FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!
Že nekaj časa prebiram ta forum, končno pa sem zbrala tudi pogum, da vam zaupam svojo zgodbo.
Stara sem 36 let in že od kar pomnim se soočam s strahom, da se komu od mojih bližnjih ne bi kaj zgodilo (nesreča, nenadna smrt). Obremenjujem se tudi s stvarim na katere nimam vplivam (prepiri v družini, ločitev). Ta strah pa se iz leta v leto samo stopnjuje, kar posledično vpliva na mojo psiho.
Pridejo trenutki, ko padem v neko apatično stanje. Jočem brez pravega razlago. To lahko traja od nekaj ur do nekaj dni. So dnevi, ko se mi zdi da bi samo spala (predvsem popoldan) in pridejo noči, ko jih prebedim. 
Vem, da bi morala nekaj korenito spremenit. Čedalje bolj sem zapiram vase in postajam nemogoča. Ob vsem tem se mi samo kopičijo še kg (sem tipični čustveni jedec) in se še s tem obremenujem. Svojemu osebnemu zdravniku nekako ne morem zaupat, ker se poznava tudi drugače. Do tujcev sem nezaupljiva in ob stiku z neznanci komaj kaj spregovorim. Kakršnikoli nasvet, pozitivna misel bo dobrodošla.

pozdravljena
skoraj vsem uporabnikom foruma je tvoja zgodba tako poznana in domača. Vem slaba tolažba.. ampak nisi osamljen primer s takimi težavami
Enkrat mi je psihoterapevtka dejala, da je popoldansko spanje pri ljudeh s pshičnimi težavami beg iz resničnosti. ne beži !
Lahko ti svetujem le to, da poišči strokovno pomoč. Psihoterapija je sicer ponavadi samoplačniška, vendar jaz pri sebi opažam, da se splača investirat vsak euro, saj investiraš vase.
Drugače pa poskušaj z majhnimi koraki.. sprehod, telesna aktivnost, prisili se da greš v družbo.. Nikakor pa ne čakaj da bo minilo samo od sebe
Drži se

Bom napisala tudi jaz par besed. Ravno tako, ko ti sem se (se še) soočam s strahom, da se bo komu od mojih najbližjih kaj zgodilo. Pri meni se je to vleklo že od otroštva (stara sem 37 let), ker je bila moja mami skoz bolna. Za njo me je bilo grozno strah, skoz sem preverjala,če je v redu, če ni umrla ipd. Pa če sem slišala rešilca, sem takoj pomislila,koga peljejo pa se sekirala zaradi svojcev tistega, čeprav sploh nisem vedela, kdo je. :'(  In tako iz dneva v dan. Potem pa mi je decembra 2007 mami res umrla...groza in obup! Mene je takrat depresija pahnila na tla, od koder se še sedaj pobiram. Najprej sem si hotela pomagati s "močno" voljo, pa sem tonila globje in globje, dokler si nisem poiskala pomoči. Sedaj jemljem AD asentra že leto in pol, vmes sem imela super obdobje, pa spet krizo. Sedaj sem se odločila, da te svoje strahove, ki so ostali zakoreninjeni globoko v meni, premagam s psihoterapijo. Upam,da mi uspe razčistiti sama s sabo. Najhujše je, ko se obremenjujem s stvarmi, na katere nimam vpliva, to me razžira. Zato tudi tebi toplo priporočam obisk pri psihiatru ali psihologu, da čimprej začneš z reševanjem tega neutemeljenega strahu, ker sam od sebe ne bo izginil. Držim pesti in ti želim vse najboljše, pa vedi, da nisi sama s takimi občutki, če drugače ne sva vsaj dve  :) Pozdravček!

v prvi vrsti je osebni zdravnik, nato šele kaj drugega.


hja, to mene spominja na depresijo in socialno fobijo...