FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

tudi jaz že kar nekaj časa prebiram ta vaš forum in danes mi je res hudo in imam občutek, da se ne bom več nikoli pobrala, pa sem se odločila, da vam opišem mojo situacijo...samo po pravici ne vem kje naj zacnem...ali pri mojem otroštvu, kjer verjetno leži jedro mojih problemov al pa trenutna situacija, ki me spreminja v žalostno, nedružabno, tečno in ne vem še kako vse osebo.
stara sem 28 let in nikoli še nisem bila tako čustveno izgubljena..Pred nekaj dnevi sem končala zvezo z mojim fantom, s katerim sva bila skoraj 3 leta skupaj, ampak me je zadnje leto le izkoriščal, ni se menil za mene, drugim je govoril, da me ima samo še za cez noč ( to sem zvedela po tem, ko sem prekinila stike)..v glavnem mislim, da me je že zdavnaj nehal ljubit, ampak mu zaradi ugodja verjetno ni bilo za it...kakorkoli tisočkrat sem ga skušala priklicat nazaj, tisto osebo, ki sem jo spoznala, ampak ničesar nisem dosegla, razen tega, da sem na koncu izpadla, kot popolna gnjavatorka, ki kr naprej kliče..in pač biti v vezi in kljub temu bit sam, se mi celi čas ni zdelo smiselno, narazen sva tudi šla že nevem koliko krat pa sma vedno in vedno spet pristala skupaj...in mi je obljubil, da se bo potrudil...pa spet isto...zdaj sem se zlomila...nočem več tega, ne zaslužim si tega, da se nekdo obnaša do mene, kot da me ni, pa mi pravi, da je moj partner...
morem pa tudi povedat, da sem se sama v zadnjem letu in pol spremenila, postala sem zelo resna, vcasih sem komaj čakala vikende, da sem se lahko šla zabavat ( vse dokler se nisem zresnila in vzela najino vezo resno, je norel za mano in bil pripravljen za mene naredit vse) in ko sem potem jaz videla hey sej ta pa resno misli in res te ljubi, sem se zacela predajat in potem je šlo vse samo še navzdol...
joj moj prispevek nima ne repa ne glave, verjetno zato ker imam tudi v glavi takšen kaos..da preidem na moj trenuten problem...jutro...ni mi problem zaspat, ampak vsako jutro se zbudim tako žalostna, da mi solze tečejo kr same od sebe,če nebi imela službe bi celi dan preživela doma, enostavno nimam volje do ničesar..včasih mi je bila družba vse, zdaj mi paše bit le doma...no v glavnem nisem več za nikamor in tudi samozavest mi je padla nekam v brezno...želim si, da bi me nehalo stiskat v želodcu, imam trenutke, ko me tako stisne, da morem bruhat, apetita nimam nic...

tu sem in prosim za nasvet, pomoč...

lp

nasvet...

tole s fantom je pika na i, kot sama praviš, so izvori v otroštvu. Trenutno situacija je pa le povod, da je sedaj vse skup izbruhnilo na površje.

Jaz osebno bi se obrnila na osebnega zdravnika, poiskala bi si psihoterapevta in začela korak po koraku spreminjat vzorce, spreminjat sebe, se naučit cenit sebe, ... So tudi skupine za samopomoč (meni osebno so zelo pomagale), pomaga tudi gibanje, ...

Skratka, vse tole
je treba začet zdravit  :rozicodam:

Najprej čestitke za pogum, da si odšla stran od takega bedaka ... nekateri niso sposobni takega koraka, zato se moraš zavedat, kako pogumna si in kako se ceniš in veš, da si zaslužiš boljše. Že tu si na pol poti .... ja druga polovica je pa pred tabo - ustvariti si zopet nov svet v katerem boš zopet srečna.

Posledice, ki jih doživljaš zjutraj, so vsekakor celjenje rane, ki se je ravnokar odprla in se zelooooo počasi celi. Ampak važno je, da veš, da se BO pocelila. Ker vedno pridejo novi ljudje, krog se obrne itd.

Sedaj je bolj pametno kot da sediš doma, da poskušaš it ven v naravo, iti v družbo svojih najboljših kolegov, ki te bodo razumeli in te potolažili. Če boš doma sama s sabo, boš stvari samo premlevala in boš na koncu lahko naredila še kakšno tako neumnost, da boš hotla fanta nazaj. Mogoče pride v potev kaka jutranja meditacija, ki ti bo pomagala čez slabost in ti dala busta za nov dan.

Vsekakor ni vse izgubljeno! Drži se!

LiL

Meni osebno se zdi zelo smešno, kako takoj predlagamo, da že ob najmanjši slabosti in prebolevanju zveze svetujemo obisk zdravnika .... a smo res že čisto patološka družba, ki ni več odporna na trohico stresa v našem življenju .... mislimo, da naši predniki niso doživljali takega stresa, ko so bili v isti situaciji???? ampak oni niso šli k zdravniku, terapevtu ....

jst mislim, da je terapija vredu, če si res ne moreš več sam pomagat, če pa je situacija samo začansa se ne rabi terapevta ..... naši terapevti so včasih lahko že samo naši prijatelji, ki nam pomagajo prebrodit trenutne težave. In NE vsak NE rabi terapevta!!!

na podlagi tega, Lildevil,


je moj nasvet tak, kot je...

Dobrodošla na forum totalylost.

Ja...jutra so najhuša, še sploh če si navajen, da se nekdo budi s tabo.

Tvoj najbrž še ni pripravljen na resno zvezo. Prestrašilo ga je vse skupaj. Obveze in odgovorno življenje. Saj praviš, da je zveza šla dol odkar si se zresnila in zaželela družino, dom.

Ne vem kaj svetovati, razen, da počakaj. Čas prinese marsikateri odgovor...pa tudi olajšanje. Predvsem pa si vzemi čas zase. Ne za vaju dva...ZASE.  Delaj tisto za kar nisi imela čas prej.
Če pa boš videla, da ne zmoreš, pa le poišči strokovno pomoč. Pogovor ti bo vsekakor koristil.

Srečno!

Odlocitev kdo rabi in ne rabi terapevta je NAŠA. Večina nas govori iz lastnih izkušenj in
sam sem leta trpel z tesnobo in strahom od jutra do vecera. Zamudil ogromno.....
Ko me je depra spravila na dno, ni bilo druga ADji in psihoterapija. Sedaj mi je zal da tega nisem
naredil 15 let nazaj, toda nikoli ni prepozno.
Strinjam se z nadnjim postom od Arwen....  :oki:

Ok, mogoče sem preostro napisala zgornji post in ste me narobe razumel .... seveda terapija JA, ampak za ljudi, ki imajo res psihične težave .... verjetno se boste strinjal z mano, da to ni kr vsak.

Pridejo v življenju situacije in obdobja, ko je strah in tesnoba močna, ... ampak za to še ne rabmo psihiatra, psihologa ... je res? al bomo že ob vsaki manjši krizi šli k zdravniku?

Samo to sem se v bistvu spraševala, kam vse to pelje? Vsak človek se ob kriznih obdobjih počuti in ima "znake" depresije in je na tleh itd. oremleva preteklist, iz kje vse to izvira. V bistvu zaradi tega pozabi na to kako si lahko pomagamo samo sami, seveda če so to travme se pa strinjam terapija absolutno.

Mogoče sem post preveč vzela na ta način, da je vedno več tega, da smo ob izgubi partnerja preveč na tleh in očitno ne znamo več živeti sami ... in zato takoj zavijemo k najbližjemu terapevtu.

Da ne bo pomote, nisem hotla nič slabega.

se abolutno strinjam s tabo in bi ne napisala, kot sem, če mi pač v oči ne bi skočilo že navedeno
.. sem se spomnila nase-  ko je tista pika na i bila pri meni, sem mrzlično tuhtala, kako vozel narest.. to je vse

hvala lepa vsem za odgovore, kar se tiče terapije se že kar nekaj časa odločam in mislim, da bom danes resnično naredila tale korak..predlog kakega dobrega terapevta v mb bi mi prišel prav...
pa da pojasnim stvari iz mojega otroštva...zrastla sem pri babici in njenem partnerju in ona je razen tega, da je izjemno avtoritativna oseba je bila do mene vedno zelo dobra in še danes je!!po drugi strani pa je tako, da očeta nimam, ker je umrl le mesec po mojem rojstvu ampak glede nato, da ga nikoli nisem poznala mi to ni predstavljalo nekega problema..moja mama pa živi v tujini in kot otrok mislim, da sem doživljala travme ravno zaradi tega, ker sem jo videla le 1-2 na leto in slovo od nje je bilo vedno zelo mučno---ne znam spustit, zato prebiram vas forum in imam obcutek, da sem odvisna od odnosov..
strah pred tem, da bom sama je velik in obcutek, da sem nekdo šele, ko imam nekoga ob sebi je vedno prisoten, pa čeprav ni bilo vedno tako!!!ne vem kaj se je zgodilo z mano..ne poznam se vec!!

jp, glede na podane informacije, ki si jih napisala o vezi, ki si jo imela, bi rekla, da je res tako. In zelo pametno, da si vezo prekinila  :clap: in sedaj štartaš od začetka, skušaš nekako v sebi zapolniti manjkajoče vrzeli, se naučiti, imeti sebe rada.... in potem bo naslednja veza zagotovo bogatejša, lepša, polnejša  :oki:

poskušam mislit pozitivno, ljudje okoli mene mi pravijo, da se za brezveze sekiram, ker ni vreden...imam prijatelje, katerim ni vseeno in sem jim zelo hvaležna...v naravo hodim že samo iz tega razloga, ker imam psa in njega ne zanima kako je moje počutje oz.kakšno je vreme...nisem se predala še...samo energije mi zmanjkuje...imam blazno potrebo po spanju...tudi, ko sem v družbi sem nemirna in si želim samo domov!
po pravici povem, ko sem se nekaj dni nazaj, takrat, ko sem se potem odločila za zadnji korak, začela zavedat v kako bolni vezi vstrajam, samo zato, da nisem sama...sem se zgrozila nad sabo in kljub bolečini naredila korak..nočem več bolnih zvez ( ta ni bila edina )..sem v nekem začaranem krogu in si želim ven!!

 :oki: in to je prvi korak k izboljšanju!



pravilno  :pomezik: in super  :clap: (ja, tudi moj kuža se nič kaj name ne ozira, on ima svoje potrebe)



in to je pri meni nakazovalo na depresijo...

če ima kdo kakšen predlog za psihoterapevta v mb bi bila zelo hvaležna...

Poskusi pri psihoterapevt Milenku Kovačeviču. Bil je na naši skupini za samopomoč, pa tudi
nekaj DAMovcev hodi k njemu. Pogumno......to da se odlocis da rabis pomoc je najhujsi in ob
enem najvecji korak. Potem gre lahko samo se na bolje, seveda pa je odvisno od terapevta
in predvsem nas ,koliko smo pridni in vstrajni. Jaz sem ze velikrat vrgel pusko v koruzo,
samo sem jo sel potem nazaj iskat  :pomezik:

Lost ima prav popolnoma izgubljena. :oki:

Nekam znano se sliši...heheheheeeeee...glavno, da je puška ostala v koruzi. :sesmejem:

hoj,
jaz sem hodila dr. Židaniku v Mb (zelo blizu železniške postaje). Sama sem bila res zelo zadovoljna z njim in so mi terapije pri njem ful pomagale prebrodit krize. Čakalna doba je pa... vedno. :kiselnasmeh:
Terapije/pogovor imaš cca 1x na mesec, lahko tud pogosteje kakšno obdobje, če jih potrebuješ.

Lp, soncnica

Totalylost, sem doživela zelo podobno zgodbo.

Najprej tekel za mano, potem sva se imela ful lepo, na koncu se je vse fejst zjebalo (in ja, tudi meni je rekel podobno kot tebi).

Meni je zdej hecno, ko gledam nazaj in sem takrat slišala - saj ti nič ni, saj se ni vredno sekirat itd.
Js sem v takem prepričanju živela dolgo, in porabila par let, da sem si šele priznala - ej, fak, prizadelo me je. Ful. In mi je vse skupaj prebilo ven.
In porabila še kakšno leto, da sem resnično dojela, da sem z njim odigrala iste vloge, kot sem jih spremljala doma (on je bil tak kot moj fotr, js pa kot moja mama).
In še kakšno leto dojemanja, da ni nič narobe z mano. Samo v življenju sem bila ranjena z vseh koncev (starši, sorodniki in potem še ljubav), in da bom končno mogla sama seb zafilat praznino, ki je ob vsem tem nastala (plus samopodoba, vrednost, varnost ipd.)

Aja :)
Pa sčasoma se naučiš, da ljubezni ne smeš enačiti z altruizmom (da za človeka narediš vse in ga ljubiš neskončno, veliko bolj kot sebe ipd.). Zveza je veliko bolj realna kot se zdi. Postavljanje sebe na prvo mesto, pa zavedanje, da nista eno, pa kdaj fejst pokazat svoj ego in iti mal po svoje, da ne postaneš samoumevna in še in še... 

p.s. hecno, ravno včeraj oz. danes ponoči sem se spomnila na tega mojega bivšega in razmišljala o tem, kar je bilo. in danes berem tole, kar pišeš ti :)  (v naključja ne verjamem :) )

in kako si se znebila teh bremen??ja tudi mene je prizadelo, predvsem to, da lahko nekdo nekomu laže, da še ima čustva...že tako je težko sprejeti, če partner ne čuti več to kar je...na tak način nekoga izkoriščat pa se mi zdi podlo..in ne razumem kaj sem takega naredila!!!zdaj pa vem le to, da zelim bit srecna sama, rada bi si spet pridobila svojo staro samozavest..kako to, da se ne najdem vec se sprasujem, kako do vec samozavesti in kako se znebis tega cudnega obcutka v zelodcu??

To, da iščemo pomoč pri zdravnikih, ni odsev pomehkuženosti, ampak tega, da kot družba postajamo tudi navzven taki, kot smo v notranjosti.
Borci v vojnah so morali biti hrabri. Mi ne rabimo biti borci. Lahko smo ranljivi in to pokažemo.

imam eno vprasanje...trenutno se dosti ukvarjam sama s sabo..in se sprasujem a je mozno, da zaradi straha, da ne bom razocarala moje stare mame ( kar se nehote seveda tudi dogaja ), da me to ovira pri tem, da bi normalno zadihala??a je to noro vprasanje...ne vem...ampak zaradi tega straha ji ne morem povedat, da sem resnicno nesrecna, da sem v luknji in da jo rabim...pa me je strah, da me bo imela za sibko in nezrelo in nesposobno se spopadat z zivljenjem..ona je zenska, ki si je v svojem zivljenju vse sama ustvarila..izhaja iz revne druzine, ampak s svojo voljo in mocjo si je ustvarila, da ima danes vse to kar ima...jaz pa sem vedno v njeni senci....in imam obcutek, da nikoli ne bom tako dobra in mocna itd., da bo ona zadovoljna!!!pa ne me narobe razumet...ona je clovek, ki mi pomeni najvec na svetu in ravno zaradi tega je nocem razocarat....zdaj, ko to pisem mi lijejo solze v potoku...

Ja tukaj je zanka....
To nisi TI....želiš le ustreči pričakovanjem drugih...ne živiš svoje življenje.
Ne upaš si bit to kar si, tiščiš resnična čustva v sebi, bojiš se bit neuspešna.
Kaj pa je uspešnost?
Kej je biti srečen?
Je bolj pomemben materialni svet šole, dobrin ali notranji mir v duši?

Moj nasvet je takle:
bodi taka k si, iskrena, povej babici kaj te muči, povej ji OBČUTKE, MISLI...
POGOVARJAJTA SE...o tebi, o njej, o pričakovanjih, o padcih v življenju...
O tem kako imeti voljo, kje najti smisel...kaj v življenju res šteje...

Jest staršem nisem kazala ranljive plati in smo imeli zanič odnose.
Ko sem spremenila sebe in se pokazala tako k sem so odnosi izjemno izboljšani.
Zdaj me lahko razumejo kaj čutim, mislim,želim...
Prej pa so mi pripisovali lastnosti ki so bile v skladu z njihovimi prepričanji.

Se ne.  :happy: Veš, hecno je, kako ljudje po končani zvezi hitimo in želimo prebolet. Po možnosti še isto sekudno. In ko že tista začetna faza mine, te kr tko z lepega zvije in dojameš, da si ga mela fejst rada in te je fejst prizadel in da stvari ne bojo kr tko zginle. Če bi imela tok volje, bi si pustila, da bi si po vsaki končani zvezi rekla - ej, ja ljubila sem ga, prizadel me je, in zdej bom travmirala.  :happy:  Pa se mi vedno tko mudi, da potem ene rane za vedno ostanejo znotraj mene.

Potreben je čas. Pa tud čas še zdaleč ne celi vseh ran. "with every goodbye you learn" al kako že pravi tista pesem. Z vsako zvezo se zraven vedno bolj naučiš kolk je res pomembno poskrbet zase, za svoje potrebe in svoje želje. In s tem tud bolečine počas niso več pomembne.

Drži se & še veliko ljubezni v življenju  :rozicodam:

kar čutiš je verjela ali ne ..normalno....
leto in pol nazaj sem prekinila skoraj 5 letno zvezo...če sedaj pogledam nazaj se sploh ne spoznam...obnašala in počutila sem se kot da mi je nekdo umrl...bila sem popolnoma neutolažljiva...
in toliko napolnjena z žalostjo da me je že vse bolelo...jokala sem po ure in ure..histerično...

če nardimo časovni preskok....življenje je šlo naprej..nove osebe so prišle v moje življenje...življenje ni bilo nikoli tako lepo kot je sedaj ...in jaz nikoli tako močna..težko je verjeti koliko se obrne v manj kot dveh letih...takrat ne bi verjela...
ampak tudi zate se bo!
sem oseba ki se zelo težko zaljubi..in zelo zbirčna...
pa je uspelo...
naj omenim da sm v času razpadanja moje zveze bila tudi na antidepresivih...s katerimi sem zdravila moje panične napade..hude panične napade...vse se je zgodilo takrat naenkrat...zdej pa je vse to za mano...in življenje je spet čudovito...

ogromno dela na sebi..in svojih mislih...nisi sama ..nikoli.