FORUM Nebojse.si

živjo, novi sem tukaj.
iskal sem da bi kaj izpovedal in našel tu  :sesmejem:

februarja letos se je začelo kot strela z jasnega, začelo je v želodcu kot bi imel kepo, sledijo
težko dihanje,itd... tako sem se prestrašil da sem šel v bolnico, ah groza,res!
vse so me pregledali in vse so bili b.p. jezen sem bil ker nisem verjel zakaj je to tako prišlo, saj sem športnik po duši (star sem 32 let). nato sem se oglasil svoji zdravnici, diagnoza:depresiven..... in mi predpisala persen. na žalost nisem goltal ker preprosto nisem hotel! brskal sem vse po forumih in opazil da imajo številni podobne težave (kepa v želodcu, cmok v grlu, hitro bitje srca, tiščanje v prsih,...) sem nekako pomiril, ampak je vseeno to res neprijetno! to se dogaja že od februarja, torej več kot pol leta...
sedaj sicer občutim malo boljše ampak še vedno traja... pomaga mi res sproščanje na sprehodu, a ne dovolj. imam partnerico in sem oče 2 hčera. zadnjič me je bilo strah sam doma z otrokoma, celo tudi pred prijatelji,... ne vem na koga naj se obrnem da mi pomaga z pogovori.

hvala in lep pozdrav

Dobrodošel

Jaz mislim,da bi moral jemati antidepresive in ne persene.Meni osebno ne pomagajo nič.Je pa tako,da se moraš čimveč zaposliti in čim manj misliti na te stvari.Obrni se na psihiatra pa tudi kakšna terapija je dobrodošla.

Lepo bodi

tvoje besede niso preveč vspodbudne... :(

In kaj je izvor tesnobe? Ze ves?

Jaz sem tudi nova tukaj.

Mene pa tišči v prsih  :(  Zgleda, da se ti fizični znaki dogajajo, ko nam telo sporoča, da z nami ni vse v redu.

Persen je brezveze, jaz jem Domirol, ampak če je stvar resna, pomoje brez antidepresivov ne bo šlo.
Bova videla, oba.

Pozdravljen Buljo13, tvoje težave so resnično pogoste, večina tukaj jih je že doživela. Zanje obstaja tudi pomoč, na žalost se ne rešijo same od sebe. Stopi do kakšnega psihoterapevta (ta je lahko psihiater ali psiholog). Ni rečeno, da nujno potrebuješ tablete, ampak tega ti tukaj gor ne znamo povedati. Ugotoviti moraš kaj ti povzroča tesnobo, katere tvoje misli in prepričanja jo poganjajo naprej in se naučiti kako jih spremeniti. Vse se da! :oki:

si bom poiskal psihiatra ali psihologa. antidepresive res ne mislim goltati,jao...

dihaj, pa bo. :)

pozdrav vsem

ko bi le vedel... začelo se je kot strela s jasnega, kot sem navedel zgoraj

Najbolje da se obrneš na strokovno pomoč. Skozi pogovore in razmišljanja boš počasi prišel do razlogov zakaj čutiš tesnobo. Meni se je to dogajalo leta in s pomočjo psihiatra sem počasi prišla do zanimivih zaključkov. Danes pa e počutim veliko bolj umirjeno .Zato ne obupaj , tudi piši  to tudi pomaga.

21.10. sem naročen pri psihiatru, upam da bo kaj iz tega pozitivno..

samo me skrbi ko mi bo predpisal AD vendar tega nočem... :sesmejem:

Nikomur ni potrebno jemati ADjev in lahko jih zavrnes ce ves da bos zmogel brez.
Vsekakor pa dokler kemija v telesu ni koliko toliko ok da je clovek sposoben slediti
psihoterapiji in kaj resiti se zadeve vrtijo v krogu. Povej mu, zelis psihoterapijo, ce je
on tudi psihoterapevt lahko poskusis pri njemu oziroma ti predlaga drugega.
Sam si napisal da bi rad nekoga ki bi ti pomagal z pogovori in za to je psihoterapija prava pot.
Samo brskanje po preteklosti, iskanje in potem resevanje nasih miselnih vzorcev ni lahka stvar
in ravno zato so tu ADji. Sam sem jih jemal vec kot 2 leti....sedaj sem samo se na mini dozi.
Pogumno z ADji ali brez....  :oki:

kaj?
bog pomagaj!

Bog ti bo tukaj bol malo pomagal !
Malo si preberi svoje poste pa ti bo vse jasno  :pomezik:

Buljo se je verjetno malo ustrašil, ko je prebral dobo dveh let... Vsi pričakujemo hitre ozdravitve, kot pri kakšni angini ko 10 dni jemlješ antibiotike, pa je vse dobro.
Ampak Buljo, tudi sama sem že skoraj dve leti na AD-jih. In kakor koli se sliši to dolga doba, je to doba ko se mi je začela vračati volja, ko so ponehale bolečine in ko se je počutje izboljševalo. Tudi Lost in ostali uporabniki ti bodo potrdili, da je pot ozdravitve dolga, ampak se splača na njo podati

Skusal sem "upostevati" njegove zelje. Pravilno je da zeli tezave resiti samo z pogovorom,
zato sem mu tako tudi napisal. In ker tudi sam zavraca ADje sem mu pac napisal....da lahko poskusi
brez njih. Tudi sam sem pred leti zelel instant resitev, brez tablet samo z voljo in "trmo"....
pa me je trmoglavost pripeljala tako dalec.....da sem obstal v postelji in takrat vprasanje
ali bom jemal ADje ali ne sploh ni bilo umestno. Ker brez njih se nikoli nebi premaknil iz mrtve tocke.
JA od prvega dne, tudi ko se nisem jemal ADjev pa sem obiskoval psihoterapevta.....samo NI SLO,
dokler se kemija ni koliko toliko ustalila napredka ni bilo. IN zato sem napisal da sem po 2 letih zmanjsal
ADje na minimum, da mu pokazem da to ce zacne jemati ne pomeni da je sibek ali da ne zmore, samo
zdravljenje se da z pravilnimi ADji in psihoterapijo zelo pospesiti. Vecina na forumu pa nas je polnoloetnih
zato kjub bolezni odgovarjamo za svoja dejanja pri poteku zdravljenja.

Jaz sem bila tudi na ADjih malo več kot dve leti. Zdaj pa je od zadnje tabletke že več kot eno leto. Pač.
Buljo, če nočeš antidepresivov potem se pozanimaj o konkretni psihoterapiji, ker samo od občasnih pogovorov pri psihiatru ni dosti haska. Si vprašal psihiatra pri katerem si se naročil ali izvaja kakšno psihoterapijo?

Lost popolnoma te razumem. Hotela sem samo pripomniti, da dve leti tako hitro minejo in da sta ti dve leti pot navzgor, kar je veliko bolj prijeno kot stopicljati na mestu

anchi, nisem vprašal psihiatra ampak sem naročil preko sester...

dost sem prebral da tesnoba lahko traja dolgo, to razumem, ampak tablete goltat celi dve leti, jao...

sicer prej sem dobil od zdravnice persen, šele pol tabletk potem sem opustil.

čutim da mi pomaga sprehod, kolesarjenje, to mi pomirja zato bom držal tega :oki:

pozdrav vsem...

danes sem šel na 10.tušev vzpon na celjsko kočo. moral sem iti da se umirim in uživam.
prvih 50 m vzpona mi srce hitro bije, res noro, to mi ni podobno... je možno da je vzrok tesnoba?

samo me zanima, je tesnoba kaj povezana če srce kdaj pa kdaj preskakuje?

hvala in lep pozdrav

Pri meni je to prisotno. Ali pa ce dobivam panicni napad,je tudi. Samo jaz nimam tablet,tisti,ki majo tablete,pa ne vem!  :pomezik:

Buljo živjo. ti sam brez strahu, je možno da si imel pač malo tesnobe pa mrbit tud mal kakšnga strahca vmes, pa ti je srce malo pobezljalo, samo ej pridružujem se pač vsem, ki so ti dali nasvet za ADje, glej tud sam sem si mislu da tega pač nebom NIKOLI jemal pa vse to samo ej, sj to ni noben tak bav bav, če jih pač ješ, od ADja pač nisi odvisen samo je pač tako če se ti pač zdi da lahko brez njih, probaj ampak poglej kaj se ti je dogodilo danes... srce nabijalo pa vse to in tesnoba pa vse, nevem ej morda boš imel težjo preiskušnjo pred sabo in daljšo pot da se pozdraviš če jih neboš jedel kod pa če jih boš in ob vsemu še vstrezno psihoterapijo pa ljubeče okolje okoli sebe in vrjemi da ti najvrjetneje nebo treba ADjev jesti par let in tudi z pomočjo te kemije boš pač skrajšal svoje in muke in pot do ozdravitve za polovico ali celo več kod pa brez nih... nevem ampak glej: vso pravico jih imaš in sprejet ADje in ne sprejet ADjev... odločitev je popolnoma tvoja in samo tvoja, malo povprašaj tukaj po forumu in našu boš koga ki je probal brez, še več pa nas najdeš takih ki jih pač zoblemo vsak dan in kaj potem če jih, isto kod ti praviš da jih nebi, sam sem pač to sprejel da jih pač bom in jih jem pa tudi vseskupi sm sprejel na isto vižo kod je treba kj pa vem.. naprimer zobe zjutri vmit in res je ... pomagajo mi in lahko pač normalno in živim, delam in opravljam vse brez problemov kod da sm popolnoma zdrav. Kod sm rekel že prej - tvoja volja, tvoja odločitev, samo persen veš je bolj hm "blažev žegn" kod pa pomoč :P Fajn bod in korajžno naprej saj tvoj cilj je jasen - biti 100% zdrav. Srečno kakorkoli se boš že pač odločil!     Dio.  :oki:

Eh, Buljo, nikoli ne reci nikoli...

Ne se tako bat, za začetek...

Saj, če te boli zob, tudi vzameš kakšno zdravilo, ne?

Največ ti bo gotovo pomagal šport, ampak tudi "malo raziskat", zakaj je prišlo do paničnih napadov, ne bo škodilo.
Persen je tako, kot bi si en metin čaj skuhal.. Pa si ga že pil, ne?
In tudi zdravila ne jemljemo vse življenje...
To pa tako ali tako še prehitro mine.


Za začetek se sprijazni s tem, kar se ti je dogajalo, če se le da, tudi ne pričakuj, kdaj se bo spet...
Poišči še več veselja v stvareh, ki te pomirjajo in osrečujejo, da bo možnosti za slabo počutje - tisto psihično - čedalje manj.

Fajn, da greš k psihiatru. To je dobro in nič takega. Hodi redno, nikomur ne škodi. Pravzaprav bi vsakomur koristil.
Tudi sama hodim po novem, čeprav nimam več težav, podobnih tvojim. Pravzaprav prav zato. Ker vem, da tega nočem več.

Drži se,
V.

No, srce tudi meni kdaj preskakuje. Če ti pa večkrat ali kar koli, pa lahko tudi poveš zdravniku, da boš miren.

bil sem na ultrazvoku srca, 24 urni ekg holter, vse bp...

a vseeno me požre živce ko mi preskakuje  :'(

pa se večkrat vprašam ali to vse vpliva tesnoba, stres...

pa lep sončen dan vsem :sesmejem:

Imam iste težave. napisala sem jih v "bolečine v prsih". Res zoprna stvar in na koncu sem mi že od jeze meša. To me tako ovira pri vsakdanjem življenju. Ko imam "dober" dan brez tesnobe, sem presrečna. najhuje mi je če bi kaj alkohola spila. naslednji dan mi hoče raznesti prsni koš. To ni normalno. Potem se izogibam zabavam, ker si ne upam niti kozarčka spit. Vsi okoli mene se zabavjo, jaz pa samo študiram, kako mi bo naslednji dan. Ni za govort. Prvo sem o tem tumbala pri zdravniku pa so me vsi debelo gledali, potem psihiater, ki mi ni niti malo pomagal in spet sem ostala sama s svojo težavo. Ali se vrniti na Ad, kar si res ne želim. Težko mi je. tako kot tebi in še mnogim. Ko bi le kdo našekl formulo za to. Zdaj grem probat na vadbo Tai či, da se malo umirim. Mogoče???? Sem hodila na jogo, me je poslala tja zdravnica pa sem skoraj ven ušla. Nisem zdržala. Preveč dolgočasno zame.

Sotrpinka Tiara

tiara, ne jemljem ad in tudi v bodoče ne mislim, preprosto nisem tak.
meni super pomaga iti ven na svež zrak in misliti kaj lepega..
pa šport, druženje... prekinil sem pitje alkohola (v družbi seveda), kavo... ker me to včasih zares vpliva.
tud sam imam partnerko, in 2 hči.

res zoprna stvar ko ti tišči v prsih... ko me doleti, preprosto globoko diham in ne paničarim, in si reči, vse bo še dobro, in je že mimo. če primerjam prej in sedaj, čutim da mi gre na bolje, a vseeno moram biti pripravljen, kolikor mi je znano, lahko zopet vrača...

čez 2 tedna sem naročen psihiatru, in nevem kaj naj bi mu povedal, ko mi gre na bolje  :sesmejem: :sesmejem:

kmalu bo 4 mesec ko še vedno čakam kdaj sem naročen h kardiologu, prava beda...
rad bi se samo prepričal da je moje srce vse v redu  :sesmejem:

tiara, nisi sama v tem svetu, mnoge imajo enake težave, tudi jaz, le pogumna bodi  :oki:

Čao,

jaz grem danes k kardiologu. imam redni pregled na 2 leti, ker imam prolaps mitralne zaklopke. Temu pravijo lepotna srčna napaka. Dolgo sem mislila in tako so me tudi prepričevali, da je to vzrok mojih težav. vendar temu ni tako. Zdravnik mi pravi, da če bi imela karkoli na srcu, ne bi trikrat rodila po naravni poti. Ampak vseeno gloda črv dvoma, saj ni prisotno samo tiščanje. Čutim tudi aritmijo, tako zoprn in neprijeten občutek. Tako kot ti, veliko tečem (med tekom tesnobo najlažje prenesem), grem na zrak, si prigovarjam, da bo že dobro. In enostavno ne želim AD (čeprav nimam predsodka, če bo kdaj urgenca in upam, da ne bo, jih bom pač morala jemati). Psihiater meni ni nič pomagal, pomaga psihoterapija. Sploh psihiater na napotnico. Meni je na vseh obiskih govorila samo to, kako naj malo manj pospravljam hišo in raje spijem v miru kavo z možem. Že prav, ampak to je le kaplja v morju. Nisem strokovnjak pa vem to. Poskusila se bom vključiti v kakšno delavnico društva, se naučiti pomirjevalnih tehnik. Upam, da enkrat zmagam. Zdaj sem za piko na i še brez službe. Imam diplomo pa mi nič ne pomaga. Preveč nas je s tako izobrazbo. Razgovori in razgovori, zaenkrat še nič in sem še toliko bolj na tleh. Eno gre z drugim. ker bi res rada delala. Tako kot sebi, ti želim, da mi kmalu sporočiš, da si na zamgovalni poti! da ti je bolje.

Lepo se imej in drži se.

Tiara

pozdrav vsem.

danes smo bili po dolgem času šli jest v kit.restravracijo...
nenadoma mi je zmanjkalo sape in nekaj sekund nisem zaznal utripa, jooooooooooj!
nisem paničaril, nekako sem uspel pomirit, prava beda! le zakaj? če sem pa tako lepo imel?

čutil sem da mi v trebuhu nekaj zaprlo, da nisem mogel dihati.. ima kdo podobne izkušnje?

skoz se sprašujem ali je moje srce zdravo... če pa mi tu in tam preskakuje in celo nekaj sekund nisem
zaznal utripa, ah beda... čeprav nikol ne kadim, ne pijem, sem športnik, moral bi zaupati vame in si rečem, da je moje srce zdravo, vendar ne gre....

fajn bodite  :'( :'(

KAJ se je zgodilo da ti je zmanjkalo sape? 
Misel, vonj,  kaksna oseba ?
Si ze bil na pregledu za srce, ker ce te to spravlja v dvome in tesnovo je pametno
da tezave z srcem cim prej razresis.

takrat ko sem dobil prve napade tesnobe sem bil prepeljan v bolnico. srce vse b.p.
kasneje mi je zdravnica še napotila ekg holter 24 ur, tudi b.p.
pred 3meseci sem naročil pri kardiologu, do zdaj še čakam termin pregleda...

ko berem takele zgodbe se mi vedno zdi, da sem jih pisala sama, tako so mi te stvari poznane.

Kot si že sam ugotovil gre za tesnobo. Sedaj je čas da raziščeš kaj te vodi v tesnbo. Sama dolgo nisem verjela, da imam sploh kake težave. Družina, dom, služba, družba.. vse urejeno. Napadi pa so se kar vrstili.
obiski urgence, specialistični pregledi.. vse mi je poznano. Tudi jemanje AD
Zase osebno vem, da mi pomaga le psihoterapija. Ko sem se odločila za ta korak sem se naročila k 3 naenkrat. In pri eni terapevtki sem začutila da je "tista prava". Sedaj že malo več kot leto dni iščeva in odpravljava vzroke moje tesnobe. In napadov je vse manj... Bravo zame

Želim ti, da hitro najdeš pot ven iz tega

res ti privoščim uspeha!

ta teden sem naročen pri psihiatru,prvič seveda. bom videl kako bo.
tud sam nevem kako me je tesnoba... kar naenkrat prišlo!

po naravi sem čemeren že od otroštva, moja partnerka je rekla morda to vzrok..
hitr se razburim, moja 2 otroka  me zna spravljati ob pamet..
začelo se je takrat sem šepal od hud zvin gležnja in to drugič v enem letu...nezmožen hoditi, pa v službo sem moral kljub poškodbi... kaj pa vem, težko najdem vzroka.

glede srca pa me je kirurg že pregledal z ultrazvokom, vse b.p., pa 24 ur holter, prav tako b.p.

ali bi moral biti brez skrbi kljub pregledu? tu in tam me kdaj pa kdaj preskakuje in že strahujem... :(

res zoprno in upam da mi ni nič, samo tesnoba.

vsem objemček

pozdrav,

včeraj sem bil prvič pri psihiatru. eh nič posebnega, notri sem bil največ 15 min...
sprva sem odklonil AD pa je vztrajal da probam in mi predpisal blažji AD (ecytara).
pozna kdo ta tabletke? prvih 3 dni naj bi goltal samo polovico, naslednjih 3 dni pa celo, nato 2x na dan...
danes sem začel goltat in sem imel malo neprijetnosti, čudno sem počutil...
res ne vem kaj naj s temi AD-i.. naj nadaljujem ali kaj?
od ponedeljka me skoz duši oz. težje diham....  :jok: :jok:

AD-jev ki si jih navedel ne poznam
Odločitev jemati zdravila je seveda tvoja. Iz svoje izkušnje pa kahko rečem, da zelo nerada jemljem tablete saj imajo vsa zdravila tudi stranske učinke.
Dolgo let sem odklanjala AD-je, ker sem menila, da jih ne potrebujem Pred dvemi leti, ko me je totalno zvilo bi jedla karkoli, samo da bi lahko zopet zaživela. Odločila sem se za zdravljenje z AD in v tem času so bili moja dobra bergla.
Sedaj sem že 2 tedna brez njih in počutim se dobro.
Sama menim tako: pri navadnem prehladu se pozdravim s čaji in medom. Če se prehlad razvije v kaj hujšega (pri meni navadno v angino) potem pač moram pogoltat nekaj antibiotikov

In enako je pri AD-jih. če je tesnoba, anksa, panika.. občasna in nas to ne ovira preveč v življenju potem je vsekakor najbolj pametna odločitev psihoterapija in telesna aktivnost. Če je vse skupaj prehudo in preide v depresijo potem AD.
ne poznam te .. zato ti lahko rečem le, da realno preceni ali je tvoja tesnoba prehlad, ali pa že angina

lep pozdrav vsem skupaj...

buljo13 lahko ti rečem da jaz uporabljam AD ecytara že zdaj dobre 3 tedne...lahko ti rečem da sem bila jaz mnenja da je vse dejansko v glavi...da se da vse urediti, dokler ni to začelo vplivati na mojo zvezo...REs je tudi to da sem bila prej nazaj zelo živahna, družabna in komunikativna kar se je pred dobrim letom končalo...v družbi sem se trudila a v sebi sem trpela...nisem si upala priznati in prav tako ne drugim,niti najdražjim...nisem hotela da me pomiljujejo, vendar ja pred časom sem se odločila in šla k zdravnici in povedala svoj problem, čeprav resnično s cmokom v grlu...bilo je mi res težko, vendar mi je uspelo...tudi zdravnica me je podpirala in na koncu predpisala recept....

lahko ti rečem da mi ecytara res pomaga pri počutju...mi je pa tudi znan tvoj primer v kitajski restavraciji...to sem doživljala tudi jaz...fant resnično ni vedel če sploh še diham, vmes ko sem vdihnila jaz enkrat je on min 3 krat, v tistem trenutku sem se tudi zelo prepotila in postala neverjetno utrujena,brez moči... je pa tudi res da mam težave z delovanjem ščitnice kar je lahko vzrok vsem mojim težavam v preteklosti...

pozdravček

nanika, hvala za odgovor.

glede ecytare pa... šele po prvi polovici tabletk sem se odločil da ne bom več jemal.
preprosto mi ni za to. sledim svojemu občutku. meni pomaga ven na sprehod, druženje, šport...
psihiatru sem lepo rekel da ne bi jemal ad, ker preprosto zmorem tudi brez tega, pa je vztrajal da nimam česa izgubiti... pa sem res že po prvem obupal nad ad-ji...
sedaj sem lepo ugotovil, da je naloga psihiatra samo dati ad... bolje da grem na skupinsko samopomoč oz. psihoterapevta. po prvem obisku psihiatra čutim da mi ni v pomoč kaj prida...

počasi ugotavljam, da je vse samo v glavi, jaz počasi dojemam tesnobo in nekako sprijaznil...
sicer mi gre na bolje, ali vseeno je zoprno imeti takšne motnje...

res bi rad pogovoril z več ljudmi podobne težave, si izmenjamo besed o tesnobi da bom vedel da nisem edini... 

pa lep pozdrav vsem  :rozicodam:

oi vsem,

danes sem bil končno na pregledu srca...
vse b.p. sem brez besed, vendar me malo jezi ker me je pregledal nič posebnega, najprej kolo z vsemi aparati na prsih nato poslušanje srca.. pa se sprašujem ali je dovolj da bom brez skrbi za naprej?

naziv internist.. je on tud kardiolog al kaj?

več kot dovolj  :pomezik:

arwen, nisi me pomirila... :(

ne wem kje bi začel..... ta tesnoba me požre živce.
ugotovil sem da me nikoli napada vse hkrati (preskakovanje srca, cmok v grlu, balon v želodcu, vrtoglavica), ampak npr. prvi teden cmok v grlu, drugi teden balon v želodcu in tako dalje...
zakaj pa to? moram in želim razumeti zakaj pride to tega? kmalu bo 1 leto odkar imam tesnobo in skoz se sprašujem koliko bo še časa.... ko berem da ima nekdo že 10 let, o bože moj!
zakaj eni zdravniki dajo pacientu na psihologijo, drugi na psihiatru??? kot veste sem bil pri psihiatru, eh brezveze, predpisal mi je ad, že po polovici tabletk sem opustil... nisem za to, vem in čutim, želim globok pogovor s nekom ki ima izkušnje s tesnobo in da bi skušal razumeti to bolezen...

veliko sem prebral ki imajo podobne izkušnje, na žalost niso me še prepričali... skoz sem živčen in v skrbeh.. moja partnerka mi sicer tolaži da to ni nič, ampak vseeno! želim nazaj moje življenje, takrat ko sem lepo živel in užival cmrk, cmrk...

skrbi me da bo šlo v nedogled...  :jok: :jok:

Buljo, tesnoba nikoli ne pride brez vzroka. Nekateri se na tesnobo in probleme odzovemo z bolečino.
Če si se odločil premagati svoje težave brez kemije, je to tvoja odločitev. Boj bo sicer malo daljši, ampak prav tako uspešen, če se boš potrudil. Ampak na žalost, čisto brez strokovne pomoči, je verjetno pot precej dolga. Iz lastnih izkušenj ti predlagam psihoterapijo. res je po večini samoplačniška, ampak se splača investirat, saj investiraš v svoje zdravje. Želim ti vso srečo

če se prav spomnim ADjev ne želiš jemati, edino psihoterapija je še izhod-kognitivno vedenjska terapija. :rozicodam:

večer vsem,

nevem kaj bi začel....
vseskozi se sprašujem ali je možno da tesnoba oz.anksioznost za vselej izgine? če primerjam sedaj in prej vsekakor čutim izboljšave,a vendar....tu in tam se zopet prikaže... zakaj le?
naj se kdo javi da se je pozdravil 100%??? sicer bom težko verjel da se da pozdraviti za vedno.

moja velika zmaga je, da znam obvladati panično motnjo, ampak vseeno me živcira in me skrbi za mojega srčka... pred kratkim sem bil na pregledu srca, vse bp, ampak vseeno, če pa me tolikokrat srce preskakuje oz. neredno bitje, pa bolečina v prsih... vse skupaj vpliva pri športu kar me živcira.

kmalu sem naročen drugič pri psihiatru, moram pri njem prositi za psihoterapevta ali kaj?

pozdrav vsem  :onaposlusa:

poiščeš si ga sam; lahko pa seveda psihiatra vprašaš za mnenje, če koga priporoča

buljo 13 meni je zginla tesnoba in anksa sama od sebe ne vem pa razloga zakaj mi je zginla. Niti me ne zanima zakaj, glavno je da je ni več. Zgleda, da pr men je tko "kako došlo tako prošlo". Spet uživam življenje in sem srečen.                        lp

Razmišljam, da mi je anksa in depra mogoče zginla zato, ker sem spoznal eno fajn punco in pa en biznis mi je uspel in sem zaslužil ogromno denarja.

 :oki:sprememba v življenju in to pozitivna :clap:

jan24, koliko časa si imel tesnobo? tebi svaka čast da si uspel, meni pa ostalo še potrpljenja...

Kakšnih pet let sem se ukvarjal s to kalvarijo. buljo ti si me pohvalil, da sem uspel, jaz pa resnično ne vem če sem imel kaj pr tem da je šla ta tesnoba proč. Sej še sam ne morem verjet, da se mi je življenje samo od sebe zrihtal v pozitivno smer.   želim ti vse dobro, trzinka tebi tud vse dobro.     

5 let? uh... potem si imel pač srečo  :P

si imel tudi kaj težav s srcem, recimo, tiščanje, preskakovanje itd..?

Srečo bi imel če bi trajala samo dve leti, hehe. Pet let je absolutno preveč, za deset pa nedaj bože. Z srcem nisem mel težav. Moj problem je bil, da sem se ful bal da se mi bo zrolal, hehe. Drgač sem se pa zlo tesnobno počutil med ljudmi, res grozen feeling, zato sem se ful folka izogibal. Hvala bogu, bilo pa prošlo, pa nikad više došlo. buljo če je men zginla tesnoba, ni vrag da ne bo tud teb in to čimprej.     lp

 Jaz sem tud tak primer, ki sem hudo obliko panične motnje pred 13 leti prestajala čisto sama brez zdravljenja. Začasno zelo hudo, trajno pa ozdravitev. Po vsem tem času se mi je letos ponovno pojavila zaradi odtegnitve xanaxa, (jemala zarad nespečnosti), vendar sem tokrat takoj šla na začasni samo nekaj mesečni AD in preprečila njen razvoj, tako da sm danes brez zdravil.

 Odpravila se mi je takrat dolgo nazaj brez vsake pomoči šele v 3 letih,  ataki so bili vedno redkejši in vedno šibkejši, dokler jih naposled ni bilo več. Mine lahko tudi samo od sebe tekom več mesecev ali let. Spoznaš vse ukane, s katerimi si zadevo olajšaš, edini cilj mi je bil vsakič samo ali vsaj ohraniti razum, tega sem se namreč bala izgubiti. Da vsaj ne bi kričala, znorela in sem vse to prikrila pred okolico in vsemi, sem pa po prestanem od šoka velikokrat jokala, ker je bil preskok iz paničnega napada v normalno stanje taka sreča. Vzrok za skrivanje pa nerazumevanje drugih celo od splošne zdravnice.

Psihiatri vedno navijajo za AD in ne za anksiolitike, ker lahko včasih zaradi nezdravljenja pride do nadaljevanega zapletanja življenja  kot so socialna anksioznost, fobije, celo psihotičnost v enih primerih. Nič pa ni nujno, ampak ' za vsak primer' ... 
Če misliš, da je najbolje iti na AD, greš pač nazaj nanje in tako lahko kemija zate dela ali namesto tebe vse tvoje življenje. Vsak se mora sam odločiti. Včasih ne gre brez zdravil, toda ko začneš z AD ali anksiolitiki, se jih v živlejnju težko losaš !

Ti pa se le skuliraj doma, čuj ti, tolko pa le glej, da ne bo od tebe edina korist ta, da bodo morali otročki pazit pri igri , da "se očka ne boš razburil" . >:( Mi je sumljivo to tvoje besedičenje, da te znata spravit ob živce, raje se sprosti z ženo, ker ta je odrasla in ti bo že pokazala nazaj, če kaj ni vredu, da te ne bo potipala socialna.

draga martinca, raje se bom držal brez ad-ja.
socialna? dajte no... pretiravaš malo

Ok Buljo. Če boš brez AD, potem je dobro bit tud brez anksiolitika (apaurin in podobno). Nisem ti upala tega napisat, da ne bi (baje) slabo vplivala : sem si tud sama mislila, da, če ni prehudo in če to  zmoreš, pojdi skozi to bolezen sam. Iti skozi viharje sam je pametno zaradi nekaj več možnosti svobode od zdravil za psiho kasneje, posebno zato , ker je verjetno največji del prestanega že za teboj , ta najhujši del in se ti splača v primeru, da opažaš vse redkejše težave - čeprav točno te težave in tudi ti manjši napadi lahko čez čas povzročajo padec v depresijo . Ampak tudi to je po moje odgovor psihe na prestano, enostavno se mora spočiti, mirovati, objokat vse, zato, da se lahko končno rodi v nov svoboden dan in znova začuti lepoto brez slabih spominov na ankso.

Tvoja moč pa se zbira. Iz sebe jo črpaš. In to nespremenjen.   AD nekako ošibijo lastne moči v tem smislu, da človek ne more živet sam brez njih -  pozor to je moje osebno mnenje,laična ocena na podlagi lastne izkušnje.
Ampak, če gledaš tudi druge ljudi, ki so ob rahli anksioznosti šli na AD, vidiš, da se se še vedno niso  spravili dol, saj ob ukinitvi pride do povečanja anksioznih simptomov in vračanja nazaj vsega ali pa do zapadenja v nepoznano depresijo (se depra in anksa včasih izmenjujeta v življenju).

Tako pa, če boš sam preko, boš nemara ob koncu nekoliko drugačen, bolj previden v življenju, pa tudi trmast, morda imel posledično po vsem hudem jeznorite izpade (ampak to ni nevarno, če nisi po naravi sprijen človek -oprosti za tisto socialno ), ampak boš močan . To ti napovedujem  8)

 Napovedujem tudi to : če se ti potem, ko boš povsem zdrav, ko se niti spomnil ne bioš več tega, zgodi v živlejnju večji stres (primer je tožarjenje na sodišču, kjer te vsak trenutek sodnica zaustavlja, kriči nate, ti polaga besede v usta in jih daje zapisat, ki jih sam nisi izrekel - hehe pustimo to, da je ena taka prejšnji mesec izgubila sodniško funkcijo-, dalje let z letalom in turbulenca,)  kdaj v življenju zgodi ponovitev paničnega napada (meni se je po 13 letih), jo boš pri odstranitvi stresnih dejavnikov (konec tožbe, nič več letala) znal sam zavreti zaradi osebne izkušnje tako kot si jo v prvič in to veliko hitreje.

Zaradi izkušenosti in večje brihtnosti, prilagoditve tistemu trenutku tvojega obnašanja na najbolj optimalno, ki ti zagotavlja samo-nadzor, takojšnje nepanično sprejemanje takšnih aktivnosti, ki ti stvar v trenutku ublažijo,  znal boš vse to zadržati, da se ne bo znova razpaslo iz tebe in imelo premoč.

 In če pa bi blo res kaj hudega in bi  videl, da sam ne moreš zmagat in da nimaš nadzora, pa ti bo morda pomagalo celo samo 2 meseca kakšnega Cipralexa - dovolj, da se ti vzpostavi močan mir, nakar s postopnim prenehanjem ukinit.
 Nakar s pridobljeno samozavestjo zlahka svoje ravnovesje obdržiš tudi vnaprej !

Tole ni strokovno kar jaz tu govorim , veljalo je zame. In veljalo bi za marsikoga, če bi poskusil, čeprav je zelo težko.

Kdor pa ostane dolgo na AD, pa težko zaživi brez.     

V stanju zdravja ali anksiozne motnje paziti se anksiolitika, (sme se ga jemati vedno edino skupaj z AD, če se odločiš za terapijo) , paziti se posebno nerednega jemanja (recimo najmanjša doza pred spanjem tudi v  veliko letih po menju dr. Tetičkoviča ne povzroči odvisnosti - morda pa danes misli drugače, moram vprašat -  posebno Helex ali Xanax je v primeru samostojnega jemanja zaradi nespečnosti ali dnevnega stresa "strup", katerega odtegnitev zlahka povzroči  ponovitev hude panične motnje.

Sem srečna, ker ti bo uspelo. NImaš ničesar, ampak po moje boš izven. Povej kako je, povej drugo leto in veseli se, privošči si življenje, ampak zaenkrat se ne silit v stiske namerno, počakaj še, da se ojačaš, saj bo, čas bo ven potegnil... Zmaguješ  :wav:  Sem skoraj 100%.

Meni je rekel psihoterapevt, da bi morala hoditi k njemu trikrat na teden, če bi se želela izogniti tabletam. Tablete sploh niso problematične, ker nisi zadet po njih, niti ni drugih slabosti. So različni stranski učinki, a tablete se da menjat...pa recimo po ospenu imaš tudi lahko kake probleme, pa vendar ga vsi pridno jemljemo, če želimo ozdraveti...ne? Morda je malo strašljiv vidik vnašanja kemije v telo...a če bi bilo to kaj strašno nevarnega, jih ne bi predpisovali in bi navadni smrtniki že vedeli, da bomo dobili raka ali kaj podobnega...mene ni tega prav nič strah.

Vista, ti pozabljaš, da se z Amoksiklavom naredi ena kura in je konc ! AD-ji pa lahko za vedno, ko začneš, saj so vmes hudi padci, sploh pa po ukinitvah v roku leta ali 2, lahko pride nazaj, seveda pa ne vedno ! Ampak redko kdo se na AD do konca pozdravi in depresija je vedno rebound, še huje, tako da si prisiljen iti na AD !
 In poleg tega AD-ji spreminjajo človeka, tako da je bolj brezbrižen in posebno brez psihoterapije zelo težko spreminja svoj um, itak pa v tej umetni brezbrižnosti ne more osebno napredovati kaj bistveno.  Hkrati mine anksioznost, a cena pa je izguba globljega doživljanja življenja, saj je človeku vse ravno", verjame in sliši samo tisto, kar hoče, ne pozna realnega dvoma, vse gre po liniji najmanjšega odpora itd.
 In zato je dobro premisliti, ali korist odtehta škodo.
V hudih težavah so AD zakon ! Sama bi šla nanje le v primeru ponovitve panične motnje ali res hude depresije. Sem že šla letos za zelo kratko, le toliko da sem se zgrabila za svojo moč, da sem se je zavedla in črpala iz nje tudi kasneje, dejansko sem postala močna že v 2 mesecih jemanja AD, ampak mislim, da mi je AD tako dobro prijel le zato, ker sem v hudo anksioznost padla že izkušena in sem že poznala vse ukane in sem vedela, da ne morem od tega umreti in da se moram tudi sama izredno truditi imeti nadzor in verjeti vase, da mi ni treba trpeti in da tokrat pa ne dovolim, AD mi je pomagal. AMPAK TO V ČLOVKEU VEDNO SPI. 
Izredno dobro prijel samo zato, ker nisem pred tem bila nikoli na AD in ker sem že imela izkušnje s panično motnjo, pa sem bila že sama po sebi v drugo močnejša.

Poglej pubertetnike, pa da vidiš, punca gre narazen s fantom ali je nesrečno zaljubljena pri 16 in ker se sekira zaradi nekaj kil preveč in trdi, da se ne počuti sprejeto pri vrstnikih, evo jo, takoj dobi AD Zoloft (ki je popularen pri današnjih psihiatrih posebno za predpisovanje najstnikom, čeprav je izredno močnega vpliva! - in kaj bo potem, ko ne prime več??) in kaj se zgodi?
Rastla je na Zoloftu, evo pri 18 letih ima izpade jeze in žalosti, izmenjujoče se s strahom pred ljudmi, čuti odsotnost, čuti da je odljudna, brezbrižna, sicer psihoze nima, ampak to je to.
Evo se srečamo čez čas, pri njenih dopolnjenih 20 letih mi prizna, da je še vedno na tabletah, da je dobila Cipralex, da je sicer sprobala tudi Paroxat, a se ji je poslabšalo, pa da vsa leta mora vzeti zvečer tudi lexaurin 1'5 mg (halo?? tako mlada), da je vmes nekaj časa bila tud na Prozacu in da je vmes imela zaradi lexaurina začasno Risperdal IN ZARADI RISPERDALA IMELA 3 MESECE V ŠOLI SAME ENKE, ker ji niti en cel stavek ni v glavi ostal in komaj izdelala... KDO JE ODGOVOREN ? Če dr. Kaničeva ni bila niti za smrt, je še bolj perverzno pričakovati, da bi bila beseda in pravica duševnega bolnika do tea, da se mu NE UNIČUJE KVALITETE življenja, VREDNA pozornosti !
In sedaj mi pove, da ji je zdravnica rekla, da ne ve več, kaj bi ji dala in da so nekateri AD samo za odrasle in za tiste, ki jim nič ne prime več in da ima deklica kljub vsemu ŠE VEDNO SIMPTOME ankse, a če opusti AD, pa preide v paniko. Pa čeprav panike ni poznala pred samim jemanjem AD !!!!!!!

Vse to kaže, da ji je življenje na AD že v času razvoja osebnosti pustilo take posledice, da se v resnici ni nikdar mogla sama spoprijeti s težavami in črpati moči iz sebe same, saj zaradi doze AD ni mogla biti v resničnem stiku s pravo seboj z vsemi svojimi težavami in NJEN UM V TEM POL-SPANJU NI SAM ISKAL OJAČANJA ! IN TO JE BISTVENI PROBLEM DOGOLETNEGA JEMANJA AD  >:(
Tudi NI IMELA PSIHOTERAPIJE (pa tudi REALNA POMOČ PSIHOTERAPIJE  SE POKAŽE ŠELE OB PREKINITVI Z AD-ji, hehe kar počakte). In tako njena osebnost ni mogla zoreti tako kot osebnost drugih 15 ali 17 letnic in se pri 20 letih spopada še vedno s težavami izpred nekaj let. Življenje pa teče mimo nje in ker je zgodaj začela z zdravili, bo na njih vse življenje.

Vista, to je tipičen primer uničenja mladega življenja z antidepresivi in antipsihotiki. Deklica ni imela samomorilnega vedenja, le depresijo, žalost, značilno za nesrečno najstniško ljubezen !! Ampak to je del življenja in ni noben argument, da se jo za večno spravilo na odvisnost od kemije - po toliko letih, ko je še v centimetre rastla na AD in AP, je pač težko kdaj iti dol, a moči pa nima od nikoder, da bi nehala z AD, ker bolezni ni nikoli premagala - njena zdravnica pa ji je rekla, da ne ve več, kaj ji naj da  :o
 Če bi bila jaz njena mati, bi jo pustila zjokat, ne pa da sem jo pripeljala k psihiatru, menda pa se je že katera deklica kdaj v pubereti razjokala zarad ljubezni  :A)

Zdaj lahko rečeš v bran psihiatrom in njihovi sladostrastnem dajanju visokih doz ne vem česa vsega, da je 100% vedel, kaj dela, češ da je on strokovnjak in da laično mnenje nima nobene teže in da uničenja življneja deklici ni bilo moč predvideti. Toda zdravniki so itak vsi strokovnjaki in itak "nikoli ne delajo napak" in nihče ne more dokazovati na občutljivem področju duševnosti, kaj je bilo in kaj ni bilo. Nič jim ne moreš, ker PSIHIATROVO ZAZNAVANJE IN ODLOČANJE POTEKA NA PODLAGI NJEGOVEGA OSEBNEGA MNENJA IN DVA PSIHIATRA PREDPIŠETA RAZLIČNO TERAPIJO, ALI PA JE TAKO KOT V MOJEM PRIMERU LETOS, KO SEM LETOS PRI ENEM PSIHIATRU DOBILA AD Z ZAHTEVO PO AP ZVEČER, PRI DRUGEM PA OBČASNI ANKSIOLITIK, NATO SEM OBEMA POVEDALA, DA HODIM K DVEMA STROKOVNJAKOMA IN ZDAJ EN ZA DRUGEGA VESTA, A KLJUB TEMU VZTRAJATA VSAK PRI SVOJEM MNENJU GLEDE ZDRAVLJENJA, KLJUB TEMU DA POZNATA MOJO DIAGNOZO !  :sesmejem:

Meni tudi to rekel...

V glavnem sem kar zapustila OBA psihiatra. K enemu še pridem na kontrolo, drugemu sem že napisala po mailu, da sem kul in sem vredu in hvala lepa in oprostite ker sem vas motila  :-[ Nazadnje sta mi napisala anksiolitik za hudo stisko, vendar sem se stabilizirala in sem vesela, da jima lahko povem,da ne rabim več nič.
Svoje težave brezčutnosti, življenja na dnu družbe, življenja brez ljubezni drugega, no, tega pa mi zdravila ne morejo dati, čepravm rada bi bila znova zadeta na AD, ampak če bom šla nannje, bom šla na najmočnejše, recimo Amyzol ali drug pomurjujoč, ki bi moje življenje znova naredil BARVITO, RADOSTNO, MIRNO, USTVARJALNO. Zdaj sm namreč prazna in brez vsakega odnosa do česarkoli in me sprošča samo klepetanje. Za psihoterapijo nimam denarja, vendar je še drug problem: ne morem se jaz dati v roke neki ženski ali moškemu kar tako in bit ranljiva, nemogoče mi je sebe zaupat, lahko sicer klepetam kar tako, nikakor pa da bi pred njim dajala ven svoja čustva - zato sploh nisem tip, primeren za psihoterapijo, poleg tega pa bi mogoče hotela vedet za vsak terapevtov korak in lastnost, nekako znorela za njo ali njim, ker bi v njej ali njem našla nadomestilo za odsotnost bližnjih srčnih, prijateljskih, družabnih odnosov. Ne dam si dopovedat, da ne smem ali da moram, z mano je težka. In me pustijo na miru, pol pa bodi taka, kot si, edino prav, ker to sem jaz. Saj ko bom v službi med ljudmi, pa bo vse dobro.  :)

martinca, pa brez zamere, sploh nisem bral tvoj post, sorry, predolg je in me ne zanima...
zaupam svoj šesti čut, nekajkrat mi je bilo težko pa sem se boril in to brez ad-ji...

pozdrav

Nič ne zamerim, pol pa ne brat, saj redkokdo take traktate bere. Glavno da se zase zanimaš  :oki:

Kako OGABNO nesramen odgovor martinci!

Kaj sploh pišeš, če se ti zdi za malo brat odgovore na svoj lasten post???
Bereš samo do 3 stavke in več ne gre al kaj?
In ti napiše: predolgo, sori, me ne zanima.

Najboljše da zaupaš svojemu šestemu čutu in kot je rekla martinca: GLAVNO DA SE ZASE ZANIMAŠ.

ti si res ful si mačo.

kivi

Kiwi,

Buljo se je opravičil Martinci in je to lepo sprejela :rozicodam:. Nesmiselno se mi zdi brati tudi tvoj nesramni komentar.
Nekateri pač ne moremo brati tako dolgih zapisov. Če imaš tudi ti zdravstvene težave, ker si tukaj na forumu in nas bereš, bi pač moral to razumeti ali se malce zadržati, se ti na zdi???


s spoštovanjem :)

Trzinka, fino da si 'razumela' tako kot sva midva z Buljom to javno opravila  :sesmejem:  Kot ponavadi si v pomoč prihitela, (nazadnje Painu, osebno vpletena ali nevpletena ne vem), tako da je njegova pojava iz foruma za vedno izvisela. 
Nič hudega ni tukaj nihče nikomur rekel ali naredil - jaz vidim po tvoje, po moje, po Buljovo, po kiwijevo - vse strani so mi jasne. In vsak ima po svoje prav. za povedat pa ima kdo vedno kaj, največ seveda tisti, se preprosto rad pogovarja, bori za nekaj čeprav skozi prepir, tožarjenje ali hvaljenje. Pa smo vsi na istem glede tega.   MIRNE praznike vsem  :wav:

Kiwi,  :oki:  ta Buljev odgovor je bil tak tud zato, ker sem mu rekla v enem prejšnjem postu med vsemi opisi samopomoči tudi, da pa naj glede na svojo živčnost do otrok, (po njegovih besedah ga znata spraviti ob živce), le toliko pazi, da jih ne bo v zvezi s tem obiskala socialna. Pa je zameril in to je vse.
V zvezi s tem se mi ne zdi vredno nič meniti, vem pa, da se strah in jeza izmnjujeta posebej pri nezdravljenih in on ni zdravljen  :)  Ne bi sploh tega takrat rekla, če me ne bi k temu napeljala čisto slučajna vest o moji dragi prijateljcii, katere mama je bila nezdravljeni psihični bolnik in je bila deklica žrtev njenih izpadov, paranoje, živčnosti, a ženska ni bila nikdar psihotična, da bi jo odpeljali pod prisilo na zdravljenje. Pa če se Buljo ne zaveda, da svojci trpijo z  bolnikom doma, pa se sama toliko bolj, imam slabe dni in dobre dni in potem pa tak halo. Jaz pač  NE bom olepševala stvari, povem kar mislim, čeprav ga nisme konkretno obsodila ničesar, sem rekla samo, naj "pa tolk le gleda, da ne bo..." Ker vem da otroci duševnih bolnikov včasih trpijo.

Buljo, razen tega pa si lagal, da ne bereš dolgih postov.  :-[  Vsak dan večkrat gledam, kje je kdo med uporabniki, ne zaradi radovednosti, ampak zato ker grem prebirati tisto, kar prebirajo tudi drugje ljudje. TEBE osebno sem našla v mojih temah, enkrat tudi v neskončno dolgi temi Moja zgodba z zdravili.   Tako da ti očitno čisto nič ni motila obsežnost mojega pisanja, tako da si se izdal s tem visenjem v mojih temah, da si nalašč tako odgovoril kot si  :sesmejem:  Otročja maščevalnost, osebnostne ali bolezenske lastnosti, ne vem jaz to, sama sem tudi take sorte osebnost. Pač nisi mogel skriti tvoje prizadetosti , kar je to pač značilno posebej za čustveno nestabilne ljudi.
Kamor nas večina tukaj spada, jaz pa še posebej, z mojo mejno motnjo (nagla čustva itd), tud sama zelo površno berem druge dolge poste, pa tud sama težko sprejemam kritična mnenja in rada imam kresanje mnenj, pa si zadnje čase vendarle skušam v glavo utupit, da ta forum ni namenjen temu, ampak tolažbi in svetovanju in upam, da bom vnedarle skapirala in se ogibala osebnim zapletanjem, ke je škoda uničiti to dobro delo s takimi nekoristnimi brezveznostmi in odkrito ali prikrito sovražnimi motivi pisarjenja.

Trzinka, imaš prav.
Se opravičujem Buljotu, tudi moj odgovor ni bil nič boljši ali koristen od njegovega.

V tistem trenutku sem se vživel v to, kako se lahko počuti martinca, ko je prebrala njegov 'sploh nisem prebral, ker je predolgo'. Jaz vem, da bi se počutil slabo.

Martinca, me veseli, da ne potrebuješ advokatov, se znaš sama zelo dobro postaviti!  :oki:

Nočem povzročati nobenih konfliktov, še enkrat se ti opravičujem Buljo.

lepe praznike vsem!

kivi

Kiwi :rozicodam: :)


Martinca, tvojih namigov pa nisem ravno razumela :kiselnasmeh:, vseeno ti želim lepe praznike in da se ti v naslednjem letu uresničijo vse skrite želje :rozicodam:

Kako se tukaj vsi bojite en drugega za lastna občutja in to. Kiwi, jaz sem te zelo dobro razumela in si me dobro razumel tudi ti sam. Trzinka, niso bili to namigi ; zaradi tega smeška  :kiselnasmeh: pa v tvojo iskrenost ne verjamem , navsezadnje si se že vtaknila vame klje drugje skupaj s pomočjo soforumašice, vendar se čutiš vedno neoporečno  :)  Če pa bi jaz bila vedela, kako se bo obnašal Buljo, seveda nikakor ne bi v NJEGOVI TEMI  pisala takih dolgih pisem  :sesmejem:  Na koncu koncev se mi vsak samo v dno duše zasmili, ampak jaz imam še veliko rešitev na zalogi, preverjenih, bom raje svojo temo odprla zato. No Buljo, zdaj pa izvoli citirat ta moj zadnji stavek in pod njim pripisat, da se strinjaš, ker da te nič ne zanima, a hkrati pa skrivaj beri moje teme  :wav: :oki:

Martinca, tudi ni treba verjeti . Če pač tako misliš , si pa misli, to je tvoj problem in ne moj.
Sem kakršna sem in jaz sama vem, da taka sem prijazna in neoporečna. Če ti misliš drugače , tudi prav. Se pa nič ne vtikujem, ampak vedno napišem kar čutim, mislim, želim pomagati, tako kot ti. Če mi kdo stopi na žulj, sedaj tudi rečem kakšno, pred enim letom tega še nisem znala. Pa mislim, da pišem zelo previdno in da nisem preveč nesramna in žaljiva, tako kot so nekateri .
To so pa posledice oziroma dobra stvar psihoterapije.  :oki:

Najbolj smešno mi je nekakšno podtikanje, da ne znam sama razmišljati, ampak rabim pomoč neke druge forumašice :o, kar nekaj.

Sicer pa se mi res zdi nesmiselno, neresno in otročje tukaj pregovarjanje, kaj si kdo misli in kaj kdo reče.
Tudi jaz želim vsem dobro, pa če to sprejmejo ali ne. :rozicodam:

Sedaj pa ti lahko nadaljuješ......

Pa ne bom  :sesmejem: Vzamem nazaj, velja? Nisem šla cel dan nič gledat, šele zdaj, ali si kaj odpisala, ampak si mi pa pri srcu, ko ti kaj ni prav in se mi zdi zabavno tvoje pisanje :glasba_band:  8) (no razen če bi o čem hudem ali nesrečnem govorila...)

martinca, tudi jaz nerazumem kaj s tem hočeš povedati... oziroma dokazati...
kivi, povedal si svoje, ni zamer...

vsem želim srečno novo leto!

ah, še nekaj, psihiater mi je postavil diagnozo: epizodična generalna anksioznost...

mhm...

Na našem portalu imaš napisano tole o GAM (generalizirana anksiozna motnja):
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=35&Itemid=38

hvala :oki:

Hvala, enako tudi tebi  :oki:

cry, danes me je skoz bolele prse...
tako močno da me skrbi... prsa pa še zadaj hrbtenica oz.notranjost prse me neki stisne in to zelo :jok:

Buljo13, to se je tudi meni zgodilo, pa se je kasneje izkazalo, da
so imele te bolečine  izvor v želodcu.
Je pa res zelo huda bolečina, ki se pojavlja v zaporednih krčih in ni
konstantna.
Če je tudi pri tebi tako, vzami kakšno zdravilo za želodec in bo minilo. :oki:

mhm...malce je že smešno da je izvor - želodec-
mene ne boli želodec, torej?

.....ja Buljo... :sesmejem: je, saj mene tudi ni,
pa sem šla na  urgenco, celo so me pretipal,
naredil EKG, poslušal pljuča...dobila ranital v žilo,
in situacija je bila ok....diag. želodčni krči... :zardevam:

groza, stalno me stiska prsa.... ne vem več kaj naj?
tega sem že imel, vendar za hip pol v redu... sedaj že stalno 3 dni... beda  :(