FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

imela sem lepo otroštvo, ljubeče starše, začelo se je pa po faksu vedno sem bila sama, za fante sem bila nezanimiva, pri 30 sem si končno našla fanta, ki je bil prvi dve leti izredno ljubeč in skrben (bila sem srečna, na vrhu svojih moči), po štirih letih pa kot sam pravi se je naveličal, kljub temu sem ostala z njim še pet let. V tem času sem zbolela za anksioznostjo, ki se je med drugim kazala tudi v paničnih napadih. Velike zahteve v službi in nenehno nezadovoljstvo partnerja z mojim načinom oblačenja, z mojo frizuro - sploh z mojo zunanjostjo (prva leta to ni bil problem), potem njegova neodločenost - dopoldne sva se zmenila tako - popoldne si je že premislil...ma boljše, da sploh ne pišem kaj se je dogajalo...Bila sem popolnoma sama brez sorodnikov brez prijateljev, v njegovem domačem kraju in to 200 km vstran od mojih...ker zgledam dokaj povprečno in si ne bi več našla partnerja, ker sem s partnerjem preživljala tudi lepe stvari, ker sem si tako želela otrok, ker se v domači kraj nisem mogla in nisem hotela vrniti sem vztrajala v tem bolanem odnosu...in na koncu zbolela...

Moje veze je zdaj konec, ostala sem sama pri 40, brez otrok, 200 km oddaljena od svojih sorodnikov.
Še nikoli v življenju se nisem počutila tako osamljeno, tako vrženo v ta svet...
Zdaj, ko vam pišem sem se povsem umaknila, iz hiše več ne grem, počutim se varno med štirimi stenami, v mene se je naselil nek mir, ker mi ni treba iti ven in ljudem povedati mojo zgodbo in ker vem, da lahko to svoje življenje kadarkoli končam...jočem pa ne za vezo, ampak nad bednostjo svojega življenja - brez partnerja, brez otrok pri 40 letih in kmalu še brez službe...za soljudi v domači vasi je moje življenje ena sama polomija...zato sem tudi izolirana...

če sem prej občutila hudo tesnobo je zadnje dneve več ne občutim, temveč le še eno pričakovanje, da se bo ta mora končala. Postajam brezvoljna, brez energije, tolažim se s tem, da je pač treba še teh 20 let pregurati preden umrem, saj upam, da bom umrla tam okrogih 60 ali pa celo prej... Sem še normalna?
Saj sploh ne vem zakaj vam pišem....

Še si normalna. In tudi ostala boš normalna. Samo vržena si v situacijo v kateri se trenutno ne znajdeš. Druge možnosti nimaš, kot, da začneš na novo. Še imaš čas...le voljo in samozavest boš morala pridobiti.
Koristil bi ti razgovor z strokovno usposobljeno osebo (psihologom, psihoterapevtom).
Da drugega partnerja ne boš dobila, ker si povprečna, kaže na tvojo slabo samopodobo. Če si ga prvič, ga boš tudi drugič. Ampak to ni prioriteta. Prioriteta si TI. Da se spet postaviš na noge in naučiš živeti za začetek SAMA.
Samo obupat ne. Veliko ljudi začenja na novo še dosti pozneje.

Srečno Ula. :rozicodam:

Uta, ne obupaj! Vem,  da se ti zdi nemogoče, ampak poskušaj na svojo trenutno situacijo gledat kot na novo možnost. Za vsakim dežjem vedno posije sonce, in tako za črnimi dnevi vedno pidejo tudi svetli. Samo včasih se znajdemo v taki situaciji, ko mislimo da je nemogoče, da bomo sploh še kdaj občutili srečo.
Tako kot ti je napisala Alex, pogovor s strokovno usposobljeno osebo bi bil več kot dobrodošel v tvoji situaciji. predvsem, ker pišeš da se boriš z anksioznostjo.
Držim pesti zate  :rozicodam:

Veš kaj, Uta....saj ne vem, naj te pobožam ali naderem....
Ok.. nisi dobro!! To je dejstvo... sama si.. tudi to je dejstvo.... povprečna si (??)... recimo, da je dejstvo... Ampak: misliti na bedno življenje pri 40!!!
Jaz sem ostala sama pri 44... SAMA! Brez sorodnikov; zaradi smrti so me zapustili še prijatelji, saj preprosto niso vedeli več, kako mi naj pristopijo in kako ravnajo! Zdaj sem 47 in ZAČENJAM NA NOVO. Tudi sem sama (za začetek se še vedno učim biti sama sebi zadosti in zadovoljna v svoji družbi), tudi sem povprečna (hm... že dokaj okrogla!!!!!) in tudi sem pravkar ostala brez službe! Kdo me bo živel, kdo podpiral v samotnih nočeh, kdo vlival upanje???
Na prvem mestu SAMA sebi. In (naj se še tako čudno sliši) moja psička, ki je tudi že veteranka. V trenutkih žalosti, osamljenosti in negativnih misli, je ona moj Apaurin. Daje mi voljo, odvrača negativne misli in ona mene vodi ven iz hiše. Če sem žalostna se stisne k meni..kakšna pripadnost!

AMPAK: ne bom ostala sama! Preveč tega je še, kar lahko nekomu dam, preveč spoznanj v tem času, ki jih želim uporabiti v naslednji vezi! In delam na tem!
Vsak od nas je ENKRATEN in NEPONOVLJIV! Tudi ti! Življenje je zaklad; naš zaklad in verjemi, da so bedni samo drobceni trenutki!
In še to samo včasih. Sama definitivno ne pustim, da ne bi čutila pihanja vetra, vonja akacije, valjanja po snegu in opazovanja zasneženih smrek v zimi...
Ne, tega ne bom zapustila... to hočem deliti!
Daj, pridruži se nam, se bomo pa iz "dreka" vlekli skupaj....
 :plesalec:

aja?  ??? ... ja, torej, poznam kar precej povprečnežev, ki so v paru....


kako to misliš?


da bi se pa bliže preselila, pa ne?

hvala vam za odgovore, spodbude...

saj vem, da moram novonastalo situacijo reševati po korakih, najprej bi se rada preselila domov k mami, žal pa ne najdem službe...in zato se vrtim in vrtim na istem mestu....

seveda bi bilo dobro ce bi najprej zacela menjati vzorce v glavi ki so ti jih vcepljali drugi
-moras imeti moza pri 40
-moras imeti otroke
-moras imeti svojo hiso...
ko se enkrat tega znebis, je zivljenje mnogo lazje, zacnes delati stvari, ki zanimajo tebe, ne obremenjujes se s tem koliko si stara in kaj bi v tem casu morala ze imeti ampak zivis svoje zivljenje kakor tebi pac pase.

Nov začetek, UTA, nov začetek... sama s sabo, ne oziraj se na preteklost, tvojega življenja še zdaleč ni konec... začni graditi novo življenje in ne oziraj se na nikogar, le nase  :pomezik:

ja, sedaj imaš pravi čas za nov začetek. Preberi odgovor od zale večkrat, v hudih stiskah smo povprečneži, pa tisti nadpovprečni, pa tudi "nadnadpovprečni".  Vsak se lahko znajde v podobni situaciji. To pa je priložnost, za nov začetek. Saj ni treba kar čez noč. Če si se odločila nazaj k mami, imej to za priuriteto, počasi v tisti bližini išči službo. Pusti času, naj dela zate. Ne zapiraj se, pojdi na sprehod, tudi če sama, narava je pravi antidepresiv.
Že, če si samo zunaj, srečaš znance, poklepetaš, greš na kavo, prebrskaj na forumu prispevke o skupinah za samopomoč, videla boš, da nisi sama. Da so se odnosi s partnerjem ohladili, še ni razlog za čakanje na smrt. A sploh veš, kakšna vrsta bi že bila. Ha, jaz bi mogla bit pol tut tam.

Ha, pa ne bom. Rajš grem na skupino za samopomoč, tam sem spoznala prijatelje, ki jih lahko pokličem, gremo na kavo, tudi na skupne izlete. Novo vezo pa ne bom izkala z glavo čez zid. Naj mi pride sama naproti. Pa jih štejem kar nekaj več kot ti.

le pogumno naprej. Jaz v tvojem trenutnem stanju slutim le priložnost. Potrtost te bo zapustila, ko boš odklenila vrata prihodnosti.

pa srečno

Hvala vam za spodbudne besede...
imam še eno vprašanje imate kakšen nasvet, kak trik kako ublažiti neznosno tiščanje v prsih?

Zadnjič sem bila v hribih, počutila sem se dobro, ko je iznenada začelo tako tiščati v prsih, da sem komaj prišla nazaj.

Vem, da gre za tesnobo...ne pa kakšne druge težave

Poskusi čustva sprostit, izrazit; jok, jezo,...
..to zna pomagat...