FORUM Nebojse.si

Živjo!

Ugotovila sem, da je skrajni čas, da se soočim s tem problemom. Nekaj časa že spremljam vaš forum in mi je res všeč tako da sem zbrala pogum in se registrirala.
In za kaj gre? Imam že 3 leta izpit za avto, ampak ne vozim (mogoče sem v teh letih vozila trikrat). V avtu se počutim grozno, tudi kot sovoznica. Zmeraj, ko se moram kam peljati, mi je slabo že eno uro prej. Potem sem pa živčna, panična in ves čas imam občutek, da se bomo nekam zaleteli. Moj fant je že počasi naveličan tega, da se kr naprej derem v avtu pazi, bremzaj, pa zakaj voziš tako hitro itd. Rekel mi je, da ima dosti tega, da ne vozim in da če hočem it kam to poletje, bom tudi jaz vozila. Že razmišljam o tem, kako se izognit temu. Hec pa je to, da si v bistvu želim vozit, ampak se preveč bojim in si sploh ne predstavljam, da bom kdaj vozila. Aja, še to - mogoče je krivo to, ker imam že od nekdaj težave  s samozavestjo, enkrat sem že bila udeležena v prometni nesreči (prijatelj ni pravočasno zaviral in se je nekomu v zadnji del avta zaletel), brata je avto povozil (imel je veliko srečo, da se ni huje končalo) in še kaj bi se našlo.
Upam, da za prvič nisem preveč napisala. Rada bi samo, če bi nekdo povedal, kam oz. na koga naj se obrnem v zvezi s tem problemom.

Lp

Pozdravljena  :rozicodam:

si kaj brskala po forumu? nekaj govora o tem je že bilo http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2812.0.html

Živjo!

Ja, sem prebrala tudi te objave in še veliko ostalega, ampak ne najdem nič, kar bi meni ustrezalo. Vsi namreč že vozijo in tudi če so bile na začetku težave, so jih premagali na takšen ali drugačen način. Jaz pa sploh ne vozim niti si ne upam. Težko to razložim, počutim se tako nekako kot da bi stala pred visokim zidom, ki je vsak dan višji in nemogoč za preskočit ali podret. Lahko bi rekla, da sem čist na nuli. In iskreno povedano - malo sem že obupala, da bom kdaj vozila.

Lp

pa si že poskusila korak po koraku? najprej npr. z avtom samo do najbližje trgovine... al pa reciva samo tankat... in nazaj domov... in počasi čedalje več km narediš... ker včasih izpostavljanje še najbolj pomaga.

Živjo!

Nekaj časa se nisem javila. Zopet sem namreč poskusila s to tehniko, da sem se najprej peljala samo nekaj km, potem pa zmeraj več, a ni šlo. Rekla sem si, da zdaj je pa že skrajni čas in da mi bo sigurno uspelo. Vendar mi ni, kar me res žalosti. Rada bi vozila, ampak ne gre.
Kaj je narobe z mano? Vsi vozijo, vsi se nekako prebijo ter začnejo voznit, jaz pa še na prvo stopničko nisem stopila.  >:(
Zadnjič sem se se peljala kot sovoznica, vse je bilo ok, potem pa samo sekunda, slika se je zamenjala in zdelo se mi je, da se bova zaletela v ograjo. Prijatelj se je tk ustrašil mojega vzklika, da bi se res skoraj odpeljal v ograjo.
Saj vem, da je bilo že veliko na to temo povedanega, ampak mogoče pa ima kdo takšne težave kot jaz, in sicer da sploh ne more začet vozit, torej se vsedit v avto in peljat.

pozdravček, lilimili

sodeč po datumih vpisov si komaj 14 dni vztrajala....



in v čem je, po tvoje problem? čemu strah (poleg navedenega) ? ali se ti zdi, da se je vate strah vkoreninil predvsem zaradi teh izkušenj?

Vsekakor prevec zahtevas od sebe in prehitro.
Zmogla si nekaj km, in ce si zmogla teh nekaj km, imas IZPIT in ziva in zdrava si se pripeljala nazaj.
Ti pa bi rada sedaj prevozila kar celo Evropo. NE gre....najprej 5km.jutri 5....potem 10...pa spet 5.
3 leta si se strahu izogibala...sedaj se soocas z njim. In ce ne bo slo, bos morala stopiti do psihoterapevta
z katerim bosta predelal tvoje strahove in naredila nacrt kako se jih znebiti.
Tudi jaz pred 3 leti nisem verjel da se da premagati depresijo, danes VEM da se da.

 :oki:

EJ, sorči, ampak morala sem se nasmejat, ker se je to tudi meni dogajalo. Naredila sem izpit in nisem vozila 12 let(3x sopotnica v prometni nesreči). Potem pa je imel moj mož (takratni fant) tega počasi dovolj in me je postavil pred izbiro. Ali bom šla peš ali pa z avtom!!!
Kaj misliš kako se je izšlo. Ja usedla sem se, tresla kot šiba na vodi, pa izsilili so me, ampak sem pot uspela narediti. In tako vsak dan.
Zdaj je minilo naslednjih 11 let. Vmes sem imela tudi jaz 2 prometni nesreči (nisem bila kriva niti enkrat), strah je še vedno prisoten, ampak veliko, veliko manj. Vozim po poti, ki jo poznam in , ki jo imam že v malem mezincu. Če grem pa kam v neznano sem pa polžek :kiselnasmeh:

Veš kako pravijo, počasi se daleč pride. Bodi pogumna in vsak dan naredi več poti in isto pot, pa se boš navadila. Ampak ne v dveh tednih. Za vse je potreben čas.
Priporočam ti tudi psihoterapijo, da tale strahec predelaš.

Trzinka :rozicodam:

Hvala vsem za besede podpore. Mi je kar lažje, ker vidim, da me razumete. Moja okolica namreč ne more razumeti, zakaj ne vozim, češ da je to čisto enostavno.
Arwen - moj strah se je ukoreninil tudi zaradi teh izkušenj, po moje pa tudi izvira iz vseh slabih stvari, ki so se mi dogajale v otroštvu in mladosti. Dogajalo se je marsikaj in sem se komi rešila iz tega, so pa nekatere stvari ostale še do danes. Moj brat je namreč ful inteligenten, zato ga oče obožuje in se dobro razumeta. Jaz sem pa bila zmeraj drugačna, v šoli mi ni šlo, puberteta me je premetavala iz ene skrajnosti v drugo, nikogar nisem imela, ki bi me vsaj malo podpiral. V glavnem, moj oče mi je ves čas dajal vedet, da sem nesposobna, da nič ne vem, da moje besede nič ne pomenijo, kar se je globoko zasidralo v meni in imam dostikrat probleme z samozavestjo oz. kot moj fant pravi: tisto, kar znaš, obvladaš, ti gre, ko pa je kaj novega pa zmrzneš. Ta občutek nesposobnosti me spremlja tudi pri vožnji, vse skupaj pa se je razvilo v en velik strah pred vožnjo. Velikokrat sem že poskušala začet vozit, ampak me je strah vedno premagal, enkrat sem celo bruhala. Najbolj sem srečna, ko ostajam daleč proč od avta, vendar sem se odločila, da ta občutek spremenim v to, da rada vozim.

zelo dobro poznano... in verjemi, se da it čez to. Ni pa čez noč.

Ti dnevi so bili zelo naporni. Ugotovila sem namreč, da je moje življenje sestavljeno is samih strahov: strah pred vožnjo, strah, da so bo kaj zgodilo ljudem, ki jih imam rada, strah pred novo stopničko v življenju, strah, da mi bo nekaj vedno znova podiralo moje življenje, ki sem si ga sestavila komaj pred leti itd. Potem pa so tu še posledično skrbi in kar naenkrat je ena sam zmeda v glavi. Včasih so se mi ful tresle roke, potem pa se je stanje umirilo, zdaj pa spet. Utrujena sem že od vsega tega, včasih si želim, da mi zjutraj sploh ne bi bilo treba vstat. Rada bi vsaj kakšno obdobje, ko bi lahko rekla - srečna sem. Trudim se, res se trudim, da bi vse tisto slabo, kar me vedno znova podere, pustila za sabo, pa me vedno nekje dohiti. Ups, zdaj sem prešla od teme, zaradi katere sem pisala na forum, nekam čisto drugam. Mi je namreč v tolažbo, ker vidim, da ne preživljam samo jaz takih in podobnih stvari, pa še sama kaj napišem.

pozdravček

Lilimili, to je itaq tvoja tema  :pomezik:



in od kje vsi ti strahovi in skrbi? kje je njihov praizvor?

To sem se že tudi jaz spraševala, ampak še nisem našla odgovora. Mogoče so razlog vse stvari, ki so se mi zgodile v otroštu in potem puberteti, čeprav ne najdem povezave. Edini izvor, za katerega sem prepričana, je nesreča mojega brata, že prej me je skrbelo, od takrat naprej pa je še huje. Včasih, ko npr. slišim rešilca, kr otrpnem in v moji glavi se že naredi slika nesreče, ki se naj bi zgodila komu od mojih dragih. Isto se mi dogaja v avtu, v glavi že kar vidim sliko nesreče, ki se nam zgodi. Potem pa stresem z glavo in si rečem, ne, ne smeš tak razmišljat, čist vredu se bomo pripeljali na cilj.
Veliko berem po forumu in se mi je pojavilo eno vprašanje. Kakšna je razlika med psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom? Sama že nekaj let razmišljam, da bi šla h kateremu od teh, ampak se bojim, da bom potem prišla tja in mi bo rekel eh kaj pa ti tukaj delaš, saj ti ni nič. In ti res lahka kaj pomagajo?

pozdravček

http://lastovka.wordpress.com/2007/04/28/razlika-med-psihiatrom-psihologom-klinicnim-psihologom-in-psihoterapevtom/

tile strahovi se kar vrstijo, tako so se tudi meni, dokler nisem globoko padla. Svetujem ti, da čimprej poiščeš strokovno pomoč-psihoterapevta. :rozicodam:

Pozdravljena, kaj pa če bi še enkrat poskusila z inštruktorjem vožnje, da se vsaj malce osvobodiš straha?

Ištruktor vožnje bi bil samo začetek, ko bi že premagala strah in bi se hotela osvežit znanje. Zdaj mi ne bi nič pomagal, ker dokler je bil on z mano v avtu, je šlo brez težav, ker sem vedela, če bo kaj šlo narobe, bo že on rešil situacijo. Naj povem, da je že skoraj obupal nad mano, ker je mi je šla tak slabo vožnja. Potem pa ko sem enkrat naredila izpit in se znašla sam za volanom, je bilo tk tk ko da bi mi odpovedali možgani, naredila sem napako, oče je znorel, jz pa sem si rekla nikoli več. Od takrat naprej se je moj strah samo poglabljal, še dobro, da se moj fant ne more tk hitro vozit, ker po moje bi se začela spet z vlakom ali busom vozit.
Sicer pa te dneve veliko razmišljam o tem, ali se preveč obremenjujem s tem, ker v odnosu med mamo in očetom škriplje. Na mamo sem res navezana, oče pa mi en pomeni kaj dosti, zato mi je še toliko težje, ko vidim, kako se obnaša do nje. Res me boli to, ker vem, da si ni zaslužila tega in ker zaradi vsega hujša ter si uničuje zdravje s pretiranim kajenjem. Saj vem, da je to njun odnos, in da morata sama rešit zadeve, ampak sama sem veliko udeležena pri tem. Vsem strahovom se je pridružila še skrb, kaj se bo izcimilo iz vsega tega. Včasih se mi zdi, da že pri teh letih nosim preveč s sabo ter da me počasi razjeda.

pozdravček

živiš še pri starših? in ta odnos, ki ga opisuješ - je verjetno med njima že dolgo dolgo časa...

Ne, ne živim več pri starših, ampak v Ljubljani, kjer me čaka še zadnje leto študija. Joj, da bi ti vidla, kakšen odnos je to, jaz ne bi zdržala pol toliko kot je moja mama. Počutim se kot da bi bila ujeta v ta njun odnos. V srednji šoli, ko sem imela sama s sabo dovolj problemov, sem morala po šoli še ta dva mirit, ker sta bila ko pes pa mačka. Ko sem odšla študirat, sem mislila, da se bom rešla tega, ampak ne, temu se je pridružil še občutek, da sem jima neki dolžna, ker me pač finančno podpirata in pa vedno prisotna krivda, ker jima ne morem  oz. vsaj mami ne morem vedno olajšat življenja, se pa res trudim. In danes je še vedno tako, s to razliko, da se očeta ne bojim več toliko in se na ves glas postavim mami v obrambo. Zavedam se, da sta oba kriva za to, da imata tak odnos, vendar je zdaj neko posebno obdobje, ko ima mami vse na svojih ramenih in si res ne zasluži takega obnašanja z njegove strani (špikanja, zabijanja nazaj, norčevanja, kritiziranja, poniževanja). Pač ne morem pogledat stran tako kot to lahko moj brat.
Moj fant mi pravi, da moram to pustit. Vem, da ima prav, ker si drugače ne bom mogla ustvarit svojega življenja, vendar ni enostavno, ker je ta vez res močna in vem, da sem mami opora brez katere bi po moje težko šla skozi vse to. Bojim se, kaj bo, ko si bom sama enkrat ustvarila svoje gnezdece in ji ne bom več toliko na voljo. Vem, da je vse skupaj zakomplicirano in težko pojasnim, gre pač za neko medsebojno soodvisnost.

no ja... kakorkoli že, sedaj imaš odgovor, od kje vsi tvoji strahovi izvirajo...

Res? Jaz tega še zmeraj ne vidim. Mi je pa fajn, ker lahka končno dam vse to iz sebe, ker je res ena sama zmeda. Nimam pojma, kje naj sploh začnem svoje življenje urejat. Med tednom je še vredu, ko nisem doma, potem pa se za vikend vse podre. Moti me to, ker me še zmeraj obravnajo kot eno srednješolsko smrkljo, ki nima pojma o ničemer. Pa imam!!!! A veš kako sranje je bilo ko sem pri 23-ih prvič začela z nekom resno zvezo. Oče mi je celo policijsko uro postavil in to pri 23-ih!!! Eno leto sem se borila za to, da sem lahko s tem fantom, pa še zdaj noče kaj dosti slišat o tem. Rada bi že enkrat živela mirno, pač z vsakdanjimi težavami, ne pa da me ta bolečina vleče dol. Včasih sem takooo žalostna in samo jokam, pa čeprav sploh ne vem zakaj :(. Zase pravim, da sem kot spužva, ki vse vpije vase, namesto da bi kaj pustila zunaj. Sem si rekla, da ko pa enkrat pridem do četrtega letnika faksa, bo pa sigurno boljše, ker ne bo več tega prtiska od doma, občutka dolžnosti in slabe vesti, ko hočem malo uživat. A ni nič drugače, se mi zdi, da je samo še slabše in da bom en dan počila od vsega tega, kar se je nabralo v meni. :035:

evo:




Lilimili, žal je dejstvo, da je mati za lastno življenje odgovorna sama. Ti pa poskušaj zaživet svoje življenje. Je kaka možnost, da se sama preživljaš, brez podpore staršev?

Lilimili lepo pozdravljena.

Ali kaj napreduješ?

Vem, kako se počutiš, ker sem bila sama tudi vsa panična v avtu; jaz sem šele po treh letih sedla v avto in se peljala. Pri meni je pomagala samo vaja. Imela sem nek tačaj ob sredah v centru Lljubljane, ker sem pa iz okolice, sem imela na izbiro ali avtobus ali avto. Pa sem šla lepo počasi v center z avtom. Ene pol leta sem se tresla kaj bo. Če mi je kdo pohupal sem se počutla tako majhno in osramočeno, da bi najraje kar umrla na mestu samem. Ampak počasi je vse minilo. Zdaj dirkam po avtocestah, kot ta glavna.

Zavedaj se tega, da ti nisi tvoji občutki, ampak so občutki pač samo s tabo ( morda jih sprejmi, kot del sebe). No, v glavnem pojdi z občutki vred v avto in se zapelji samo kak km do kakšne kolegice, pa drugič kam drugam. In čez čas bodo občutki manj grozni in dlje se boš lepo peljala.

Srečno vožnjo ti želim.  :wav:

POZDRAVLJENA
GEDE TVOJE TEŽAVE Z VOŽNJO... TUDI JAZ NISEM VOZILA AVTA 7 LET. VEDNO SEM NAŠLA KAK IZGOVOR. POTEM SMO SE PRESELILI. HČERKA JE MORALA V VRTEC IN NI BILO NIKOGAR DRUGEGA KI BI JO PELJAL KOT JAZ.ŽE TRI DNI PRED VOŽNJO MI JE BILO SLABO.POTEM SEM SE USEDLA NA KOLO IN PREVOZILA VSO POT OD VRTCA IN NAZAJ. OKROG VRTCA SEM SI VSE OGLEDALA KJE JE MOŽNO PARKIRATI KJE SE BOM LAHKO OBRNILA ITD.. VEDNO SEM IZBRALA TAK PROSTOR DA ME NI MOGEL NIHČE ZAPARKIRATI. PROSTORA ZA OBRAČANJE SEM IMELA KOT DA SEM AVTOBUS.ČE TAM NI BILO PROSTORA SEM SE PAČ VOZILA OKROG VRTCA TAKO DOLGO DA SEM NAŠLA PRIMEREN PROSTOR.TAKO JE TRAJALO SKORAJ CELO LETO. VSAK DAN SEM SI V MISLIH NAREDILA NAČRT KAKO BOM VOZILA, PARKIRALA, OBRAČALA, KJE BOM OBSTALA NA CESTI DA BOM LAHKO SPELJALA ITD.POČASI SEM IZGUBILA STRAH VSAJ ZA TE KRAJŠE RELACIJE KI JIH POZNAM.ZA KAM DLJE SEM PA MALO NA TRNIH AMPAK GRE.ZA ZAČETEK POSKUSI ČISTO KRATKO VOŽNJO.AMPAK SAMA! NE RABIŠ ŠE NEKOGA V AVTU KI BI TE ŽIVCIRAL KER PAČ NE DRŽIŠ ROKE NA VOLANU KOT JIH ON.POSKUSI IN NE OBUPAJ.SRAHA SE ZNEBIŠ POČASI IN S POTRPEŽLJIVOSTJO.V MISLIH  PREVOZI TO ZAČRTANO POT SPLANIRAJ SI VSE OD OBRAČANJA DO PARKIRANJA.POTEM PA GLOBOKO VDIHNI ON BO ŠLO BOŠ VIDELA!!!
PA LE KORAJŽNO

NEVEM, pisi z malimi crkami, ker velike crke pomenijo "KRIČANJE"  :oki:

LOST
se opravičujem.še ne poznam pravil na forumih. sem popolna novinka in se še učim.še z računalnikom imam kar precej problemov.pisanje z velikimi črkami ni bilo mišljeno kot kričanje.hotela sem le napisati malo spodbude.

Vem da nisi mislila kricati, vsi smo bili novinci in vsi se ucimom tako da brez strahu.
Ce pa bo kdaj potrebno da ZAKRIČIŠ , pa le  :pomezik:

Nevem, tole tehniko tudi jaz uporabljam :oki:

En lep pozdrav vsem skupaj!

Dolgo časa se nisem javila, sem bila namreč doma, kjer pa nimamo interneta. Moram rečt, da sem kr malo pogrešala forum, ker nisem mogla nič napisat. Te počitnice sem res imela veliko možnosti, da bi vozila, ampak ni šlo. Enkrat sem se že vsedla v avto, vendar sem hitro pobegnila iz njega in si rekla kot že tolikokrat prej- naslednjič bom pa sigurno. To, kar se je zgodilo nevem, se bo po moje tudi meni enkrat, vendar ne vem če bo šlo tako lahko kot pri njej. 
Razmišljam pa o tem, da bi res poiskala strokovno pomoč in dala iz sebe vse to, kar nosim v sebi že od otroških let ter za vedno opravila s tem. Me je pa strah, da bi mi potem ta oseba rekla, da mi itak nič ne manjka in da samo tratim čas. Pa moram osebni zdravnici verjetno razložit, zakaj rabim to napotnico, ne? Kaj pa če mi reče, da tega ne rabim in da mi je ne bo napisala? Pa tudi z bratom sem se pogovarjala, da mi bo finančno pomagal, ker bi si rada dala odstranit brazgotine, ki so mi ostale po rezanju, ker s takšnimi rokami res ne morem enkrat iskat službe.
Skratka, kot ste opazili, bom to leto, ki ga imam še na voljo kot študentka, delala na sebi. Vesela bom, če mi boste pri tem pomagali, ker ne bo tako enostavno, sploh moja samozavest oz. nesamozavest bi me lahka zelo ovirala.
Me pa zanima če pozna kdo kakšno tehniko sproščanja? Jaz sem namreč ves čas tako zelo napeta, sploh se ne znam sprostit.

se mi zdi, da je o raznih tehnikah kar precej govora na forumu; kar se pa strokovne pomoči tiče - za samoplačniško varianto ne rabiš napotnice.

Jaz imam tudi ta problem , sem zelo teško naredil izpit za avto. Problem že ima ime "driving anxiety" nekaj najdeš člankov, ki so zastonj, nekaj pa je tudi programov ( meditacije, tehnike sproščanja, sicer nisem še zasledil, da je katera zastonj), na internetu. Kar sem razbral je pomembno že to kako se vsedeš v avtu preden sploh kaj začneš. Malo se poskusi vozit po zapuščenih stranskih cestah, da spet dobiš občutek za avto. Potem pa naprej, če bo šlo bo šlo, če ne pač ne. Grdo rečeno, nihče še ni umrl, zato, ker ne vozi avta. Tako, da če nekaj ni nujno je lažje sprejet tudi to možnot, da pač ne gre in potem gre ponavadi celo lažje.

Matej a imaš mogoče kakšen link za te strani? Saj vem da lahka sama poiščem, ampak kot je videt si se ti že s tem ukvarjal. Mogoče je to stereotip, ampak nikoli si ne bi mislila, da imajo lahko tudi fantje s tem probleme, pa ne vem zakaj. In kako gre tebi zdaj, voziš ali ne? Vem, da ni noben še umrl, ker ni vozil avta in tudi meni še ga zdaj ni nujno treba, vendar se zavedam, da bo prišel dan, ko ne bo šlo drugače kot da se vsedem v avto in peljem. Na to pa bi rada bila vsaj malo pripravljena.

pozdravček

lilimili, moja vprašanja ..

- kaj bi naredil fant, če bi "podrajsala" njegov avto ?
- kaj bi storil oče, če bi se ti komu z njegovim avtom "zaletela" v rit ? 

Ali ne misliš, da tvoj strah bolj izvira od tega, da se že v naprej bojiš, da bo nekaj narobe - da ga boš kje podrajsala, razbila kako luč, porabila kar precej časa za parkiranje ? ..

Glej, sem sigurna, da če bi imela svoj avto, te ne bi bilo tako strah... Ko sem jaz naredila izpit, sem se doma "na veliko lagala"  :pomezik:, če sem ga slučajno kje podrajsala... Veš kaj sem dobila za vozit ?? Kombi  :o... ampak sem bila tako važna v njem ..  :sesmejem: Bratu sem še pri 101-ki zbila luč, pa barvna stekelca,..pa malo blatnik... pa sem na veliko lagala, kako "me je moral zadeti"  nekdo na parkirišču .. Sem bila pa sama kriva, vozila sem bosa, brez dokumentov, neprevidna .. in bum v enega v križišču  :o... je videl, da sem čisto  :o, da pojma nimam kaj je to kuponček .. in me "spustil"  :oki:

ja, tudi oče bi verjetno znorel, če bi mu takrat "poškodovala" njegovega passata .. vedno je tulil zaradi avta, zato smo mu vsi po vrsti lagali, z mamo vred  :pomezik: :zvizgam: ...

Mogoče bi bilo dobro, če bi imel kdo kak star avto, že obtolčen, pa da ga še ti en mal stolčeš  :zvizgam:... kar tako, da recimo z 10 km/h "prisloniš" avto h kakemu drevesu  :pomezik:

Ja, ti povem... ko sem začela služiti svoj denar, se nisem popolnoma nič sekirala, če sem prišla domov s kakšno drugo barvo na pločevini.... sem si rekla, ah saj lahko plačam .. :oki:

A misliš, da mene ni strah, ko se usedem v drug avto ? .. Da se mi bo ravno takrat nekaj naredilo... da ga nisem navajena...


Nič se ne boj... ko boš imela prvi denar, si kupi kakšen avto "male pare.." boš videla  :oki:

En lep pozdrav vsem!

Nekaj časa nisem pisala, ker enostavno ni šlo. Bala sem se, da se bom kr sesula, če začnem dajat vse iz sebe, a vidim, da je forum varna stvar. Joj, tako slabo kot se zadnje čase počutim, se že dolgo nisem. S svojim 'ne vozim avto' problemom se nič ne ukvarjam, ker je preveč vsega ostalega. Ponoči me kar neki preganja, najhujša pa so jutra, ko se je treba vstat in it v novi dan. Včasih bi najraje ostala v postelji. Nisem si mislila, da bo kdaj to rekla, a vsaj učenje mi pomaga, ker takrat vse nekam porinem, da se lahko skoncentriram. Hudo je to, ko nimaš nikogar, ki bi mu lahko zaupal, kako se počutiiš. Še s fantom sva se malo oddaljila, ker jaz mu skoz poskušam dat vedet, da ni vse ok, on pa tega sploh en vidi. A se s fanti res ne da o teh stvareh pogovarjat?
Včasih komaj diham od vse te bolečine, ki jo nosim s sabo. Težko je preživet dan, a nekako le pridem do konca v enem kosu, Naslednji dan pa vse znova itd. Tako zmedena sem že od vsega, da včasih sploh ne vem, kaj sem delala minuto nazaj :unsure:

se mi zdi, da to velja na splošno za vse - težko je razumet nekomu, ki še nikoli ni doživel ali tesnobe ali paničnega ali ki se mu tud pod razno ne sanja, kako je bit v depri.... v teh in podobnih primerih pač velja reklo: siti lačnega ne razume...