FORUM Nebojse.si

Slabo razpoloženje, pomanjkanje navdušenja, elana in optimizma, nenadna dalj časa trajajoča pobitost, žalost in melanholija - počutje, značilno za temačno zimsko obdobje, ki spremlja precejšen del ljudi skozi turobne jesenske in zimske mesece, se nemalokrat pojavlja tudi poleti. Poznavalci razmer ga pripisujejo pomanjkanju sprostitve in razbremenitve - počitniški napetosti in stresu.

Povezava do članka tukaj ---->>> (http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=536&Itemid=2)

Tako sem mislil tudi jaz. No ja, dopolnilno sta kar koristna.

Sm prebrala cel članek...

Precej ozko gledano... in tud mal zavajajoče... biti sam ne pomeni vedno tud biti osamljen in zraven tega je lahko okoli tebe veliko ljudi, pa si še vedno osamljen sredi množice... lahko te družba in šport za nekaj časa zamotita, sam ne rešita ničesar...

Redna telesna vadba ima v možganih identičen učinek kot antidepresivi, dolgoročno pa celo boljšega:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10547175?dopt=Abstract
'To assess the effectiveness of an aerobic exercise program compared with standard medication (ie, antidepressants) for treatment of MDD in older patients, we conducted a 16-week randomized controlled trial. METHODS: One hundred fifty-six men and women with MDD (age, > or = 50 years) were assigned randomly to a program of aerobic exercise, antidepressants (sertraline hydrochloride), or combined exercise and medication. ... Secondary outcome measures included aerobic capacity, life satisfaction, self-esteem, anxiety, and dysfunctional cognitions. RESULTS: After 16 weeks of treatment, the groups did not differ statistically ... However, patients receiving medication alone exhibited the fastest initial response; among patients receiving combination therapy, those with less severe depressive symptoms initially showed a more rapid response than those with initially more severe depressive symptoms. CONCLUSIONS: An exercise training program may be considered an alternative to antidepressants for treatment of depression in older persons. Although antidepressants may facilitate a more rapid initial therapeutic response than exercise, after 16 weeks of treatment exercise was equally effective in reducing depression among patients with MDD.

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11020092?dopt=Abstract
'The purpose of this study was to assess the status of 156 adult volunteers with major depressive disorder (MDD) 6 months after completion of a study in which they were randomly assigned to a 4-month course of aerobic exercise, sertraline therapy, or a combination of exercise and sertraline. ... Assessments were performed at baseline, after 4 months of treatment, and 6 months after treatment was concluded (ie, after 10 months). RESULTS: After 4 months patients in all three groups exhibited significant improvement; the proportion of remitted participants ... was comparable across the three treatment conditions. After 10 months, however, remitted subjects in the exercise group had significantly lower relapse rates than subjects in the medication group. Exercising on one's own during the follow-up period was associated with a reduced probability of depression diagnosis at the end of that period. CONCLUSIONS: Among individuals with MDD, exercise therapy is feasible and is associated with significant therapeutic benefit, especially if exercise is continued over time.'

Takih študij je še pa še.

Seveda pa je na vsak način neprimerljivo lažje zavleč se v najtemnejši kot, se smilit samemu sebi in brez lastne udeležbe čakat, da bo od zunaj vnešena kemija napravila čudež. Brez zamere.

Plus: depresija je bolezen. Zlomljeno srce in osamljenost pa ne.

Se strinjam z vsemi raziskavami in se strinjam, da je lažje se zvlečt v temen kot in se smislit sebi. Verjamem pa, da je tud lažje se umaknit in it v družbo ali pa športat kot usest se in se "zmenit sam s sabo", ugotovit, kaj in kako, se poslušat, se sprejet...

Se ne strinjam s tem, da je depresija samo bolezen, verjamem, da večina ljudi v svojem življenju izkusi depresivna čustva, občutja, ki pa niso bolezen, ampak so dokaj normalna, pri pač reševanju trenutnih kriz, ki so itak del življenja in takrat se mi zdi smiselno ustavit se, razmislit, se poslušat, veliko bolj kot it športat in se družit ob običajnih brezveznih pogovorih o čevljih in vremenu... sam manjši del ljudi ima res bolezen, žal pa je mnenje, da je depresija tako razširjeno, da že skoraj vsak, ki se kdaj in kdaj počuti depresivnega, misli, da je bolan in da potrebuje antidepresive ali kako drugo obliko zunanje pomoči, ko rabi v resnici samo dojet, kje je trenutno v življenju. Še slabše je, ker tudi psihiatri počnejo isto, vse prehitro predpišejo antidepresive, ampak to je že druga tema....

Taja, saj si napisala isto kot jaz: depresija je bolezen; žalost in potrtost pa sta najbolj normalni čustvi na svetu in nista bolezen. In nista depresivno občutje.

Ja res je, z bistvom v tem, da šport in družabnost nista rešitev za karkoli od teh čustev ali bolezni  :sesmejem: aja pa tud antidepresivi niso, če smo že pri tem...

To pa je odvisno od vsakega posebej, Taja. Od tega, kaj kdo stori in počne za lastno dobro.
Antidepresivi definitivno niso, se strinjam. Tudi če gre za bolezen, niso dovolj.

Brez AD-jev me ni več tu, ampak bi vas verjetno z oblakov dol gledala, brez telesne aktivnosti pa bi bila še zeeeeeeeelooooooo daleč do ozdravitve

Ok, Trina prov, spoštujem tvoje mnenje in kot bi rekli "jogiji al kdo že", pozdravljam sonce v tebi...sama ostajam pri svojem mnenju, ampak uživam z raznolikih mnenjih in upam, da komu postavi take raziskave vsaj pod vprašaj, da ne bo razočaran, če ga "slučajno" šport, družabnost, želišča, tablete, ne bojo "ozdravili"... :sesmejem:

Lep dan še naprej in vse dobro...

Mene bi šport fental..
Ljudje, ki pa se normalno gibljejo, hodijo v družbo, se zabavajo, ustvarjajo, so pa itak zdravi.
Komunikacija, odnosi s soljudmi so pogoj za zdravo življenje, v bistvu čvek, kjer sebe lahko dnevno "preverjaš", kjer se sami odslikavamo...

Prebrala sem članek. Sem mnenja, da telesna aktivnost in gibanje v veliki meri pripomoreta k boljšemu počutju in v boju z depresijo. So pa pomembni tudi drugi dejavniki, kot je način življenja, kako se spopadamo s težavami in naš pozitivni odnos do življenja.


Tukaj pa bi dodala sledeče:
Osamljenost je bolezen vedenja, ki usmerja naše stanje od preživetja, vendar nas ne bi mogla tako zgrabiti, če del našega vedenja ne bi bil že od prej samouničevalen. Zato je potrebno, da poznamo sami sebe.

To pomeni, da se moramo seznaniti s svojimi samouničevalnimi nagnjenji, da odkrijemo od kod prihajajo, zakaj jih še vedno imamo, zakaj jih še vdno uporabljamo in kaj lahko storimo glede njih.

Se prav tole lahko mal obrnem, pa postavim pod vprašaj: vsi k ne športamo in ne socializiramo, smo bolani?
Kaj pa je zdravje? Družba, šport, zabava, čvek, odslikava? Hm ne vem, men ta ideologija pač ni blizu. Še manj pa mišljenje : zdravje, bolezen...

Da je osamljenost bolezen, sm mal skeptična, ampak vse ostalo je pa dobr napisan in se podpišen.... :clap:

Kako to, da se ne družim?
Kako to, da ne športam?

To sta vprašanji, da sam pri sebi ugotovim.

Če je odgovor, da globoko v sebi, v resnici, si tega želim,
pa tega ne počnem, vem, da imam neskladje s samim seboj in da imam težavo s tem.

...potem pa se lahko še naprej se vprašam, kaj so vzroki, oz. kaj me "sili" v to, da se vedem tako v neskladju s samim seboj...

Taja,
ko je človek "bolan", se najpogosteje zaveda kar sam, najsi je ob tem volk samotar ali čveka brez primere.

Družabnost in gibanje kot antidepresiva?
To je isto kot bi reku alkoholiku, naj neha pit in začne športat al pa anoreksičarki, naj za božjo voljo pojé kaj. Itak, da sta "antidepresiva".  :A) Večina človeškega življenja sestoji iz druženja in gibanja. In če se ne družmo in gibamo, običajno spimo. brezvezna tema.  :A)

Yang: tvoj človek je totalno v trpnem položaju. Al ga kej sili, al ga kej premalo sili, al ni v skladju z nečim globoko v sebi, ki ga spet nekam sili, al zakriva, prekriva, razkriva al whatever.  :)

Bravo! Ne boš verjel, ampak točno to se reče alkoholikom in anoreksičarkam. :)
Imaš povsem prav, večina človeškega življenje sestoji iz gibanja in druženja. Žalostno je, kadar se namesto tega uporabijo antidepresivi.

O tem govorim ja. Its too obvious to be news  :A) :)
Branje take teme je zelo močan depresiv  :) (kar je dobro, ker se dela kasno)

Res je. pejdi se raje zmigat in družit. :)

Ok pol se zgleda strinjaš, da si bolan (al pa zdrav) ne glede na to, a si sam al pa družaben, k v prejšnjem postu si napisala drugače....


Večina anoreksičark še kako giba, tko da mi tole ni znano, večina jih celo pretirava s tem... alkoholik pa rabi prej kej drugega preden sploh lahko začne migat (če izvzamem Rugljeve primere k so itak prej že tolk časa abstiniral, da so sploh lahko prišli k njemu... )

Brezvezna tema? Pol je brezveze, da pišeš, če ti ni smiselno in zapravljaš dragoceni čas, ko bi lahko migal in se družil... Tistim, k se nam pa zdi smiselno pisat in se o tem spraševat pa lahko vsaj dopustiš, da imajo prostor pisat o tem, brez neumnih komentarjev o tem, kolk je o tem brezveze govorit, men ni brezveze očitno...brez zamere...


in boš ozdravljen  :sesmejem:

So pa svetovalne službe res butaste, namest terapij, bi bilo boljš, če bi kr športne centre pa kafiče odprle ( he he)....




 

No, no, Taja1, ne jemlji vpisov tako osebno, če boš na kateremkoli forumu takole ravnala, boš kmalu ob živce. :) Predvsem pa ostani vljudna do sogovornikov, četudi se ne strinjajo s tabo, in ne zmerjaj njihovih komentarjev z neumnimi. To niso dobre manire.

Zdaj pa še enkrat preberi tole:
Si zdaj razumela? :)

Svetovalna služba z vkomponiranim igriščem za badminton (al pa skejtplacom, kakor za koga) in kavarno! To! :oki:

 ;D   ;D   ;D

trina o manirah... funny  :)

 ??? ;D

Ma glej, predstavlji si da prideš ves potrt in "zavozlan" k psihologu, pa ti on reče, da rabiš hobi, pa mal migat, pa mal v družbo, pa ful se smejat. Skratka delat vse to, kar ne morš, pa če se jebesh, glih zato ker si ves potrt in "zavozlan". Skratka, ponudit take predloge je isto kot bi reku depresivnemu; Če boš vesel, ne boš več depresiven. nathelpfuletol.


yp.

EDIT: in veš kaj je še bolj brezveze; to da je en šou dejansko znanstveno raziskovat odnosnost  med gibanjem in družabnostjo ter depresijo   :A);D


 

Ključ do zdravja je da je treba močno delat na sebi, se razgibavat, pozitivne afirmacije tud niso slabe, veliko se družit, se pogovarjat...uglavnem če vse to počneš boš kmalu kot nov...

Zgleda sm te narobe razumela, brez zamere...



Tud, če ovržeš raziskovalno tezo, pa namigneš na neki drugega, je neki, ker nekomu drugemu mogoče, da clue za neki, kar pa je mogoče bolj povezano...


Hja no tole, pa sploh ne vem, če je za komentirat  :sesmejem:Preber  svoj zgornji komentar pa poskus objektivno ocenit, če je napisan vljudno, (hm vzor pa tak) pa btw: sploh ni ukazovalno, boga mala trina, kolk maš še močno pogojeno ukazovalno posedovalno vedenje (najbrž staršev), še dobro da maš tukaj kako ogledalo... (mal provokativno, ampak bo že )


 :oki: (ja jst si tud to mislim)  :wav:

No, no, Taja1, ne jemlji vpisov tako osebno, če boš na kateremkoli forumu takole ravnala, boš kmalu ob živce. :) Predvsem pa ostani vljudna do sogovornikov, četudi se ne strinjajo s tabo, in ne zmerjaj njihovih komentarjev z neumnimi. Še bolj predvsem pa ne zmerjaj sogovornikov, če ti stopijo na žulj. To niso dobre manire. :)

Jaz lahko rečem, da mi je v času bolezni začelo iti zelo na dobro, ko sem se začela rekreirati (hitra hoja dnevno 2 uri). Dvomim pa, da me je to ozdravilo. Za ozdravitev je bilo potrebno tudi kaj drugega in mogoče nemalo stvari.

Bo držalo. Bila sem danes na Toškem čelu. Pol poti peš. Če prav sva oba malo jamrla...bolj on (sorodnik) je hoja zalegla.
Sedaj moram najti nekoga ki bo hodil z mano in se zdraven še smejal.  :oki: 

Alex, bravo! :oki:
Jaz sem pravkar švistnila čez Golovec in nazaj - mi ni dovolj, ampak nimam več časa.

Ja, redna telesna dejavnost in dobra socialna mreža sta bistveni sestavini okrevanja in ohranjanja duševnega zdravja. Tisto zgoraj o vkomponiranem športanju sem mislila povsem resno: DAM bi lahko poleg svojih skupin za samopomoč ali pa kar v okviru njih organiziral tudi neko obliko ne nujno ravno športa, pač miganja. Za tiste, ki potrebujejo spodbudo od zunaj, da se tega lotijo. Prepričana sem, da bi hitro zalaufalo in da udeležencev ne bi manjkalo. Evo, vam dajem predlog. :)

Trina, DAM je organiziral Bowling vsake 14 dni, redno je za organizacijo skrbela MASI.
Samo trenutno za 2 cloveka ki prideta na bowling, je rezervacija steze nesmiselna.

..tako je Lost in najmanj je organizirati, samo če sem zavezana na 14 dni, da pridem na bowling in sem tudi prišla ter potem dva zainteresirana sem odpovedala kajti moj čas je dragocen prav tako kot od vseh drugih.

Preverjeno drži! :oki:

Vprašanje, če ni bolj kontra: ko nam gre že bolje... začnemo športat in se družit, če se nam to zdi smiselno...se prav bolj kot posledica al pa rezultat dela na sebi, razvoja... se to pokaže tud v spremenjenih zunanjih okoliščinah (več športanja, več ljudi...)...sestavina mi bolj deluje tkole: če športam in imam velik ljudi okol sebe, pol bom začela okrevat (če jih pa nimam pa ne)..., kar pa po moje ni res, ampak je bolj, ko se razvijam in pridem k sebi, ustvarjam take okoliščine, da v svoje življenje "prinašam" več športa in več ljudi al pa mi je vsaj vseeno, če so zraven (se jih ne bojim, izogibam)...

V naslovu je zapisano da sta gibanje in druženje močna antidepresiva.
Kar pomeni, da po naravni poti nastaja v glavi pri veselem druženju in gibanju več serotonina,
kar pa vpliva na dobro počutje...o tem pravzaprav govorimo.

Huda depresija se seveda ne bo ozdravila samo z gibanjem in socialno mrežo.
Ker bolan človek ni sposoben ustvariti socailne mreže takrat, niti se gibati.

Seveda je tudi obratno, ampak jaz ne govorim o tem. Jaz govorim iz lastne izkušnje in iz izkušnje celega kupa ljudi s 'trdo' diagnozo. Gre točno za način, kako se povsem namerno poskusit potegnit iz hudega in akutnega stanja z rednim gibanjem (in s socialno mrežo). Glede na to, da govorim o trdih diagnozah, je tudi jasno, da so prva osnova zdravila. In ta princip v celoti velja tudi za hude depresivno epizodo.

Seveda imaš, Aslan, več kot povsem prav, da v hudi akutni epiizodi človek sam od sebe ni sposoben ne gibanja ne druženja, to je takrat dobesedno neznosen napor - zato brez spodbude in pomoči in podpore od zunaj to jasno ne gre. Danes je redna telesna vadba med modernejšimi psihiatri, specializiranimi za bipolarno motnjo, priznana kot popolnoma varna :) in učinkovita alternativa pri BMR hudo tveganim in tudi nevarnim antidepresivom (ad-ji pri BMR sprožajo manijo in pospešujejo ciklanje, kar je ireverzibilna škoda) - in gre točno za ta princip: - poleg zdravil, seveda.

Res pa je seveda: ko enkrat začneš, gre zmeraj lažje. Lahko tudi zelo hitro rataš odvisen. :)

Se strinjam, naravnih serotininov je še več, ampak delujejo kot beg pred problemi in to je vse, kar želim povedat tukaj, ker je lažje pojest celo čokalodo, športat, se družit... in bit eno uro vesel, pa se ne soočit s problemom (to sem hotela povedat, da tudi če je povezava med tem in se strinjam, da je, bi raziskovalec, ki tako tezo poda, nujno moral pripisat in pomislit na druge vidike iste pozitivne povezave... zame je pomembno dejstvo, ki sem ga spoznala pri sebi, da šele, ko sem res na dnu (in ne manipuliram z različnimi "begi", da se spravim k sebi in na koncu, se premaknem in začnem delat na sebi, drugače odlašam...mislim, da mam dost o tej temi  :sesmejem:

Prilagam se enkrat link do clanka in predlagam da si ga se enkrat preberete.
....in se citat.....

"Stres, obremenitve, nerazpoloženje, težave v zasebnem in poklicnem življenju, osamljenost sredi množice - čedalje več ljudi današnjega časa zapade v depresijo. Poleg številnih učinkovitih zdravil strokovnjaki priporočajo druženje s soljudmi in redno športno aktivnost kot sredstvo proti malodušju, žalosti in negativnemu razpoloženju."

Povezava do članka tukaj ---->>> (http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=536&Itemid=2)

res je, Lost  :oki:; meni osebno je poleg terapije (zdravnik, psihologinja), AD-ja, branja strokovne literature, pogleda v sebe, spreminjanja vzorcev... zelo pomagalo gibanje, vsak dan sem šla redno na sprehod, sprva z zelo zelo veliko težavo, potem pa vsak dan lažje; pa kolo sem si nabavila in resnično sem ugotovila, da gibanje pomaga; + seveda skupina za samopomoč je tudi čudež naredila  :rozicodam:

jp, vse skupaj je bilo  :oki:

 :) Bravo. Lost! :oki:

No sej če maš dovolj "naravnih serotoninov" (in redno ješ čokolado) pol se ti ni treba soočat z problemi  :)

Ena čokolada na dan
odžene probleme stran! :)

(če pa so problemi hudi, pa greš še malo laufat ;D)

 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

 :laughing: :sesmejem: :oki:

Takoj sem sprobala.....
 :zardevam:

Deluje....

Ja, jaz lahko rečem, da je tudi družba, druženje, tudi rekreacija lahko beg od problema...
Jaz sem recimo bil po cel dan na izletu, je fajn, vse lepo in prav... ampak se mi je dogajalo, da tisti trenutek, ko sem bil spet sam s sabo, se je takoj pokazalo, kaj in kako je z mano sicer in da imam problem... pa tega problema cel dan praktično ni bilo zaznati, bil je potisnjen na stran.

Družba, rekreacija sta tako ali tako zelo pomembna za zdrav človekov razvoj in življenje, to je dejstvo.
Lahko pa je tudi način za preusmerjanje pozornosti... na kratki rok, za včasih, ko je hudo, mislim, da je pozitivno... na dolgi rok pa ne.    

Js sem včasih ful rada šla sama na šetnjo, se mal sterala na kolesu, šla kdaj tečt ipd.
Zdaj ugotavljam, da je ful pomembno, zakaj se rekreiram.

Če grem na kolo zato, ker sem živčna, in bi rada to dala ven, stopim dol s kolesa totalno napsihirana in samo še bolj živčna. Ko sem se šla sama šetat v naravo, ko sem bla fejst depresivna, z namenom, da se kao skuliram, sem dvakrat doživela panični napad.

Zdej migam (če že  :)), takrat, ko sem kul. Ko nisem, vem, da je boljše, da se zabubam med štiri stene in glumim gobo. Je pa res, da če migam takrat, ko sem kul, potem se tud tiste ta manjše krivulje navzdol prej popedenajo.

 :clap: dobr napisan!

Družabnost in gibanje ... OK.

Samo ko si v depri, ti ni ne za eno ne za drugo.

Pa če se še tako silim, kar se, da grem ven v družbo, pa mi ni in mi še slabš naredi ali pa isto, kot če ne bi šla ven, gibanje je pa itak, da si čist brez volje in tudi energije, tako telesne kot duševne!

Zato verjamem Arwen, ko je rekla, da brez AD ne bi bila več tukaj - ker če sebe pogledam, sem bila od nekdaj družabna in vesela, veliko sem hodila ven, na pohode.... pa potem me ne bi smela doleteti depra?! Saj sem imela "predantidepresivne metode"!!

Ko se znajdeš v luknji, si tam in je pomembno samo, da ven prilezeš! Šele potem lahko začneš načrtovat življenje (druženje, šport ipd. - nekateri tudi niso športnega tipa, tudi to je treba upoštevati. Vsekakor, ko si up, najdeš nekaj kar te veseli in oživlja. Ko si mrtev, rabiš "dvigalo", da te pobere in lahko sploh začneš funkcionirati in živeti)!

Lp Sofie  :rozicodam:

žal so bili dogodki od otroštva dalje premočni....