FORUM Nebojse.si

Lep zdrav!
Pred nekaj dnevi, ko sm po internetu iskala kako bi se rešila svojih problemov sm našla ta forum. Zdi se mi res super, in tako sm se odločila, da se prijavim in zaupam svoje težave.
Čez 3 dni bom stara 21 pa se ne morem veselit. Že dolg me mučijo strahovi, najprej v manjši obliki, ki so v zadnjem letu postali skoraj nevzdržni. Pred kratkim pa je umrla še oseba, ki sm jo kr dobro poznala  :'(
Začel se je nekje (rajš ne bi o tem kje, je pa neki, česar nikakor ne morem opustit, je pa za večino ljudi zlo nestresno), stara sm bla 11 ali 12, ko je tm prijatlca padla skupi. Od takrt me je blo strah, kaj če padm skupi, strah me je blo samo tam, nikjer drugje. Proti koncu gimnazije se je začel pojavlat izvnen tistega, ponavad na ekskurzijah, če nism mogla skrit, sm rekla, da mi je slabo in vsi so govoril da zato kr skori nč ne jem. Podobno je blo lani. Nobenmu pa nikol nism povedala, da me je u resnic strah, da padm skupi.
Letos pa je začel postajat vse hujš. Blo je res neprijetno obdobje, skregala sm se s fantom, nesporazum s sošolkami (zdej smo spet prjatlce), bla sm zlo žalostna, med predavanjem sm pomisla da itak noben ne bi opazu, če me ne bi blo ... in takrt mi je srce tko začel razbijat, misla sm da bom mela infarkt. Od takrt me je blo strah, kaj če je zarad tega kej narobe s srcem, ker je tko razbijov, misla sm da bo konc z mano. Zmer bl me je postajal strah, težko sm hodila na fax, še teži je blo tam, kjer sm mela strahove že od 11, 12 leta. Nism mogla več, povedala sm mami. Šla sm k psihologu, mi je pomagal, začela sm se prepričvt da so to samo misli, da ne bom kr mela srčnga napada, blo je že praktično dobr in sm nehala tja hodt.
Pa se je pojavu nov strah, če kr umrem. Povedala sm spet mami, najprej se je jezila, da sm zdej že postala odvisna od takih misli in strahov. Ampak pol me je začela spodbujat, velik se pogovarjava o tem. Še zmer mi je blo težko hodt na fax, še bolj na tisti kraj, kjer mam že dolg probleme, ampak vsen se m je zdel, da je začel it počas na bolš. Dobr tedn nazaj pa je umrla znanka, bla je nesreča. Ko smo zvedl, smo bli vsi čist šokirani, nismo mogl verjet. Še en večer prej sm jo vidla ... In kako nej se pol prepričam da ne bo vse ok, če se pa dogajajo take stvari?
Ko sm šla naslednič tja, kjer grem že itak najteži, pa se mi je prvič zgodil, da nism zdržala do konca.
Med počitncam bi se rada znebila strahov (če bo možno), da bom vsaj nasledn let lahko normalno hodla na fax pa na "tja" enako.

Froggy, dobrodošla,

poskušaj še s terapijami pri psihoterapevtu. Če ti je že enkrat pomagalo, se najbrž tudi spomniš kaj takega, kar ti bo pomagalo tudi v zdajšnji situaciji.  Nekaj je, kar je sprožilo strah pred izgubo zavesti že prvič "tam", kot praviš. Živeti 10 let z nerealnim strahom, ki ti razjeda dušo in telo, je praveč za tako mlado dekle, kot si.
Strah, da se boš samo zgrudila in umrla, je nerealen. Koliko ljudem, se je to že zgodilo? No, vidiš. Nesreče se dogajajo in iskreno mi je žal za tvojo znanko.

Čimprej poišči terapevta za pomoč.

Vse najboljše ob rojstnem dnevu. Zabavaj se in uživaj.

Froggy,
dokaj podobno se je meni dogajalo in tudi od 10ega leta starosti. Z vsakim desetletjem je bilo slabše. Čimprej poišči pomoč psihoterapevta (ne psihiatra ali psihologa).

Tudi jaz ti želim lepo praznovanje roj. dne :rozicodam:

Predhodnice so ti ze svetovale in jaz dodajam.....nadaljuj tu kjer si odnehala.
Strahovi sami ne bodo odsli ampak se bodo samo povecevali in vec jih bo.
Naj bo tvoj RD zacetek zivljenja brez strahu ki te omejuje...  :oki:

Lep pozdrav,
Sem nova na tem portalu,tako da se mi niti ne sanja kam pišem,vendar upam,da bo kdo prebral in mi znal odgovoriti..

Stara sem 22 let,sem že mamica,vendar že nekaj časa mam res hude "psihične" (če bi se temu tako reklo--mislim da) težave.
Pred 6 leti sem že bila v depresiji,zaradi smrti v družini,eno leto sem se vlekla po ambulantah,pila pomirjevala,itd...no,ampak uspelo mi je prit ven iz tega..
Zdaj pa spet.. pred dvemi meseci sem imela prometno nesrečo,ni bilo kakšnih večjih težav,ampak od takrat se je vse spremenilo. Bojim se sama sebe! Ne upam si v posteljo sama,ne upam si ven sama,če vozim avto se začnem dušit,primanjkuje mi zraka in megli se mi pred očmi,srčni utrip pa se zelo poveča.
Zavedam se,da mam fobijo in da sm kr mal depresivna,to si skušam tud dopovedat,da je vse ok,da se pomirim,ampak ne gre.. Včasih se zagledam v eno stvar in sploh nevem kaj gledam,šele čez nekaj minut se zavem da razmišljam in razmišljam,sploh pa ne vem o čem...  ???

Ne morem več tako naprej,res bi rabla pomoč,pri zdravnici sem že bila in mi je dala antidepresive,ki naj bi jih pila eno leto. Jaz si tega ne želim,ker vem kako je če si enkrat na tabletah,ne moreš se jih rešit,... a kdo pozna kakšno metodo,da bi se sprostila,umirila,zaspala kot vsi normalni ljudje,ne pa kot en dojenček,ki rabi,da ga nekdo drži za roko da lažje zaspi..!?
Res nevem več kaj naj naredim,skoz sem napeta,ampak tok napeta,da mi že na bruhanje gre.. na pomoč!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!  :jok:

ja, in to piše kje? ???  ker jaz sem namreč brez Ad -jev že nekaj tednov in sem čist OK

se strinjam; redna terapija zelo pomaga



pa nikar bit preveč razočarana, če trajalo malce dlje; zdravljenje se namreč lahko malce zavleče 

Drage mladenke ! Ste vrstnice moje hčerke. Razumem vas pa še kako , saj ima moja hči tudi sama s sabo velike tezave, le da  jih ne prizna. Opozorila sem jo ze večkrat da naj se sprosti in začne pozitivno razmišljati. Odkar sem lanskega avgusta šla stran od njenega očeta pa je pogostokrat preveč vase zaprta in zalostna. Ravno včeraj je prišla vsa objokana zvečer k meni, saj sem ji rekla da sem ji vedno na rapolago v dobrem in slabem. Po šestih letih sta se s fantom razšla. Povrhu tega pa ima njen oče novo prijateljico in ga ni veliko doma, tako da ima za druzbo samo kuza. Temeljito sva se pogovorili kaj jo zuli. Pravi da me pogreša, da je prevečkrat sama in da razmišlja zelo negativno. Povrhu tega pa pavzira s faksom in hodi v sluzbo. Je zelo malo prosta in je psihično na tleh. Domenili sva se da se večkrat vidiva, da ni vazna ura kadar koli me bo rabila ji bom pomagala. Od mene je odšla kar dobro razpolozena in potolazena. Zato vaju sprašujem ali nimata staršev s kaaterimi bi se lahko pogovorile in jim zaupale svoje tezave. Če ne dajta poiščita strokovno pomoč to ni nič narobe. Saj gre za vajino prihodnost. Zato glavo gor nobena reč ni taka da se je nebi dalo rešiti.

Res hvala za odgovore.
Zdej vidim, da bi res morala že prej pri psihoterapiji povedat, da mam strahove že od 11, 12. leta, sam da niso bli tko grozn moteči.



Tinka pobalinka, ful te razumem, čist podobno se počutm kot ti ...



Lahko se pogovorim z mami, sam to vse skupi (od kar je ratal zlo moteče) se vleče že pol leta in jo nočm več kr naprej obremenjevt z mojimi problemi, kr se mi zdi, da je tudi ona pol žalostna ko ji govorim kaj me teži in jo skrbi in kr ma tudi svoje probleme - služba ...

Neki me še zloo zanima in bi rada vprašala (čeprav najbrž bolj sodi v temo "zdravila")
Kr prejšni teden je bil obupen, zato sem (po predlogu staršev) začela jemat ena pomirjevala, ta male tabletke, ki mi jih je že neki časa nazaj predpisala zdravnica. Jih jemlem vsak dan eno in dost pomaga, da se laži umirim, s tem se tud lažje prepričam da so moji strahovi nerealni.
 ??? Sam ne vem, ali jih je bolš jemat vsak dan, se počutit bolš, pa s tem tvegat, da postanem odvisna, al jih rajš jemat samo občasno oz. jih ne jemat? :seznojim:

froggy, da bi pa s psihoterapijo poskusila, pa ne?

Kar se pomirjeval tiče - odvisnost je huda stvar, s tem se ni za igrat! - in tvegati, da postaneš odvisna  :ne:; občasno še gre, če je res stiska velika.

Glede psihoterapije - nekak mi je tkoo nerodn  :zardevam: poklicat in it tja, kr sm prenehala sredi ...

Mene je terepavtka sprejela nazaj brez besed in sedaj ze 2 leti uspesno sodelujeva.
Terapavti vedo da moramo biti sami pripraljeni na delo in da prisila in palica ne naredita nic.
Ti le poklici....pa bos videla da bo ok, problme so mogoce dopusti tako da bo cakanje malo daljse.

kot pravi Lost  :oki:; froggy, zate gre! - sploh pa, če je bilo prej OK in si bila zadovoljna, se sedaj nimaš česa bat. Pokličeš in se naročiš. S tem, da tokrat vztrajaš (prvi znak izboljšanja še ne pomeni, da smo pa sedaj čisto OK)

Kar doživljaš so panični napadi in ankcioznost...
pomirjevala NE!!!antidepresivi DA!!!
pomirjevala ti bojo pomagala le za nekaj ur..ne bojo te ozdravila...!povzročajo pa hudo odvisnost-z njimi poslabšaš situacijo...
antidepresivi pa uravnovesijo kemijo v možganih...
dolgotrajno!
in ne povzročajo odvisnosti...čeprav ko končuješ moraš zelo postopoma zniževat dozo..ampak to je iz drugih razlogov.
to je kar se tiče zdravil.ki ti bojo pomagala začeti zdravljenje.
druga-pomembnejša plat je pa je KOGNITIVNO VEDENJSKA TERAPIJA.ki bo spremenila vzorce tvojega razmišljanja---kar je glavni vzrok in korenina te težave...
na delo!vse bo vredu..verjemi..ne glede na to kako grozno sedaj zgleda...bo tvoje življenje hitro popolnoma drugačno...ampak moraš se spravit na delo...veliko se izobrazi na temo...beri..in obvezno terapija pri psihoterapevtu...uspelo ti bo!meni je tudi..če me rabiš--sem tu.