FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Ko sem bila mlajša, sem se pri pogovoru s kakim fantom začela tresti, zardela, govoriti nisem mogla...

Zdaj, ko sem na faxu, je malo bolje, še vedno pa imam kdaj tresoč in predvsem nesamozavesten glas, ko se pogovarjam z skupino ljudi, ki jih ne poznam dobro, ker se bojim, da me ne bodo upoštevali, slišali, zato sem raje tiho.

Tudi ko se kdaj s kom pogovarjam, mi reče, naj ponovim, ker me ne sliši ali pa nekaj zamrmram.... nevem zakaj, ker mislim, da ni pomembno, da osebo ne zanima, kaj bi ji povedala..

Pa se kdaj super zastopim z ljudmi, odvisno s kom...

Rada bi se znebila tega tihega, bogega glasu, ker se še sama sebi smilim, ko kaj zinem... Rada bi še jaz nekaj pripomnila v neki debati, pa ne upam, ker vem, da tega ne bom mogla povedati dovolj glasno in samozavestno.


Prosim za kak nasvet...


Hvala,

Lep pozdrav

Pozdravljena Maya....

Jest ti priporočam obisk psihoterapevta (ne psihiatra!)...lahko pa tudi psihologa.
Da skozi pogovore, počasi spoznaš odkod ta vedenja, zakaj ta vedenja, kakšne so tvoje misli o sebi...
Nato se počasi skoraj nezavedno začneš spreminjat znotraj sebe.
Bolj začneš razumet sebe, bolj prepoznaš, da so določene predstave o sebi (da nisi vredna, da druge ne zanima kaj bi ti povedala..)..samo TVOJE predstave in ne realnost.
Psihoterapevtski proces traja nekaj časa, redna srečanja...naloge, ipostavljanja, delo na sebi...
žal je večinoma samoplačniško...

Če je soc. fobija tako močna, da te ovira v vsakdanjem življenju pa se lahko poseže tudi po tabletah - antidepresivih....zdravila predpisuje pa zdravnik-psihiater.

V obeh primerih je delo na sebi - predvsem kot psihoterapevtski proces edina trajna pot iz tega.
Saj prinese spremembe v tebi sami...v tvojem načinu dojemanja sebe in okolice.

Zelo OK so tudi psihoterapevtske skupine...
kjer boš imela možnost se izpostaviti s svojim glasom, mnenjem...
v krogu ljudi, ki jih pestijo podobne težave.

Prvi korak je lahko tudi naša DAM skupina za samopomoč!
(poglej na naš koledar)

Vse dobro ti želim, predvsem pa veliko poguma in zaupanja vase! :rozicodam:

Maya, lepo pozdravljena; kar se vprašanja tiče, je Aslan lepo odgovorila. Naj dodam še, da socialna fobija je ozdravljiva, je pa treba kar precej truda vložit v to   :rozicodam:

pozdravljeni

Maja, to se da vse porihtat  :)

Dobro se je izpostavljat situacijam, ki ti niso všeč.
Ampak lepo postopoma in z veliko razumevanje do samega sebe.
Vse rabi svoj čas  :)

Jes mam pa zmer občutek, da osebi s katero govorim nisem ušeč. To se opazi še posebej pri puncah, že vnaprej si postavim scenarij, da sm pač ničvreden in neprivlačen :(. Nevem že od majhnega mam občutek, da so drugi boljši od mene. Zdej pa sploh, ko sm se zarad zdravil še mal poredil mi je pa samozavest padla na dno. Mogoče prav iz te slabe samozavesti izvira moj OKM? Celo srednjo šolo sm mel veliko obsesijo, da sm ničvreden, pol sm pa skos mogu alkohol pit, da sm bil v družbi zgovoren, pa komunikativen. Zdej ne pijem že 3 leta. Nevem, a se sploh da to samopodobo izboljšat? Pri puncah se sploh ne trudim, ker se preveč bojim zavrnitve in je pač lažja pot, da se izogibam osvajanju punc :/. Me pa zelo mori. Nevem, prej sm bil preveč okupiran s svojimi nasilnimi vsiljivkami, zdej so se pa umaknile, pa vidim, da je ta moja samozavest en velik drek in problem.

seveda se da! z vajo, s terapijo, z delavnicami, s pomočjo skupine, s spremembo načina življenja, s spreminjanjem negativnih misli v pozitivne, s spreminjanjem vzorcev,.... ni nekega instant recepta, z vajo, potrpljenjem, z vztrajnostjo... pa sčasoma vse skup rodi sadove  :oki:



nihče, a resnično NIHČE! ni več ali manj vreden od kogarkoli! Vcepi si v glavo, da SI DRAGOCEN  :rozicodam:; si unikatna stvaritev in lepo je, da si!

kar se pa t.i. lepote tiče - lepota je v očeh tistega, ki gleda  :pomezik: in vsake oči vidijo drugače...

Arwen hvala za odgovor  :rozicodam:

Sj pr men je blo tko, da sm bil dosti puncam ušeč, samo jim tega nikoli nisem vrjel, ker sm mel obsesijo, da jim ne morem bit... No sam takrat sm bil še suh, zdej me pa te kile ful morijo. Sm se pogovarjal s psihiatrom o teh kilah in je rekel, da je normalno da sm se zredil, ker moje zdravila pač redijo. Je pa tud reku, da se da shujšat tud na zdravilih, samo moraš dosti truda v to uložit.

in to drži. Si način prehrane že spremenil? greš vsak dan ven, na sprehod? imaš možnost, da greš plavat večkrat kam? pa kolo imaš? pa .. rolke, .. pa griči,... kar pač že, da se čimveč giblješ - in istočasno spoznavaš ljudi...

Čeprav je tako - debel ali suh, velik ali majhen, temnolas ali svetlolas... če se vsaj malček nimaš rad, boš vedno dvomil v iskrenost besede sočloveka...

Ja gibat se morm začet. Je pa res to, da če se nimaš rad, pol je vseeno kakšen si, nikoli si ne boš všeč in s tem posledično tudi drugih ne boš privlačil...

 :oki: mhm... in to danes  :pomezik:

V tvojih besedah, Maya, najdem tudi sebe v določenih življenjskih obdobjih. Težko bi ti znala svetovati.

Lep pozdrav!
Že nekaj časa berem tale forum zdaj sem se pa odločila da se tudi sama vpišem in povem o tem kar se mi dogaja. Tudi jaz se zelo najdem v tem postu zgoraj in lih danes se mi je to zgodilo. Še zdaj v tem trenuntku sem malo raztresena zaradi tega. Tudi meni se dogaja da se začnem tresti ko govorim ali če sem z kakšnim fantom ali novimi ljudmi. In prav danes mi je reku en fant da me bo počakal pred trgovino kjer delam. In kaj je blo... vedla sm da je tam in takrat me je napadlo. Trest sem se tako začela da niti hodit nisem mogla in sem si pač rekla da taka ja ne morem pred njim tako da sem šla po drugi poti domov in mu pol napisala da nisem mogla priti. A tako si želim da bi res lahko bla z njim samo ne morem dovolit da bi on to opazu kar se mi dogaja. Jutri je rekel da bo spet tam in že zdj ko samo na to pomislim kako bo me je strah tega.
Prosim za pomoč kaj da naredim.

Pupyka pozdravljena !

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=36&Itemid=38

Ce se najdes v zgornjem pisanju.....potem si "nasa"  :pomezik:

Sem že to brala in se kako najdem v tem članku. Še posebej v simptomih. Imam občutek da se pri meni kar vse naenkrat dogaja. Strašno se počutim res.

Vsekakor ce se ti zadeva dogaja ze dalj casa in se samo povecuje, po vsej verjetnosti
sama ne bos zmogla in premagala strahove brez strokovne pomoci.
Sam pa sem si v zacetku pomagal tudi z tole audio-serijo  http://www.socialanxietyinstitute.org/audioseries.html vsekakor pa pisanje na forumu in psihoterapija.

Tole je v angleščini ane? Pa se tako razume tudi če tvoje znanje ni nevem kakšno???  Sj verjetno bi se morala it s kom pogovorit malo ja samo nevem tukaj na obali kam bi lahko šla.

Ja zadeva je v anglescini, samo avtor govori pocasi, razlocno kar je tudi del
terapije.

Aha ok :)  No danes sem preživela.. :)  Blo me je res strah ma ko je pogovor malo steku je šlo. Je pa res da sem se tako ful izogibala stiku z očmi.. nonstop sem gledala v tla in tako. :zardevam:

O, Pupyka, čestitam! Tudi sama imam podobne težave in vem, kakšen uspeh je premagati ta neutemeljeni strah.  :oki:  :oki:

In kako se ti spopadaš z tem? Jaz bom za začetek probala z temi posnetki pa bomo videli kako bo.

Hja, spopadam se na različne načine. Probala sem že marsikaj, zadnje čase si pomagam z meditacijo in mi kar uspeva. Sicer pa je vedno potrebna vztrajnost (ampak, če se nič ne premakne, jo meni hitro zmanjka). :ojoj:
Upam, da ti bo uspelo! Sama se zavestno borim s socialno fobijo že kakšno leto (zdravila, psihoterapija, delo na sebi) in sem se rešila vsaj enega velikega strahu, postala samozavestnejša in bolj prijazna do sebe. Veliko me še čaka, ker občasno zaspim na lovorikah. Ampak se zelo želim spremeniti, ker se nočem počutiti tako grozno in bedno.....samo od sebe pa se ne premakne čisto NIČ. Nekaterim uspe prej, drugim kasneje, najti moraš pot, ki je primerna zate osebno.

Pozdravček