FORUM Nebojse.si

Res ne vem, totalno me je spet zgrabla panika z slabostjo bruhanjem in drisko. Strah me je da sem padla nazaj na začetek. Simptomi so enaki kot lani oktobra. Telo je spet fuč. Še najbolj mi je hard to, da sem že super funkcionirala dosti časa. Še vedno jemljem 10 mg Cipralexa. A se je še komu od vas zgodil podoben padec? Prosim za odgovor, ker sem ful sesuta. In al ste se kmalu pobrali? Ta panika traja nekako tretji dan. Zvečer je seveda že bolje, dopoldan pa...groooozno. Saj sem to omenila že na drugem forumu, a si zelo želim odgovorov, da sem odprla kar novo temo.

Hvala

Cao Tinkibinki,

padci so del procesa zdravljenja, meni so se tudi dogajali - se se, a niso vec tako intenzivni.

Zdi pa se, da nas padci opomnejo, da smo morebiti pozabili delati na sebi, kakor koli to posameznik pac razume, hkrati pa nas afirmirajo, nam usmerijo pot zdravljanja za naprej - pravzaprav sem jaz osebno po vsakem padcem boljse, cetudi je naprej se vedno prisoten obcutek strahu: " O, ne, spet je tako kot na zacetku!" A to ni res. Saj se zdaj ze toliko poznamo in vemo, kaj moramo narediti, da se bomo boljse pocutili, zato Tinkibinki paniko na stran, ker se bo razpolozenje umirilo.

Ps padci so lahko tud del povecanega stresa v tvojem zivljenju - npr sluzba, intimno zivljenje, odhod na dopust - si bila v tem casu kaj pod stresom?

Ps kar se tice slabosti in bruhanja, je mogoce tud od kaksne hrane?

Tinkibinki, drzi se in se poroci, kako bos s pocutjem!

Drzi se in zaupaj  :rozicodam:

Himiko

Ola,

Himiko, res ti hvala za odgovor. Včeraj popoldne in zvečer sem bila že ok in sem se celo smejala mojim novim flešom. Danes zjutraj pa spet tesnoba in slabost v želodcu. Mah bo že bolje. Res sem bila pod stresom. Če že ne druzga sem si ga sama sproducirala. Vem da se zdi smešno, toda tudi jaz sem padla v to splošno paniko okrog mene, kar se tiče te nove gripe in seveda strah da se mojim otrokom kaj zgodi. V službi je tudi kar pestro. Doma pa imam delo za 24 ur na dan. Otroka nimata še 2 leti, pa še spimo slabo, pa dela je čez glavo in jaz ne najdem časa zase. Čeprav je to kar izgovor - tudi ta se najde če se hoče. Sem bila pa zadnje čase kar nazaj pohajaška in dobre volje. Skozi naokrog brez straha kaj bo in glej ga bum udarec po glavi. Spet ta notranji nemir. In še najbolj hard je to - nimam finančnih težav, družina je čisto ok, služba je ok, v meni pa tli ta tesnoba. Res mi ljudje celo zavidajo kaj mam, jaz pa znotraj sebe izgorevam. Naslednji teden mam psihiatra po 2 mesecih. Je zelo fejst ženska, prej mi je bila veliko na razpolago pol pa ko sem ratala skoraj jaz, sva se začeli videvat na daljša razdobja. Strah me je, da mi bo povečala odmerek pa take nebuloze. Čeprav mi drugii del sebe pravi da če sem do sedaj funkcionirala z minimalno dozo, da bom še naprej. Sem že računala kdaj se bom teh ADjev znebila. Edino kar prosim od življenja da mi že enkrat da notranji mir. Toliko si ga želim. Poznam vzrok mojih težav. Mama je umrla zaradi bolezni ko sem bila v puberteti, idealna družina je razpadla, zgubila sem zavetje in mislim da to še vedno tli v meni. Ne vem kako se tega straha rešit. Ne morem verjet, da sem bila kdaj trdna kot skala , nezlomljiva in vsem se je zdelo da mi so stvari kar padle na glavo. V šoli se mi ni blo treba učit in mi je šlo zelo dobro, tudi v službi bi mi dali kar najodgovornejša dela, a se tega branim. Imam dva krasna otroka in moža, smo finančno dobro stoječa družina. Imam vse to kar prej nisem imela - zavetje. Ne morem verjet, da sem v najgrozovitejšem delu mojega življenja funkcionirala bolj normalno. Zdaj ko je čas da zaživim, se mi zdi da se v resnici bojim imeti preveč fajn, da se ne bo to spet zrušlo.No, srčno upam da bom kmalu spet na zeleni veji in ne samo zaradi mene tudi zaradi drugih okrog mene.

Hej tinkibibki 16  :)


No naj ti povem še jaz par spodbudnih.....Sama imam čisto iste težave kot ti..bruhanje v jutranjih urah..driska..slabost.. in ta neznosen nemir...Zdravila sem jemala 3 leta Zoloft 50mg in vse je bilo super...kar verjet nisem mogla, da to tolk pomaga.Seveda sem zdravila tudi opustila in zdaj sem brez že 1 leto in pol.

Januarja se je vse ponovilo...spet te slabosti, bruhanje..itd...Na zdravila nisem šla, ker si želim otroka in tako da že sedem mesecev vstrajam brez (odkar imam težave)...So vsponi in padci.Sem pa veliko več naredila zdaj na sebi kot prej.Tudi jaz imam vse super..krasnega moža, ki me ima rad...ljudi ki mi pomagajo...Kljub vsemu sem pa ugotovila,da imam tudi veliko takih okoli sebe ki me pa totalno ubijejo in mi posrkajo energejo nazaj pa ne dobim nič..

Odločila sem se da se takih ljudi losam...Sem človek ,ki se vse preveč k srcu jemlje in bi rada vsem pomagala in potem pride kriza....Nič več!! Mislim nase, družim se z ljudmi ki me dvigujejo in ne tlačijo in mi govorija kako naj to stanje odmislim...Mam taščo ki kao ve kako je..pa nima pojma in to sem ji tudi povedala.Naprej grem res počasi in vem da mi bo uspelo!!!!


Aja...poskusi še z Dominorjem meni zelo pomaga :)


vse dobro

Sarah. hvala za odgovor. Na včerajšnje pozno popoldne se je razpoloženje umirilo. Zvečer sem funkcionirala odlično. Rekla sem tudi možu, da se mi spet pojavlja tesnoba, pa da ga nisem hotela s tem obremenjevat, pa mi je reku, da me je itak videl. Da se pred njim ne znam skrit. Pol pa; skulirej se, ne misli skoz na to...pa je vse Ok. Se smejeva, kolk sem "neumna" pol pa pride čas za spat in seveda jaz kot jaz mi teži it spat ker se bojim jutra. In kaj je blo. Spet slabost in tesnoba (vsaj bruhala nisem). Sem se pa odpravla v službo. Pa naj me vrag vzame. Prve dve uri sem misnla d me bo pobralo. Ma sem si rekla, da mi ta je..na depra ne bo krojila tolk življenje. In res nisem OK, ma se ne dam. V paniki bi najrajš poklicala psihiatra kaj naj naredim a sem se premislila in si rekla, da je vse najbolj odvisno od mene in da on itak nima čarobne palčke. Pomirjeval pa še nikol nisem vzela in si mislim, da če sem takrat zdržala bo tud zdaj. Jaz srčno upam, da bomo vsi dočakali srečen konec. Saj vse pravljice govorijo, da samo skozi gozd prideš do sreče. Tako, da mooooramo naprej.
Moram pa rečt, da se mi zdi odlično, da je toliko dobrih ljudi  na tem forumu, ki delijo nasvete. Tako smo si en drugmu pacienti in terapevti.

Hvala

hej


Saj Dominor ni pomirjevelo..je prehransko dopolnilo in zelo dobro pomaga pri tesnobi..Res, da je full drag..ampak se splača poskusit...Itak pa mamo vsi ljudje vzpone pa padce tud uni ki so brez strahu...Važno , da se ti smejčkaš in se boriš...Sam če bo pa prehudo pa res stopi do psihiatra pa bosta mogoče mogla dozo zdravil mal dvignit...Ampak probaj prej z Dominorjem, če ne bo šlo bosta pa z psihiatrom že najdla pot..

Ni fajn, da bruhaš..pa ne da bi te strašila jaz sem tolk bruhala, da sem na koncu bruhnila kri..in pol je bla šele panika...Pazi na želodček :P

Ojla,

Ti ,danes sem poskusila z rhodiolinom, mi ga je prinesla prjatelca. Upam, da bom zdržala brez povečave doze tablet. Danes teden imam itak psihiatra po dolgem času. danes sem šla pa vsaj na lov za psihoterapevti. Sem morala pač dobit še en šus po glavi. Pa neki moram tud sama narest, kr jst nisem lih kak hud pristaš tablet. Če pa ne bo šlo, pa ne bo druge. Ampak bo, a ne?!?

Juri pa grem še Dominor kupit. Se mi ne zdi lih drag. Sam tud če bi bil in pomaga plačam z zlatom :)

Upam, da bo jutrišnje jutro prijaznejše. A menite, da je mogoče da sem po pol leta jemanja AD razvila kako toleranco? Zdaj ko se z mojimi pogovarjam in jim rečem, da me je strah da sem na začetku, so mi rekli, da nič bat. Da ni primerjave in da bolje, da me niso nikol posneli. Hude sem kvasla :)

Lepo spančkajte, pa strahce zaprite v omaro!  :closedeyes:

jaz sem že eno leto na Ad-ju, pa sem imela vmes tudi par padcev, pa potem spet na gor. Tudi meni so jutra slabša kot popoldnevi in večeri. Tista tesnoba, nemir, slabost. Ampak veš kaj, kar odmislim, popolnoma se poskušam preusmeriti z razmišljanjem.
Preveč razmišljam, preveč imam strahov in črnih scenarijev v glavi, ampak psihoterapije so pričele delovati. Prepoznam tudi panične napade in se ne ustrašim več tako zelo.
Vsekakor poišči dobrega psihoterapevta, možgančke moramo natrenirati v pozitivno razmišljanje, brez strahov in podobnih stvari :rozicodam:

Ma sej jst že vem da mam preveč strahov, pa da tejle moji možgančki nočejo na off. Jaz sem se že tako težko odločla za AD-je, pa jih ne bi lih rada poviševala. A tebi so jih v poslabšanjih povečali ali je šlo to samo od sebe gor? Jaz sploh nisem ciljala na ADje in sem se tri mesece borila z hudim stanjem brez njih, pol sem pa popustia. Pred 10 leti sem že enkrat premagala D-A stanje brez AD-jev v 9 meseceih cca. Pa sem bla 10 let brez simptomov, po porodu (po enem letu)pa nazaj. Pomirjeval ne vzamem. Res se jih izogibam, ker mam v bližini zdravljenega tabletomana in vem skozi kake peklenske muke smo šli vključno z njim tudi mi. D-A mam najbrž dedovano?!?
Sem pa down, razočarana ker sem spet na dnu. Pa tolk sem se že veselila, ker sem bila že tolk časa OK.  :seznojim: Zdi, se mi, kot da ni več sončka zame

Glej, meni so se kopičili strahovi 30 let, anksioznost vsako leto večja, pa nisem jemala resno, ker nisem dojela, da je to bolezen. Pred tremi leti se je začelo s paničnimi napadi, pa spet nisem vedela, da je to, to. So mi ponudili ADje pa sem odklonila. Lansko leto pa še za piko na i-depresija. Padec je bil zelo globok,boleč, trpeč... in zavedala sem se, da mi brez zdravil ne bo uspelo. Bolečine in stanje je bilo prehudo. Dobila sem tudi antipsihotik, ki sem ga sama pred 3 meseci opustila in sem sedaj na Citalonu 20mg, kar je enako kot Cipralex, Cipramil.Nisem ne nižala, ne zviševala.
Počutje je bilo dobro, s tem ko sem nehala jemati antipsihotik pa so se pričeli panični napadi, slabost, nemir, tesnoba. Vendar, sedaj prepoznam vso stvar, vem zakaj gre in poskušam čimbolj mirno kar se da iti skozi to. Začela sem tudi s psihoterapijami in vem, da bo bolje.
Veš, take stvari so se dogajale in se bodo, kakšen dan bo v redu, kakšen ne bo. Saj tudi dobre volje nismo vsak dan. Strah je nekaj najbolj groznega, kar me muči. Samo, če bom tako živela, ne bom zdržala. Rada bi uživala življenje, rada bi se zavedala vsega lepega, tako kot ti.
Delo na sebi, vsi pravijo. Ja, res je. Premalo se imam rada, zato pa sem zdaj premaknila prestavo in šibam naprej....

Ful lepo si povedala. Hvala za tolažbo. Jaz se najbrž tud nimam dovolj rada, da si to delam. Najbolj hudo mi je zaradi otrok, ki me čutijo tako. Tako majhni in nič krivi. saj se trudim, po najboljši moči, da ne vplivam nanju preveč negativno. Samo otrok čuti, kaj mama v sebi nosi. Sej vem da enkrat bo, pridejo le trenutki ko mi odpove. Mislim, da smo vsi tukaj taki perfekcionisti, da zahtevamo od sebe vse in vse več. Sicer smo to vlogo igrali tudi pred drugimi, tako, da tudi drugi to pričakujejo. Meni vsi rečejo, da jaz bom pa že speljala, saj sem že toliko hudega dala skoz. Izgleda da vsi bolj zaupajo vame kot jaz sama vase.

Lep pozdrav vsem  sotrpinom!

Zdravo, tinkibinki16.

Naj te potolazim, da nisi edina. Sam sem priblizno enak cas zacel z zdravljenjem kot ti in sem pravtako te dni dozivel padec. Ne boj se, minilo bo. :D Pri meni ni sicer nic hujsega, malo mi utrip nagaja. Vcasih malo prevec pospesi, vcasih cudno bije, mocneje udarja... Pa kaksna tesnoba vcasih malo trka. Kakorkoli ze. Minilo bo, verjemi. Sem dal ze nekaj padcev cez, naenkrat pa je bilo spet vse vredu.

Ja, Tinkibinki, otroci pa res čutijo in je zelo hudo. Moja ta mlajša mi je enkrat rekla (ko sem bila čisto na dnu):"Mami, ti si zmeraj tako žalostna!"
Besede so mi segle v dno duše, tako me je zabolelo, sem se na skrivaj zjokala kot dež. Tudi sin, ki je večji(11 let)je videl , da se z menoj nekaj čudnega dogaja, pa nisem spravila iz sebe kot samo to, da sem bolna....
Otroci nas vedno potrebujejo, mi pa nimamo moči in volje za njih, tisti trenutek. Veš, da se moraš premakniti, pa ne gre. Popolnoma te razumem...
Ampak vseeno moramo biti optimisti in se veseliti tistih dni, ko nam gre vse kot po maslu, ko se veselimo in družimo s svojimi najbližjimi...

Želim ti vse dobro :rozicodam:

Pa ne morste verjet, da ful folka okrog mene bruha (familiarna zadeva). Morebit je tud kaka viroza zraven tega sranja. Pa sej ni važn kje je vzrok, sploh ne vem, zakaj moram to stalno razčiščevat. Zakaj, kako lih meni, zakaj se mi to dogaja.... Včeraj sem pa eno nrdila. Sem pojedla en Helex za it spat - 1.v življenju in vam povem, da mi prav ni blo všeč. Sem rekla ajde provaj, pa od ene tablete te ne bo pobral.  Mi pa ni dobro del al zarad tega, ker sem prej v kompletu predelala stranske ućinke (in sem seveda imela skor vse  ;D). Pa sem si vseen rekla, od ene tablete me že ne bo pobral. Rada bi se malo naspala. Ma veš kaj, tm nej bojo.

Uglavnem se še zmjri kar neki bojim - ne vem kaj sicer natančno. Na koncu mojga scenarija se mi skor vedno zmeša :(.?Kje bom pa jutri, kaka bom pol, a pol k grem k frendom me bo kaj prijel, blabla.Pa se treniram. Ne dam se!!!Res bo šlo mim, ma me je pa ta udarec res vrgu na tla. Me garant ni še tolk vrgel od tiste depre. Sem že skor pozabla kako je blo res grozno. Vmes sem imela samo kake vsiljivke,pa seveda probleme z dihanjem (je kar trajal), k ga sedaj ni - za čuda. Ne morem skor verjet d je ta simptom izginu, sam ga je itak zamenjal nov. Mogoče sem tistga prenašala lažje, ker sem ga bolj vajena  :kiselnasmeh: Uglavnem ta teden je fuuul dolg, dnevi se nikamor ne premikajo, ponavadi mi pa čas teče tako hitro. Uglavnem družba, strah pred neznanim je res en bullshit

Aja pa še to. Jaz tud zdaj čist normalno hodim ven, delam vse stvari in vedno me spreletava strah, kaj pa če me strpajo v bolnico. Kar spoti me, ko na to pomislim. A je imel kdo od vas tud te pomiselke?

kako to misliš strpali v bolnišnico? Katero?

Kar en fleš: da ne bom zmogla sama - kao u psihiatrično. Pa ne mislt da mam kaj prot tem. Drugače pa moram rečt d mal popušča tesnoba!!!Upam da gremo kmal nazaj gor.

Kolk sem se neumno izrazla. Strah me poprime,  da se mi bo odtrgalo, da pristala tam za večno in do konca življenja vegetirala.

Meni je psihiatrinja rekla, da tisti ,ki mislijo, da se jim bo zmešalo se jim nikoli ne zmeša....Tako da nč bat :rozicodam:

Ej, folk

Spet mormalno funkcioniram. Ta anksa je res en shit. Zdaj sem čist Ok in se spet "čudim", kaj sem tako paniko zganjala. NIsem večala doze AD-jev. Bila sem tudi pri psihiatru, pa mi je reku, da na izgled delujem prav prenovljena naspram izgledu na najinih prvih srečanjih :clap:

Drgač pa sem kupila tist Dominor. Jemljem ga 4. al 5. dan. Lohk d mi je tud to pomagal. Pa sej ni važn kaj, sam d smo boljš. Že 4 dni lepo spim in se srečna zbudim...

Hvala vsem za besede, ki prav božaja po duši, ko si v dreku. Krasni ste!

 :wav:


Lepo je slišat da si cool  :rozicodam:

No, tinkica binkica, tablete so prijele, zdaj pa v akcijo, sprehodi, knjige, telovadba...... :oki:

Tinkicabinkica,

nič se ne boj, ne boj se ponovitev, pri meni je bilo enako 10 let (sedaj se boš prestrašila!)  :seznojim:

ne ponovitev, ampak prenašanje takšnega stanja, AD-je sem jemala 4 mesece, sam terapevt mi jih je prekinil, in potem sem hočeš nočeš morala naprej ... ponoči napadi, zjutraj strah kako bom zvozila do službe ... v službi kako bom prestala dan ... vožnja domov itd. toliko da boš imela predstavo, da nisem imela nekaj rahlega.

IN NATO SEM PRIŠLA DO SPOZNANJA DA MOREM NEKAJ NA SEBI NAREDITI, v tej smeri, da raziščem svoje otroštvo, težko je sam, napredovanje je počasno a gre skozi ... kaj me je takrat plašilo, kaj mi je manjkalo, kaj me moti pri mami, očetu ... kaj me moti pri drugih, sebi, kaj bi rada ...

totalna analiza ... bolečine ... jok ... spet panika, in kasneje olajšanje ... tako se je ponavljalo a vedno v manjši obliki ... pa tudi danes če še kaj takšnega podoživim si rečem O TO PA POZNAM, kaj naj naredi ta panika in to stanje z mano kaj hoče, ne da se mi več z njo ukvarjati, to sem prestopila, čeprav poznaš občutke a ne? in gre in tudi moja pozaba z njo vred ...


NE BOJ SE ŠE ENKRAT, SPOMNI SE MOJIH BESED, NIČ HUDEGA TI NE BO.

ZAČNI DELATI NA SEBI.

Hvala vse za tolažbo. Danes sem spet anksiozna, sam zdaj mam druge fleše in seveda druge telesne simptome :) Sam folk, jst k sm OK, kar pozabim na to sranje in pol pa pride kot bumerang. Mate prav, zdi se mi, da je pač edino da sprejmeš ta feeling in mu rečeš: OK, moj si. Tudi to je del mene. Jaz ga vedno skušam odrivat, čeprav se situacijam nikoli ne izogibam. K me nabolj fleša grem tud u veliko družbo, čeprav mi prav nič ne paša. Tolk preveč si želim notranji mir, da ga res ne morem najti. Zdaj že razmišljam o tem, da je mogoče se met preveč fajn meni tuje in si moram mal stvari zakomplicirat. Mi je bolj znano, al kaj?!?Ta anksa je res eno zakomplicirano sranje.

Mdej, jaz raziskujem kompletno moje življenje. V sanjah se mi prikazujejo odlomki iz mojega zgodnjega otroštva in dalje. Prav čutim, kako sem bila takrat tesnobna. Dosti stvari sem že ugotovila, a odkrivajo se nove. Ni in jih ni konca. Ne morem verjet, kolk stvari sem potlačila. Preveč. Upajmo, da se bom kdaj soočila z njimi v celoti al pa vsaj delno.

živjo folk,sem prišla iz dopusta,jemljem dominor 10 dan,sem skoraj v redu,vendar se mi je en dan kar naenkrat spet nekaj pojavilo,me je kar zvilo,pa sem si rekla,ne boš me ne bom se bala,sam najbrž samo z dominorjem ne bo šlo,to mi je padlo na pamet najprej da bo treba k psihiatru,pa najbrž ta prave ad.sej mam seroxat ma se ga ne upam jemat,ker je tolk stranskih učinkov.a so kaki ad brez toliko stranskih učinkov?lp vsem

Vsi Ad-ji imajo stranske učinke. Pa ne samo Ad-ji, ampak vsa zdravila. Nekateri jih z lahkoto prenašajo, nekateri težje, odvisno od posameznika.
Ko sem jaz začela z njimi , je bilo postopoma, imela sem vse stranske učinke, ampak je šlo mimo in če zdaj pomislim, niti ni bilo tako zelo hudo. Največ sem se potila in imela non stop suha usta, pa zaspana sem bila. Kar je pisalo v navodilih, tako je tudi bilo. Ampak, ko so minili, sem bila pa prerojena :oki:

Moja izkušnja je pa malo drugačna s temi padci. Začelo se je z razbijanjem srca, ko sem po nekaj mesecih to že čisto premagala, saj sem vsakič, ko mi je bilo srce, to sprejela mirno, da je pač to tesnoba, se mi je zgodilo, z nekim čudnim občutkom v glavi. Spet groza, tesnoba in strah. Glavo mi bo razneslo, imam tumor na možganih.... No nekako to mine, nekaj časa vse vredu, in ponovno totalna slabost, siljenje na bruhanje...premagamo še to. Zadnji teden pa je najhujši od vseh, občutek da bom padla skupaj... Ta je do sedaj od vseh najhujši, saj vse ostalo sem še lahko nekako kontrolirala, ampak upam da bo tudi to minilio. Zamenjam za srčni utrip 160 kadarkoli:))) Imate tudi vi izkušnje z različnimi simptomi?

Ja tud meni se menjajo simptomi. Zdaj mam naprimer občutek zategnjenosti mišic pod brado, pa da me kdo za grlo stiska. Jebemtiš, kako neprijetno. Prej sem mela bruhanje, še prej pa tiščanje v prsih....itd. Tako, da menjavanje simptomov je hard prisotno. Sem pa zadnji mesec bolj drek v primerjavi s prej pol leta. V primerjavi s prvimi meseci pa bolje.Tako pač to je.Me daje bolj anksa kot depra, na začetku pa me je bolj depra kot anksa.

lp vsem