FORUM Nebojse.si

 :wav:

... in ja mene že ves dan grabi tesnoba, sem nervozna in ne vem kako naj se tega ostresem ... sem seveda panik in me je strah, da bi tam doživela panični napad ... drugače ne jemljem AD-jem, tudi pomirjeval ne, nekako sem do sedaj znala obrzdati tole, ampak me vseeno strah pred napadom hromi ... sicer sem imela v 10ih letih 2 takšna napada pri katerih mi je postalo slabo, od takrat pa sem samo nemirna, dobim povišan pulz, in seveda takoj pričeti razmišljati o nečem drugem ...

strah pred novimi kraji ... ko se navadim in pridem tja je že ok, ampak priti do tja  :kiselnasmeh:

lepo se imejte vsi,   :zvizgam:

Vrjetno ne greš sama ane?...pogovori se s sopotnikom...pa dejta skup celotno pot čez, da boš vedla točno kje se boš peljala...men to zmer pomaga...pa velik bolj študiram na to, kuk bo fajn na destinaciji, pot je le ena izmed bytheway stvari...

drugače pa poskusi še s tem: veš za kaj se gre...veš da je panični napad...se boste pač ustavili vmes (razn seveda če gre za letalo)...pa kako tehniko za sproščanje se nauči...preusmeritev misli...

sicer pa zmogla boš in imela se boš fino!!!

in srečno!

Ne, s partnerjem greva, vendar on ne jemlje to mojo anksioznost za neko katastrofalno stvar, v bistvu sploh ne ve, da to preživljam, kot da bi me bilo sram to priznati ...

to sicer doživljam že kot sem omenila 10 let, a do sedaj brez Ad-jev in pomirjeval, ker sem se vedno znala nekako iz tega izvleči, sem se sprijaznila s tem, a ko grema kam na dopust vem, da sva vedno skupaj in večja je verjatnost da opazi mojo nemirnost.

saj doma sem sproščena in v privat poslu tudi ni težav, le v kraje kjer nikogar ne poznam me je blazno strah iti, če bi šel še kdo z nama ne bi bil tak problem oz. ga sploh ne bi bilo, tako pa ...

saj vem, da bom mogla in zmogla no ... ni druge razen da se pogreznem za en čas  :sesmejem:

Seveda boš zmogla, to lahko veš že vnaprej :). Z nekaj tesnobe pred dopustom ni nič narobe, ni se ti treba za vsako ceno siliti v to, da te ni nič strah in da te nič ne skrbi.

Mislim pa, da bi ti bilo veliko lažje, če bi partnerju povedala o svojih težavah. Ne bi bila toliko napeta še zaradi prikrivanja tesnobe, ko se te poloti. Verjemi, da je pritisk pol manjši, če si z nekom, ki ve za tvoje stanje in je do njega razumevajoč.

Česa natanko pa te je strah v krajih, kjer nikogar ne poznaš? Poskusi biti čim bolj konkretna in natančna. Strahovi so velikokrat tako veliki in grozni ravno zato ker so v naših glavah nekaj nejasnega in nedefiniranega.

Anchi,

ne vem zakaj bi morala v krajih nekoga poznati, mogoče zaradi tega ker se sama nase ne zanesem dovolj oz. se zaradi panične motnje počutim včasih nemočno ali pa manjvredno ...

ne znam si predstavljati, da me tam partner pusti samo   :'(

to nekako povezujem z dogodkom ko me je mama staro 3 leta pustila v bolnici in ni mogla vsak dan na obisk k meni zaradi tega kar ni imela izpita. In jaz sem jo blazno pogrešala, pa še sestre so me kaznovale ker sem jokala vso noč za mamo in me zaprle v sobo in tam sem morala biti sama ...  :jok:

zato me vsi kraji neznani, kjer ne morem takoj domov strašijo ... in tukaj je panična motnja, ki me tako ohromi, kot takrat tri letno deklico nemoč nad starejšimi ... ki bi šla domov oz. bi rada videla mamo ... bolnice pa mi ni strah zanimivo.

takole je to ... mi priporočate kakšnega psihoterapevta iz okolice lj?

Poskusi biti še bolj konkretna. Kaj se ti lahko zgodi? Ali misliš, da tam kamor greš ni bil še nihče s panično motnjo, ki mu je bilo treba pomagati? Ali pa da ni domačinov s panično motnjo? Karkoli se ti zgodi, povsod se ti bo dalo pomagati.

Zakaj misliš, da bi se to lahko zgodilo? Še vedno mislim, da bi se morala o svojih strahovih pogovoriti z njim. Lažje bi ti bilo.

Glede terapevtov pa pobrskaj tule: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,7.0.html
In po teh seznamih:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37#seznamvsi
 http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,154.msg1583.html#msg1583

Anchi,

pa sem nazaj, hvala ti, da se ukvarjaš z menoj  :rozicodam:

hmmm veš, da nisem niti enkrat občutila strahu oz. panike, bolje sem se počutila kot doma, bi kar ostala, ja boljim pa se seveda tega, da me kdo kam odpelje in tam seveda doživim panični napad, čeprav sem ga v desetih letih doživela dva tista prava, saj veš takoj k zdravniku itd....

od takrat naprej nisem imela nobenega tako močnega, sem se znala iz tega potegniti ... vendar pa še imam nekje globoko v sebi zasidran strah, ki je tak ... kaj če doživim to kje na dopustu in me odpeljejo v bolnico ... tam me pobere od strahu, ko slišim rešilca me kar spreleti, doma ne kje daleč vstran od doma pa ja... strah me je tega, ker se vedno znova borim s tem, da kaj če se to razvije v kakšno hujšo psihično obolenje, in pristanem na psihiatriji, potem razmišljam, da se me bo partner sramoval ...

v bistvu sem srečna, da brez ad-jev, samo z voljo nekako peljem to naprej, vendar si resnično želim enkrat za vselej, da to mine. Partnerja imam tako ljubečega in dobrega kot kruh in res si ne bi želela zanj da ima ob sebi človeka, ki je psihično bolan in ni sposoben skrbeti za otroke in vse ostalo ... otrok še nimam samo iz tega razloga ... ne predstavljam si; včasih ko me napadejo te misli, da bi z otrokom čakala na kakšen pregled, in tudi otrok bi se mi smilil, da mora imeti takšno mamo ... ja vem samozavest na psu, ampak tako je. Večina je seveda dni ko sem na vrhu in res noben okrog mene ne ve, da to doživljam ... ker nočem da me pomiljujejo, v bistvu pa sploh ne vedo kaj pomeni panična motnja ...
Meni ni problem iti v trgovino, na banko, kaj urejat ... na aerobiko, kolo, tudi sama grem, problem mi je sami se peljati kam daleč npr. več od uro vožnje, kot sopotnik ni nobenega problema, včasih kot seveda sedaj se bojim potovanj, ampak ko prispem tja je že ok.

Sem pa kot otrok preživljala težje otroštvo, oče je pil, mama pa je skrbela za naju z bratom, in sem jaz celo življenje no otroštvo pazila in molila, da oče pride trezen in da ne bo incidentov, ker je takrat grozil, da bo mamo ... nočem pisati podrobnosti, meni je bila to največja groza na svetu, in tako sem vso noč stražila da ji kaj ne naredi, ko pa sem slišala njegovo smrčanje  sem končno pomirjeno zaspala. V šoli sem bila pridna, vendar včasih pri pouku neprisotna, ker sem bila zaspana in na sestanku so mamo vedno na to opozarjali, vendar mi je mama enkrat celor rekla, da naj tega v šoli ne razlagam, saj nisem ker me je bilo sram. In od tod manjvrednost, strahovi in na koncu panična motnja.

Brat ni imel nikoli s tem težav, saj sem ga jaz velikokrat pred tem branila, zapirala vrata da ni slišal, ali ga stisnila k sebi, ga pazila ... ja takšno je bilo to moje otroštvo, vem da žalostno, sedaj ko pa imam vse možnosti za mirno življenje, pa je nemir v meni ...  :jok:

Mdej,jaz tudi sedaj,ko sem bila na morju,nisem bila tesnobna!  :wav: Je blo prav fajn,celo v kopalkah sem si upala hoditi po plazi  :clap:

Oojoj,tvoje otrostvo je bilo pa res naporno in hudicevo tezko!  :rozicodam:

Ja res je, ampak sama zanimivo nisem nikoli to jemala za tragedijo ...

jah pripravljam se, da to partnerju po treh letih skupnega življenja, no nisva še v zakonu, živiva pa že skupaj; povem celotno zgodbo in da se od tega trenutka naprej odločam, da poiščem pomoč oz. nekoga, ki mi bo pomagal spremeniti pogled na življenje in spremeniti določene vzorce, ki sem jih pridobila.

Nočem te teme odpirati, ker me boli, in še enkrat nočem da bi me partner imel zaradi tega kasneje, ker se bi mu začela smiliti ... zato menim da je bilo dobro da sem počakala toliko časa ...

ali pa mu bom napisala ...

Ja,se strinjam s tabo,bolje da mu poves. Upam,da te bo razumel,ceprav v celoti te ne bo,ker sam tega ni dozivel. Drugace imava pa podobno,tudi jaz sem "skrbela" za oceta,imela tezko otrostvo,pa tudi tega ne jemljem kot tragedijo. V bistvu mi je vsec,da sem nekaj dala skozi,da sem pridobila izkusnje in bolj znam cenit zivljenje.
To,da bi se mu smilit zacela,te tudi razumem. Ampak lazje ti bo,ko bo razumel tvoje pocutje itd. Sicer ga,vaju ne poznam,pa vseen upam na najboljse  :pomezik:

MDej.. sama sem se ukvarjala z enakimi vprašanji kot ti sedaj. Nekako se mi je zdelo da je bilo moje otroštvo čisto v redu. Vse tiste dogodke ki pa so zaznamovali moje mišljenje in vzorce reagiranja pa sem skrivala ne samo pred partnerjem , še celo pred seboj. Ko sem začela s psihoterapijo sem počasi začela najprej sebi priznavat, da ni bilo vse OK. Končno sem zbrala pogum in tudi možu povedala resnico o mojem otroštvu. Mož me je zelo presenetil, ko me je zbrano poslušal in potem dejal, da je itak slutil kako je bilo pri nas doma.
Na srečo se mu nisem zasmilila, je pa malo bolj razumel moje panične napade.
In glede na to, da vajina veza ni od včeraj in da se dobro razumeta, menim da se bo vse lepo izteklo  :rozicodam:

Ja, dolgo si nisem priznala, da to je bilo slabo otroštvo, vedno sem jemala to eh drugi še za jest niso imeli, pa niso šli na dopust ... pa so imeli mir in podporo ter so otroštvo preživeli kot otroci, ne kot odgovorne otroške osebe :(

Ampak sem tudi oprostila, ker če hočem naprej, lahko samo na tak način da oprostim očetu. Sem pa budala, da tudi on ne ve kaj se z menoj dogaja že 10 let, misli, da je vse ok in v najlepšem redu, zanimivo kaj? No sama pa mu ne bi rada tega bremena obesla na rame in mu dala vedeti, da je to prišlo iz njegovega obnašanja in njegovega pogleda na svet in da me je tako naučil.

Ah škoda besed, no sem se vsaj malce razjokala in olajšala dušo in naredila pravo psihoanalizo ...

Me veseli,da si si olajšala duso. A ves,jaz pa sem mami povedala zame,in tako okvirno povedala,da je to zaradi otrostva in skrbi. Tudi,ko sem izvedela za ledvicno bolezen,je zdravnica vprico mame rekla,da sem dobila to zaradi STRESA in nezdrave prehrane. Tak,da mislim,da se starsa zavedata,da st sokrivca. Ateju sem pa pesem napisala,v kateri govorim o tem,kako nepremisljen je bil zaradi ene zenske,katera ga je spravila v tak polozaj,da je pozabil name.

Ja,tudi jaz sem vedno tako razmisljala... eni nimajo za jesti,ene starsi tepejo itd.. Sem pa tudi imela prijatelje,ki so ziveli otrostvo. Tudi jokala dosti zaradi tega.

Pa dobro,moramo naprej,caka nas lepse zivljenje. Sam menim,da ce bos to drzala v sebi,bo vedno na istem-ali slabsem. Jaz zdaj,ko sem mami in ateju povedla,kako sem se pocutila,mi je sedaj dosti lazje. Pa nocem,da bi zdej trpela zaradi tega,ker vesta da sta sokrivca mojih bolezni. Hocem,da se zavedata svojih napak in jih ne ponavljata vec. To sem tudi jasno povedala. Zdaj se z mamo ful stekama,sma ble celo skupaj letos na morju. Oce je pa tudi boljsi,ceprav od tedi,ko ga je zenska "zmatrala" (druga,ne mama),ni vec isti,je zaprt vase,in komunikacija med nama je slaba.

Kakorkoli, zberi pogum najprej,da poves svojemu partnerju. Lazje ti bo,tudi njemu,ko te bo se bolj poznal. In upam,da razumel.  :oki:

hmmm ...

nedostopna!! imam nek občutek, da sta to oba sama pri sebi že predelala, mama se je tako ločila in odšla na svoje, sicer leto dni po mojem odhodu od doma, tako da živimo vsak na svojem, še danes plačujem njegov kredit, ker sem mu hotela pomagati pa se mu je potem zalomilo in sem bila porok pa so se mi vsedli na plačo ... ampak sem sedaj na vrsti jaz in nič drugega mi ne manjka kot mir v duši in če že 10 let verjamem in napredujem počasi še vedno upam, da bom enega lepega dne tudi čez to prestopila.

Rada pa bi povedala, kot je to že 100 x archi - veteran, da je resnično potrebno v veliki meri delo na sebi, da si stvari priznamo, da sprejmemo to motnjo za svojo, da se sprijaznimo tudi s tem, da so ponovitve, torej nismo dovolj naredili ali nekaj predelali in še je treba povrtati po sebi, lahko pa na podlagi svojih izkušenj povem, da se da, da sem v teh 10ih letih napredovala v osebnem življenju na področju partnerstva, službe, izobrazbe, torej sem se nadalje izobraževala in še se imam namen ravno sem vpisana ... da mogoče vsega tega ne bi bilo, če ne bi doživela te izkušnje ...

saj so padci, ampak po teh padcih so vzponi veliko slajši in verjamem v to, da vsi mi gledamo na življenje drugače kot ostali, ostali se ženejo za materialnimi dobrinami, nam je pomembno in na prvem mestu osebno zadovoljstvo in mir v duši ... šele nato pride vse ostalo ...

naj pa še omenim, da imam veliko ljudi oz. znanstev, ki jim svetujem  :kiselnasmeh: kako naj gledajo na stvari ... jaz panik :unsure: oz. na življenje in jih tolažim ..

 :sesmejem: joj oprosti anchi, jaz sem te preimenovala v archi-ja  :clap:

oprosti, sem spregledala ... saj ti tudi archi pristaja  :zvizgam:

Hehe, ni panike ;).
Me veseli, da si dopust tako lepo preživela (itak sem (in si) vedela, da ga boš)!

Upam, da bo šel pogovor s partnerjem dobro. Jaz mislim, da bo po treh letih partnerstva sprejel karkoli mu boš povedala. Kot je rekla že ena punca pred menoj, ne more te razumeti 100%, ker tega pač še ni doživel, ampak sprejme pa lahko. Tudi če sprva reagira presenečeno ali začudeno.

Moj fant je bil z menoj, ko se mi je vse skupaj sploh začelo razvijati v čisto pravo panično motnjo z agorafobijo, torej skrivanje ni prišlo v poštev.. Nekaj časa se mi je tudi zdelo, da me ne podpira, da je hladen, ko ga potrebujem, da sem mu v breme, a v resnici ni šlo za to, da mi ni hotel stati ob strani, samo znal ni. Ker ni vedel kaj naj naredi, ko me grabi panika, ni naredil nič - bal se je namreč, da bo naredil narobe in še poslabšal zadeve. Ko sem mu enkrat povedala kaj natančno potrebujem/pričakujem od njega, ko me je strah, se je vse spremenilo, on pa je bil olajšan in zadovoljen, ker je lahko pomagal. Tako, da se je zelo dobro tudi glede tega pogovoriti, da ne pride potem do kakih razočaranj in očitanj partnerju, da ni v nobeno pomoč in da nas ne razume/podpira.

Anchi,

imaš prav, ja drug teden sem naročena pri ge. Aleksandri Meško - v teh destih letih si tega nisem priznala, oz. si nisem hotela priznati, da bi bilo lažje in bi verjetno določene stvari že prej predelala, tako če delaš sam pa gre bolj počasi. Ampak vse rabi svoj čas, kdo pa ve, mogoče pa je ravno sedaj pravi trenutek, ker določene stvari že obvladam bolje. Hočem priti le do določenih stvari, za katere mogoče sploh ne vem da mi povzročajo tesnobo.

Vem, da bo presenečen, ker sem bolj jaz tista ki sem mu v oporo, in me ima za močno osebnost. No danes mi je celo omenil, da si želi otrok in da od danes naprej moram spremljati plodne dneve  :A)

Upam, da se boma z Sandro zaštekale in uspešno razdelale stvari in da bom končno ven iz tega ...

 :clap:

Kako si ti?

Krasno, jaz tudi upam, da boš s strokovno pomočjo (in domačo podporo) poštimala stvari za naprej in za nazaj ;).
Z mano pa je super, hvala. :)