FORUM Nebojse.si

nisem vedela ali se naj sploh lotim nove teme, sem nova na forumu, najbolje da ne govorim preveč...ker nisem edina ki ima težave...nekateri še veliko hujše kot jaz, vendar sem danes začutila potrebo da se nekomu izpovem kar mi leži na duši
sem 16-letno dekle in moje težave so se začele v 3.razredu OŠ, ko smo odšli na morje za 7 dni s šolo v naravi, od takrat se je moje življenje obrnilo na glavo in na vsake toliko časa se mi zdi da ni več smisla živeti
da začnem od začetka:
v tretrjem razredu sem bila prvič na morju in verjetno si predstauljate da mi ni bilo lahko, saj je bilo zame tam kar precej novih stvari: slana voda, sej veste....morje ni tko kt toplice...zame je bla velika sprememba
no biu je pa tud en učitl z nami k me zgleda sploh nikol ni imeu rad
no uglavnm zmer me je silu v vodo...me kr pod vodo porinu če nism kej hotla narest...res sm se ga bala
zmer me je tunkou in od takrat se sploh ne upam potunkat k se kr usega spomnm...ker sm pol zmer jokala k sm klicala domu..mi je uzeu kartico in sm lahko poklicala domu sam tkt k mi je on dovolu pa da je biu zdravn da nism kej povedala kaj dela
zvečer je zmer stau zdravn postle pa čakou da zaspim....mene je blo pa res strah njega
k je mislu da spim sem se končno lahko malo sprostila in razmišljala brez da mi eden ukazuje
.....zaradi teh 7 dni in učitelja ki ga še sedaj sovražim...se mi je življenje postavilo na glavo

ko sem prišla domov se mi je zdelo kot da me vsi sovražijo ker me niso prišli iskat in me odpeljali domov na varno.... :(

ko sem ga srečala v šoli mi je vedno kaj rekel in me ponižau, na vsake toliko časa pa me je postalo strah iti v šolo in mu pogledati v obraz, ki je biu vedno poun sovražtva
v 9. razredu ko sem končno pozabila malo na to, saj sem vedela da se blža dan ko mi ne bo potrebno več gledati njega in ga poslušati, pa smo imeli športno....pred celim razredom me je zčeu poniževati, odpeljal me je v garderobo kjer se je poniževanje...zmerjanje nadaljevalo in me prerival in upil name da naj neham jokati saj sem na svetu samo zato da jokam....
ko za kratek čas ni biu pozoren sem zbežala domov...

takrat sem bila 1. in zadnjič do sedaj na morju
letos imam željo da bi šla na morje...vendar ker se ta dan bliža....sem jaz z vsakim dnevom bližje morju bolj depresivna...
zjutraj bruham počutim se zelo utesnjeno, brez volje do življenja....samo jokala bi
psihiatra sem že obiskovala...dokler sem imela tablete je bilo dobro ko pa sem prenehala....se je začela moja depresevnost nadaljevati...odločila sem se da tudi letos ne grem na morje, ker se zaradi vseh teh spominov ne morem pripraviti do tega da bi lahko z dvignjeno glavo pokonci odšla in se veselila...bila ponosna da grem na morje.....
vedno sem nasmejana rada v dobri družbi...vendar pride obdobje ko bi samo jokala...in takrat samo mislim kaj je bilo....rada bi pozabila kaj se je dogajala vendar ne gre...ljudje ki niso kaj takea doživeli...rečejo da naj pozabim in živim kot da to ni nikoli bilo....vendar to ni mogoče...vsaj pri meni ne

VEM DA SEM BILA PREDOLGA IN DA SE VSEM ZDIM DOVGOČASNA...VENDAR SEM NEKAM MORALA IZLITI SVOJA ČUSTVA....

rada bi bila taka kot drugi...se veselila vsakega dneva...ne pa bila zagrenjeno dekle ki nima volje do življenja :'(

in potem prideš na ta forum, kjer je prva oseba, s katero govoriš: ućiteljica slovke.  :kadim:

bejbi. zaradi takih učiteljev jaz nočem več učiti. ker mi gre na bruhanje, kaj počnejo z otroci. jaz pa niti kot njihova sodelavka nisem imela moči, da bi tako sranje ustavila.  :(

sumim, da pa je poleg tega dogodka še kaj za vsem tem. recimo nizko samospoštovanje, nizka samozavest... dobra novica! ker to je ozdravljivo! na forumu je veliko napisanega o tem, zato kar lepo berei beri beri (na, ti že dajem domačo nalogo.... :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: )

na morje pa le pejt!  :oki:

glede na moj občutek se mi zdi da ste/si  :A) drugačna kot on...mislim da imaš spoštovanje do vsakega učenca

glede morja pa....letos zagotovo ne....ker sem že čist na koncu z živci zaradi morja....in verjetno na morju nebi zdržala tudi 2 dni ne....

ej, jaz tuki vse tikam.... :sesmejem: pikolino, zdej vidim, kako je hecno, ker me ti vikaš. no, vsi smo tikeci.  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: čeprav mislim, da si trenutno najmlajša tu.  :rozicodam: pa zato nimaš nič manjših težav, da bo jasno. tu smo vsi enaki. (razen moderatorji imajo malo več pooblastil  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: )
hmm.
si mi pa dala misliti. zadela si me v srce. ker je res, kar praviš. da sem spoštovala vsakega mojega učenca posebej.  :kiselnasmeh: kako si to pogruntala?  to je po mojem posebna danost, da tako hitro znaš oceniti ljudi!  :rozicodam:

no, da ne bo zdaj to postala moja terapija...  :P

kakšne so še druge težave, da ne želiš iti na morje? družba je v redu? denar imaš? bojiš se samo vode? da ne boš mislila, tudi jaz ne uživam ravno, če vem, da je pod menoj toooliko vode, obala pa daleč stran...  :kiselnasmeh:
za zaćetek greš itak lahko samo do kolena v vodo,  a ne? ali pa se samo na kak kamen usedeš in si morska deklica na skali....  :vrocina: pomembno je, da greš. če že imaš možnost.

(pa še nekaj, če odgovarjaš nekomu, ki je pred tabo govoril, ni treba citirati izjave)


kdo ti je predpisal tablete in katere?

ne vem...če nebi spoštovala usakega....bi se ti videlo tudi sedaj...in bi raje zagovarjala njega...tako kot so to delali usi drugi učitelji v Oš....
nimam drugih težav....
družba mi je najbolša kar bi si je lahko želela...zato sem tudi delala celo poletje...da bi lahko brezkrbno uživala...vendar ko so se začeli približevati dnevi do morja...se zelo težko zberem...pred sabo imam vedno samo to...kako sem takrat trpela
 ni mi več toliko problem voda...globoka voda...zdaj si upam že toliko da ne čutim več tal pod nogami...letos sem bila tudi 2x na morju za par ur....največji problem mi se mi je usesti v avto in odditi tja....in potem na vsake toliko časa...zvečer....zjutraj...bruham...se tresem....jokam...takrat ubistvu kar ne vidim več smisla da bi živela

imela sem neko psihijatrinjo za otroke....vedno sem bila tiho....nič ji nisem nikoli povedala....vem da bi ji morala vendar stvari veliko lažje napišem kot pa govorim da me nekdo gleda v oči kako jokam...
 prvič sem imela neka pomirjevala ne vem kako se jim reče....pa sem vedno samo spala....
potem pa sem dobila ZOLOFT...

ampak vseeno je še nekaj tu zadaj. nisi samo zaradi tistega učitelja tako depresivna, no!  :kiselnasmeh: vem, da ti je težko. a dokler sama sebi ne priznaš, kaj ti sploh je,.... ne more nihče nič narediti.

v kaki družini živiš? brat, sestra?

sori, ker te tako napadam z vprašanji, ampak taka sem, a veš. želim, da bi hitro uvidila, da se dajo problemi hitreje rešit, ko jih poveš. in tule imaš krasno priložnost, ker o vse mogočih težavah ljudje tu prej spregovorijo. čeprav se ti zdi, da te kar vsi poznajo.... pa te ne. pa itak je vseeno. no, se oddaljujem od teme.....  :kiselnasmeh: :kiselnasmeh: :kiselnasmeh:

no. torej imamo zdaj že drugi problem: da se je težko usedet v avto. zakaj? samo za na pot na morje? ali vedno?

imam zelo dobro družino.... imam še 2 mlajši sestri...verjetno si nebi mogla želeti boljše družine
ne samo za na morje....
to se pojavi ko moram kamorkoli za več dni...da bi obstajali še kakšni drugi razlogi da se mi to dogaja nebi vedela...to se mi dogaja od takrat....od 3.razreda nočem več nikamor za dalj časa....
ta "živčnost" ali kako naj temu rečem se pojavi tudi ko moram septembra v šolo....
ali pa ko moram kam sama kjer ne poznam nobenega...npr.: ko sem morala prvi dan odditi v "službo" delo med počitnicami....itd...

socialna fobija???? TEGA je mene strah,med ljudi,poznane in nepoznane,zaposlitve,pa potovanja  >:(

in kaj ti pomaga?
kako se s tem soočaš?

to se vsem dogaja. meni se je tudi. ampak če misliš, da je nevzdržno, ti bom poiskala kak link. mislim, da gre že kar za socialno fobijo ali nekaj takega. jaz sem imela podobno v tvojih letih. ampak, če misliš, da te ovira....

verjamem da je vsakega po malem strah...novosti...ne morem reči zagotovo ampak mislim da je pri meni to useeno preveč...

tole je podstran na forumu, ki zajema vse o socialni fobiji:
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,4.0.html



tole je pa primer ene teme, preberi jo. ;)
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3543.0.html


vidim, da sta se že našli! krasno!  :-* :-* :-* le pomenita se!

Zamorček, še ena iz pedagoške stroke, samo ne delam v svojem poklicu.... :kiselnasmeh:
Ampak to sploh ni pomembno. Nekaj me zanima, si se ti kdaj pogovorila s svojimi starši o tem problemu ali si vse tiščala v sebi?
Zdaj si že toliko odrasla, da bi lahko obiskala drugega psihiatra oz. psihoterapevta. Naj ti ne bo nerodno jokati, jaz sem veliko starejša od tebe, pa se na vsaki terapiji zjočem. Je potem lažje, verjemi. Pa tudi z vsakim terapevtom ne najdeš takoj pravega kontakta.
Vprašaj se, zakaj ti je tako težko iti na morje? Zaradi učitelja? Ti še lahko škoduje? Verjetno ne in zato si lahko brez skrbi. Njega ne bo več v tvojo bližino, ti pa bi lahko uživala na morju...
Napiši si na list papirja kaj se ti na morju lahko zgodi (tvoje misli) in ali se sploh lahko to zgodi in boš videla rezultat.
Če si tako zelo prestrašena čimprej poišči pomoč, da predelaš svoj strah. Pomoč se imenuje psihoterapevt, ne psihiater, sem že napisala. Ti toplo svetujem.

Če ne boš šla na morje, pa probaj iti vsaj na bazen :rozicodam:

ja meni pomaga enostavno to,da grem med ljudi  :) in mislim da bi tut ti se mogla potrudit za svoje dobro,da gres,najprej bo hudo,ampk bo to minal,kr bos v dobri druzbi in bos pomoje pocas pozabla na svoj strah...govorim iz svojih izkusn... sm sla na bazen,prisilili so me!!  :P pa sm se vmes 10x obrnala,dusilo me je,strah me je blo ful,ampk ko sm bla na bazenu dobre pol ure,sm se umirla  :onaposlusa: in zacela uzivat  :obliznjen: :obliznjen:

trzinka,vse prav,ampak mislim,da se da tut da sama prebrodi to,js sm depresijo sama prebolela,zato sm se odlocla da tut fobijo! In vem  :pomezik: da mi bo ratalo,delam na tem,da mi bo  :clap:

ne o tem se nočem pogovarjati....danes semm prvič spregovorila z vami o tem....doma s o tem ne pogovarjamo....ker sejaz takoj začnem jokat...in...ne vem no....veliko lažje to napišem tako da me nihče ne pozna...me ne vidi....

mimi89bu ponosna bodi da ti uspeva...jaz ne vem kako bom...če mi je že en teden pred morjem neuzdržno...vsako jutro jokam...bruham...duši me...

Mimi, nič ne zamerim, samo svetujem. Mislim, da je punca pri 16ih letih v puberteti in takrat so čustva zelo.....ne vem kako bi se izrazila, da ne bi narobe razumeli, zmedena , morda.
Iz depresije se je lažje izvleči kot iz strahov, govorim iz svojih izkušenj. Vse moje težave izvirajo iz otroštva. Sem anksiozna, depresivna, imam panične napade, strahovi pa so se mi iz leta v leto kopičili.
Nisem vedela, da je to bolezen, sem mislila, da mi bo uspelo sami. Sem bila pogumna, ampak stvari se skozi življenje kopičijo in nabirajo in potem izbruhne. Glede na to da sem pri tvojih letih enako razmišljala, zdaj ko sem še enkrat toliko starejša razmišljam drugače, ker imam pač take izkušnje. Dobre je že prej preprečiti, kot da se vse skupaj stopnjuje.
Pri 16ih letih pa punca vsekakor vejetno ne ve, kako bi si sama pomagala, sploh pa s takim strahom kot ga ima ona.

Pa brez zamere :rozicodam:

se strinjam s trzinko!  :oki:

zamorcek,jaz se selim ta mesec,ena moja skrivnost je prisla na plan,se s tem obremenjujem, na morje grem,ceprav srcno upam da na samotno obalo. Pa me je vsega tega strah,me dusi,spat ne morem,in se bi lahko nastevala, ampak zdravje je najbolj pomembno ne? a ne bi raje vsaj poskusila neki naredit za to,namesto da ze vnaprej reces da ne mores??????  :bljak: pa magari gres na morje,pa ce ne zdrzis grete pol nazaj domov,ampk v tem primeru bos mogla doma povedat razlog . Ce se pa razumete pa tut ne bi blo slabo da jim poves. Da ti bo lazje,se doma usedi za mizo,napisi na list, in ga nesi k mamici. Vrjetno ti bo tak lazje vse skupi. V glavnem,hocem ti povedat,da naredi neki,ne sam govorit da ne mores,ker niti poskusla nisi... pa ne me obsojat,sm 4 leta starejsa o tem pa te cist razumem,sm js tut zmir govorila da ne morem to pa ne morem ono, sam enkrat bos mogla rect LAHKO IN BOM !!!  :rozicodam:

ne vem....verjetno se vam zdi to zelo malo...ampak sem ponosna nase da sem se danes odločila...pa da začnem....si pomagam...čepprav imam v glavi še zmeraj tisti: NE MOREM
upam da mi bo enkrat uspelo...in bom enaka kot ostali

mimi :oki:

Zamorček, ne smeš tiščati vse v sebi, bo samo še slabše. Pa kaj če se jokaš, jaz se za vsako malenkost, da me je bilo sram.... Kadar sem bila v šoli vprašana sem se kar jokat začela, pa sem bila odlična učenka. Gledam film, pa nekdo umre se jokam, se pogovarjam o otrocih pa se jokam, kadar mi je hudo se jokam, samo jokam.......
To je človeško, to ni nič narobe. Imaš čustva, ti si oseba. Če ti je težko govoriti pa piši, vse si zapiši. Kot je rekla Mimi, napiši mamici pismo. Veš starši veliko razumemo in zato smo, da imajo otroci oporo in varnost. Starši smo, da otrokom brišemo solzice, poslušamo njihove težave, pa tudi zelo lepe stvari....

kaj pa naj ji rečem....
sploh ne vem kje naj začnem...
verjetno imam ena boljših staršev...vendar da bi pa se kdaj pogovarjali se pa nismo nikoli...vedno samo takrat ko je lepo....ko pa je kaj narobe gremo pa kar vsak bolj zase....bolj kot da se nič ne dogaja

itk sej smo vsi ponosni na to da si izlila custva....  :clap:  :rozicodam:

ja trzinka,ce dobr postudiram sm bla ista  :sesmejem: res,puberteta je hudic in hkrati neki lepega  :kadim:
ampk res je skoda,da ne bi zamorcek vsaj neki nardila za to,sam terapevt ti tut ne more pomagat,vedno mormo neki sami nardit za to,da nam je lepse. Tablete,tablete,tablete... to je zdravilo ja,ampk je tut droga. Mogoce ji bi pa le uspelo,ce bi poskusla. Vem,da vsi v krizi recemo da ne moremo tega nardit... punca pravi,da ne more v zivo nobenmu nc povedat,a zdi se mi bedno,da bi jo s tabletam filali ze pr 16 letih. Moja bolezen je za eno dobra,vsaj s tableti me ne morjo filat k jih ne smem jest, in sm ze sam za to primusana sama neki za sebe nardit... razumem pa,da je v puberteti vse hujse. Razmisljanje in nova spoznanja o samemu sebi,skratka vse se zacne na novo.

kaj naj ji reces... zacni tak ko si tu... izlij custva na papir,in ji daj  8)

lahko pa to temo sprintaš.  :rozicodam:

Vidiš, Zamorček. Tu nastane pa problem, o lepih stvareh ste se pogovarjali, težave so šle pa na stran, se jih ni reševalo in se potiskajo na noter v dušo. Se pravi, da tvoja težava komunikacije izvira..., kaj misliš?
Glej, ti najbolje poznaš mamico, kaj pa če bi začela takole: Mami imam eno težavo, pa bi se rada pogovorila s teboj. Hudo mi je in ne vem kje naj začnem. A se spomniš ko sem v tretjem razredu šla na morje.................In ji poveš zgodbo. Če ti je hudo jokaj, mama bi mmorala to razumeti. Razloži ji zakaj ji nisi tega povedala, povej ji da rabiš pomoč, njeno pomoč.........., morda še koga drugega, da te ne silim preveč.

Tako se pričnejo pogovori, ali pa pisma


Pogumno, tako se začne reševati težava...

Jaz mojega sina , ki jih ima 11 že zdaj sprašujem, če mu je kakšna deklica všeč, pogovarjava se o težavah, o prijateljih, spolnosti, boleznih............v glavnem o vsem, če mu je kaj težko mu pomagam, ga poslušam, mu svetujem.

Težave je treba sproti reševati....

bom zbrala kej poguma...

Držim pesti :clap: :clap:

res ste ql....zmer sm misla da se kej tacga sam men dogaja...kr mal lažje mi je k sm dones spoznala nekej ljudi s podobnimi težavami

zato pa smo tukaj, da si pomagamo, da jokamo pred ekranom, da napišemo............
vsi tukaj gor imamo težave, nekateri težje , nekateri lažje. Vsak ti svetuje iz svojih izkušenj, po svoji moči.......
Včasih se ne strinjamo, ampak to so samo naša mnenja, zato pa je res ,sto ljudi, sto čudi. Vsak gleda iz svoje perspektive, vsi ti pa želimo dobro in to je najbolj pomembno :pomezik:

tnx

eiiii  :) pa sporoci kak je slo ne  ;D

bom kej sporočila....čeprou: JAZ pa POGUM...dva različna pojma...

sej se bota tut vidva zblizala pocas  :zvizgam:

in, zamorček, si zbrala pogum?

ne :'(

kaj pa če, kot je bilo predlagano, temo sprintaš in daš prebrat?

poskušam use mogoče...ampak mi ne gre pa mi ne gre

na primer?

jest sm povedala...blo je pa tko kt sm prčakvala

in ka si pricakovala*?

nč....mal so me nadrli...pol so šli pa usak v svoj konc

dobra familija  :oki: LoL... za to te grejo nadret kr mas ti probleme... ce bo slo tk naprej ne bos ti nikol bolsa,vsaj dokler bos zravn familije

men je useen...rada bi bla poppouna hčerka tako kt hočjo...pa zgleda da tud k se trudm nč ne pomaga

ne kapiram tegale cist.... v prvih postih si govorila da ste super druzina... ful ono.... zdej pa si povedla ravn obratno... da hocjo met popolnega otroka...k ga ni,ga ne bo nikol.

ja sej je čist fajn dokler ne nastopjo težave...pol gre pa usak v svoj konc

niam besed  :A)

nihče na tem svetu ni popoln, ne razumem staršev, oprosti, ampak res ne. Težave so bile in bodo, ne moremo se skrivati za njimi, moramo jih reševati.
Res mi ni jasno, da so se ti umaknili. Daj malce razloži, kako si začela in kakšen je bil odgovor.................

sem jim povedala kaj se dogaja z mano....in da rabim pomoč....
potem pa sem slišala samo še....da se smilim sama sebi, da že ceu teden nič ne delam...potem pa prosim za pomoč....itd.

ja, tudi jaz bi bila razočarana na tvojem mestu, te čisto razumem. Predvsem pa sem razočarana nad reakcijo staršev. Ne obsojam ju dobesedno, verjetno ne znata reševati probleme, vendar to ni dobro, sploh pa za odraščajočo hčer , kot si ti.
Si v najbolj občutljivih letih in s tem, ko se ne pogovarjata s teboj te odrivata, nenamerno.
Jaz bi poskusila še s pismom, ali pa bi naprintala vse tole kar smo zapisali in naslovila na mamo ali očeta, s komer se več pogovarjaš....
Mogoče bo pa pismo bolj zaleglo :rozicodam:
Vsekakor pa si naredila velik korak že, ko si pisala na tale naš forum in si se opogumila začeti z razgovorom :oki:

hvala ker mi pomagate

se lahko obrneš na koga drugega? teto, recimo, al pa babico,... al pa strokovno delavko na šoli,... ?