FORUM Nebojse.si

pozdravljeni!sem nova na forumu,zadnje čase sem vas brala.ne vem kaj se je zgodilo z mano,amapak kar naenkrat sem postala utrujena,brez volje,jokava.imam odgovorno službo,otroka starega 3leta,in moža,ki prise šele zvečer tako da se sploh ne vidimo dosti.
zadnje čase opažam se prisilne misli,in tega me je tako groza,da ne bom znorela,imam tudi drisko že dolgo,ne spim...in končno sem šla k zdravnici,povedala sem ji da mislim da sem v depresiji,rekla je da zgleda da ja,dala mi je nekaj proti driski,in čez en teden naj pridem da mi vzamejo kri,potem pa bomo videli ,če sem v depresiji in mi bo dala zdravila.še vedno delam,doma vse opravljam,le ti občutki panike so neznosni.kako naj si pomagam sam sedaj ko še ne vem kaj mi je?bila sem pri eni zeliščarki,in mi je dala zelišča za pomirjanje,povedala sem tudi svoji zdravnici,vendar je rekla,naj ne pijem tega,da to ni toliko raziskano in naj raje grem na sprehod.
zdaj ko vas berem ,se mi zdi da je še dolga pot do ozdravitve,rada bi se počutila spet normalno,vesela,optimistična.
lp

Draga Vpv....veliko breme imaš: odgovorna služba, majhen otrok in sama za vse doma (sklepam ker mož pride šele zvečer)...vse se nabere, kup manjših nezadovoljstev...in pride žalost, črnogledost, strahovi, depresivno počutje...nevrološko gledano se poruši kemično ravnovesje neurotransmiterjev v možganih.
primanjkuje npr. serotonina..to vpliva na nespečost, na žalost...pojavljao se tesnobe, lahko panični napadi itd..

Se kdaj vprašaš kje si TI, imaš kdaj čas samo ZASE???
Počneš kaj kar te veseli, sprosti, vzradosti, nasmeji...?

Iz lastne izkušnje ti povem, da ni lahko ko se zaveš, da si pozabil nase.
Sama imam 4 otroke, moža ki ga razen ponoči večinoma ni bilo doma, in svoje delo, k je samostojen poklic. Počasi izgoriš, pregoriš, preveč se razdajaš in premalo prejemaš. Zapreš se pred svetom in dnevi postajajo enaki dnevu...

Splošni zdravniki večinoma niso dobro podkovani v psihopatologiji...
zato bi ti priporočila obisk psihiatra (zdravnik ki ti lahko predpiše tudi zdravila, npr. antidepresive),
hkrato pa obiskovanje psihoterapije...to je zdravljenja sebe, spoznavanja sebe in svojih vzorcev.....skozi pogovor. Brez slednjega niti tablete niso čudežna rešitev za srečo in zadovoljstvo.

Spoznati sebe, svoje resnične potrebe, želje in začet živeti v skladu s tem.
Imeti čas za redno sproščanje telesa in duha....
Poiskati dejavnosti kjer si boš polnila baterije.
Pogledat kakšno partnerstvo imaš..je osrečujoče, je enakopravno, si to kar si...

Morda se ti vlečejo še kakšne prejšnje stiske..od mladosti, otroštva,
lahko pa ne..to vse se predela z psihoterapevtom...odkrije se kje nas nekaj
bremza v nas..kakšna vcepljena prepričanja imamo o sebi, svetu...

Zdravila na bazi zelišč niso kar povprek nevarna.
Šentjanževka ali Bahkove kapljice so zelo znani rastlinski pripravki proti depresiji.
Seveda pa ne gredo skupaj z jemanjem nekaterih zdravil (antidepresiv in Šentjanževk ane gresta vkup).

Dobrodošla med nas  :rozicodam:

Aslan je vse povedala. Preveč vsega si se nakopala. Nihče ni neuničljiv in vsemogoč. :ne: :ne: :ne:

Samo dobrodošlico ti še zaželim. :rozicodam:


P.S. Ja...DA se zmagati, če prav nekaj časa traja. Težko je spremeniti vstaljene vzorce. Pogovor s strokovno osebo vsekakor pomaga. :oki:

vpv, lepo pozdravljena tudi v mojem imenu.


Vse simptome, ki si jih napisala, večina tu na forumu predobro pozna. To so simptomi depresije, ki se je človek, ko zanjo zboli, največkrat sploh ne zaveda. Zdravniki jih potem pošiljajo na razne preiskave, pa ne morejo odkriti nobenega fizičnega vzroka, ko gre za depresijo.

Depresija je ozdravljiva. Potrebno pa je veliko dela na sebi. Za začetek ti svetujem obisk psihoterapevta oziroma psihiatra. Vpv, ne boš znorela, prisilne misli so zelo zelo hude, poznam to, pa tudi fizična utrujenost, pobitost, žalost..., vendar pa z antidepresivi, delu na sebi - to pa pomeni, pridobivanju na samospoštovanju, imeti rad sebe, skratka, da se prebroditi in krotiti depro. Ni pa ne čez noč. Kar traja, po par mesecev ali pa let.  Vendar se da.

Kako pa mož. Si se o svojih občutkih kaj pogovorila z njim in ali te razume?

Čimprej poišči strokovno pomoč, da se ti trenutno stanje ne bo še poslabševalo. Pa še piši. S pisanjem izliješ strahove in tegobe iz sebe.

objem :rozicodam:
nenci

dobrodošla med nami  :rozicodam:

Evo, tudi jaz sem na tak način pregorela, sice po 11 letih. Vse za otroka, da bo vse pošlihtano,
da bo mož pozno zvečer dobil večerjo. Zase nič, samo prisilne misli, kaj vse moram ponarediti,
pa mi včasih ne uspe, ker otrok hoče svoje.
Ženska, pojdi k psihiatru, dal ti bo zdravila, potem se probaj umiriti, nato pa si vzami še čas zase.
Če ne drugače, vsaj tako, da se za nekaj minut usedeš, izsiliš, da te pustijo pri miru, rečeš, da se
moraš malo spočit, in ta čas ne misli na nič, ampak samo srkaj zrak, glej v nebo ali počni karkoli,
kar te umirja. In takega sistema se loti čimprej, da ne boš čisto do konca kapitulirala.
Drži se. Oliva

hvala vsem za odgovore,če ne bi bilo interneta,ne bi vedela da te bolezni obstajajo,in bi mislila,da sem res do konca zmešana in da mi ni pomoči.najhuje so te prisilne misli,to je taka groza,kar vročina me potem oblije in prime strah panika,groza.zanima me zakaj pride sploh do prisilnih misli,a si to sam delam?tega me je najbolj groza.lp vsem in hvala za odgovore.počivat sem že začela,radio sem si prižgala da ne mislim preveč.

več o vsiljivih mislih najdeš v rubriki OKM http://www.nebojse.si/Forum/index.php?board=18.0

dobrodošla tudi z moje strani :rozicodam: