FORUM Nebojse.si

ne morem,nočem verjeti da ga ni.Moj zlati bratec,v petek bi bil 33.let star.Zakaj?Boli,srce se mi trga,ne morem razmišljati,jokam.......Kako lahko kaj takega preživiš,da se ti ne zmeša.Jaz rabim pomoč????????????????????????????????

iskreno sožalje  :'(

Ne vem,kaj naj naredim,da nebo tak hudo?????Sem kot da gledam film....in ne verjamem da se je to ravno meni zgodilo,ko pa v življenju nisem nič slabega naredila...

Pozdravljena Suza.
Iskreno sožalje ob boleči izgubi.
Teh čustev žalosti, bolečine ne moreš skriti, potlačiti...pusti si biti neizmerno žalostna...
Izjokaj bolečino....

Čas celi rane.

Če ti je prehudo in imaš občutek da je bolečina močnejša od tebe, da ne funkcioniraš več...
stopi do splošnega zdravnik ali psihiatra.
Čez dan imaš v Ljubljani na Polikliniki tudi Urgentno psihaitrično ambulanto. (oddelek E)
Predvidevam, da bi ti v tej krizni situaciji predpisali predvsem kakšna pomirila.
(na daljši rok jemanja postaneš odvisen od njih - zato previdno in po navodilu zdravnika!)

Ko bo tahuje za teboj pa le stopi do PSIHOTERAPEVTA ali PSIHOLOGA da predelata smrt, žalovanje, soočenje z izgubo....saj nepredelana, potlačena čustva prinesejo kasneje lahko duševne motnje.

Objem in sočustvujem s teboj,
Aslan

hvala,nisem upala pisati samo moram govoriti o tem,drugače se mi bo zmešalo......mogoče pa bom enkrat nehala jokati........

Žal mi ja Suza. Tako žal.

Ne poznam pa nobenega drugega zdravila, kot pa čas. Vem, da ti je to sedaj slaba tolažba, a čas bo prinesel olajšanje. Čisto nehalo boleti ne bo nikoli...samo dalo se bo živeti.

Če bo pa prehudo poišči strokovno pomoč, kot pravi Aslan.

Izdrži Suza. Živeti moraš naprej. Že zaradi brata. On bi to rad.

Upam da imaš koga, družino, prijatelje ki ti stojijo ob strani.

Iskreno sožalje...
Zelo mi je žal..

Suzika, piši, izlij bolečino....
Poišči pomoč pri društvu Hospic..

Vesna

meni je pred kratkim umrl najboljši prijatelj...ni isto vem...preboleti pa tudi jaz ne znam...pravijo, da čas naredi svoje...

nič več ne znam pomagati, kot...prepusti se solzam, ne rabiš biti močna skos...žaluj...

iskreno sožalje! in piši, če le vsaj malo pomaga!

Suza   Izjokaj zalost, pusti si zalovati ! Sedaj je še preveč sveze, a zapomni si čas eli rane. ne znam si predstavljati da bi izgubila brata ali sestro. Vedno se tolazim da sem starejša sestra in da sem jaz tista ki bom šla prva. A zal vsak dan me je strah kdaj bom izgubila mamo saj ima 81 let.
Ne skrivaj čustev , tuli če je treba  daj bolečino ven in jo deli z drugimi,  saj bo čez čas bolje, Čas celi rane !   Moje iskreno sozalje !   OLJA :(

Obrni se na Hospic, oni nudijo individualno pomoč in skupinske terapije in so specializirani za pomoč svojcem! Poznam dva primera, ko so se ljudje z njihovo pomočjo pobrali in celo znebili samomorilnih misli...en primer je bil celo posebej hud: smrt skoraj odraslega otroka.

Probaj, zgubit nimaš kaj!

Sploh ne znam kaj drugega reči kot sožalje.

Iskreno sožalje.

...glede žalovanja, pa je občutenje osebne bolečine izgube daljši proces v stopnjah, ki terja čas:
http://www.zurnal24.si/cms/zstil/zdravjefitness/index.html?id=74163.

Le čas celi rane. Izjokaj bolečino. Lepi spomini pa za vedno ostajajo. Verjemi, da brat pazi nate in te ima še vedno zeloo rad.

Iskreno sožalje tudi od mene.

Žal je res samo čas tisti, ki ublaži bolečino.
Bodi močna, punca.


Lp, Urša

Kako preboleti??? Rekla bom čisto preprosto: TEŽKO. Ni časa, ni ljubezni, ni bližnjih, ni solz, ki bi to lahko izprale.... v tem si VEDNO SAM.
Morda bi bilo najbolje najprej ugotoviti (čeprav se zeloo čudno sliši) na kakšen način žalovanja se boš oslonila. Eni se zaprejo vase, drugi jočemo, tretji zapadejo v depresijo, eni smo preprosto kričali.... in živeti z mislijo, da moramo MI živeti tudi za tiste, ki smo jih pustili tam nekje. Meni je pomagala misel:...."tu nekje okoli mene je... in pazi name...." Sicer pa... saj se ponovno srečava tam nekje; v večnosti; v naslednjem življenju. V to sem globoko verjela in verjamem še danes.

Veš, najprej sploh ne moreš dojeti.. in še vedno čakaš, da pride... kot vedno... čaka tudi hišni ljubljenec... in oba čakata ZAMAN.
Potem se zbudiš v popolnoma drugačen svet in začneš ugotavljati, kaj vse si nardil narobe, kaj bi lahko, pa nisi, samoobtoževanje, občutek, da nekomu nisi podaril toliko kot bi lahko.... koraki so težki in samoodpuščanje hudo. Mislim, da enostavno ni univerzalne poti.... vsakič doživljaš drugače...

Ko sem bila stara 14 let sem izgubila očeta; bil je najdražji človek pod soncem...preprosto zgrudil se je iz avtobusa na poti iz službe...in ko sem gledala mrtvo telo... in vse tisto kasneje. ŠE PO 33 LETIH GA NE MOREM POZABITI IN ŠE VEDNO MI JE HUDO... ni ga časa, ki bi to brisal!
Pri 21. letih je umrla mama po dolgi in kruti bolezni, v kateri sem jo sama negovala leto dni. Vedela sem, da bo prišel ta dan, ker v bolezni ni bilo povratka... veliko napak je naredila v odnosu do mene... a vendar... kolikokrat v življenju sem si želela, da bi bila preprosto tukaj.
In sem se spraševala kot ti: LE ZAKAJ SE TO DOGAJA RAVNO MENI.
Pa sem spoznala krasnega človeka, naredila sama veliko napak, učila sva se živeti skupaj... pa je pred 3 leti končal v zmečkani pločevini na poti v službo.... SPET SE MI JE SESUL SVET.
Poglej: PREŽIVELA SEM, TUKAJ SEM. Danes sem spet sposobna smeha, s solzami v očeh in lepimi spomini si še vedno želim: kaj bi dala, da bi lahko čas zavrtela nazaj! Pa NE GRE! NE GRE!!
Prekleto dobro vem, kaj doživljaš (vseh tistih "malih" izgub ljubeče babice, tete, moževega brata, tasta...nisem omenjala..).
Težko bo, a.... ohranjaj lepe spomine in bodi vesela: imela si brata, imela si možnost in priložnost imeti nekoga, ki si ga imela rada.
Verjemi v to, da sta za VEDNO skupaj... pač v neki drugačni dimenziji....in ŽIVI ZA OBA!!!!
Samo: skušaj živeti...
Sočustvujem s tabo!!

Moje sožalje.