FORUM Nebojse.si

Kot sem že napisala v enem postu o razočaranju pri psihoterapevtki, se še kar naprej otepam nasilnih misli, ki me potrejo, da sem jezna na vse. Po drugi strani pa me skrbi, ker me je kar naprej strah, kaj če se prevečkrat sklonim, kaj če me pas v avtu preveč drži ipd., in sicer samo zato, da ne bi bila jaz za kaj odgovorna. Vem, da veliko drugih nosečk živi čisto neobremenjeno, jaz pa se sekiram, v katerem položaju spim, da ja ne bo kaj narobe, da ne bom za kaj kriva. Poleg tega se mi včasih zdi, da ne čutim kakšne posebne ljubezni do otroka v trebuhu, pa me že to skrbi. Včasih sem kar jezna, da sem sploh noseča, ker me zdaj tako oblivajo strahovi. Potem pa mi je hudo in sem žalostna. Ali je še katera s takimi težavami ali kdo pozna koga, ki ima take težave? Zdaj hodim v materinsko šolo in sploh ne morem uživat v pogovoru z drugimi, ker me kar naprej neki skrbi. Partner mi mora kar naprej nekaj dokazovati, da se nimam česa bat, tako da se najino življenje suče v glavnem okrog tega. Danes npr. se mi je zdelo, da bi (ker sem noseča že 5 mesecev) že morala čutit gibe, pa sem poklicala v ginekol. ambulanto, čeprav imam v četrtek redni pregled, da bi ja preverili. So me vzeli in ugotovili, da je vse v redu, ker če ne bi poklicala, bi imela grozen občutek krivde, da hočem slabo otroku. To me tako utruja, da razmišljam, kako je bilo prej lepo, ko nisem bila odgovorna za nikogar in včasih bi kar najraje ne bila več noseča. Potem pa se ustrašim svojih misli, kako lahko sploh tako razmišljam.
Zanima me, ali res potem po porodu v trenutku vzljubiš otroka in se ne sekiraš več? Mene namreč zelo skrbijo te nasilne misli, pa sva z mojim po telefonu govorila z dr. Rejcem, kjer sem se že prej zdravila (jemalal sem asento, pa se mi zdi, da mi ni zelo dosti pomagala), pa je rekel zdravnik, da bomo lahko po dopolnjenem 7. mesecu začeli z zdravili, po porodu pa še intenzivneje, da se znebim strahov. Ampak meni se zdi, da ta asentra ni pomagala dosti (zdaj je zaradi nosečnosti ne jemljem, prej sem jo jemala nekaj let, pred tem pa sva zamenjala več antidepresivov, ki mi noben ni pomagal, po cipralexu sem celo bruhala)? A mislite, da bi mi moral spet zamenjati antidepresiv (menda je cipralex super, a sem po njem bruhala; ali mislite, da bi morala vseeno nadaljevat s tistim kljub nosečnosti; saj vem, da mi bo zdravnik predpisal, kaj naj jemljem, pa me vseeno zanima vaše mnenje);
Zelo me je strah, kako bo ob porodu in predvsem po porodu zaradi teh mojih misli, zato me zanima, če je možno, da bi bil partner 24 ur na dan z mano v bolnici ko rodim oz. ali obstaja kaka pomoč v smislu, da ne bom sama po porodu, ker se mi zdi, da si otroka še v roke ne bom upala prijet. Kako ravnajo v takih primerih, ko je mama tako anksiozna? Obrnila sva se na Mamo zofo (forum Obporodne stiske na Med.over.net, pa mi niso znali nič konkretno svetovat)
Pa še nekaj me zanima: ali mogoče veste, kakšna zdravila so intenzivna zdravila proti strahu po porodu? A je to Helex? Enkrat sem ga po potrebi že jemala, pa mi ni kaj pomagal pri zdravilih.
Prosim vas, če mi lahko pomagate s kakršnimikoli informacijami, če mogoče poznate katero s podobnimi težavami in kako se to rešuje, ker sploh ne vem, kako bom preživela do poroda - zdaj 2 meseca še brez zdravil, potem pa me je strah, da asentra ne bo pomagala. Zdravnik je rekel, da da pri vsiljivih mislih ne pomaga psihoterapija kaj dosti, ampak bolj pri tesnobah. Kaj vi menite? Sicer pa sem bila pri eni psihoterapevtki, ki se sploh ne spozna na okm in me je čisto prestrašila oz. podala napačno diagnozo. Ko sva to omenila dr, Rejcu po telefonu, je rekel: o ne, o ne.
Sicer pa je ena znanka v času nosečnosti jemala Prozac za različne fobije, menda se ga lahko v nosečnosti je. Jaz sem že jemala Prozac, pa nič ni pomagal. Ali mogoče veste, katera zdravila so združljiva z nosečnostjo?
Prosim vas za odgovore, ker sem res nesrečna. Ali se lahko pridružim tudi na kakšna vaša srečanja - kdaj, kje? Grozno se počutim, ker sploh ne morem uživat v nosečnosti in vsak dan samo trpim, pasrtner pa z mano.
Prosim, svetujte.

Lahko je mož pri porodu. Ves čas.
Vključi se v materinsko šolo ali kako se že reče, kjer se boš naučila dihanja.

Ostalo sem ti že vse napisala v os.

Lp,

Vesna

O ti boga Koki, tole je pa res en cel šmorn.
Uvodoma naj se opravičim zaradi spola - seveda večine reči ne znam čutiti tako kot ve, ker sem moški, morda pa le pristavim kako koristno misel.
Tole sem pomislil, ko sem bral o tvojih tegobah: punca čuti prav vse težave prvčkov bodočih staršev, vendar premočno, hudo premočno. Koky, starševstvo je res ena zapletena zadeva: še za presneti bicikel moraš imeti izpit, tule ti pa kar izročijo živega povsem nemočnega otroka in rečejo 'no, na svidenje, lepo se imejte'. Ja faken fino!
Skratka: tvoji strahovi so predvsem posledica tega, da si se starševstva lotila silno odgovorno in preveč previdno. Za pomiritev poglej, koliko porodov v Sloveniji na letni ravni uspe brez vsakega zapleta (tam okrog 18.000) in koliko je rizičnih (čez prst več kot 100 že ne). Torej imaš ogromno možnost, da bo vse v nejlepšem redu. Tudi je zdaj princ/esa zelo zaščiten v tvojem telesu, težko ga/jo speštaš zaradi recimo spanja na trebuhu. Če se še ne premika, to pač pomeni, da se bo kak teden kasneje, kar spet ne pomeni, da je kaj narobe - tako pač je.
Ko tule pametujem, se mi zdi, da bi bilo fino, če povežeš oba stručkota, ki bosta s tabo še te mesece: ginekologa in psihiatra. Veliko punc na ADjih je rodilo in veliko jih še bo, fino pa je, da zdravniki vedo, da gre za takšen primer.
Evo. Pojma nimam, če sem te kaj pomiril, upam. Pri naši hiši sem bil jaz tisti, ki je paniciral ob vsakem ženinem pogledu, pa rezultat ravno te dni praznuje 11. rojstni dan in je zrasla v punco, na katero sem hudo ponosen.

Pozdravljena koki,

zagotovo te zdaj, v času nosečnosti ob tem, da zaradi otročka v tebi ne smeš jemati zdravil, jezijo tudi hormoni, ki znajo igrati grdo igro z nami. bila sem dvakrat noseča in imam dve krasni deklici. med nosečnostjo me sicer ni kaj dosti mučilo (razen blaznega apetita na kalorije  :zardevam:) takoj po porodu pa jokavost. za vsako malenkost sem se razjokala - in to pošteno! bi pa dala tonu prav - naj se povežeta ginekolog in psihiater, oz. najmanj, kar moraš narediti je to, da svojega ginekologa opozoriš na svoje težave oz. mu jih kar odkrito poveš in poveš tudi za strahove, ki jih imaš.

drži se in zavedaj se: ni lepšega občutka od materinstva - vsaj zame ne. daje ti moč, zagon in - popolnoma nov smisel življenja.

poskusi uživati v nosečnosti in bodi ponosna (bodoča) mamica.  :pomezik:
flip

Koki lahko se samo podpišem pod oba predhodnika  :oki:
Sama imam prijateljico,ki je rodila zdravo punčko,imela pa je ravno tako ogromno strahov in vsega ostalega kot ti.Že pred nosečnostjo se je zdravila z asentro.V 6 ali 7 mesecu pa je zopet začela z 50 mg asentre.
Glede na to,da si redno na pregledih in da je vse ok,ne vidim vzroka zakaj si ne bi privoščila uživanja ob naraščajočem trebuščku,saj to je res eno krasno obdobje vsake ženske.
Pojdi na sprehod,prebiraj lahko čtivo - sprosti se  :) Tako boš razbremenila tudi partnerja,kateremu tudi ni lahko.

lp

Hvala za vaše odgovore. Bikica, ali mogoče veš, kako s je tvoja prijateljica spopadala s težavami? Ali je ob porodu imela kakšno posebno oskrbo zaradi strahov, npr. carski rez, večjo prisotnost partnerja v bolnici ...

Glej Koki takole ti bom povedala in prosim ne mi zamerit - te iste besede sem povedala prijateljici in vsaki nosečki,ki se ukvarja z istimi težavami . Nosečnost je nekaj najlepšega,za kar sem se odločila kot ženska in tako sem jo tudi jemala in hvaležna sem materi naravi oz. mojemu možu - je tudi on nekaj doprinesel k temu  :zardevam:. Moji fantje so stari 18 in 22 let.Takrat itak ni bilo interneta,ne vem koliko priročnikov,da ne govorim o oblačilih - bila so tako velika in ohlapna,da sem skoraj odšla v Induplate Jarše,kjer šivajo šotore  :sesmejem:Vsaka nosečnost je drugačna,vsaka ima tako lepe kot malo manj lepe trenutke,meni je bilo zelo slabo npr.Danes imaš vse možne preiskave,imaš sliko svojega otročička,veš koliko je težak,ma ni da ni.Štalo v glavi si delamo sami in ja vem ,da je težko ne se obremenjevat z vsem tem a kljub vsemu to ne potrebuješ.Recimo moji prijateljici Metka.Hodila je na vse redne kontrole k vsem zdravnikom,ker se nekako ni rešila strahu so ji predpisali 50 mg asentre - to jemlje še danes in živi prav krasno in uživa v prelepih trenutkih s svojo deklico.Ne nobene posebne pozornosti ni imela kot druge bodoče mamice,razen seveda,da je povedala,kaj jemlje in zakaj to jemlje,rodila je po naravni poti,imela nekaj šivčkov in to je to.
Naj pa se pohvalim:pravi,da sem ji veliko pomagala s svojimi besedami,čeprav vedno tudi nisem bila prav prijazna in stalno sem ji govorila - nosečnost ni bolezen in ti nisi bolana,si noseča in zato uživaj!

lp

Koky,
carski rez opravijo zaradi morebitnih zapletov pri naravnem porodu in ne zaradi strahov mamice. Strah poroda pa je vsako nosečnico, bolj ali manj.

Da bi te bilo manj, držim pesti.

V.

Mogoče bi se dalo zmenit za carski rez, celodnevno prisotnost partnerja ... poskusit ni greh ... lahko bi se o tem pogovorila tudi s psihiatrinjo recimo ... mogoče ona lahko to predlaga bolnišnici ali kaj podobnega ... pozanimat bi se splačalo ... vsaj jaz vem, da bi se ... Če pomislim - če bi te to, da bi imela carski rez, celodnevno prisotnost partnerja itd., pomirilo ... - jaz vem, da bi ti to takoj omogočila, saj je vendar posledično to dobro tudi za otroka ...
Sama noseča še nisem, ampak mislim, da bi bila ista nosečka kot ti ... strah, strah, strah ...
Dobro so ti napisali že predhodniki ...

Pomirjenosti ti želim ... in vse dobro!

Čakte, prisotnost partnerja je že dolga leta nekaj samoumevnega (me pa čudi, da ga niso sterali zraven v 'šolo', v mojih časih je bil to pogoj za so-rojevanje) in vsaj v Ljubljani in tudi v večini drugih porodnišnic ne delajo težav, saj vedo, da partner 'kompenzira' marsikatero težavo porodnice.
Pokliči v porodnišnico, pozanimaj se - ampak mislim, da nikjer ne nasprotujejo.

pri porodu ja ... ona pa misli, da bi bil 24 ur na dan z njo v bolnici ... če sem prav razumela no ... sicer pa, če plačaš je, mislim da, tudi to možno

Poslušte, ženske, pa ne ga lomit s carskim rezom, no - to ni hec, to je operacija, taka taprava (z možnimi komplikacijami kot pri vsaki operaciji) z narkozo, ki jo - hočeš, nočeš - plača tudi dete in po kateri niti pod razno nisi zmožna biti z novorojenčkom tako kot po naravnem porodu!
Raje se pozanimaj za epiduralno anestezijo.
Sicer pa, saj ni tako grozno, no.

trina, tistemu, ki ne doživlja (ali ni doživel) 'taprave' anksioznosti, panike ... je lahko reči "saj ni tako grozno" ... saj se Koki čist lahko zadeva, da ni porod neka strašna reč itd., ampak ko 'padeš notr' ti vse to nič kaj ne pomaga ...
kar se pa epidularne tiče ... tako, kot so lahko zapleti pri CR, so lahko tudi pri EA ...
in CR se baje da naredit tudi brez narkoze!

Moonica,
carski rez je operacija. To pomeni, da ti pod trebuhom naredijo rez in ti dajo ven otroka. Ta operacija je sicer povsem nenevarna, seveda pa so lahko zapleti. Vendar so zapleti tudi pri naravnem porodu, zato TAKRAT opravijo carski rez. Se pravi, nikakor si ne predstavljam, da bi carski rez opravili brez narkoze. Enako kot tudi ne operacije srca.

Carski rez sem imela sama in če bi bila še kdaj noseča, bi prosila, da bi rodila s carskim še enkrat. Seveda tega ne priporočam niti reklamiram, večina žensk rodi, verjetno bi tudi jaz, a sem imela zaplete v nosečnosti zaradi nepravilne lege otroka pa tudi sama sem se strinjala in nagibala k operaciji. Sem pač človek, ki ima izredno nizek prag fizične bolečine.

Vsako narkozo plača tudi dete, vendar je tudi naravni porod stres in šok, tako da večjih zapletov glede tega ni. Z novorojenčkom pa si, Trina, lahko enako kot pri naravnem porodu. Dojiš lahko in vse. Otroka ti prinesejo čez uro, dve, ko se pač že zbudiš.

Seveda pa je imeti misli, kot jih ima Koky, grozno. Sem jih imela sama in si tega nihče ne more predstavljati, ki tega ni doživel. Tako kot si jaz ne morem predstavljati, kaj pomenijo krčne žile ali pa kakšna oblika duševne motnje, ki je nisem (in upam, da ne bom) dala skozi.

Ker pa se nasilne misli da ustaviti, se moraš Koky zavedati, da lahko k temu VELIKO pripomoreš sama. Mož je lahko ves čas s tabo, tudi v bolnišnici, je pa možno vse v dogovoru z ginekologom, ki vse to zapiše na karton. Pri meni je že bilo tako.

Lp,

V.

Kolikor vem, lahko carski rez naredijo pod epiduralno anastezijo, ni nujna splošna.

Koki, nič se ne boj zaradi misli.. Veliko mamic do otroka ne čuti kake posebne ljubezni dokler ga ne spoznajo. Ampak to je v naši družbi tako grozen tabu, da si mamice tega niti pod razno ne upajo priznati. Poznam kar nekaj punc, ki so mi v porodnišnici z veliko zaskrbljenostjo in občutki krivde skrivaj povedale, da se tiste štručke bolj bojijo kot kaj drugega in da mora biti z njihovim materinskim nagonom nekaj strašno narobe, ker se ne topijo od prijetnih čustev, ko to štručko le primejo v roke. In potem veliko jokajo, ker mislijo, da so nekakšne brezčutne pošasti. Ne skrbi, za odnos z otrokom boš imela še veliko časa. Ene začnejo čutiti vez takoj ko izvejo, da so noseče, druge ko jih prvič brcne, tretje, ko jih prvič vidijo, četrte še malo pozneje. Dvomi, strahovi...to so vse normalne stvari, samo da ti se sekiraš še zaradi sekiranja. Čim več časa si vzemi za sproščujoče aktivnosti, pojdi plavat, dihaj, glej neumne filme, beri smešne knjige, piši dnevnik počutja, mogoče celo kakšno pismo otroku, kjer se mu predstaviš kot prestrašena mamica ipd.. Po mojem bi ti prav prišla tudi psihoterapija, sploh KVT, ki dokaj hitro deluje in se ukvarja prav z negativnimi mislimi.
Lp.

 :) :) Vem.
Sem zasledila na enem izmed forumov na med.over.net-u, da obstaja tudi tak način, da samo spodnjega dela ne čutiš, buden pa si cel čas ... Ne mislim pa kaj dosti o tem 'pametovat', ker ne poznam dobro zadeve.

Vesna, a ti si ginekologinji povedala o teh mislih in potem je lahko bil partner 24 ur na dan s tabo v bolnišnici?

A niso obiski dovoljeni skozi ves dan? Za prenočitev pa se dogovoriš ... če ti pustijo kar tako brez plačila ok, drugače pa plačajta, sej to se pa da povsod, če se ne motim.

No, o carskem rezu ne bom več, saj očitno drugi več vedo iz revij, kot jaz, ki imam najlepšo brazgotino na svetu...)

Koky, jaz sem že med nosečnostjo povedala ginekologu, ki mi je svetoval hipnozo in dr. Pajntarja, o katerem sem ti že poročala.
Svojemu zdravniku, ginekologu, sem neizmerno zaupala in je čudovit. Za Bežigradom v Ljubljani. O mojih intimnih rečeh, kar se tiče tega, je vedel vse in še več.

Moja izkušnja je posebna. Med porodom nisem za strahove, prisilne in ostale sladke:) misli povedala nikomur, ker sem bila v dvomih in imela pomisleke. Moj mož je prihajal redno, bil je veliko pri meni, je tudi prvi, ki je videl otroka in ga je tudi pomagal čistiti. Ker je medicinec, je imel ta privilegij, pa tudi sicer se lahko dogovoriš, da je poleg tebe.

Resnici na ljubo pa je ena medicinska sestra opazila, da nekaj pri meni ne štima in je poklicala dežurnega zdravnika, ki je malo potipal, ali nimam slučajno kakšne poporodne. Žal je moja izkušnja taka (kar sicer ni zgled pa tudi morda neprimerno govoriti o tem, a tako pač je), da mu in jim nisem zaupala. Iz več razlogov. Na koncu smo se šalili in življenje je šlo naprej.

Koky, rada bi povedala še tole, za druge. Trenutno si v zelo nestabilnem stanju, kar se tiče strahov, zato res NE JEMLJI vsega dobesedno resno in se tudi ne zmeni pretirano za moje in druge izkušnje in mnenje. VSAKDO ima svojo. In, kar je bilo pri meni, ne bo pri tebi itn.

Skupne so nama le misli, ki pa jih je mogoče odpraviti. TEGA NIKOLI NE POZABI.

Jaz sem prepričana, da boš ti rodila po naravni poti, imela čudovitega dojenčka, tvoje negativne misli in vsiljivke pa se bodo razblinile v tisoč mehurčkov.

Pa še os. sledi.

V.

Koki se bom še jest oglasila...k sem 3x rodila, 1x celo dvojčke..

Pri tretjem porodu (dvojčki) sem imela zadnji mesec nosečnosti hude dihalne stiske, možno da so
bili to panični napadi...kaj pa vem...uglavnem sem se dušila večer za večerom..rekli so da so pluča stisnena k dva otroka tiščita v njih...

Najbolj me je bilo strah, da se bo to dušenje začelo tudi med porodom, kako bom pol rodila..uglavnem sto in en scenarij.

Pa je prišel porod in nisem imela cajta mislit na to...ampak sem raje ubogla babco kdaj potisnit, kdaj se sprostit itd...Iz celega mojega bav-bav scenarijajje nastal normalen in hiter porod dvojčkov.

Kar se tiče tablet in tega se bi jim jaz odrekla v času nosečnosti...
In tudi prve tri mesece po porodu....naj otrok pije "neoporečno materino mleko"

Porod je naravna stvar in manj ko se okoli tega komplicira bolje je.
Vsega te naučijo, nič bat.
Mož je lahko zraven...če poveš za psihične težave zagotovo tudi 24 ur.
In dete ni tko krhko kot zgleda na prvi pogled!

Porod je najbolj naravna stvar na svetu!
Ker imamo zdaj tok revij in vsega so vse razanalizirali v potankosti in zgleda vse blazno komplicirano.
Pa ni. Pridejo popadki - mal predihaš....na koncu pritisneš - glava je zunaj in še enkrat in je telo zunaj.
No big deal!

Ko boš pa detece zagledala boš pa čist v novem svetu..."svetu mama"... :binkybaby:

koki haj!
Saj ni tako hudo. Ko sem izvedela, da sem noseča me je bilo zeeelooo strah. :-[
Tudi sama sem se ubadala s strahovi. Potem pa sem počasi začela uživati v prihajajočem
živem bitju. Vsaki dan.Pripravljati sem pričela stvari za dojenčka, se veliko
pogovarjati o vsem in je minilo...
Ko me je mož peljal v porodnišnico me je bilo strah samo še toliko, kot je treba,
čisto malo. :onaposlusa:
Bil je zraven mene pri porodu in vse je potekalo ok.
Saj bo verjemi nam. :oki:
če te še kaj zanima ti samo vprašaj  :zardevam:

Draga koki,nič ne skrbi,boš videla da bo vse ,res vse o.k.Sama sem imela tudi dve kar zanimivi nosečnosti,ampak vse se da prestat in porod sam te ne bo pripeljal do tesnobe in podobnoh situacij,ker takrat je tako polno vsega drugega.Recimo moja prva nosečnost je bila taka,da sem imela komaj 16 let,prestala sem jo brez kakršnihkoli strahov.Potem pa je prišel porod in sem zdravnika na kolenih prosila naj mi vendar naredi carski,saj sem tako mlada in poroda ne bom mogla prestati.V bistvu,oni gledajo kako je otroček obrnjen,pa ostale stvari,tako da se mi je le smejal,da sploh predlagam kaj takega.Rodila sem v treh urah,prelepo punčko in kljub moji mladosti,sem jo takoj vzljubila.Zato se ne boj,ker boš tudi ti svojega otroka najbolj ljubila in to takoj.
No druga nosečnost pa je bil en sam stres in žalost.Sem šla na nuhalno svetlino in tam so bili izvidi grozno slabi.lahko rečem,da sem jokala kar ene dva tedna skupaj,v omarici pa sem imela tudi že napotnico za splav.Na amniocintezi je bilo vse v redu,ampak do konca sem se spraševala kajpa če je vseeno kaj narobe???No,na koncu sem rodilačudovitega fantka.Je pa res,da znajo hormoni kar nagajat,jaz sem pri obeh porodih doživela tudi jokajoče obdobjemkjer jokaš za vsako stvar,pa ne veš zakaj.Verjetno je to kot poporodna depresija.Jaz bi ti svetovala,da z zdravljenjem z AD počakaš do otrokovega rojstva,vseeno pa ne bi bilo slabo,če se posvetujeta tvoj psihiater in ginekolog,saj naši nasveti so eno,strokovno bodo pa najbolj oni vedli kako in kaj.Le pogumno!

Zdravo!No pa se jaz po dolgem času javljam...torej do konca imam še ne mesec(11.7.) in Koki nisi edina, ki te dajejo take misli, strahovi...tako kot vesnav pravi-pridejo dnevi ko jih je več, pa pridejo dnevi ko jih je manj...samo ne se tako z njimi ubadati...mene po pravici tale zadnji mesec kar daje....ampak se ne pustim...lahko z veseljem rečem, da paničnega napada nisem doživela že od meseca februarja, je pa kaj novega prišlo...mislim, da tako kot so panični napadi čisto prenehali, tako bo tudi vse drugo...samo ne daj se.

Ninka,
veselim se s tabo in mislim nate!

Vesna

Hvala vesnav...sem pa vesela, da te po dooolgem času slišim :A)   :pomezik: