Ko sva bila mlada, si take, kot sem jaz prezirala..." Ne vem... Jaz tega verjetno ne bi prebolel.

Življenje ki je negirano, je še dostojnejše da se ga negira!

Polnost življenja je, kot denar. Več ga imaš, še več ga boš imel.

Pol se pa ne pusti zavesti praznim besedam,ampak dnar vzem :sesmejem:

Nisem govoril o korelaciji, ampak je bila zgolj primerjava, prispodoba.

Glede da nabirata poste, bi mogoce se enkrat prebrala kaj je zacetnik teme vprasal
in poskusala odgovoriti  :A) drugace pa se prestavita na ZS.

Tudi moj je bil, sem farbala 100/h, kar zase vem... in vem, da je v določeni meri to povezano tudi s samozavestjo in lastno samopodobo. Sedaj še na momente zardim tako močno, da lahko sonce nadomestim, a ti trenutki niso več tako pogosti, niti mi niso več v kako večje breme. 

 :rozicodam:

In kaj je najučinkovitejše pri samopodobi oziroma samozavesti?

Da pozitivno razmišljaš o sebi, da osvojiš tak način razmišljanja... preiti mora v podzavest. To so spremembe, ki zahtevajo voljo in čas.

sem zadnjič z Dernovškovo govorila o tem ... mislim, da ima prav -- s pozitivnimi izkušnjami si gradimo samozavest!! ko imamo poz. izkušnje, dokaz, da zmoremo to, ono, tretje ... to se počasi gradi ... moramo pa 'migat', it dalje, da se poz. izkušnje lahko naberejo!

Fora je pa tudi v tem, da vprašanje ali se sploh lahko spremenimo in v kolikšni meri. Potrebno je vedeti, da starejši, kot si manj učinkovita je socializacija. V desetletjih življenja se lahko nekoliko spremeniš, vendar vsaj nek primarni okvirni karakter bo vedno ostal in vprašanje v kolikšni meri ga sploh lahko spremenimo. Če ga lahko. Kdo ga lahko? Lahko delamo na tem, pa se to izkaže za Sizifovo delo.

Evolucijsko gledano pa se vsi ne moremo spremeniti. Zakaj? Če bi bili vsi bogati, ne bi bil bogat nihče. Če bi bili vsi samozavestni in z zdravo samopodobo, potem tega ne bi imel prav nihče. Prav relativnost dela svoje. Ker smo mi tukaj na tem forumu, nesrečni, outsiderji, ljudje na dnu, na nuli, smo tisti, ki smo obsojeni na smrt. Po Darwinu preživijo samo najmočnejši, to pa so med drugim tisti, ki imajo samozavest in zdravo samopodobo. In prav mi v voji bedi jim to omogočimo. Ker ti ljudje podzavestno vedo, da so nekaj več in prav to jim pumpa ego, daje moč, jim daje občutek vzvišenosti, zato oni so nekaj, mi pa nismo. In evolucijsko gledano je nemogoče, da bi imeli vsi samozavest in zdravo samopodobo, četudi celo življenje posvetimo temu. Ne moremo. Biološko ni mogoče.

...potem je najbolje, da se sprijazneš s tem "kar si". Verjetno je najbolje to, ali pa ne..odvisno, nevem. Imam pa občutek, da bi moje življenje lahko spremenile "najmanjše" stvari. Imam močno željo, da delno stopim na drugo pot, ker ta pot je do sedaj bila bolj kot ne "prazna"....

čaw

potem pa kar korajžno!  :clap:

To niti slučajno ni najboljše, saj imaš trenutno zelo izkrivljeno predstavo o sebi in se moraš prepričat, da imaš tudi pozitivne lastnosti, da pridobiš na samozavesti. Nekaj jih boš zagotovo lahko našel sam, nekaj ti jih bodo drugi povedali - lahko jih kar vprašaš, naj ti jih naštejejo nekaj, potem pa se na te pozitivne lastnosti spomni, ko boš imel občutek, da s tabo nekaj ni v redu. Sicer pa bi bilo najbolje, da si najdeš psihoterapevta (ne nujno psihiatra), ki te bo vodil pri tem, tako boš najhitreje napredoval.

Občutek, ki si ga opisal v prvem postu pa se imenuje derealizacija ali včasih depersonalizacija in je eden od simptomov anksioznosti in bo počasi izginjal, ko boš reševal težave.

hey! Hvala tudi za vse odgovore.

Hmm...sliši se vse to "nekako" lahko, samo niti nevem kako bi začel...Zdj pozitivne lastnosti, nevem na katero bi mislil, da bi me "držala" pokonci...hmm, v kratkem je edino tak, da sem včeraj opravil še en izpit, kaj drugega pa nevem  :A) ... sicer sem zdle 2dni, malo boljše volje, mogoče se ne vidi tak "navzven", samo se v sebi počutim malo bolje.

Drugače  sem pozabil omenit, da imam še probleme s srcem in pa želodcem...nevem pa, če je to kj povezano....samo jaz mislim, da pri meni igra to močno vlogo...da s svojo "psiho" dobesedno uničujem samega sebe  :A) ...

lepo se imejte! čaw

Samo zavedati se mora, da četudi bo celo življenje posvetil, ne bo mogel za 100% spremeniti. Da se, marsikaj, ampak ne more iz alge ratati dinozaver.

Lahko se spremeni tudi za 200%, tudi dinozaver nastane iz ene same celice. :)

Ja depresivno stanje ,strah je lahko povezano z delovanjem srca.Če boš šel k zdravniku mu tega ne zamolči.Lahko te je strah pa čeprav je s srcem vse v redu in zato obstajajo psihoterapije,ki se ukvarjajo točno s tem problemom-namreč z anksioznimi in depresivnimi motnjami po infarktu.To terapijo izvajajo -pa ne se ustrašiti-tudi v Begunjah.Tako,da je najboljše da to poveš zdravniku,da bo ugotovil ,če je to pri tebi povezano.Lp

Pomoje je povezano...sicer svoji osebni zdravnici nism glih razlagal svojega "psihičnega stanja"...sem pa dal veliko pregledov skozi glede srca...ekg, ultrazvok, obremenilne teste, slikanje prsnega koša,..pa pravijo, da je "vse ok"...sicer imam neke napade hitrega bitja...imel sem večkrat tisti merilec "frekvence, pulzov" za domov k ti nalimajo "elektrode" po telesu, pa mi namerilo 267 pulzov na minuto :)...ob takem primeru sem moram takoj usest, pa umirit, če bi še naprej se premikal, hodil, bi pomoje skupaj padel...pravijo, da ni neki "nevarnega", samo...drugače pa glede želodca, mi pa ta zapiralka ne dovolj zapira in mi "želodčni sok" rine v požiralnik(tut za to sm bil že ene 3x na pregledu)...posledićno me tudi zgaga peče zeloo velikokrat in me še to nekak dodatno "živcira" in potem je še slabše...je pa zdle ene 1mesec mogoče mau več, k imam mau miru pred zgago :) pride pa obdobje, k me po 2mesca skoraj vsak dan zgaga daje... :) hmm...pa sei bo, ane? Tak pravijo :P...

lepo se mejte! čaw