FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Stara sem 27 let in včeraj sva se s fantom razšla.
Neprestano butam v problem: kako biti sama?
Sama nisem še od svojega 15. leta, vedno sem imela nekoga, letala iz zveze v zvezo (no, saj jih ni bilo toliko, ampak so bile vse dolgotrajne, celo takrat). Čutim, kot da se bom razblinila na milijon majhnih koščkov, ki se bojo razleteli in jih ne bom mogla več sestaviti skupaj. Čutim, kot da brez nekoga ob sebi, tudi mene ni. Da nimam nekega svojega jedra znotraj sebe.
Ne znam biti sama.

Kako naj se tega naučim? Kje naj sploh začnem?

Zdaj se ti začenja pot spoznavana sebe..
Kdo si v resnici....kaj so resnično TVOJe potrebe, želje, cilji...
Ženske se mnogokrat prilagajmo partnerjem..in živimo "za njih" in s tem izgubimo SEBE.
Zdaj je čas da najdeš sebe.

Tukaj ti lahko fajn pomaga kak dober psihoterapevt. (zdravljenje z pogovorom)
Da se zaveš svojih vzorce po katerih živiš,
da morda sploh ozavestiš nezavedne vzorce, ki te bremzajo...
da prepoznaš svoja prepričanja, ki te morda vedno peljejo v napačno smer...
Da prepoznaš KAJ iščeš v partnerjih, ZAKAJ potrebuješ nekoga nujno ob sebi...

Poglabljanje vase, v tvoj notranji jaz....
Meditacija je zelo dobra duhovna vaja..kjer se osredotočiš nase.

Odkriti ljubezen v sebi in razviti ljubezen do sebe.
Znat bit samostojna in znat osrečevat sebe.
Taka oseba lahko nato razvije zrelo partnerstvo, brez posesivnosti.

težko vprašanje, Lady Moon .. kot pravi Aslan pa, če imaš možnost, čimveč gibat, it v naravo, kolesarit, si omislit kak hobi, it v kino, na kak izlet,...  :kiselnasmeh:

Zakaj se sploh hočeš naučiti kako bit sama? Ljudje nismo ustvarjeni zato da živimo sami. Jaz bi se na tvojem mestu raje učil kako se popolnoma predati nekomu. Pogumno naprej novim zvezam naproti.

No, tole pa je oseba iz moje kategorije.

Lady Moon, meni osebno osebki iz tega foruma ves čas govorijo, kar govorijo tebi. Ok, res je, da hočejo dobro, vendar ne morem se strinjati z njimi.

V glavnem. Si tip osebe, ki a svoj ostoj rabi nekoga na katerega je čustveno navezan. To ni nič narobe. Jaz osebno pravim "ljubezen je temeljna". In moja psihologinja je rekla, da je to super vrednota. No, podobno je pri tebi. Rekel bi ti, da nikar se ne počuti, da je s tabo kaj narobe, zgolj zato, ker si takšen tip človeka. Nič ni narobe s tabo in s tvojo osebnostjo. Tako, kot otrok rabi mamo za svoj ostoj, tako rabi odrasel človek (ne bom rekel partnerja, ker mi ta izraz ni všeč) nekoga, ki ga ima rad. Zdaj, nekateri pravijo, da je treba praznino, katero čutimo  zaradi osamljenosti zapolniti sami, samo... a ni to malo nelogično. Če imaš potrebo po vodi jo zapolniš z vodo. Če imaš potrebo po ljubezni pa jo zapolniš z ljubeznijo. Sicer malo kruta primerjava, pa vendar. Tako, da ti si samo najdi nekoga, ki te bo imel zares rad. To, da si letela iz zveze v zvezo... To sicer se ni obrestovalo, ampak ti si tukaj samo iskala pravo ljubezen in s tem sama sebe.

Me je tvoja situacija kar pretresla, ker sem jaz povsem na istem.

lepo se imej ;-)

Jan, se strinjam popolnoma.

Edino... čemu novim zvezam. Jaz bi rekel naproti eni in pravi zvezi. Samo najti jo je treba.

Morda je na začetku nekoliko nendavadno, biti brez partnerja. A to ne pomeni osamljenosti. Se strinjam z Aslan, spoznavanje sebe. Lahko tudi preko drugih, a to so lahko prijatelji, sodelavci.
Predanost si najbž že izkusila. A na pravi način predan si lahko, ko si res ti, ločena od drugega, najprej sama svoja, da se zavestno in svobodno odločiš za predanost nekomu ali nečemu. Če je drugače, tako kot opisuješ ti, me spominja na odvisnost od odnosov. No, pa ne gre toliko za neke opredelitve, temveč za vprašanje: kaj storiti?
Odgovor boš poiskala v sebi, če se ti zdi, da ti pretekle zveze in današnja samota otežujejo življenje, najlažje pa je odgovor najti preko predane prijateljske osebe. Po mojem mnenju. Pa mau sprostitve tudi ne bo škodilo.

Verjetno je šlo za odnos, kjer en pije in drugi plača. Ampak to ni to. Treba je priti do odnosa, kjer oba pijeta in oba plačata in takrat lahko že govorimo o neki zdravi predanosti.

Draga Lady Moon,te popolnoma razumam veš.Tudi jaz se zelo bojim te samote,kako biti sama...Zdaj si navezana in navajena na to,da si bila vedno z nekom.Toda,a si se vprašala,če te ta zveza sploh osrečuje.Vseeno je bolje biti sam,kot pa v zvezi,ki ne gre.Ampak kako se navadiš biti sam?Tega tudi jaz žal ne vem,ampak sem prepričana,da ko boš prebrodila prve mesece in se navadila,boš videla kaj pomeni svoboda.

Tak človek se ne more nikoli popolnoma predat.


Taka oseba ne more razviti nič.

Dajte vi meni nekaj povedati. Se pravi, da osamljenost po vašem mnenju sploh ne obstaja. Obstaja samo bolezen, ki se ji reče "ne imeti rad samega sebe".

Oh, draga Lady Moon,kako me ta zgodba spominja na mojo,ne tako davno preteklost. Obcasno, ko se veza ne izzide kot bi bilo treba, bolj se bojimo bolecine ki jo prinasa samota, kot bolecine ki jo prinasa nesrecna ljubezen. Vsi so ti najbrz ze to povedali, pa tudi verjamem da se sama zavedas tega, da to ni najbolj zdravo...iti iz razmerja v razmerje ( pa magari bili vsi ti tipi fajn fanti in lusna razmerja), ampak res,prvo se navadi biti sama, srecna sama s sabo in komaj tokrat bos zrela za resno, cvrsto vezo in komaj tokrat se bos naucila kaj je zdrava ljubezen. Je zelo tesko, boli ko si sam, sama sebi nisi zadostna in rada bi delila ljubezen ki jo nosis v sebi se z nekom, ampak, morda bojo leta minila ko prvo uzljubis sebe,sebe samo, in tokrat ti bo prisel princ na belemu konju, tvoja prava druga polovica. In se nekaj, zmeraj smo sami, sami se rodimo, sami umremo,sami hodimo pod prho (hmmmm, no, ne zmeraj :pomezik:), sami sluzimo svojo placo, sami preboljevamo gripe, gnojne angine, in ljubljena oseba je velik del nasega zivljenja, ampak ne v partnerju iskati sebe. Ti si ti, in nauci se ziveti sama s sabo, uzljubi se, da bi znala kvalitetno deliti zivljenje z drugim. In ni bolecine ki jo cas ne pozdravi, seveda da si zdaj na dnu, ker si pravkar zgubila drago osebo, vzami cas za zalost, ampak po tem, glavo gor in pogumno in z upanjem, naprej.. :rozicodam:

Pozdravček Lady še od mene  :rozicodam:

S tem, da se trenutno počutiš osamljeno, nikakor ni nič narobe; v smislu, da si žalostna, pogrešaš bivšega,... je to pravzaprav za pričakovati. Se mi pa definitivno zdi (kot so napisali predhodniki), da skakanje iz zveze v zvezo, ne bo obrodilo sadov. Ker če sem pravilno razlumela, bi rekla, da v teh zvezah iščeš sebe, se ne najdeš, greš naprej v upanju, da ti bo naslednji izpolnil praznino, pa je ne.

Jedro za katerega praviš, da ga ni, JE. To jedro si TI, tvoja samozavest, karizma,... Zdaj pač rabiš čas, da se rane zacelijo. Pojdi na kakšno kavico s prijateljico/ami, žurke obvezno,... sprehodi, sladoledi, kopanje, uf marsikje lahko uživaš čisto sama.


Moje mnenje; osamljen je lahko tudi človek v družbi, med svojimi prijatelji, s svojim partnerjem, pa se vseeno počuti, da ne spada tja, da je sam samcat v vsej obširni galaksiji. 

 :rozicodam:  :rozicodam:

Michael Lukas Moeller: Resnica se začenja v dvoje

Ful dobra knjiga, zahtevna, a da kar nekaj spoznanj na to temo.

Upam, da boš našla kaj uporabnega zase. Zdaj ali kdaj kasneje.

Občutki osamljenosti in žalovanja seveda obstajajo. Konec veze je smrt nečesa in za tem pač žaluješ. Ni ti treba takoj po tolažbo, ti kar žaluj, če pa kakšno frustracijo izraziš tudi na tem forumu, je to OK, forum je tudi za take stvari, po mojem.
Jan, glede predanosti: očitno jo ti razumeš drugače. Narcizem ali zdrava ljubezen do sebe, tu je po mojem catch. Morda si ta dva pojma zamenjal. Narcistična oseba ni zmožna predanosti.
Med drugimi je tudi Jezus izjavil, da imejmo bližnjega radi "kakor samega sebe". Če pa zatiraš sebe, se odpoveduješ svojim osnovnim potrebam, ko za to ni potrebe, v prid bližnjemu, se izčrpavaš. Ponavadi. Tako se jaz večkrat vedem do svojih otrok, potem pa se jezim in očitam, češ kako so me (utrudili, razjezili).  
So pa tudi ljudje, ki imajo posebno življenjsko pot. "Nedoumljiva so pota Gospodova".

Ko/če boš nekoč mela družino in bo vsak neki hotel od tebe, si boš prav želela kdaj biti sama, ker ti bo vse šumelo v glavi :o

Sicer pa, če si v prvem zapisu izpostavila vprašanje, kako se naučiti biti sama, in da se brez partnerja počutiš kot da te ni, kot da nimaš jedra v sebi, to očitno občutiš kot problem (ne glede na sveže končano zvezo), zato si si delno odgovorila že sama: v teh vezah očitno nisi (dovolj) osebnostno rasla, zorela, postajla srečen človek.
Kar pomeni, da bo najbrž treba zagristi v to kislo jabolko ...

Pain...sedaj te še jaz mam poln kufer (pa sem dost tolerantna).  Get real. Osamljenost si naredimo sami. Če si osamljen, si po svoji krivdi. Sprijazni se. TVOJA NAPAKA.

Pet minut nazaj mi je bratrančeva žena rekla (phone), da me ma rada...da me pogreša....da sva preveč km narazen...da...

To ni ljubezen med moškim in žensko....to je samo *rad meti*.

Spet se boš puntal...vem...a 19-20 letniki ne vedo (večinoma)...kaj bi s sabo. Jaz še pri 22 (al več...se ne spomnim)  nisem vedela /pa mam baje nadpovprečen IQ in EQ). Kaj misliš, da boš srečal žensko, ki bo....dokler vaju smrt ne loči ob tebi. Taka *perla* ni nihče.

NE....osamljenost NE OBSTAJA. SAMI  jo naredimo.

Saj pred to dejtvo sem te vrgel. Ja heh... ne vem, ali naj se kar smejati začnem. Zakaj se potem osamljenost sploh imenuje osamljenost? Se pravi, da je osamljenost povsem neodvisna od tega koliko in kakšne stike imaš z drugimi ljudmi. To je pa največji bullshit.

Mislil sem povedat to, da taka oseba nima jajc se predat drugemu, da jo je preveč strah, da si ne upa.


Nisem jaz nič zamenjal.


To ne vem kaj bi pomenilo.
 

Šta to znači?


S tem se pa kr strinjam.

Bistvo je očem nevidno
Življenje je po eni strani zanimivo, čudovito in globoko, vendar zaradi različnih okoliščin za vse ljudi ni ravno enostavno. Predvsem v današnji protislovni in zapleteni dobi, kjer je težko živeti na dostojen, polnovreden in razumen način, saj nimajo vsi enakih možnosti. Številni problemi, težave in stresne situacije nas obkrožajo skoraj ves čas. Vrtimo se v krogu kot veverice v kolesu, kakor hitro se nam uspe izvleči iz enega problema, spet pademo v drugega. Nikakor ne moremo pretrgati tega, nam dobro znanega, vase zaprtega kroga. Pravzaprav se nanj sčasoma celo navadimo.

Obstajajo problemi, ki so povezani z bojem za golo preživetje. Praviloma so za nas težavni in boleči, zato za njihovo razrešitev pogosto žrtvujemo svoje zdravje, živce in psihično stabilnost. Sklenemo kupčijo s svojo vestjo in se odrekamo svojim življenjskim principom. Borba za materialno blaginjo postaja za mnoge življenjska nuja, najvišji princip obstoja, v imenu katerega je dovoljeno prav vse. Ljudi spreminja v fanatike in služabnike najbolj priljubljenega in najbolj modernega kulta na svetu, ki je potisnil iz naših življenj duhovne in človeške vrednote. V našem življenju pogosto prevlada vrhovno božanstvo, imenovano njegovo veličanstvo Denar.

Njegovo vladavina, kakor tudi vladavina vsakega tirana, nam na začetku ponuja vabljive obljube, ki nam kmalu prinesejo razočaranja in nam razblinijo vsako iluzijo, da bo kdaj bolje. Za fasado idiličnega raja, v katerem gmotno preskrbljen človek lahko pridobiva, kupuje in počne, vse kar si želi, se skrivajo številni nerešljivi problemi in človeški konflikti. Zaradi njih ne trpi le telo, ampak tudi duša.

Toda problemov se ne da rešiti z denarjem, saj zanje ne obstaja zdravilo, ki bi ga bilo možno kupiti. Bolj kot prevladajo materialne stiske, ki postajajo naša življenjska prioriteta, bolj potiskamo v ozadje probleme duše. Vendar dejstvo, da ti problemi pravzaprav ne bodejo v oči, ne pomeni, da sploh ne obstajajo in da zaradi njih ljudje ne trpijo. Dogaja se prav nasprotno, nekateri med njimi postajajo iz dneva v dan večji in močnejši.

Osamljenost je ena izmed aktualnih, občutljivih in bolečih vprašanj človeške duše. Dotika se vsakega posameznika ne glede na materialni status, intelektualno raven ali izobrazbo. Ni človeka, ki bi se lahko pohvalil, da ni nikoli doživel tega, včasih tako bolečega, včasih pa, ravno nasprotno, globokega in toplega notranjega stanja.

Če se vprašamo, zakaj in v kakšnih situacijah se človek počuti osamljenega, lahko ugotovimo, da na takšno vprašanje ni preprosto odgovoriti.

Problem osamljenosti nekoliko spominja na velikansko ledeno goro. Njen zgornji del, ki ga vsakdo lahko vidi in razume, ni videti prav velik, vendar obstaja še drugi del, ki je pod vodo in je veliko večji in obsežnejši, zato ga ne moremo niti videti niti razložiti z vidika razumljive, dostopne ali preprosto razložljive človeške logike.

Osamljenost: del ledene gore, ki jo vidimo
Pri presojanju zgornjega, površinskega dela ledene gore postaja očitno, da se stanje osamljenosti pojavi takrat, ko zamrejo stiki z okolico, z zunanjim svetom in z drugim človekom ali ko medsebojni odnosi iz različnih razlogov postanejo problematični. Če bi pogledali v dušo osamljenega človeka, bi zagledali množico vzrokov za to stanje. V njej bi lahko prebrali ganljive zgodbe o mnogih neuspelih odnosih, o razočaranjih kot tudi o strahovih, da ne bi nekoga ponovno prizadeli, da nekoga ne bi ponovno prevarali.

Nekdo se počuti osamljenega zato, ker v svojem življenju nikoli ni srečal osebe, ki bi jo resnično ljubil, sorodne duše, s katero bi lahko delil žalost in veselje, gorje in radost. Nekdo drug se počuti osamljenega preprosto zato, ker nikoli ni bil resnično ljubljen, ker ni v življenju nikogar zavzel pomembnega mesta, ker ni zavzel osrednjega položaja vsaj v življenju svojega psa, kakšne druge domače živali in postal pomemben vsaj zanj.

Veliko ljudi se počuti osamljenih iz preprostega razloga, ker med množico ljudi, med prijatelji pa tudi med sorodniki in najbližjimi ne najdejo tistih, ki bi bili pripravljeni razumeti njihove misli, čustva, skrite sanje in prizadevanja. Marsikdo se čuti osamljenega zaradi nezaupanja v ljudi. Včasih samo zato, ker so ga nekoč v preteklosti zapustili, spravili v težaven položaj, osleparili in ogoljufali, zato sedaj ne verjamejo nikomur več. Tudi takrat ne, ko se jim skušajo približati ljudje z iskrenimi nameni.

Ne bi bilo prav, če ne bi omenili osamljenosti močnih in psihično stabilnih ljudi, pri katerih vsi iščejo pomoč in nasvete, ljudi, h katerim lahko pridemo kadarkoli, se jim lahko vedno zjočemo na ramenu in jim zaupamo svoje težave. Pogosto pa niti ne pomislimo na to, da so ti "močni" ljudje prav tako lahko osamljeni, da imajo tudi oni svoje težave. Da tudi oni morda nimajo nikogar, na katerega bi se obrnili s svojimi problemi, ga vprašali za nasvet ter dobili razumevanje in podporo.

Tisti, ki je vsaj enkrat doživel osamljenost, morda zato, ker ni nikoli spoznal pravih odnosov ali pa zato, ker je bil prevaran, v prihodnosti ne bo zaupal ljudem. Strah pred osamljenostjo je po eni strani naraven in popolnoma razumljiv, po drugi strani pa je neredko vir napačnih odločitev, zapletenih psiholoških stanj in slabo premišljenih korakov. O osnovi vseh teh stanj in njihovi utemeljenosti bi lahko veliko razpravljali.

Če bi opazovali, kako se strah pred osamljenostjo izraža na površini naše "ledene gore", bi ugotovili, da temelji na enem samem osnovnem pojmu. Občutek osamljenosti je vedno neposredno povezan z nami lastnimi odnosi do drugih ljudi. Če ti odnosi uspevajo, nismo osamljeni in nasprotno, če ne uspevajo, smo osamljeni.

Če ostajamo zvesti zgolj površinskim odnosom in samo površno gledamo na problem, opazimo, da naša blaginja, duševni mir in občutek sreče postajajo odvisni ne le od nas samih, temveč tudi od drugih ljudi. Postajamo bolj ali manj odvisni od njihove reakcije, njihove naklonjenosti do nas, njihovih znakov pozornosti, njihove podpore, razumevanja in pomoči.

Prisotnost vsega tega nas naredi srečne, nam pomaga živeti, zato se počutimo uresničeni in polni. Kadar pa teh zunanjih izrazov naklonjenosti ni, izgubljamo ravnotežje, padamo v depresijo, izgubljamo zaupanje vase, počutimo se šibke, zapuščene in ranjene. Takrat življenje za nas izgubi vsak smisel. To se zgodi zato, ker je v tem primeru naša osebna sreča manj odvisna od nas samih, bolj pa od zunanjih okoliščin in odnosa drugih ljudi do nas.

Strah pred osamljenostjo, ki ga začutimo v sebi, dobi obliko strahu pred izgubo tega, kar imamo ali tistega, kar bi lahko imeli, če bi šlo vse po sreči. To tudi potrjujejo odgovori ljudi, ki jim je bilo zastavljeno vprašanje, zakaj se bojijo osamljenosti. Nekateri se bojijo osamljenosti zato, ker na stara leta ne bodo imeli nikogar, ki bi jim prinesel vsaj kozarec vode ali čaja. Drugi se bojijo postarati in ostati brez partnerja, domačega ognjišča, otrok oz. vsega tistega, kar naj bi imel "vsak normalen človek".

Tretji pa se bojijo, da bi preživeli življenje, ne da bi občutili pozornosti, topline, ljubezni in podpore drugih ljudi ter ostali brez medsebojnih stikov in brez prijateljev. Četrti pa enostavno ne zmorejo živeti sami iz preprostega razloga, ker želijo čutiti, da je nekdo ves čas ob njih. Vsi ti razlogi govorijo o povprečnem človeku današnjega časa, saj so vzeti iz predstav večine ljudi o vsakdanjem življenju. Prav zato so najbrž tudi tako pereči. Toda vse te trditve in razlogi imajo svoj "ampak".

Problemi v odnosih kot posledice, ne vzroki
Vsakokrat, ko nas je strah izgube najdragocenejšega, kar imamo, vendar brez tega ne znamo živeti, moramo (podobno Herman v Puškinovi "Pikovi Dami") vsa svoja upanja na srečno življenje postaviti pred preizkušnjo ali, kot bi lahko rekli, staviti na eno samo "kombinacijo kart", ki mora uspeti, sicer se vse zruši. Kadar smo pred tako odločitvijo, drugih možnosti sploh ne vidimo.

Toda naše življenje ni film ali roman, in če to razumemo, potem moramo sami sebi postaviti tudi vprašanje, kaj se bo zgodilo, če res pride do teh drastičnih sprememb. Kaj se bo zgodilo, če izgubimo ljubljeno osebo, svojega otroka, prijatelje, njihovo podporo, razumevanje ter oporo? Ali to pomeni, da se življenje za nas takrat konča? Ali to pomeni, da nimamo več nobenih možnosti, da zaživimo polnovredno življenje in smo se na tak način obsodili le na golo preživetje? Resno se vprašajmo o tem, namesto da na to poskušamo pozabiti in o tej možnosti sploh ne razmišljamo.

Da bi si odgovorili na to vprašanje, moramo pogledati globlje, pogledati moramo drugi del "ledene gore". To je tisti del, ki ga ne opazimo takoj in ga tudi ne razumemo tako hitro. Kajti takrat postane očitno, da naša prava, izvorna osamljenost ni povezana s tem, kako se oblikujejo medsebojni odnosi. Problemi v odnosih so samo posledica, ne pa vzroki osamljenosti.

Če želimo spoznati pravo ljubezen, prijateljstvo in začutiti srečo med ljudmi, ki nas ne le razumejo, temveč tudi živijo z nami na "isti valovni dolžini", moramo razrešiti bolj globoka vprašanja, ki so povezana z zahtevami naše duše. Te zahteve niso odvisne od drugih ljudi in od tega, kakšen odnos imajo do nas, ampak so odvisne predvsem od nas samih in od tega, kakšen odnos imamo mi sami do življenja, do vprašanja o obstoju, do odnosa do sočloveka in do okolice.

Modreci so govorili, da je resnična osamljenost duše in da se ta pojavi takrat, ko ne zadostimo njenim osnovnim potrebam. Duša ima domotožje, toda ne le po pristnih medsebojnih odnosih, temveč po vsem, kar bi ji dalo možnost, da razkrije svoje potenciale, svoje skrite sanje, svojo plemenitost in svojo globoko modrost.

.....

Kaj potrebuje duša?
Duša potrebuje smisel življenja. Vedeti mora, zaradi koga in zaradi česa živi in umira. Nujno je, da so njene sanje močne in globoke. Vedeti mora, da bo z delom, ki ga opravlja z ljubeznijo, našla način, s katerim bo lahko uresničila svoje sanje. Kot primer si poglejmo Mozarta in njegovo glasbo, Leonarda in njegovo slikarstvo, Galileja in njegovo opazovanje zvezd. Če bi jim vse to vzeli, bi bili zares osamljeni. Če bi jim vzeli noči brez spanja, trenutke goreče ustvarjalnosti, ob katerih pozabijo na hrano in počitek. Če bi jih prisilili živeti v miru in brezdelju, bi zboleli fizično in duševno, saj je človek brez smisla v življenju, brez velikih sanj in ustvarjalnega dela resnično osamljen.

Duša ne potrebuje dela le zaradi dela in smisla zaradi smisla, ampak potrebuje tisto nekaj, kar bi vse to povezovalo v eno samo celoto, v to, kar bi lahko združilo življenje in smrt, vidno in nevidno. Duša potrebuje Pot in potrebuje vedenje o tem, od kod je prišla in kam gre. Potrebuje nekoga, ki bi jo vodil po tej poti. Potrebuje človeka, ki bi bil s svojo plemenitostjo vzor zanjo in nekoga, ki mu lahko popolnoma zaupa. Že stari modreci so govorili, da je človek brez Poti resnično osamljen.

Duša išče lepoto in izvore navdiha. Duša mora spoznati, katere vrednote ne umirajo. Potrebuje občutek večnosti in nesmrtnosti. Duša išče tisto sveto in lepoto, ki bi jo lahko tako navdihnila, kot navdihujejo skrivnostne zvezde na nebu. Človek brez svetega, brez lepote, brez večnega in brez neba je resnično osamljen.Zavedati se je treba, da obstajajo stvari in vrednote, ki ne umirajo. Nujno je, da duša začuti skrivnostno, visoko in nevidno »božansko« prisotnost. Nekaj veličastnega v njej, pa naj bo v veselju ali v trpljenju.

Duša se mora zavedati, da ni nič naključnega in da se z njo ne dogaja nič takega, česar ne bi mogla prenesti. Vedeti mora, da je vse, kar se v življenju zgodi, podkrepljeno z znamenjem usode. Modreci so dejali, da je človek, ki ne dojema usode in njenih znamenj, resnično osamljen. Duša potrebuje takšne medsebojne odnose z drugimi ljudmi, ki ne bi temeljili samo na navalu čustev. Potrebuje sorodno dušo, s katero lahko deli Pot, sanje, navdih in prizadevanja. Modreci so dejali, da je človek brez sorodnih duš, ki jih povezuje velika ljubezen in brez svojih ''bojnih tovarišev'' resnično osamljen.

Tudi duša se boji osamljenosti, toda njeni strahovi se nekoliko razlikujejo od tistih, ki smo jih že prej omenjali. Boji se biti odtrgana od narave, od večnega, od usode, od Poti in lastne vnaprejšnje določenosti. Sploh je ne skrbi, kaj bi lahko dobila ali izgubila pri medsebojnih odnosih z drugimi, ampak jo skrbi nekaj povsem drugega. Boji se, da bi izgubila možnost ljubiti in podarjati vse tisto v sebi, kar je vredno, dragoceno, čisto in skrivnostno.

Zanjo ni tako pomembno biti ljubljena, ampak to, da ljubi sama. Hrepeni, vendar ne le po tem, da bi imela prijatelje, ampak, da bi tudi sama postala prijatelj. Ne želi si, da bi ji nekdo izrazil dobroto, ampak si jo želi podariti drugim. Ne skrbi je obnašanje drugih, ampak njeno lastno obnašanje.

Ugotavljamo, da sreča duše ni odvisna od tega, kakšen odnos imajo do nje drugi ljudje, niti od tega, kaj bi lahko dobila od njih, ampak od tega, kaj ona daje in kako odraža samo sebe. Duša ne ljubi zato, da bi bila ljubljena in ne sklepa prijateljstev zato, da bi imela prijatelje. Ljubi in goji prijateljstvo in daje vse, kar ima. Nikoli ne pričakuje ničesar nazaj in tudi, če ne dobi povratnih dobrih dejanj, ni osamljena.

Pred njo se ob dajanju odpre brezkončno število poti izpolnjenega življenja, v katerem se popolnoma opre na moč lastnega srca, razuma in svojih sanj, ostalo pa prepusti usmeritvam usode. Morda zveni paradoksalno, vendar modreci pravijo, da prav takrat, ko ničesar ne pričakujemo in se nam zdi, da imamo vse, usoda pripelje na našo pot prave prijatelje. Spoznavamo sorodne duše, sobojevnike in druge prijazne ljudi, na katere se lahko zanesemo. To bi lahko primerjali z žejnim, ki čaka na čisto vodo iz izvira. Najbrž že drži trditev, ki pravi, da se moramo prenehati truditi za nekoga, s katerim bi radi bili, in prišel bo sam.

Ljubezni in prijateljstva ne moremo ne kupiti ne prodati
Če se vrnemo k izvornemu pomenu ljubezni in prijateljstva, potem ju zagledamo v povsem drugačni luči, saj prave ljubezni in pravega prijateljstva nikoli ne smemo zahtevati, načrtovati, kupovati in prodajati. Prava ljubezen in pravo prijateljstvo prideta sama, vendar ne kot dodatna pridobitev v naši dragoceni zbirki, temveč kot višje stanje duše, ki se rodi takrat, ko je sama popolnoma pripravljena na to.

Sanje, ljubezen in prijateljstvo se ne uresničijo takoj, ampak po dolgih bitkah in neuspelih poskusih, trpljenju in premagovanju koristoljubnih in sebičnih nagibov. Sami pridejo do človeka, ki nenehno sanja o njih kot o najvišjem principu življenja in kot o vsakodnevni potrebi duše. Pridejo takrat, ko je popolnoma osamljen in ko se mu ob pogledu na okolico zazdi, da za spoznanje Velike Ljubezni nima več nobenih možnosti.

Modreci so dejali, da prave ljubezni in pravega prijateljstva ne zaslužimo z nekoristnim in stran vrženim življenjem. Doseči ju moramo s trpljenjem in k nam prideta kot blagoslov usode. Prideta kot izraz zahvale za to, da ne glede na okoliščine nismo izgubili upanja in vere v obstoj najvišjih, najplemenitejših lastnosti duše, ne glede na to, kakšen odnos so imeli ali še imajo do nas drugi ljudje.

Poskusi, da bi umetno izzvali ljubezen, prisila v medsebojne odnose, vsiljevanje ljubezni ali celo zahteva po njej, načrtovanje in kovanje situacije za njeno uresničenje se prej ali slej končajo z neuspehom. Ta občutljiva in krhka "ptica sreče" začuti grožnjo, in ker ne želi postati sužnja kakršnihkoli sebičnih in stereotipnih pojmov, odleti iz zanjo pripravljene kletke, da bi se izognila vsem vabam, s pomočjo katerih bi jo poskušali vrniti nazaj.

Modreci so dejali, da prava ljubezen in pravo prijateljstvo prideta k vztrajnim ljudem, ki imajo raje plemenito osamljenost kot izdajstvo svojih vzvišenih sanj, svojih vzvišenih kriterijev in predstav o velikih, čudovitih lastnostih duše. Prideta k tistim, ki ne pristajajo na kompromise in se ne prodajajo z ustvarjanjem medsebojnih odnosov le zaradi materialne blaginje in seksualne naslade ali samo zato, da bi imeli nekoga poleg sebe ter drugih podobnih, vsem znanih razlogov.

Če se poročimo samo zaradi poroke, ker nas je strah samote, ker se bojimo postarati, ne da bi v svojem življenju ustvarili družine ali preprosto ostali sami do konca svojega življenja, če se sprijaznimo z družbo prijateljev, ki imajo popolnoma drugačne predstave o prijateljstvu in plemenitosti ljudi. Takrat postanemo podobni nadarjenemu igralcu ali režiserju, ki je obtičal pri ustvarjanju reklame, ker ni dovolj vztrajno čakal na svojo pravo priložnost. Ves denar, zaslužen na tak način, je le majhno in bolj skromno nadomestilo za to, da je izgubljen njegov božanski talent.

Tudi, če upoštevamo dejstvo, da nam v življenju ne gre vedno vse po sreči in da mnogi pravo ljubezen in pravo prijateljstvo slutijo le v gradovih v oblakih, ni razloga, da bi klonili pred tem. Medsebojne odnose vedno lahko naredimo še boljše, čeprav je za to včasih potrebno veliko časa in potrpljenja.

Poskusi, da bi skrbno in natančno ocenjevali naše medsebojne odnose ter se osredotočili na analiziranje tistega, kar nas dela tako različne, so prava potrata časa. Če si res želimo izboljšati in rešiti naše odnose z drugimi, se moramo vprašati, kaj nas v resnici združuje. Modreci so pravično govorili, da bodo naši odnosi z drugimi ljudmi trajali toliko časa, kolikor časa bo obstajalo tisto, kar nas združuje.

Če nas povezujejo materialne dobrine (hiša, vikend, denar) ali samo zunanja privlačnost, seksualna želja ali neka druga kratkotrajna stvar, potem bodo se vsi problemi na skupnih področjih odražali na naših odnosih. Vezi, pri katerih ljudi nič ne združuje, so podobne Potemkinovim vasem, kjer je na zunaj vse v redu, za njihovo lepo fasado pa se skrivajo samo problemi in praznina. Takšne formalne vezi so pogosto hujše od osamljenosti.

Ljudi združujejo ali povezujejo tudi težave in težki trenutki, ki so jih preživeli skupaj. Če se pri premagovanju ovir in iskanju rešitev vsi enako trudijo in borijo za boljše stanje, takrat se poleg utrjevanja že obstoječih odnosov rojevajo tudi nova in globlja stanja duše, ki odpirajo nove horizonte in preusmerjajo razvoj dogodkov v novo, pozitivno smer.

Potrebno se je naučiti narediti prvi korak tako, da pri tem ne izgubimo samega sebe in svojega notranjega dostojanstva. Za medsebojne odnose sta potrebna najmanj dva in vsak naš korak mora izzvati resonanco in odziv drugega človeka. Če se po naših dolgotrajnih prizadevanjih to vseeno ne bo zgodilo, se moramo začeti zavedati, da bodisi delamo napačne korake ali pa naše medsebojne korake delamo na trhlih temeljih. Kajti če vsa prizadevanja ostanejo le na enem človeku, ki poskuša sam nositi in rešiti težave, je to absurdno in nenaravno.

Za uspeh vsakega medsebojnega odnosa je potrebno, da obe strani poskušata premagati posesivnost in egoizem. Pogosto ne opazimo individualnosti in edinstvenosti ljudi, ki jih imamo radi. Naša predstava o njih je odsev naših lastnih pogledov, zahtev in predstav o tem, kakšni bi morali biti. Nikoli ne smemo poskušati vzgajati in preoblikovati ljudi po svoji podobi ali po svojem okusu. Ljubezen zahteva občutek zraka in svobode duše. Ljudje, ki to upoštevajo, se ne stapljajo drug z drugim in ne izgubljajo svoje individualnosti. Skupaj so podobni dvema samostojnima stebroma, ki podpirata streho enega svetišča.

Ljubezen zahteva popolno dajanje in nesebičnost ter razumevanje dejstva, da ne potrebujemo ničesar drugega kot je možnost ljubiti. Če se postavimo v prvo vrsto ali v center pozornosti in prisilimo ostale, da plešejo okoli nas, naših problemov in interesov ter neprestano zahtevamo dokaze ljubezni in delamo dobro v pričakovanju povrnitve enakih dejanj, potem to ubije pravo ljubezen in pravo prijateljstvo.

Ni najpomembnejše vprašanje, kaj bo boljše zame, ampak kaj bo boljše za drugega. Kajti želeti boljše drugemu človeku pomeni poskušati razumeti, kaj je nujno potrebno za njegovo dušo. Ljubeč človek ali ljubeč prijatelj sta kot ogledalo, ki vse vidi in vse odseva. Če želimo ohraniti takšno stanje, ne smemo podpirati njegovega negativnega obnašanja. Še posebej, če imamo tega človeka radi in ga imamo za prijatelja.

Namesto podpore reagirajmo kot glas vesti, da ne bomo postali priča in sokrivec tega negativnega procesa. Pri ljubljenem človeku poiščimo tisto, kar je v njem najlepše, tisto, česar človek včasih ne vidi niti sam pri sebi. Prepričevanje z besedami je popolnoma nekoristno, veliko bolj učinkovito je prepričevanje in navdihovanje z močjo lastnega zgleda. Ljubeč človek je veliko bogastvo. Podoben je luči v temi za tiste, ki imajo čast, da jih ljubi.

Zadostuje že zavedanje njegovega obstoja in tega, da lahko njegovo podobo nosijo v svojem srcu, pa naj se zgodi karkoli. Razlogov za osamljenost je še veliko več. Ni tako pomembno, če nikoli ne srečamo človeka, čigar podobo bi lahko nosili v svojem srcu, saj še vedno obstajajo nebo, zvezde in čudovita, večne, neumrljive sanje, ki segrejejo vsakega še tako osamljenega volka, ki ljubi z vso svojo dušo in si prizadeva za njihovo uresničenje.

psih. Jelena Sikirić, predsednik NA v Rusiji

Uf, dolgo!

Zagotovo je pri osamljenosti več dejavnikov, tako kot pri drugih zadevah, a za operativo je v grobem po mojem najbolj povedno, kar je napisala Aslan na začetku.
Zagotovo je neko prahrepenenje v vsakem od nas. In nihče nima v vseh trenutnkih vsakdana, in včasih tudi v izredni situaciji ne, nekoga ob sebi.
Če imaš osebno vero, si tu v prednosti, ker veš, da zate skrbi ljubeči Oče, da si odrešen etc.
Če pa grozi Nič, da te posrka, pa zagotovo ni prijetno. A to je že bolj stvar filozofije in religije, tj. duhovna raven. Če je kdo bral Viktorja Frankla, pozna pojem "noogene nevroze", tj. nekakšne stiske zaradi občutka pomanjkanja globinskega smisla življenja. S tem se psihiatrija najbrž ne ukvarja kaj dosti, ker se prepleta že s filozofijo/ religijo. Ali pač poznate koga?

Poznam ljudi, ki povsem udobno živijo brez smisla - pa ni z njimi prav nič narobe, samo drugim se zdijo čudni in nemogoči. In poznam ljudi (z eno celo živim), ki bodisi živijo ali pa bi brez slehernih težav živeli sami, brez partnerja, jim pač neka prijateljska socialna mreža povsem ustreza. Oboji me čudijo, so različni od mene, jim pa moram priznavati enako legitimnost, da so, kot jo priznavam sebi.
Je pa zanimivo, Jasenka, da v to enačbo nikdar nisem všteval Boga. Če pomislim, so vsi moji znanci omenjenega tipa ateisti - res pa je, da se gibljem v pretežno brezbožnih krogih in nimam izkušenj denimo z ne-smiselnim vernikom. Zanimiva zadeva za premislek.

jo imam, pa je pri meni daleč od tega, da bi bila zaradi tega kaj v prednosti....

To kar je Aslan napisala sej s tem ni nič narobe. Samo to je definitivno najtežja pot. Jaz bi se izogibal takih poti(osebna in duhovna rast). Ljubezen do sebe ni nič drugega kot postopno osvobajanje strahu pred samim sabo. Takšne poti pa znajo bit dolge, polne trpljenja, stisk, muk, sej nekateri to že veste, ker sami po njih hodite. Ni pa mi jasno zakaj jih tako radi priporačate drugim. Kaj če ste sami nesrečni in trpite morajo zato še drugi. Osebna, duhovna rast, delo na sebi to ni nič drugega kot stran vržen čas, da ne govorimo kolk muk si še človek zraven povzroča. Sem prepričan da obstajajo krajše poti, manj boleče. Sicer pa, vsak ma svojo pot.

 :oki:

kaj bi konkretno bil tvoj predlog, Jan?

Droge?  ;D

Moj predlog je met jajca, pogum in ne stopit na najtežjo pot.


sex in rocknroll  ;D

Konkretizirajmo to malo.

Gre za znano vprašanje: čemu trpeti (tudi osamljenost, pa soočanje s svojimi ranami v procesu osebnostne rasti).

Osebno zaupam, da je kljub trpljenju z menoj ljubeči Oče, ki mi ne nalaga večjega križa, ki sem ga zmožna nositi. To trpljenje je lahko tudi psihično ali duhovno. Trpljenje lahko darujem, za blagor bližnjega. To mu daje smisel. Tudi bolnik, ki je priklenjen na posteljo, lahko moli in je duhovno povezan z Bogom in ljudmi.

Seveda pa mora vsak osebno odgovoriti na to vprašanje, mene je pač prepričalo krščanstvo. Hvaležna sem materi Cerkvi za "veselo ozanilo".

Osebnostna in duhovna rast se mi zdi osvabajajoča. Kot pri vsem kar je vredno, pa je potrebno delati, poleg tega pa imeti ob sebi dobrega vodnika (psihoterapevta, duhovnega vodjo). Naletiš lahko na pasti, ki ti poberejo precej energije. Tudi v krščanski vzgoji so, npr. prav ta krivda in sram, pa spolne zavrtosti, razne prepovedi. Zelo važno se mi zdi, da začutiš in si tudi sam daš dovoljenje misliti, govoriti in početi kakšne stvari, ki si jih želiš, a so ti prej povzročale občutke krivde in sramu.

Dovoliti si je dobro tudi razpisati se ali razgovoriti o svojih težavah.

Iz svoje izkušnje lahko rečem, da je pot včasih bolj prijtena, ko se prepustiš in čutiš, da te Vsemogočni razvaja, drugič spet preizkuša, kot da bi rad videl, koliko lahko zmoreš. Včasih počivamo na plaži, drugič se potimo v vročem soncu v breg ... Morda je Jan v fazi, ko mu je vse lahko, rad pa tudi oporeka, morda tud zato (tud jaz to počnem) da nimamo vsi istega mnenja, ker je tako bolj zanimivo. In smo drugi bolj motivirani, poiskati še kakšne dodatne argumente za ali proti.

 

Lady Moon, kaj pa ti misliš o vsem tem?

lahko bežiš od samega sebe na tisoč načinov - z delom, vezami, drogami, seksom, roc'n'rollom če hočete. ampak enkrat te prej al slej ujame in moraš se začet ukvarjat sam s sabo. in s tem od česar si tako bežal. pa mogoče niti nisi vedel da je to beg od samega sebe. mogoče si mislil, da se s tem iščeš pa se v resnici nisi.

in ko je enkrat tak čas zate, je vse kar rabiš, neskončen tolmun samote - mir in čas, in tam ni prav nobene osaljenosti več. takrat je to edino kar potrebuješ.

Pa kaj ni smisel življenja v tem da delaš, da maš punco, da se zabavaš, včasih da tut sexaš, drogirat sam včasih al pa še boljš nič.

Kdo te ujame? sam da ne črni mož al pa bav, bav.

wow, kako lepo napisano.

hmm.... iz tega bi sledilo da je pravzaprav vse ali pa skoraj vse kar u življenju počnemo, beg od samega sebe? Po moje stvar le ni tko preprosta.

Atropina še zmeraj mi ni jasno kaj si hotela s tem povedat, to je kr neki.

Še čakam na kaj konkretno napišeš, Jan.

Nimamo kaj konkretizirat. Maš pogum al nimaš.

Napisal si, da metoda od Aslan po tvoje ni optimalna, nisi pa ponudil nič v zameno. Sploh nisi nič konkretnega napisal...

Torej, kako se konkretno naj človek tega loti po tvoje?

Ej ne vem, jaz osebno bi dalel vse obratno kar je napisala Aslan.

 :ne: :ne: :ne:




...na dolgi rok obrodi sadove



jap, tudi to drži, a- kam te ta pot pripelje?

nisem se več oglašala ker nekega nesramnega sarkazma in po možnosti nadaljnjega prepira tu ne mislim netit. misli so bile namenjene tisti, ki je to temo odprla. mislim, da je marsikomu povsem razumljivo, kaj sem mislila in povedala. tistemu, ki ni pa tudi prav.

Meni resnično ni jasno, da ko je nekdo osamljen je po vašem mnanju edina rešitev še večja osamljenost. Ta tolmun osamljenosti pa take fore. Osamljenost se po vaše zdravi s čimvečjo osamljenostjo. To je zame nič drugega, kot posipavanje soli na skelečo rano z namenom, da človeka navadite, da dobro prenaša bolečine.

Mislim res vas ne razumem. Pa ne govorim o meni, ampak na splošno.

Se pa razlikujejo dve vrsti teorij glede reševanja osamljenosti.
- Prva pač pravi, da praznino, katero čutiš zaradi osamljenosti zapolni nekdo drug. Da moraš koga spoznati koga.
- Druga pa pač pravi, da moraš se prilagoditi osamljenosti, da moraš v sebi ne vem kaj odkriti, delati na sebi, ne vem kaj...

Ali ni ta druga teorija zgolj urjenje človeka k prenašanju bolečinam?

Prva je, da se naučiš biti sam in da v kolikor spet ostaneš sam, po naslednji vezi, se ti ne poruši svet.
S tem se tudi naučiš čakat na kaj primernega, ne pa da greš v zvezo zaradi zveze same.

Po drugi teoriji, pa iščeš nekoga ki zapolni luknjo. Ko ta odide, spet luknja itn. Pa verjetno nižaš skos kriterije do partnerja, samo da nekaj maš.

Evo, jaz sem zdaj že 2 leti in pol samski, pa sem zdaj neprimerljivo bolj zrel, zadovoljen in izpolnjen človek, kot pred tem.

Ampak ne razumem zakaj prav vsi sao poudarjajo kako je treba biti sam, sam, sam in še enkrat sam. Na drugo teorijo pa se gleda povsem nonšalantno.

Treba znat biti sam, moraš biti sam pa ne.

O tem je govora.

Vi pišete s tako intonacijo, kot da bog ne daj, da nisi sam. Oprosti. Razen mene in jana24 ni na forumu niti enega, ki bi osamljenemu človeku rekel, naj si najde koga.

Jaz vem zase kar pišem, mislim da je moje pisanje razumljivo.

btw. jan samo kritizira to opcijo, na moje vprašanje o kaki konkretnem alternativnem predlogu pa še zdaj molči.

Jaz ti jo že ves čas govorim.

Vprašanje kakšna je metoda, ki se po drugi teoriji zgleduje. Možno, da gre zgolj za neko prizadevnje tega, da je človek lahko sam, pravih učinkov pa ni. Človek ni ustvarjen za to, da je sam. In... Ali boš 5 letni siroti rekel naj se navadi biti sam. Zdaj boš rekel, da je on otrok. Res je. Ampak tako otrok, kot odrasel...  oba sta človeka.

Konkretno mi napiši kaj delaš.

Tako kot je Aslana konkretno napisala.
Vidva le pišeta da človk ni za sam bit in da je dobro koga met. In kako zdaj to dosečt?

Najdeš ga. Samo to ni enostavno.

Aha, torej je misterij, tako kot... iskanje boga?
Razumem.


Sorry za cinizem, ali nisem se mogel upret.

Več se ne udeležujem te debate, dokler ne bosta prišla na dan s konkretnim planom oz. nasveti za vajino pot.

Saj jo mate vi. Ko si sam bodi še bolj sam. Nauči se prenašati bolečine.

biti sam in osamljen ni isto, mislim da je nekdo to ze napisal  :sesmejem:

iskati nekoga in se ga obupno oklepati, samo zato da ne bi ostali sami, se meni osebno zdi nezdravo, ceprav sem to vcasih tudi sama delala. se mi zdi, da smo zaradi tega strahu biti sami pripravljeni potem marsikaj pozreti in oprostiti. kar pa definitivno ni dobro v dolgorocnem smislu, ne za nas, ne za zvezo, prijateljstvo, karkoli.

v koncni fazi smo vedno sami - sami smo bolani, sami umiramo.

No, saj ne gre za to, da bi se navadil na bolečino, pač pa da se navadiš hoditi sam. Otrok rabi oporo, nato hodi brez nje. In to z velikim veseljem in ponosom.
Ljudje smo res socialna bitja, potrebujemo nek odnos, komunikacijo. Celo puščavniki so živeli v intenzivnem odnosu - z Bogom. Nihče ne trdi, da se moraš izolirati, živeti popolnoma sam. Ni pa nujno, da živiš ravno v intimni zvezi, še posebej če te ne izpolnjuje in če živiš v stalnem strahu, da bo partner odšel. In narediš vse, prodaš dušo, da le ne bi bil sam.
Prijateljska družba ali vsaj družba ljudi, ki imajo kaj skupnega, je samskemu človeku tudi lahko v oporo. Zagotovo ni smiselno, zapirati se pred svetom, razen kolikor je logično v tisti začetni fazi žalovanja, ko si na nek način kot bolan.
Imeti se rad, ne pa matrati sebe, bi spet poudarila, čeprav je bilo to že večkrat napisano.

Sicer pa, glede na to, da se Lady Moon ne vključuje v debato, je morda ne potrebuje več ali pa je že našla odgovor?

zame je SAMOTA vir osebne energije, inspiracija, oddih, prenovitev (telesna in psihična) - mene osvobaja. me je že ko sem bila majhna in me še danes. so bila tudi leta, ko sem se razdajala vsem, samo časa zase si nisem vzela. časa ko bi lahko sploh prišla v stik sama s sabo. vase pogledala. in kam me je to pripeljelo? do psihične iztrošenosti, še prej pa do živčnega zloma.
jaz bom vedno zagovarjala dejstvo - bolje sam, kot v slabi družbi.
in se sliši smešno mogoče, ampak jaz ne čutim nobene osamljenosti v samoti - v družbi ljudi kjer nisem razumljena, kjer so agresivni do mene, med pijavkami, ljudmi ki sproščajo name razne frustracije ali pa sem jim jaz edini navdih za njihovo življenje, ali pa takimi ki se hranijo s pozornostjo drugih, med provokatorji, med ljudmi s kompleksi in velikimi bremeni preteklosti na svoji duši, pa še bi lahko naštevala - tam se počutim ne samo osamljeno ampak celo obremenjeno. in ni jih treba prav posebaj iskati - polno jih je. med znanci, družino, sodelavci, sošolci, sosedi, ... povsod.
mene samota napolni in mi da moč, da potem lažje prenašam takšne ljudi. oz mi pomaga se prečistit.

silim pa nikogar ne v samoto. če vas ta ideja plaši, ok. mene sprosti.
tam najdem svoj mir in sprostitev in tudi ideje - zame je res kot en tolmun (čeprav ste se nekaj norca delali iz tega izraza).

Atropina, govora je o tem, kako biti sam po razpadu zveze, ne v takem kontekstu kot ti pišeš.

no, šla sem off topic kot vsi ostali. ker kako preživeti samski čas pa je Aslan vse povedala in odlično v prvem postu v parih vrsticah. lahko samo podpišemo.
Odgovarjala sem na bolj splošna vprašanja Paina in nekaterih drugih.

Razveza pa je tudi ena taka bolečina, razočaranje nad človekom, ranjena čustva itd. in na tak način kot sem jaz opisovala se to v samoti lahko zaceli. Tako da če dobro pomislim, sploh nisem tako falila vsega skupaj. Edino da v tej samoti po vezi sem jaz v preteklosti pustila sebi do tega da odžalujem konec in slovo od te osebe, kasneje pa da preanaliziram določene zadeve - glede njega in glede sebe. Po nekem času sem bila bogatejša za dve spoznanji: kakšnih ne bom več izbirala in kako se jim bom že v naprej znala izognit in še kaj sem jaz delala narobe, pa bom sedaj znala bolje, bolj zrelo se obnašati in bo zato naslednji odnos kvalitetnejši. Če si po razhodu ne bi vzela tega časa v samoti oz v samskosti za razmislek, bi se mi prehitro lahko zgodilo, da bi samo padla v enako zgodbo iz katere sem se ravno razšla.... Ne bi bila ena stopnica višje ampak bi ostala s svojim razvojem na isti točki. Na isti točki pa bi bil tudi naslednji partner, ki bi si ga zato izbrala in vsa enaka bolečina bi se samo ponovila. V tem smislu ne bi nič napredovala. Zato se ne strinjam z načinom skakanja iz veze v vezo in da preboliš prejšnjega z novim - ki ga na nek način samo izrabiš za tolažbo, pozabo od bolečine ki je ostala od stare veze...
Ne rečem da ta način ne pomaga. Oz da ni človeku tako lažje, samo do tega novega se mi ne zdi čisto fer - če recimo pa ima iskrena čustva do tebe in mogoče bolj globoka (oz vsaj upanja na kaj bolj resnega, česar mu itak ne moreš v tistem obdobju dat), s tem načinom ti njega prizadaneš... Tega novega.

Raje sem sama kot da prizadanem nekoga novega, ker mu ne morem zaradi lastne bolečine - prtljage in prejšnje veze, dat takih čustev in sebe tako kot bi si zaslužil. Ko se pa spet sestavim in odžalujem, se dokončno pri sebi psolovim od prejšnjega pa sem pripravljena na nekoga novega. Pa še takrat je vmes prej čas za zaživet malo bolj pozitivno samsko življenje predno pride novi...

Lahko pa seveda hodite brezplodno iz dežja pod kap in se zgubljate v občutkih površinskih odnosov in tolažečega seksa. Po želji  :).

Seveda pa ni za pretiravat, da se ne začneš vrtet v krogu lastne bolečine predolgo in pomožnosti izgubiš realno presojo. Kljub temu da ni več partnerja je dobro ohranit stike s prijatelji, ljudmi ki te razumejo in imajo radi, če rabip tudi terapijo - to pač spada v samskost, kar spet dokazuje da samskost ni osamljenost.

Lepo napisano.

Res je ,da si mora človek po razpadu zveze vzeti čas zase in zaceliti rane na način kjer bo sposoben še kdaj ljubiti.Stopiti v novo zvezo sam zato ,da bi pozabil prejšnjo je manipulacija partnerja in padec v preteklost.Mnogo žensk potem ohranja prejšnje odnose,ki so jih imele z bivšimi in se zapletajo v laži pod pretvezo ljubezni,ki pa je samo nostalgija po pretekli zvezi ali pa imitacija njenega delovanja,ki se ga pa da hitro odkriti.Neiskrenost,pol laži,igranje so znaki takih odnosov in tako je povzročeno tako osebi ,ki to počne kot partnerju velika škoda.Po razpadu zveze je treba zaceliti rane in okrevati,če je seveda bila ljubezen v tej zvezi resnična.Mislim ,da moralna degradacija velikokrat izhaja iz blefiranja ljubezni za vsako ceno.Zato se strinjam,da oseba po razpadu zveze rabi čas in samoto z enim ciljem:da je sposobna spet ljubiti. :oki: :oki:

Spet se bom ozrl na svoj koncept razuma. Pri vsem tem je pomembno vedeti za kakšno zvezo gre. Ali gre za ljubezensko zvezo, ali samo za zaljubljenost. Če gre za zaljubljenost potem je recept za vse skupaj zgolj čas, ki se ga porabi, da se ruževine zaljubljenosti zbuldožirajo. Če gre za propadel ljubezenski odnos je pa malo drugače. Ne gre samo za čas in upehanje čustev, pač pa gre za to, da ženska sama pri sebi razmisli na čem je, kaj je naredila narobe, ali je bil pravi ali ni bil in podoben krompir.

K vsemu skupaj bi še dodal, da na koncu ponavadi ne najebe tovrstna ženska, ampak njen naslednji partner. Gre za to, da ko je na tleh izbere ponavadi nekoga za katerega ve, da je ne bo zajebal in da ji je bil pripravljen dati srce, vendar mu na koncu naredi identično, kar je njej naredil bivši partner. Jo prizadel in ko se na njemu spuca ji je potem lažje pri srcu.

 Ja, se strinjam s Painom.Dejansko taka ženska ponotranji lastnosti tistega,ki jo je nogiral in samo čaka,da bo prizadela svojega novega partnerja,tako kot je partner prizadel njo.Pa je v takem odnosu zadovoljna?Projecira svoje prejšnje odnose do novega partnerja,samo da zdaj ni v vlogi žrtve ampak napadalke s ponotranjenostjo svojega bivšega partnerja.Lahko zgleda zadovoljna,ljubeča v bistvu pa je obremenjena saj novega partnerja ne ljubi.In pol gre za take izjave:Joj kako dober si ti po srcu-gleda prejšnji odnos,ko je bila žrtev-in to je vse kar njena ljubezen zmore.Lahko joka in ti laže v oči kako te ima rada,v bistvu pa joka nad lastno izpraznjenostjo,bleferstvom in igro ki se jo gre,saj ne ve kako bi se tega novega znebila. :-*

Bravo. :clap:

Dodal bi še to. Gre za čiščenje duhovnosti na dva načina. Prvi temelji na nežnosti, pozornosti in ostalih vrednotah, katerih ji prejšnji partner ni nudil. Drugi je pumpanje ega. V prejšnjem odnosu je bila ona tista, ki je plačala, njen bivši pa tisti, ki je pil. Zdaj pa je obratno.

Na preprost način povedano. Takšna ženska ulovi dve muhi na en mah. Ko je na tleh se mu zjoka, se mu izpove itd. Ko pa malce pride k sebi ga prizadane. In, ko vse to dobi se dobro počuti.

Edino to me pa res zanima. Ali je po vaše to zavestno ali podzavestno početje. Pomojem oboje, vendar podzavestno prevladuje. Gre za nagone, ki težijo k temu, da nisi najnižje v prehrambeni verihi. Nekdo te je potisnil na dno, zdaj pa moraš ti nekoga, da ti nisi na dnu.

Pa še tole. Socrpion. Kje si? V tej temi se moram pa resnično strinjati s tabo. Nice guyi dobijo po pički v takšnih situacijah. Dejstvo je, da ženske nagonsto privlačijo ne nice guyi, odbijajo pa ravno nice guyi. Vendar, ko so na tleh, zaradi ne nice guyev, rabijo nice guya, da se potolačijo in si ob njemu napumpajo ego. Kot že rečeno. Dve muhi na en mah.

Kakorkoli... Kljub temu,m da me imate za nezrelega in ne vem kaj vse, mislim, da se tule treba strinjati.

Pa še tole

Povsem nova, sveža, moderna, novodobna, karkoli, varijanta pa je zatekanje v lezbištvo. Gre za naslednji proces. Preprosto. Ženska ima v krvi zapisano, da jo privlačijo takšni, ki jih prizadanejo. Zakaj je tako? Stvar druge debate. Zdaj izhajamo iz tega. Zgodei se naslednje. Žensko privlači baraba. Na začetku, ko hormon zaljubljenosti tolče je vse v redu, ko le-ta pojenja in ni pogojev za razvoj prave ljubezni, kar sovpada s tem, da žensko baraba prizadane se zgodi kaj? Ženskam manjka neka nežnost, neka... ne vem kako bi rekel... več solzavosti, čustvenosti, solidarnosti... vsega tega pri nagonsko izbrani barabi niso mogle dobiti in to želijo nadokonaditi s tem, da dobijo žensko. Isto je pri spolnosti. Spolnoset med dvema ženskama je povsem nekaj drugega, kot med moškim in žensko. Enostavno je več nežnosti. In to tudi lahko mirne vesti vržemo v ta koš. Zdaj... kolikšen rok ima zatekanje v lezbištvo... Vprašanje. Verjetno pa gre, vsaj v določenih primerih za isto stvar, kot pri nice guyih. Dokler so na tleh in rabijo nekoga za se zjokat so dobre, kasneje ugotovijo, da jih ženska preprosto ne privlači in spet... jovo na novo.

tole o zatekanju k lezbištvu je čista bedarija. Če je ženska lezbijka se ne zateče k ženski ampak se v njo zaljubi in ima lahko enako zrel in ljubeč odnos z njo kot bi imela strejtka z njim. Če je ženska biseksualka se enako lahko povsem enakovredno kot v moškega zaljubi v žensko, kot se lahko po končani vezi zaljubi spet v moškega ali pa spet v žensko. V nobenem primeru ne vidim tega kot "zatekanje k lezbištvu". Tako kot si usmerjen pač si - pa naj bo strejt, homo ali bi in na podlagi te usmerjenosti se zaljubljaš v določen spol oz spola. Tak se rodiš ne glede na vse pretekle izkušnje.

Zakaj čista bedarija? Misliš, da ne obbstajajo ženske, ki so bile do recimo 25 leta čisto hetero, potem pa so kar naenkrat rekle "dovolj imam moških prascev".

Gotovo obstajajo.

Drugače pa, zakaj pa misliš, da sem uporabil izraz "zatekanje"? Prav zato, ker gre samo za zatekanje in ne za njihovo realno stanje spolne usmerjenosti.

o brez skrbi, da poznam ženske ki so šele po toliko letih zbrale pogum in sledile svoji usmerjenosti ter poskusile z žensko. nekatere pustijo tudi moža in skupaj z otroki zaživijo z novo partnerko. pa so bile od vedno lezbijke.
ali pa so od vedno bile biseksualke in so pač izbrale samo strejt način življenja, druge plati pa nikoli poskusile v realnosti. in so enako po toliko letih spoznale eno žensko ki jim sedaj ustreza bolj kot jim je partner od prej. tudi ta primer poznam - dve ženski ena je imela prej veze z obma spoloma, ena pa je bila poročena in ima otroka - sedaj sta pa že več kot pet let par (obe bi in obe zelo lušni punci) - skupaj živita in imasta dva otroka - oba iz prejšnjega zakona od ene izmed punc.

da bi se pa strejtka silila biti z nekom katerim ne more gojiti ne zaljubljenosti ne privlačnosti tega pa ne verjamem, da se lahko uspešno konča (oz da se sploh začne). razen če se je recimo samo poskusila poljubljati z žensko in na koncu ugotovila, da zanjo to ni to in je bil samo nek nesrečni poskus. ampak to ni odnos.
tudi tak primer poznam - ko je punca na zabavi se poljubljala s punco zgolj ker je želela probati in več kot to, da je bil njen fant navdušen ob pogledu na ta prizor, se v njej ni zgodilo nič. Edino da sedaj še toliko bolj kot prej ve, da je strejt.

uh fanta vidva pa imata probleme berem, ampak ne z ženskami čez katere udrihata da je kaj, temveč predvsem sama s seboj in pri sebi je potrebno začeti.

Ja, saj kaj ti pa jaz govorim. Eno so prave lezbike in prave biseksualke, drugo je pa zatekanje. Ravno to sem ti mislil pojasniti. In tudi to sem navedel, da se ne konča dobro. Ker je pač zatekanje.

No to lizanje z žensko je bil produkt trenda. Lezbištva, kot modne muhe, ki je nastalo na podlagi tega, da lezbike moške spolno privlačijo.

 :sesmejem: žal ne razumem te teorije o pravih lezbijkaih in pravih biseksualkah in zatekanju k enemu in drugemu.
ta trend je pa bolj eksperimentiranje - niso ženske krive, če je to moškim privlačno. ene bojo to poskusile za pridobivanje fantovske pozornosti, ene ne, ampak zadaj je pa vedno ena želja in radovednost, ki izhaja iz punce same ne pa iz fantov...
lezbijke niso take kot na porno filmih ali pa The L Wordu. tudi ne obnašajo se tako. In večini moških so prav neprivlačne. Kar pa sploh nima veze, Važno da so privlačne druga drugi.

Seveda in ravno to priča temu, da gre zgolj za trend. Dveh neprivlačnih žensk ne boš skoraj nikoli srečal, da bi se lizali v javnosti, ker so pač tudi v resnici prave lezbike. Medtem, ko dve privlačni ženski, ki se ližeta pa srečaš v vsakem diskaču. Ker pač na primitiven način iščejo pozornost moških.

Kaj češ. nekateri moški in nekatere žensko so primitivne.

Jaz bi rekel eno-star pregovor rimskega pesnika,ki se glasi:Fallite fallentes-varajte prevarantke

 :sesmejem: miški ja...
zakaj pa misliš, da s ene poljubljata v diskačih ker se onidve želita, ker je njima tako všeč? to da jih drugi gledajo pa ju ali ne moti ali pa jima je zato še bolj všeč?

pa to ni trend - tega je v vseh obdobjih bilo veliko. tako pač je.

 :sesmejem:

Ja vidim, da si tega kar vesela. Očitno si bila tudi ti taka.

Joj, joj Pain, to temo smo že imeli.. Bi se ti po velikih razočaranjih zatekel k moškim? Zakaj? Zakaj ne? Koliko žensk poznaš, ki so se 'zatekle' k lezbištvu? Koliko istospolno usmerjenih ljudi obeh spolov sploh poznaš?

nasmejala sem se temu, kako so te asociacije izdale ko si namesto moški napisal miški...  :pomezik:

To, da se moški zateče k moškemu je družbeno manj sprejemljivo.

Glede debate pa... ni bilo nevmestno, da sem to omenil. Bi bilo dobro, če modrator tole malo razdeli. Lost?

Poznam moški homoseksualni par- moram rečt super fanta. Ne vem ali sta nice guy ali ne.
Bistvo: v kater stereotip naj jih vržem? Kako naj jih etikiram?

Ker imam precejšnjo mero čustvene intelegence jih ne bom stlačila v noben stereotip. Prav tako ne tlačim vseh žensk, niti vseh moških v en koš. Lepota ljudi je ravno v njihovi različnosti. In potrebno je dozoreti, da lahko to lepoto različnih okusov in dejanj opazuješ in se ob tem ne počutiš ogroženega.

 :sesmejem:

V bistvu pa je res tema zašla. Jaz sem omenij moj koncept lezbištva samo, kot prilogo. Govora je bilo o nečem drugem.

Fallite fallentes
QUID EST VERITAS
IN VINO VERITAS

V tem primeru pa etikiraš samo ti. Moj nice guy in bad guy sta se nanašala na točno določen kontekst v katerem ta dva namišljena človeka igrata takšni vlogi. O tem kar sva govrila jaz in scaeva. Nisem pa nikoga konkretno etikiral. Upam, da ti je jasno sploh o čem govorim, ker ne bi se čudil, da če napišem kakšen post v katerem se nekdo strinja z mano... ga prešpricaš in iz njega povzameš in podtakneš najbolj negativno.

Sramota zate! Oprosti. Ko se pa še zraven hvališ kako imaš čustveno inteligenco je pa sploh za kozlat. V istem postu pa podtikaš. Najraje bi pa tebe zdaj res poetikiral.

Pain.. edino kar ti lahko rečem je, da citiram sama sebe, in v tvoje dobro upam , da bo tudi zate prišel čas, ko boš razumel kaj sem napisala:

Ma preberi si ti o čem sva jaz pa scaeva pisala. V tej zgodbi pač ima nekdo vlogo bad guya in nice guya. V tem kontekstu nima veze nobena različnost, ker pač govorimo o kokretni stvari in ne o konkretnem človeku.

kako biti sama??? vprasanje tut iz moje strani.
sm mela tut zmir tipe,enega za drugim,pa tut resne. In zdaj predzadnega ko sm mela,sma bla 2 leti skup. Mela sm ga ze poun kufr,ampk rabla sm ga,odvisna sm bla od njega,ko ga ni blo,sm ga pogresala,ko je biu,sm ga sovrazla. No pa sm se koncno odlocla,da nardima temu konc. In ja,pustla sm ga pred vrati,spal je v avtu. Nasljedni dan sm mu vse povedla,hudo je joku,hoto se pa se.... Nism mogla. Hudo je blo,ko ga ni blo,ful hudo,sele takrat sm se zavedala da sm postala popolna odvisnica od njega. Kmalu po tem sm spoznala drugega. Enga k mi je ze cca 5 let usec. In s pomocjo njega sm tut biusega zacela prebolevat. In ja,ni se splacalo in se je splacalo. Prebolela sm ga,zdaj mi niti sex ne pase vec z njim. Vidiva se se obcasno. Tezko je blo,nisn si misla da bo tk,glede na to da sm ga ze sovrazla. Vsako stvar k je nardil mi ni bla prav. Sama sebi sm sla na zivce. Vcasih sm tut jokala zard nesramnih besed k so letele proti njemu iz mojih ust. No bolecina se je po pol leta umirila. Zdaj mi je le kot prijatelj,oz ne,kot kolega. Se vedno me prosi naj bom z njim. In slaba plat tega da sva koncala je ravno to. On me je meu ZELOOOOOOOO rad,prevec in mislim da mi je tut zard tega krazlau zivce... prevec mi je pustu,prevec mi je dal...vsega,materialnosti,ljubezni. Res fant tak,k ga je tezko najdit... In zard tega zdej ze eno leto trpim. Sm bla u zvezi se z enim,14 dni,pa ne morem kr sm zalublena v drugega. Tistega ki mi je ze 5 let usec. On je nedostopen. In ce gledam po eni strani,me boli,ker zdaj nimam ljubezni,nism ljubljena,boli boli,vsak dan jocem. Po drugi strani ce pa gledam,se mi pa res ni splacalo zard strahov osamljenosti z njim ostat,ker je bilo vsak dan slabse,verjetno bi se sedaj ze med seboj ubila. Se ko pride k meni,ne sme bit dlje kot uro,dve pri men,kr ze agresivna ratam,ne pase mi on,pase mi tisti,nedostopen.  :jok:

No, evo. Zdaj se pa lahko gremo katero kdo podpira.