FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni! :(

Pišem na forum, ker enostavno moram dati to ven iz sebe, saj postaja iz dneva v dan nevzdržno...
Pred leti sem imela eno dokaj hudo depresivno epizodo, ki se je končala z zdravljenjem v bolnišnici, kaj mi jo je povzročilo, vem... prevelik stres - takrat sem imela en partnerski odnos, v katerem sem vztrajala le zato ker sem smatrala, da on mene rabi, sama pa sem že na začetku vedela, da nimava prihodnosti... KO sem ga po 4,5 letih zapustila, sem počasi padala v depresijo. V mojem življenju se je od nekod pojavil en drug moški, ki je bil čisto nasprotje od bivšega in mi je zato bil všeč, sprva. Vendar bolj sem ga spoznavala, bolj sem ugotavljala, da ni to to... in zraven še depresija in me je tako povozilo, da sem že razmišljala o samomoru, saj sem imela občutek da sem kriva za vse, da sem jaz tista, ki vse uničim ter da nikoli ne bom imela normalnega odnosa, kaj šele volje do česarkoli... Pa je šlo mimo 3 mesece bolnišnice in vmes tudi razhod s tistim moškim. Takrat sem se počutila veliko bolje. Jemala sem Paroxat AD in vmes naredila zadnji izpit za faks, se vrnila na delo preko študenta... Vendar ni minilo 4 mesece, ko smo s prijatelji odšli na prvomajski vikend, nekaj smo spili, jaz neumnica pa še vedno na AD-jih... KONEC: nelogične povezave v glavi, občutek da živim v filmu, kjer imam posebno vlogo, da me vsepovsod snemajo in spremljajo (Psihotična epizoda). Pa spet bolnišnica 3 mesece (preizkušanje vseh mogočih zdravil, nakar mi je ustrezal Seroquel, ki sem ga jemala v kar visoki dozi še leto dni, potem pa počasno nižanje vse do lanskega leta nekje julija, avgusta, ko sem popolnoma opustila le-te.) Diplomirala sem in končala faks, se zaposlila kot pripravnik. Zraven sem imela še pomoč klinične psihologinje predvsem zaradi paničnih napadov, ki so se mi izredno pojavljali med jemanjem Seroquela in postopno izzveneli z ukinjanjem le-tega. Nato pa je prišel april 2008, ko sem se ponovno zaljubila... Vmes sem imela občasne prijateljske avanturice, ampak nič od tega me ni dejansko tako napolnilo z energijo in močjo kot moj sedanji fant. Med nama je delovala takšna kemija in privlačnost, kot že dolgo ne... Bil je prvi po dolgem času da me je tako pritegnil tako zunanjost kot tudi s pogovorom... veliko stvari sva našla skupnih iz preteklosti, oba težave od doma...redno sva se dobivala in nato je on odšel na svoje v novembru, jaz pa sem se mu počasi pridružila - sicer previdno, saj me je bilo v podzavesti še vedno strah da bo kaj šlo narobe zaradi preteklih izkušenj ampak je bilo zelo v redu... Hkrati pa sem s septembrom začela delati na novem delovnem mestu, kjer sem vsak dan bila pod stresom zaradi novega kolektiva in njihovega načina komuniciranja in neporavnanih stvari iz preteklosti, prav tako je do tja 35 km po lokalnih cestah, kar me je še dodatno utrujalo. in se je začelo... najprej me je obremenila ta služba, okrog novega leta sem se odločila da svojemu fantu zaupam o svoji preteklosti in sem bila na trnih kako bo to sprejel (glede na njegove izkušnje iz mladosti, ki jih ne bi razkrivala - v glavnem je zelo proti kakršnimkoli oblikam psihičnih motenj), na delovnem mestu so mi konstantno spreminjali urnik, zadolžitve takšne in drugačne (jaz sem zmeraj vse sprejela, ker ne znam rečt ne in se postavit za sebe, pa tudi kot novinec si ravno ne moreš dovoliti zavračanje)... vmes sem uspela narediti še strokovni izpit, kar je tudi bilo ornk stresno in sem se zraven tega v službi morala ukvarjati s pripravo različnih prireditev za lokalno skupnost, ki je na tem delovnem mestu, kjer sem, zelo močno prisotna...

Po novem letu pa so se stvari počasi začele kotaliti navzdol... Utrpela sem lažji pretres možganov in veliko sem imela težav z hranjenjem, saj sem ogromno bruhala in na koncu zaradi tega pristala na dieti. Zraven vsega pa še imela konstantne infekcije mehurja, tako da so mi pisali antibiotik na antibiotik... tik pred proslavo okrog pusta sem zvečer začutila spet neke nelogične povezave v moji glavi in policala svojo terapevtko, ki je rekla da naj grem na pregled k dežurnemu psihiatru... Tam mi je dežurna zdravnica spet uvedla Seroquel in priporočala stalež, ampak jaz se še naprej vztrajala, da ne morem zdaj imet staleža, saj sem ga imela že prevečkrat do sedaj in sem šla speljat prireditev do konca, potem pa so bile počitnice, med katerimi pa sva s fantom debatirala in se prepirala zaradi stanja v katerem sem... Ni razumel kaj se je z menoj zgodilo in jaz sem bila samo še bolj napeta in pod stresom in sem samo sebe obsojala, kako sem lahko dopustila, da sem padla spet tako daleč... Moja psihiatrinja je nato povečala dozo Seroquela in od takrat sem v bolniški. Vmes sem tudi odšla od fanta nazaj domov za 2 tedna in mi je bilo zelo hudo, saj ni hotel sodelovati... Seveda sva bila v stikih in jaz sem si želela nazaj, a me je bilo strah, kako bo odreagiral na kakršnokoli mojo besedo v zvezi s tem, ki bi naj imelo ime PRILAGODITVENA MOTNJA, KRIZA in kot neko predpsihotično stanje... Prav tako sem imela nek neustavljiv strah pred zdravili,ki sem jih jemala... ampak je nekako šlo.. Nato se je odloču, da mi bo pomagal in sem šla nazaj k njemu... Bilo mi je bolje, a vseeno sem čutila tesnobo... prav tako sem bila zelo nezmožna česarkoli, saje sem se težko skoncentrirala... Z psihiatrinjo sva imeli kontrole najprej na recimo 1 teden, nato pa na mesec dni. In nato se je začelo... namesto da bi bila vsak dan boljša in pripravljena na vrnitev v službo, sem postajala vsak dan bolj zaskrbljena in napeta... Konstantno sem razmišljala o tem, kako bo ko pridem nazaj, da sem vse pozabila, da nisem še dovolj stabilna za vrnitev, saj me najmanjša stvar vrže iz tira in jočem... Fant mi je dejal, da se mu zdi da sem kot otrok, da se ne znam spopasti z življenjem, da sem nesposobna realno gledat na stvari in da se obremenjujem z nepotrebnimi. In sem dejansko ugotovila, da je to res... Prav tako sem vsako stvar ki mi jo je rekel jemala proti sebi, pa četudi je bilo to da sem pustila prižgano luč v kopalnici... Po predzadnji kontroli pri svoji psihiatrinji 15.4. je ugotovila da imam še motnje koncentracije in takrat sem ji tudi povedala da sem vznemirjena... nato mi je napisala stalež še naprej in spet čez 1 mesec kontrolo... Občutek krivde imam takoj ko pošiljam bolniški list v službo (od koder nobenega ne zanima kako je z mano), saj se mi zdi da bi morala delat... Pa tudi s fantove strani ni najbolj rožnato...ne dobiva redne plače zaradi recesije in mi je to še dodatna obremenitev kako bova zmogla plačevati najemnino za stanovanje, če slučajno on ostane brez službe, jaz pa sem taka...
In kakšna sem pravzaprav sedaj, da se obračam na forum??? Planirala sem iti v službo 18.5., kontrolo pri psihiatrinji sem imela 14.5... Cel teden prej sem bila strašno zaskrbljena kako bom zmogla, kaj si bodo mislili, ko bom prišla nazaj, v mislih sem imela, če grem, kaj če mi ne uspe, kako bo to izgledalao pa zdaj ko je ravno konec šolskega leta; če pa ne grem, pa bom spet doma, se bom obračala po stanovanju in bila totalno nekoristna... Na kontroli 14.5. sem se totalno zjokala svoji psihiatriji saj sem tisti dan že imela neke prebliske, da ne bom zmogla in da se bojim če bom sploh lahko še kdaj normalno razmišljala, pa da sem vse pozabla in poleg tega imela že cel kup negativnih misli... Hotela mi je celo napisati AD, pa me je potem vprašala ali sem že kdaj jemala AD na Seroquel in še nisem... Pa potem ni.
Je rekla da naj se sama odločim za službo, da ona bo pisala stalež, saj ne vidi razloga zakaj bi rinila delat... jaz pa se naj odločim... In v tistem trenutku sem bila tako neodločna da že zjutraj nisem vedela kaj naj iz omare vzamem, kaj šele da sprejmem neko odločno odločitev ali grem ali ne... Po posvetu še s svojo zdravnico sem ostala doma... In moje razpoloženje niha iz dneva v dan...

Najbolj se počutim slabo, tesnoba me daje, večinoma nimam neke motivacije za karkoli, saj se preden se lotim že sprašujem ali ima sploh smisel... pa jokam in ne vem več kaj naj sama s sabo... Sprva so bile moje glavne skrbi, kaj bom sedaj, bala sem se da me moje delo več ne veseli in da če se mi bo zmeraj sedaj tako dogajalo, ko bo malce bolj naporno...V prejšnjem tednu sem se oglasila pri psihiatrinji pa itak ni imela časa, rekla je naj se ne obremenjujem, naj jo pokličem če mi bo hudo, nakar sem jo poklicala in mi je rekla da je to vse obremenjenost zaradi službe in da naj jemljem Loram (pomirjevalo) do 12. ko imama kontrolo... jaz pa ne želim postati odvisna, saj do službe lahko pridem le z avtom, pa ne bi rada vozila na pomirjevalih... Prav tako se mi zdi da goljufam, ko vzamem Loram (sem parkrat vzela 1/4 od 2,5mg) in da mi tako ne bo nikoli bolje... Prejšnji teden sem imela tako nizko samopodobo, sploh ne verjamem več vase... Vsak dan sem se vsaj 1x zjokala in vse okoli mene mi je šlo na živce... Sicer imam dokaj nek ustaljen ritem vstajanja in spanja ter jemanja Seroquela in kuhanja kosila, pa če je lepo vreme grem tudi vsak dan na 1,5h pohod na Pohorje... Vse ostalo me sploh več ne veseli...
Včeraj pa sem se na nek način odpravila s kolesom v mesto da pogledam za prosta delovna mesta na zavodu, saj mi pogodba poteče s koncem šolskega leta in sem se s prijateljico dobila nato v mestu in nisem v bistvu vedela kaj se naj pogovarjam, nato sva hodili po trgovinah in sem si nato na silo kupila neko majčko, v bistvu pa mi ni bilo do ničesa... Ko sem se vozila nazaj mi je že bila muka tudi priti v stanovanje in glej ga zlomka, moja čustvena otopelost je sedaj pripeljala tudi do tega, da sem ugotovila, da več nič ne čutim do svojega fanta??? Oz tisti hudičevo znani utesnjevalni občutek ko pomislim nanj ter misli (kot da bi mi nekaj konstantno ponavljalo) da ga nimam rada in da ne morem več... in hkrati občutek krivde da zdaj to razmišljam.... ampak si ne morem pomagat... in je včeraj ter danes najbolj prisotna obremenitev zaradi mojega fanta, za katerega bi še pred dobrim tednom naredila vse, zdaj pa mi gre na živce. Oz. občutek da ga nimam rada, ta čustverna otopelost in nejevolja v meni in vse skupaj... dogaja se mi, da če se zjočem, napetost očitno malo popusti, in za kratek čas vidim le malo bolj pozitivno, ampak večino časa mi je taka muka, da vam ne morem opisat. Ker se poznam in vem a nisem v redu... in se sprašujem ali bom spet JAZ tista, ki vse uniči s svojimi mislimi in strahovi in predvidevanji??? In moj fant pravi, da mi je že veliko povedal in da ne razume kaj je pravzaprav narobe, ima občutek kot da konstantno nekaj iščem in to se tudi meni zdi, ampak nenamerno... Želela bi da bi ob sončku spet malo bolj pozitivno mislila, ampak ne vem na kaj naj mislim... V službi sem itak vse spustila, bojim se nove službe, ker mam občutek da ne zmorem prevelike odgovornosti, da odpovem, ko mi nekaj ne ustreza popolnoma, ne znam se soočati s problemi in težavami, ker stalno o nekih nerealnih ruminiram v svoji glavi... KAJ JE TO?????
Konkretno razmišljam ali bi šla po pomoč v bolnišnico... Naročila sem se tudi pri tisti terapevtki, ko sem jo obiskovala po psihotični epizodi, pa grem jutri, ampak imam na voljo le en obisk, drugače je 6 mesecev čakanja...

ALI BOM SPET MOGLA KONČAT SVOJ ODNOS IN PREKINIT VES TRUD KI SEM GA VLOŽILA V ŽIVLJENJU ZA STVARI KOT SO ŠOLA IN SLUŽBA ZARADI SVOJIH NEGATIVNIH MISLI IN OBČUTKOV TESNOBE IN STRAHU IN NEJEVOLJE, OBUPA???
To zame ni nikakršno življenje. Čeprav vem da nekoč bo bolje, ker je prvič tudi bilo...  Ampak biti v nekem deliriju vsak dan in se ne zanimati za nič... po drugi strani pa sem zdaj ko to pišem spet malo boljše volje, ker sem dala nekaj iz sebe...
Vem da bi potrebovala konstantne terapije, saj ne zaupam lastnim odločitvam, se ne sprejemam in kako
naj imam potem koga dejansko rada, če sebe nimam.... Pa se mi zdi da vedno potrebujem neko potreditev od nekoga, če je v redu to kar počnem, saj sama ne znam presoditi... Moja čustva mi zameglijo razum, pa naj si bodo pozitivna, ali pa večinoma negativna... to tudi vem. Prav sram me je da sem dekle, 27 let in nisem sposobna živeti.
Najbolj hudo mi je ko gledam druge kako so veseli in se lahko sprostijo... jaz pa se vrtim v tem krogu iz dneva v dan...

Ali kdo pozna kakšnega terapevta v MB, ki jemlje tudi samoplačniško, pa prideš hitro na vrsto, ker v tem trenutku bom naredila vse, samo da pridem ven iz tega... Sama se trudim, ampak ni napredka... Imam občutek da rabim neko osebo, ki mi bo po korakih svetovala, kaj pa je najbolje...
Samo da pridem ven iz teh svojih misli... pa da se spet od srca nasmejim... Pa da občutim toplino in ljubezen ko pogledam fanta, ne pa samo eno prazno in povrh potem še dušeče stanje, ker sem takšna...

Pozdravljena, Weathergirl,
če prav razumem, ves čas jemlješ seroquel? Potem ti očitno ne hasne prav dosti; sta s psihiatrinjo že pomislili, da bi ga zamenjali za drug antipsihotik?

Je nekaj razmišljala o prehodu na Seroquel SR, že pred časom, ampak ko sem prebrala tam noter da le-ta spada v skupino zdravil, ki povzročajo motnje srčnega ritma in v najhujših primerih celo smrt, sem odločno bila proti... nakar pa je na naslednji seansi tako rekla, da je bolje da sem vztrajala da ne, ker so baje sedaj kao dobili direktivo od Zdravnoiške zbornice al od koga, da ne smejo predpisovat, ker je dobavitelj prekinil dobavo...

Zanima me, ali je že kdo kdaj jemal antidepresiv na antipsihotik?

Odkrito povedano, sama se sprašujem, ali je morda Seroquel sploh zdaj potrebno jemati, ko sem taka napeta in brezvoljna... Bi bila prej za kak antidepresiv, če že... Skratka, jaz se najbolj bojim, da se bo spet preveč zavleklo vse skupaj, zato iščem neko rešitev, ker se ne morem več prenašat take...

Kombinacija antipsihotika in antidepresiva je zelo običajna kombinacija.
Menjava seroquela za seroquel SR ni sprememba antipsihotika, samo časovno bolje razporedi učinek.

Hvala za pojasnilo, SR-podaljšano sproščanje, jaz pa jemljem 50 zjutraj in 250 zvečer. in pol bi kao vzela 300 SR pa bi blo isto... Samo ne vem... Motnje srčnega ritma... :seznojim: :seznojim:

A da je AD in AP običajna kombinacija??? Kako pa se jemlje? Skupaj ob istem času, al kako??? Kako pa je z vožnjo???
Počutim se kot totalna nevednica, a skozi sem dala že kar en kup zdravil, ampak dejstvo je, da sem bila pod zdravniškim nadzorom v bolnišnici v času psihoze in bilo je narejenih kar precej menjav, stranski učinki pa so bili ubijalski... Še posebej po tako imenovanih Depakine Chrono... Bolelo me je celo telo in nenadzorovano sem se tresla... samo ko se spomnim mi mrak pade na oči...

Antipsihotik se zmeraj jemlje pred spanjem, ker hitro uspava; ad-ji pa kakor kateri.
Vožnja navadno ni problem, ko enkrat minejo začetni stranski učinki.

Zakaj pa si imela depakine? To je namreč stabilizator razpoloženja pri bipolarni motnji in se pri depresiji ne predpisuje.

Sem ti poslala zasebno sporočilo....

lpb

mogoče tu najdeš kak odgovor zase

http://www.bipolarna.si/

Uh, ubogo dekle. Prav milo se mi stori, ko berem zgodbe te vrste.
Najprej: madonca, kakšna junakinja si! Sredi kar hudih težav si diplomirala, oddelala pripravništvo, naredila strokovni izpit, skoraj celo leto oddelala tudi takole - ma klobuk dol, Vremenka, resno!
In se ti zdi čudno, da se je nakopičilo vsega in se bojiš v službo?
Počasi. Rešuj zadeve po vrsti. Predlagam, da se najprej posvetuješ z osebo, ki je strokovno podkovana tam, kjer delaš, in se nekako zmeniš, ali i nna kakšen način naj računajo nate jeseni. Potem se nekako pogovori s fantom, ki po mojem RES ne more doumeti, da človeka, ki je preživel psihotično epizodo, matra že sam stik z resničnostjo (a je taprava ali ne?) in to niso kar neke otročarije. In ne imej slabe vesti - bosta že zmogla za stanovanje. Enkrat eden, potem drugi.
Nič, srečo ti želim. Hvala za iskreno zgodbo in še piši.

Draga moja, ocitno somescanka :)...temu kar imas ti bi lahko rekli tudi Borderline oz. Custvena neuravnovesenost, oz. prilagoditvena motnja.

Ce zelis pogovor, mi pisi na OS. Tvoje tezave, ki jih nastevas razumem bolj kot si lahko mislis. V vecini napisanega sem nasla samo sebe.

Vglavnem. Ne boj se. Vse bo se ok. Tudi seroquel ni idealna resitev. Bog ne daj kaksni stabilizatorji, kot je Lamictal. Sploh se izogibaj antipsihotikom, ki so v tvojem primeru res nepotrebna kemija.

Pri Borderlajnu pomagata Zoloft in Prozac, ki sta AD-ja. Vglavnem. Resitev je...zato ne obupaj.

Ce zelis vec informacij mi pisi  :rozicodam:

Ok, stvar je naslednja

Danes bila pri klinični psihologinji in je šla mama z mano... vem da se sliši otročje in verjetno je res, pa tudi terapevtka je bila presenečena da je mama zraven, ampak meni pa je bilo lažje, saj sem mela nekoga ki je poslušal kaj je ona govorila, kajti jaz sem zdaj taka da nekak slišim stvari pa grejo kar mimo mene...oz poslušam... ampak pozabim, ker mi možgane preplavijo take brezvezne, glupe misli...
 
V glavnem ko sem opisala situacijo je rekla da sem očitno pregorela na šihtu, kar je meni tako jasno kot beli dan... Ko pa sem ji povedala občutke glede fanta, torej da imam občutek da ne čutim več nič do njega in da ga nimam sploh rada, pa je rekla da je to zato ker se tako bojim da me bo zapustil...

Rekla je tudi da se moram zavedati, da ne glede na to kako drugi okoli mene razmišljajo in delujejo (tako mama, kot fant), jaz moram biti neodvisna republika in biti samostojna ter se v življenju sama znajti... Pravi da je mene le vsega strah (kar me je v bistvu res) ampak da moram znat zaupat sebi in svojim odločitvam in da je pri meni tisto črno-belo mišljenje ter da ne znam postavljati meja drugim, sprejmem vse in ne znam rečt ne... (to je nekako bistvo tega) Bila je začudena da sem tako dolgo v staležu in da ona priporoča naj grem delat, ko mi le-ta poteče (to je 12.6., oz. nato 15.6.), da bom tako sebi dokazala da zmorem in da bom bolj zadovoljna sama s sabo...

Po seansi mi je bilo malo bolje... rekla je, da se vidima preden grem delat, to je 11.6. pa priporočala mi je tudi eno knjigo, ki jo naj preberem (čustveno izsiljevanje), pa sem si jo šla sposodit, ampak ko sem jo prelistala, dejansko nekako daje napotke osebam, ki so res čustveno izsiljevane na nek način od drugih... Jaz pa na nek način nisem bila čustveno izsljevana, ali pač?(se zdaj sprašujem)

Potem pa sem prišla domov, se malo ulegla, ker sem se kar izčrpala po vsem tem in seveda zadremala,, nakar sem se predramila z tistim tako prekleto znanim občutkom tesnobe (ko te stisne v prsih in srh po celem telesu) ter prva misel: Ne maram ga več... kaj če ne bom nikoli več mogla imet rada tega človeka... Oz misel na to, da ne morem bit več z njim... In NOČEM VERJETI TEMU
In sedaj je v ospredju le to v mislih.. konstantno se mi vrti po glavi... Še bolj me obremenjuje, ker se mi je že podobno zgodilo pri dveh moških... ampak pri prejšnjih dejansko nisem nikoli imela takšnih močnih čustev kot sem jih še imela do njega.... Pa privlačnost - neustavljiva, pa vse, zdaj pa naenkrat tak ogromen dvom (česar sem se najbolj bala)...
Pa nimam nekega tehtnega razloga ZAKAJ... In sem napeta že cel dan... prav blede se mi že od tega, tesnoba, anksioznost... Sploh nimam nekih drugih misli, le o tem sedaj razmišljam...
Pa sem se pogovarjala s prijateljico pa z mamo pa je prijateljica mnenja da je morda sedaj za menoj prišlo to, ko je bil tako odklonilen in trmast in vse...
Potem se sprašujem kaj če sem imela prevelika pričakovanja glede najine zveze, sedaj pa ni tako pa Katja jok pa na drevo oz. ne na drevo... v sekiranje in grizenje pa slabost, občutek krivde, kako sem lahko takšna...
Sovražim se, sebe in te moje ponavljajoče se misli in ene in iste vzorce... Ko mislim, da je vse kul in super in uživam v življenju, stalno pride padec.
Razmišljam da bi jutri šla še do moje psihiatrinje al kaj naj naredim...

Kaj pa če je dejansko res da se je vsa ljubezen ohladila?

To so mi dali takrat v bolnišnici, ko so dejansko ugotavljali kaj se je z mano zgodilo... Poleg risperdala sem mogla jemat še ne vem kaj vse... Na koncu pa mi je Seroquel dejansko pomagal... Ker je bilo ravno obdobje med prvomajskimi prazniki in potem še 3 mesece, ko so bili dopusti, so se zdravniki skoz zamenjevali in mislim, da sem takrat šla skozi ene 4 zdravnike, preden sem prišla do ugodne remisije...

JUtro.

No saj to, da si sla skozi 4 razlicne psihiatre sploh ni slabo. Meni je to plus. Tudi pri meni je bilo podobno, ko sem bila hospitalizirana lani. Na koncu so mi se nekega studenteka medicine poturili, katerega sem pa itak cist zmedla, ker sva imela besedno vojno zakaj ne bom vec kemije jedla. No pri meni je slo samo za antidepresive. Sem pa videla kako lepo so nasopali mojo frendico, ki je imela identicne tezave kot  ti. Najprej Moditen, potem Akinetoni, potem Haldol, potem pocasi na Depakine in ubitacno dozo Seroqvela in Apaurina, no...ne bos verjela....danes je samo se na polovicki doze Depakine. Se psihiater se je cudil, kako ji je uspelo. Punca je zdaj super fino fajn, studira in je srecna. Nafilana z vso to kemijo je bila pa kot mesecnik. Pomojm ti vsega tega sranja kemijskega ne potrebujes, ker si dovolj pametna punca, da lahko zdrzis brez. Jaz bi an tvojem mestu predlagala psihiatrinji AD, Zoloft...obcutek imam, da bi ti pomagalo.
Seveda, pa to je zgolj moje mnenje.

Ti bom kasneje odpisala s ena tvoje OS. Zdajle sem ze rahlo v guzvi in me tavikend ne bo nic za racunalnikom. :0

Vse lepo. :rozicodam:

Ponovno se oglašam... Danes oz. trenutno malo bolje (ampak najbrž zato, ker sem vzela Loram ob pol treh)...

Še vedno sem doma, iz dneva v dan nič ni bolje s to mojo tesnobo in obupom nad samo sabo... KO sem poklicala mojo terapevtko je rekla da gre za napetost in tesnobo zaradi strahu pred službo in da nejevolja do življenja in do stvari okoli mene izvira iz tega in da nim zveze z realiteto... Ja se strinjam.

Ampak sem pa kar naprej taka jokava in o moj bog ko slišim kako žalostno pesem na radiu se kr zjočem...
Prav tako se mi zdi da me moj fant še na nek način poleg spodbujanja tudi tlači dol (ker mi namreč očita da sem mlahava, neodgovorna oz. da nisem odločna ter da se obnaša kot 5 letni otrok in če ne bom nekaj sama nardila in sama pri sebi razčistla s težavami bom vedno ostala taka  :seznojim:)

Pa saj vem, moram mislit pozitivno - ampak če NE GRE. Kak naj mislim pozitivno, če pa mam občutek da se mi je svet porušil... da sem nesposobna in neodgovorna in da mi ne bo uspelo pritit ven iz tega razmišljanja, ker sem dejansko taka (mam tak občutrek in drugi mi ga še podvojijo)

Kakorkoli, ko vzamem ta Loram, je malo bolje... Vsaj tresem se ne in tesnoba malo popusti pa ne sekiram se za to kaj bo... ko pa popusti učinek pa smo spet tam... Začaran krog...

Sem prebrala tisto kjigo čustveno izsiljevanje in sem ugotovila, da sem JAZ čustveni izsiljevalec same sebe in drugih... Na koncu so napotki, kako se lotiti izboljšanja samopodobe z sklenitvijo ZAOBLJUBE, ki sem jo napisala v zvezek in s pozitivno afirmacijo "TO LAHKO PRENESEM" vsakič ko se počutimo čustveno izsiljevane... torej zame kao vsakič ko začutim tesnobo???

Nič mi ni več jasno... :'( A ma kdo kaki predlog kaj naj???

kakšen je pa kaj tvoj urnik, kako poteka dan? greš kaj ven, v naravo?

Zdravo Arwen!

Hodim ven, vsak dan na Pohorje, najprej do trikotne, pol pa smo včeraj šle do Lukeja (nekje okrog 600m hriba, 55 min konstantnega vzpona)... Vsak dan se trudim čim bolj zgodaj vstati in nekaj narediti  koristnega, pa pripravim zajtrk in nato kosilo pa večerjo tud za fanta, ki je zdaj v bolniški po operaciji kolena...

Danes sem bila spet pri psihologinji, pa je blo najprej kar fajn, sma malo debatirale o mojem počutju in strahu, ampak nič konkretnega, dala mi je 5 aksiomov, katerih se moram držati:
-da sem samo človek
-da delam po svojih zmožnostih 80%
-da moram pazit in skrbet zase
-se ustaviti kadar pride do napetosti
-orientacija na tukaj in zdaj...

Poleg vsega pa mi je še dejala da glede na to, da sem pregorela, ker sem se preobremenila, pa da sem od prejšnje psihotične epizode do sedaj uspela pol leta bit brez zdravil, da je to bilo le kot na nek način napaka, saj je po njeno pol leta še držal Seroquel, potem pa se je zgodil padec, ki priča o tem, da ga bom po vsej verjetnosti morala jemati celo življenje...tak kot ona nadene očala, jaz pač pojem tablete zjutraj in zvečer... In psihohigienski režim spanje 8 ur, hranjenje nujno 3x na dan pa vsakršni alkohol odpade... In mene je kar potrlo to... Še posebej ker sem bila tako srečna ko sem zafunkcionirala brez Seroquela... Zdaj pa kar celo življenje živet ko stara oma??? Pozabla sem kako sem tri leta funkcionirala na Seroquelu... spomnim se, da sem občasno imela panične napade, ampak je kar šlo...

Se obremenjevat če ne bom slučajno spala 8 ur da ne bom naslednji dan adijo pa še šiht si moram po njeno poiskat kar se da manj naporen...
Počutim se poraženo, razočarana sama nad sabo, kaj sem si s svojim razmišljanjem prikasirala... Ali pa je dejansko nekaj na tem, da se nevrotransmiterji v možganih porušijo in odpoveš???

Delat grem, to sem se odločla in to v ponedeljek. Pa naj strele švigajo... Čeprav me je strah ko psa.
Jutri imam še psihiatrinjo in se bom z njo malo pogovorila.

Da še dodam... danes sem morala potem ko sem prišla domov in še prenesla partnerju, kako je bilo, potem vzeti 1/4 Lorama, ker mi je tudi on na nek način povedal da ne verjame v nevrotransmiterje in da je vse zaradi mojega mišljenja in da se ubadam z nepomembnimi problemi, kaj šele bo in potem ko sem mu povedala, da se mi morda lahko ponovno kdaj ponovi, je reko da ne ve kako bo to prenesel...

Ali sem dejansko hopeless case se zdaj sprašujem?

BTW: ali je komu znano jutranja slabost in slabost ob misli na hrano ter odhajanje na wc najmanj 2x dnevno??? To se mi zdaj dogaja...

Čaki, Weathergirl,
kot prvo, nikjer ne piše, da boš vse življenje na zdravilih, sploh pa psihologinja niti od daleč ni kompetentna, da bi o tem presojala, o tem lahko presoja izključno zdravnik; in drugo: četudi boš na zdravilih še nekaj let, to ne bo katastrofa. Jaz poznam kup ljudi, ki so rutinsko na antipsihotikih in stabilizatorjih razpoloženja, pa povsem normalno funkcionirajo (oziroma bistveno bolje, kot so brez zdravil). Sploh pa ne boš celo življenje kot stara oma, kje pa. Živela boš povsem normalno, kot vsako drugo dekle. Samo ne priganjaj se in si dovoli počasi napredovat.

Da pride do psihotične epizode zaradi napačnega mišljenja, je nesmisel in nikakor ne drži. Vsaka psihotična epizoda je resna reč - ne v smislu, da bi imela trajne posledice, to nikakor ni nujno - temveč zato, ker je okrevanje po njej dolgotrajno in postopno. Za to, da misliš, da si hopeless case, nimaš absolutno nobene osnove, ravno nasprotno: pojdi še enkrat prebrat svoj prvi vpis in pomisli, kaj vse si zmogla med okrevanjem po psihozi - nisi hopeless case, ampak zmagovalka. :rozicodam:

Takih reči človek ne pokasira s svojim mišljenjem, kot misliš - take reči se zgodijo zato, ker so se možgani malo spuntali in funkcionirali drugače, kot bi morali. Takih reči tudi ne moreš ozdraviti s pozitivnim mišljenjem, ampak z zdravili, ki naredijo, da možgani spet funkcionirajo normalno. Nedvomno pa je pozitivno mišljenje v veliko pomoč pri tem, da zaživiš naprej brez težav. Tako kot zelo pomaga striktno urejen ritem spanja in budnosti in utirjanje življenja v vsakdanjo rutino: obroki vsak dan ob isti uri, različne dejavnosti vsak dan znova in vsak dan ob istih urah. Telesno pa si tako ali tako že aktivna.

Šlo bo na bolje, boš videla.

Weathergirl, dalec dalec od tega, de si hopless case! Ravno obratno!!!! Glede na vse, kar prezivljas in si sla skozi, si odraz izjemno uspesenga mladega cloveka. Pismu Vremenarka v kratkem casu si dokoncala ne najlazji studij, naredila izpit, dobila sluzbo! You should be very proud of yourself!!!

Hudo mi je, ko berem take zgodbe. Zgodbe moje vrstnice, ki mi je VZOR. Ja, Weather, ti si vzor, a ves!
Pismu, jz se se zdaj trudim pisat to diplomo - pa sem tvojih let.

Weathergirl, vse slabosti, ki jiih opisujes , so za ta stanja normalna. Bodo minila.

Kar se tice zdravil, pa naj to lepo pove psihiatrinja. Sicer pa. Ce imas sladkorno, jes zdravila. Mi jemo pa pac ta zdravila. So what - zakaj bi to jemali kot poraz. To je samo zato, ker je tako kulturno konstituirano.

Zakaj si ne bi vzela zdaj malo casa zase? Zakaj si zelis tako hitro v sluzbo? Oki, kul je, da mas dan zapolnjen. Sam zakaj bi si zelela se bolj izpostavljat stresu. Vzemi si cas zase, vse bo pocakalo.

Kar se tice pa fanta, bi bilo pa dobro, da bi si prebral kaksno literaturo, da ti bo znal lazje stati ob stranil!!!!!! Razumeti je te stvari bliznjim tezko - sej tega niti ne moremo zahtevati od njih, a ce si preberejo in se poducijo o teh stvareh, nam lazje stojijo ob strani...

Draga Weathergirl, drzi se in kot receno: dosegla si ogromno. Malo si spocij in dalec, dalec, dalec od tega, da bi bila porazena.  Kot receno, RAVNO nasprotno!

Velik objem

 :rozicodam:

Himiko

Ps alko je pa overrated, ce mene vprasas ...

pss prav nic si ne ocitaj!!! Nikoli ne gre zgolj za vzorce misljenja!

Weathergirl, ne sili prehitro v službo. Potrebuješ bolniško, lahko si vesela, da so te zdravniki "ujeli" še dovolj zgodaj, da se zdraviš doma in ne v bolnišnici na še močnejših zdravilih. Čas in potrpljenje in počasi boš zlezla na zeleno vejo. Žal se tu ne da prehitevati, verjemi pa, da boš spet normalno zaživela in da bo vse v redu.

Zdi se mi pomembno, da pridobiš nekaj več razumevanja s strani svojega fanta. Potrebuješ podporo in stabilen odnos. Ne "verjame" v duševne motnje in nevrotransmiterje? Oh ja.. ! Priskrbi mu kaj literature ali naj gre kdaj s tabo k psihiatrinji in jo prosi, naj mu na kratko razloži, kako in kaj. Obup, brezvoljnost, "pretirana" zaskrbljenost & co. niso del tebe, tvojega karakterja, ampak so del (izzvenevanja) bolezni, to pride v paketu in je na žalost neizogibno. Gotovo te fant pozna tudi drugačno, takšno, v kakršno se je zaljubil, in tista punca ni šla nikamor. Samo zbolela je - in rabi vso ljubezen in podporo, ki ju lahko dobi, da bo ozdravela. Verjemi, da boš.

Drži se in oglasi se še!

p.s. O slabostih povej psihiatrinji, morda so stranski učinek zdravil. Če ne izzvenijo, bosta morda prilagodili dozo ali kaj podobnega.
Edit: tudi za postavljanje diagnoze in urejanje (spreminjanje) zdravil je pristojna edino tvoja psihiatrinja (ne boj se iti tudi po drugo mnenje, če bo treba). Napovedati prihodnosti ti pa ne more nihče. (Edino, če verjameš v vedeževalke.)

Hvala vsem za prijazno vzpodbudo, dejansko pomaga, ko si obkrožen z ljudmi, ki vedo, kako je to in te ne obsojajo...

Danes sem bila pri psihiatrinji in sem tudi v službo sporočila, da pridem... MOram si dokazat da mi gre... Ker doma mi je nevzdržno... pa ne v tem smislu, da me kaj tako moti, ampak enostavno, ker se ne znam zamotit in si ne dovolim, da bi se mirno vsedla za kako knjigo ali nekaj, kajti tesnoba se samo viša...

Mi je psihiatrinja rekla da mam odprte možnosti, da grem v ponedeljek in če na kakršenkoli način ne bi šlo, moram takoj nazaj k njej...
Ni mi pa terapije spremenila nič, edino dodala je, da naj vzamem Loram če sem napeta, lahko 1/2 zjutraj in pred spanjem če je potrebno, ampak ne več kot 5 dni...

Danes sem ga dejansko potrebovala, ker sem zjutraj bila ko lev v kletki, nisem vedela, al naj pokličem na šiht al ne... pol sem klicala psihiatrinjo in je rekla da ja, da bova naredile strategijo... in pol sem se malo opogumila inh poklicala, ter zvedela, da nekak svojega dela ne bom zdaj prevzela, ker je prepozno, bom pa delala neka nadomeščanja al pa nekaj se bo že našlo... (omg upam da ne kako jutranje varstvo, ker te se bom ob 4 mogla vstajat ... :P)

Pol sem bla kul, ampak sem zdaj spet rahlo napeta...

Pa kar naprej si tiščim čik v usta, kar je narobe... ne bi smela tolko kadit, sem se ful poslabšala, bla
prej le na 4 cigaretih dnevno, zaj pa nazaj na pol škatle...

Jutr se grem malo relaksirat na Fontano, morda mi bo dobro delo...

Glede fanta pa: on noče nobene literature predelovat niti noče z mano na seanso k Bočičevi, ker pravi, da jaz moram najt svoj notranji mir sama pri sebi, kaj me veseli in razčistit v glavi o tem... Pa se ne ubadat z nepomembnimi stvarmi, pa videt problem tam kjer ga ni...

Bom še poročala,

hvala za odgovore še enkrat   :clap:

Kako gre, Weathergirl, si šla v službo? Kakšno strategijo sta naredili s psihiatrinjo?

Hej trina.

Šla sem v službo, strategija je bila takšna, da se zjutraj vstanem, najem in odpeljem, ko pridem do šihta, vzamem pol Lorama in delam.
Pa sem zgurala teden tako. Ampak z muko.
Najbolj me muči tesnoba in brezvoljnost, pa sem poskušala pozitivno razmišljat, pa nekak ko sem pod Loramom se ne ubadam s tem in se zamotim z nekim delom (nekje v mislih pač mam da bom nekak že), pol pa ko Loram popusti pa se mi kar vse začne podirat...

Čez vikend sedaj sem poskusla namesto pol Lorama vzet samo 1/4 in glej ga zlomka, četrtina več ne pomaga... Bla sem včeraj zvečer čist iz sebe, najraje bi letela k dežurnemu, naj mi nekaj da...

Danes sem pa še posebej imela težek dan... Že zjutraj sem se s tako ogromno tesnobo zbudila, da mi je bilo slabo vse dokler nisem na silo pojedla kosila (apetit brez Lorama nikakvi, wc še vedno 3-4x na dan, kljub nekim tabletam za želodec in prebavo, ki mi jih je predpisala osebna zdravnica...)

Načeloma sem se zamotila s prevajanjem - tako da sem cel dan prevajala, ampak sem po jutranji četrtinki mogla pol ob ene pol šestih spet vzet četrtinko, da sem uspela zaključit in sedaj že spet čutim to tesnobo in neko neustavljivo žalost (aja pa vsake toliko se kar razjokam in bi se najraje zaprla v neko črno lukno da me nihče ne bi našel... sam vem da to ni rešitev... Pa sedaj vztrajam pri tem Seroquelu in pol Lorama na dan, sam to ni dolgoročna rešitev...

Praktično nimam pravega interesa za nič, v večino stvari se dejasko prisilim, ker vem da moram, zraven pa mi ob hudih trenutkih gre kar na bruhanje ko pomislim, kaj bi morala delati... Pa niti energije prave nimam... Zdaj ko sem bla na šihtu sem samo dvakrat šla na pohorje, ker pridem domov tak crknjena ko konj... Pa navadno ko se vozim domov kar neustavljivo jokam do bloka, pol pa se nekak prisilim, da sem ok, ko stopim pred fanta...

Ne vem kaj se to dogaja z mano... Karkoli pomislim da bi počela v prihodnosti se mi zdi brezveze, ko pomislim na dopust, mi je brezveze - VSE se mi upira, jaz več tak ne bom dolgo zdržala...

Kaj je to depresija al je dejansko anksioznost al kaj pri hudiču me daje...

Pozdravljeni!

Danes je praznik... hvala bogu ali pa tudi ne...
Včeraj ko sem prišla iz šihta, sem mogla it spat in sem spala kar tri ure... In potem sem se zvečer spravla spat okrog polnoči in sem spet spala do devetih - sicer sem se vmes (po ene šestih urah) konstantno zbujala s tako tesnobo in pekočim občutkom v predelu prsnega koša da bi lahko kar kričala, sem enostavno kar ležala in ležala in stiskala oči in poskušala pozitivno razmišljat, pa ni šlo... Na koncu sem se vdala in se vstala ob desetih, opravila jutranjo rutino - tabletka za želodec, seroquel, banana in seveda cigaret...  >:(

Hotela sem do moje psihiatrinje ta teden, ampak je na dopustu... Sem včeraj sama pri sebi nekako sklenila da ne bom več jemala Lorama... ampak sem mogla vzet četrtinko na šihtu včeraj, ker sem bila prenapeta, odsotna, živčna, misli so mi kar uhajale... Pa je malo pomagalo, pa kar hitro popustilo - tako da sem pol ko sem prišla domov (kot sem že zgoraj napisala) raje šla spat...

Vsak dan razmišljam samo o tem kako se počutim slabo, da tega ne bom več dolgo zdržala... Ta tesnoba me ubija in tako odsotna sem... Življenje sploh več nima pomena zame... Imam občutek da vse kar počnem, počnem rutinsko, iz navade- da pač nekaj počnem... Zraven pa imam še obupne bolečine v predelu prsnega koša in sedaj po novem me še roke tako bolijo kot da bi cele dneve tovorila kamne, pa zraven še hrbtenica (da ne omenjam prebavnega trakta)...
Imam neizmerno željo po izboljšanju, ampak kaj ko ne morem brzdat svojih misli in tesobe... Pa poskušam dihanje, pa sproščanje, pa malo facebook, pa pogovor s prijateljicami pa s fantom, pa NIČ... :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok:

Aja - novost je, da sem dobila že možnost za novo službo jeseni... mi je en znanec malo pomagal pri tem in me je zadnjič klical ter mi povedal da sem noter od jeseni dalje... morebiti celo zazihrano za dve leti... Kaj pa jaz??? TAko sem nekako zaigrala vso veselje... v sebi pa skoraj umrla od občutka krivde in občutka da ne bom zmogla... in kaj bo sedaj - on se je potrudu in zastavil dobro besedo zame, jaz pa taka... da se komaj premikam iz dneva v dan in mi gre vse narobe v glavi... saj taka dejansko ne bom zmogla novega šihta...

Razmišljam, da bi šla na pregled v dežurno psihiatrično ambulanto tam v bolnišnici - ampak si mislim: kaj mi pa lahko pomaga? saj ne vem če mi je še sploh možno pomagati... se mi zdi da sem pregloboko zabredla v svoji glavi... (če se sprašujem o tem, kaj je sploh smisel življenja in imam odpor do taman vsega kar se dogaja okoli mene)...

Vem ja... samo gnjavim in ponavljam eno in isto tukaj na forumu... samo če pa ne vem več kaj naj... še na Pohorje sedaj nisem nič šla (ok blo je vreme slabo), ampak niti danes ko je malo lepše se mi ni... ampak se bom najbrž prisilila in šla...

Da ne omenjam vsakodnevnih opravil kot so kuhanje, pospravljanje, perilo... na živce mi gre vse - še to da si moram lase oprat in sebe poštimat, se oblečt, mi postaja vedno hujša muka...
Jok pa je nekam odšel... tu pa tam me spet obda ampak se mi zdi da je zdaj še to na silo... :'(

kaj naj rečem... :kiselnasmeh: ...  virtualni objem pošiljam  :rozicodam:

Pozdrav vsem.

Sem odšla v dežurno ambulanto v ponedeljek po službi, ker je vikend bil kar hud...
Sprejela me je zdravnica, ki me je zdravila tudi na oddelku ko sem bila po psihozi in ja takoj ko sem ji opisala počutje in tesnobo pa žalost in brezvoljnost rekla, da gre za depresijo, ki se je razvila in da bo napisala antidepresiv. Tako da imam sedaj Paroksat 20 mg, včeraj in danes sem vzela pol tablete zvečer, danes pa celo - poleg Seroquela 250 zvečer in 50 zjutraj ter Lorama 1/2 zjutraj in zvečer (ampak zvečer še nisem vzela, ker spanec še kar imam).
Zdi se mi ogromno tablet, ker imam poleg še za želodec zjutraj na tešče Nalpazo 40mg da mi ne sili na bruhanje in da pomiri želodčno sluznico; za prebavo (ki je še vedno zelo burna) pa moram iti v laboratorij na odvzem krvi in blata...
(btw: v soboto sem se znašla pri dežurnam splošnem, ker sem opazila kri na blatu...)

V bistvu sem kar malo prestrašena zaradi vse te kemije... Pa še tako ali tako imam želodec v slabem stanju...

Kolikor sem seznanjena, bi moral AD prijeti nekje v roku meseca dni, pa tako je tudi rekla zdravnica...

V službo sem rekla da bom hodila, ker mi zaenkrat ni v veliko breme - gre bolj za papirologijo... Ampak imam pa problem z druženjem in s pogovarjanjem z ljudmi... Zmeraj me je strah da se ne bom imela kaj pogovarjati, če kam grem... Ne želim pa se izolirati od sveta, ker vem da to ne bo nič pomagalo k izboljšanju...
Kaj bi mi še priporočali - za prosti čas (svojih prijateljic nimam prav veliko, da bi lahko preživljala prosti čas z njimi, tako da se bolj družim s fantom, kateremu pa ni všeč da me gleda tako nestanovitno in nihajočo in mi je še dodatno hudo da me mora gledati takšno.
Na Lent bom šla kaj (bila sem v pon na Kreslinu, pa je bilo kar ok), pa malo bi šla še na Smolarja in Predina, kar bom dejansko tudi šla...
V naravo na sprehod je bolj tak tak, saj je vreme katastrofa - na Pohorje sploh ne morem več it, saj konstantno ob popoldnevih dežuje,
Ali bi pomagalo če bi hodila na kak fitnes ali pa vsaj na sprehod, pa magari z marelo???

Strah me je da se ne bom pobrala... tega me je najbolj strah. Zato pa bi želel da mi nekdo da napotke kao in kaj točno, ker v teh mesecih od marca do sedaj sem poskusila skoraj vse, ampak sama tako težko počnem kaj - rabila bi morebiti nekoga ki bi me vodil...

Zanima me, ali ima kdo izkušnje z SPIRALO
www.spirala.org (http://www.spirala.org) (društvo za boljše življenje oz. tam sem brala da ljudem pomagajo njihovi pristopi, gre za sproščanje in delo na sebi, ampak so plačljivi tretmani pa le v Celju in v Ljubljani imajo srečanja...)

Potem pa me zanima, ali je kdo že obiskal psihoterapevtko Vesno Jančar v Mariboru
http://psihoterapija-mb.si/OSNOVNA_STRAN.html (http://psihoterapija-mb.si/OSNOVNA_STRAN.html)


oz. ali vam je kaj poznan Inštitut oz. Center za psihoterapijo v Mariboru:
http://www.psihoterapija-institut.si/pomoc/cp-maribor.aspx (http://www.psihoterapija-institut.si/pomoc/cp-maribor.aspx)

Nekaj moram ukreniti, ker samo sedeti in čakati ter upati ni dovolj... MOčno si želim, da bi bila spet ona stara oseba, polna življenja, energije, optimizma... Kaj se je to z mano zgodilo, ne morem verjet...

Prosim za pomoč oz. kako besedo o izkušnjah.

Hvala že vnaprej.

P.s. Pa hvala vsem za vzpodbudo :)

Jaz nimam izkušenj s psihoterapevti na Štajerskem.
Vem pa kako je imeti tesnobo, pa panične napade in za povrh še težave z želodcem in črevesjem. Takšne bolečine kot jih opisuješ sem doživljala sama ob napadih tesnobe in panike.
Meni osebno je pomagalo, ko sem začela bolj aktivno živeti (rekreacija) Z veliko muko sem se spravila v naravo na sprehod, včasih tudi sama. Vpisala sem se na tečaj joge in jo tudi doma vadila. Joga mi zelo pomaga pri sproščanju telesa in duha.
Ob vsem tem pa sem začela hodit tudi na psihoterapijo, enkrat tedensko. Res je drago, ampak če hodiš v službo boš že nekako zmogla. In ravno psihoterapija mi je največ pomagala, da sem odkrila vzroe zakaj tako trapasto reagiram in jih začela počasi spreminjati.
Želim ti, da najdeš pravo stvar zase in se ti začne življenje kazat v lepši podobi, kot sedaj  :-*

Draga Weathergirl,
pri okrevanju so pomembne te reči: dovolj spanja, strukturiran čas oziroma urnik, dovolj gibanja in socialna mreža. Spanje, praviš, je v redu, gibaš se tudi - predlagam pa ti, da si vsak dan določiš čas, kdaj boš kaj počela. Vstajanje in spanje ob isti uri, obroki ob približno isti uri, vmesni čas pa si strukturiraj z vnaprej načrtovanimi dejavnostmi, za katere ni nujno, da so vsak dan iste. Vsak dan pa naj bo med njimi taka ali drugačna oblika miganja (Pohorje je super varianta), tudi, če dežuje. Vsak dan naj bo na urniku tudi neka oblika druženja: če ni na pretek prijateljic za kofetkanje, poskusi s kako organizirano obliko - fitnes je super ideja, joga ravno tako. Od tega imaš dve koristi: redno telesno vadbo, ki dokazano deluje enako kot antidepresivi in se njen učinek začne že pri 15 minutah hoje dnevno, in socialne stike, ki so nujno potrebni za ohranjanje duševnega zdravja - vsakomur, ne samo nam z motnjami. :) Če se boš lotila neke organizirane oblike druženja, se ti bo krog znancev in prijateljev širil in s tem se ti bo utrjevala socialna mreža. Tukaj bi ti zelo prav prišla kaka podporna skupina oziroma skupina za samopomoč - če se ne motim, se tukajšnji mariborski uporabniki tudi kdaj dobijo, gotovo bi te bili veseli.
Strukturiran čas je pomemben zato, ker pomeni vsakdanjo rutino, se pravi, da te ne pušča v vmesnem praznem prostoru, ko ne veš, kaj bi; ko ne veš, kaj bi, pridejo tesnoba, žalost in brezvoljnost, ne? Poleg tega bi ti dvojno koristila kognitivno-vedenjska terapija, ki ni učinkovita samo pri depresiji, temveč tudi pri okrevanju po psihotičnih epizodah. In zdi se mi, da tudi neka oblika partnerske terapije nikakor ne bi bila odveč, ker tale tvoj fant ga pa kar precej lomi. Naj se čimprej nauči, kaj pomeni biti podporna oseba. Takole kot ga opisuješ, se mi, Weathergirl, zdi, da ti je prej cokla kot opora.

Še to: verjamem, da se ti zdi antipsihotik + antiderpesiv + pomirjevalo veliko tablet, ampak dejansko je to povsem običajna in pogosta kombinacija; tudi z dodatnimi tabletami za želodec še ne podiraš rekordov. :) Ne obremenjuj se s tem, ni nič posebej posebno. Usmeri se v to, kar lahko storiš sama poleg tablet - ravno toliko je pomembno kot tablete.

Cao Weathergirl, se pridruzujem Trininemu postu,

predvsem pa ne zahtevaj toliko od sebe na vseh podrocjih, ne se toliko razdajat... To je sicer zelo lepo lastnost, a zdaj je cas, de se posvetis samo sebi. Samo sebi! Ne fantu, ne sluzbam, ne dokazovanjem, ne k tendencam po popolnosti v medosebnih odnosih v sluzbi - svoje sposobnosti, voljo in pogum si namrec ze veckrat pokazala!!!

Vzemi si cas za pocitek. Izoblikuj si urnik, prisluhni si. Tvoj strah poznam, o se kako dobro... A s potrpezljivostjo, vztrajnostjo, pomocjo bliznjih, pa tudi tegale foruma sploh ne dvomim, da se ne bi pobrala!!!  A zal vsaka bolezen terja svoj cas ozdravitve, vendar pa ta cas prav vedno nastopi!

Glede psihoterapije v MB ti zal ne bi znala svetovat.

Glede druzenja - morda kaksne skupine - Kaj pa ce povprasas svojo psihiatrinjo, ce se le-te organizirajo?

Weathergirl, ce strnem: 1) natancno si oblikuj svoj dnevni urnik 2) poskusaj se cim vec gibati (fitness se mi zdi super ideja, pa mogoce se tud kaksno plavanje, k zlo blagodejno vpliva na dusevno zdravje npr) 3) vprasi za kaksno skupino 4) ce te bo delo zacelo prevec utrujat, si privosci oddih 5) predvsem pa se posveti samo sebi - brez obcutkov krivde, oki!!!!!!!!! Depra je bolezen in ce se ne motim, tudi v casu, recimo, ko si imela npr gripo, menda nisi zabavala fanta in sodelavcev?

Drzi se in oglasi se se!

 :rozicodam:

Himiko

Weathergirl, predhodnice so ti dale dobre nasvete, drži se jih. In naj te ne bo strah, da ne boš okrevala. Boš! To sploh ni vprašanje, potrebuješ le čas in potrpljenje sama s sabo. Vem, da bi najraje preskočila in bila spet stara ti - ampak žal se ne da. Lepo počasi, vse bo! Res. Sem dala sama to dvakrat skozi, dvakrat sem se dvignila iz hudega dreka in vem, kako ti je. Pa še kdo na forumu tudi.

Samo ne si naložit preveč stvari naenkrat, da ne boš preobremenjena in se potem počutila slabo, ker vsega ne boš zmogla. Lepo počasi. Ni ti treba divjat naokrog kot takrat, ko je bilo s tabo najboljše oz. ko si bila popolnoma zdrava. Vse te počaka. Bolj kot razne hokus pokus čudodelne organizacije in skupine, ti priporočam druženje 1 na 1, s kakšnimi starimi ali novimi prijateljicami, družino in pa KVT, ki je meni res pomagala. Pa ne sekiraj se, če nisi srce družbe, pomembno je, da si zraven, vključena, tudi, če le poslušaš in si tiho. Že pridejo dnevi, ko boš spet klepetala do onemoglosti. Zaupaj vase.

hojla  Weathergirl

Prebrala sem tvoje prispevke in dobila občutek da si se ujela v začaran krog. To sem tudi sama doživljala samo ne v tako hudi obliki in seveda brez psihoze.

Tesnoba je bila včasih tako huda, da sem mislila da bom kar umrla, bolečine v mišicah neznosne, neprestano me je zeblo. Jemala sem cipralex 10 mg in občasno helex.

Zamenjala sem psihiatra, obiskovala psihologinjo.Prebrala Grasslerjevo Teorijo izbire. In prišla do spoznanja da se počasi daleč pride, da slabi dnevi niso nobeno zlo, ampak opozorilo, da je treba delati na sebi.

Sedaj sem brez AD že tretji mesec. Počutim se dobro, čeprav sem v začetku junija na dopustu imela hud paničen napad in sem hotela drugi dan kar pobegniti domov. ampak je šlo in splačalo se je malo zobe stisniti.


Moj nasvet bi bil  začni z malimi koraki. Poskušaj se izogibati kemije sploh pomirjeval. negativna čustva zamenjaj s pozitivnimi. Sprejmi se takšno kot si, enkratno in neponovljivo bitje.

Zavedaj se da je ozdravitev popolnama realni cilj.

lep večer ti želim

pipi

Pipi, v njenem primeru je kemija v tem obdobju nujna in neizogibna, predpisana zdravila seveda, ne govorim o pomirjevalih. Tako, da malo previdnosti pri takih počez izjavah ne bi bilo odveč.

seveda sem mislila pomirjevala... :zardevam:




pipi ;D

Weathergirl...drži se!!

Brala sem tvojo zgodbo in tudi jaz se vidim notri...predvsem kar se tiče ponavljajočih misli glede fanta..vrm, kako ti je ker sem tudi jaz zelo trpela..več let sem se non-stop spraševala eno in isto, dvomi in se enkrat dvomi.
Vendar pri meni je bilo drugače, ker takrat nisem imela psihoterapije in nisem vedela, da je to motnja ter da se jo da omiliti. Dejansko se temu reče ROCD (relationship obssesive compulsive disorder), ogromno sem prebrala na ameriških ter angleških forumih, ker pri nas še ni tako razširjeno.
Nisem razumela zakaj se lahko cel dan ubadam z enimi in istimi vprašanji glede moje ljubezni do njega...enkrat sem ga imela nooro rada, drugo minuto ravno obratno...čustva sem imela popolnoma pomešana..,seveda temu je sledila huda anksia in depresija..pomagali so mi tudi ad-ji (Efectin ER), največ pa je dela na sebi! Da, vsak dan, vsako minuto! In je napredek, pa čeprav počasen.. :)
Tudi tebi bo uspelo.
Predhodnice so mi pa vzele besede iz ust v smeri kako si pomagati!! se podpišem pod njih!

Lp,
gigli