FORUM Nebojse.si

Že dalj časa vas prebiram,zdaj pa sem se končno tudi sama prijavila,ker ne znam več sama rešiti vseh težav,ki so me obdale.
Torej,z možem sva skupaj že 17 let,imava dva otroka.Mož je tak,da ima svoje muhe,zahteve,je ukazovalen,sam zelo zaposlen s svojimi krožki in hobiji,jaz pa vedno bolj osamljena.Moram pa reči,da je popoln oče svojima otrokoma,ves čas se ukvarja z njima in vem,da so ves njegov svet.Toda najina ljubezen je izumrla,z leti je sploh več ni.Skupaj sva samo zaradi navade,da sva pač skupaj.Še vedno hodimo skupaj na dopust,ampak bolj sva si kot znanca,ali brat in sestra lahko rečem.Spolne odnose imava redko in še takrat nekako čakam,le da mine.Sama se že nekaj let borim z anksioznostjo,jemljem AD in nekako gre.On seveda te bolezni niti pod razno ne razume,saj je ni nikoli doživel in se mu niti sanja ne kake muke prestajam jaz ko me zgrabi panični napad in tesnoba.Drugače lahko rečem,da skrbi zame lepo,še vedno upošteva moje mnenje in vem,da me ima po svoje še vedno rad,ampak to ni to.
Zdaj pa se mi je zgodilo,da sem se zelo navezala na enega moškega.On razume moje občutke,bolezen,povem mu lahko prav vse,res vse na tem svetu.Lahko rečem,da ga imam zelo zelo rada.Veliko mislim nanj,si ga želim,toda midva sva tako oddaljena,jaz s svojimi družinskimi problemi,on ima težave z zdravjem...Zdaj sem zelo razdvojena med njim in možem.Želela bi si takega moža kot je on,toda tukaj sta otroka.Zdaj sem tik pred korakom da bi nekako zaživela na novo,vendar ne vem kako zaradi otrok.Ne vem kako naj jima uzamem tako popolnega očeta?Seveda tudi mojega prijatelja nočem izgubiti,nekako bi se mogla odločiti za kak korak.Vendar me tukaj zelo obhajajo dvomi,kako bi jaz sploh zmogla sama z dvema otrokoma?Zdaj sem navajena da večinoma mož naredi veliko zanju,ne vem kako bi potem?Ampak kako pa naj ustrajam v zakonu brez ljubezni...?

Pozdravljena  :rozicodam:

in koliko sta stara otroka?

Kar se pa tega tiče


 :unsure: saj z ločitvijo gresta narazen le zakonca, starši ostanejo - starši... glej, določi se skrbništvo, določijo se dnevi, kdaj so otroci pri kom, določi se preživnivna... zakonca gresta po svoje, a starš ostane starš.

Pozdravljena Jade

v redu se mi zdi, da si se odločila napisati svojo zgodbo, da si jo izlila na papir, nam jo zaupala in s tem naredila že prvi korak. :clap:
Zelo te razumem. Tudi sama sem se spopadala s podobnimi težavami, samo v še hujši obliki. Po 27.letih  sem naredila korenite spremembe, ker drugače pač ni šlo več. Rabila sem toliko let, ker sem pač mislila, da tako mora bit. Vendar pa temu ni tako. Zato je popolnoma prav, da začneš razmišljati v to smer, da boš nekaj naredila zase, ker si zaslužiš kot drug.
Nisi pa napisala, koliko sta otroka stara. Predvidevam da okrog 16 prvi in seveda mlajši drugi. Otroka bi ob ločitvi seveda imela možnost, s kom od staršem bi želela živeti. Izgubila pa ninakor nebi nobenega od vaju. Samo skupaj pač nebi bili. Razmisli o tem, da bi se odločila zaživeti, ker za dejstvo, da pač živita skupaj iz navade si še mnogo premlada in tudi anksioznosti glede na slabo počutje v družini brez ljubezn in harmonije ne bodo šle kaj dosti na bolje.

Ko se človek odloči, se vedno najde pot. Tudi glede financ (o preživljanju sebe in otrok), kar pa se tiče ostalega, boš pa tudi zmogla, ko boš enkrat pač na tem, da ti mož ni več pri roki.

lepo te pozdravljam!
lahko mi pišeš tudi na osebno sporočilo.

Otroka sta stara 15 in 8,a se potem lahko kar sama odločita kje bosta živela?V tem primeru vem,da bi se odločila,da bosta ostala pri njemu,se pravi,da bom kar naenkrat popolnoma sama.najbolj me skrbi,ker mene samota in osamljenost najbolj ubijeta od vsega.Ne vem kako se spopasti s tem?

Včasih se potem sprašujem a bom padla iz dežja pod kap?Te samote se res bojim in niti ne vem kaj naj pričakujem dobro od tega svojega prijatelja.Zdaj je z mano prekinil stike,ker pravi ,da ne vem kaj bi sploh rada.Seveda ga popolnoma razumem,toda brez njega mi je še težje in še bolj ne vem kaj naj naredim.

"Glede varstva in vzgoje otrok pa sodišče odloča glede na koristi otrok in tudi na otrokovo željo, v kolikor je star 15 let. Po 10 letom, pa si lahko sodišče pridobi njegovo mnenje. Sicer se načeloma otorci dodeljujejo materam in se skuša doseči čim več stikov z očetom. "

http://www.pravniki.info/viewtopic.php?p=2823&sid=c2dd0c96c9c8275d5e5d8fb82ce5f7e6

Hvala Arwen C.v mojem imenu za točno info.glede otrok.

Jade, res ti položaja ne zavidam. Tale tvoj prijatelj se mi ravno ne zdi pristen prijatelj, ko že ob prvi težavi obrne hrbet. Jaz ga namreč ne razumem. Prijatelj si človeku tedaj, ko mu pomagaš v stiski. Zato ti zanj sploh ni treba biti žal. In samota, ja res je, tudi ta je huda stvar. Zato je smiselno da pač veš, kaj po spremembi pričakuješ od življenja, s čim se boš ukvarjala, kot boš hodila, da ti bo življenje prijetno.


 

Res vam hvala za odgovore.To je taka težka,življenska odločitev in trenutno res ne vidim ne naprej ne nazaj.Situacija je taka,da živiva v hiši mojih staršev,imava svoje stanovanje.Moja velika želja bi bila,da bi poskusila nekako narediti odmor,da vsaj vidiva kako je,če se sploh vsaj še kaj ljubiva,pogrešava.On nikakor,pod nobenim pogojem ne pristane na to,da bi odšel vsaj za en mesec.Živiva kot dva stanovalca,zaradi otrok,ki pa ju noben od naju noče prizadeti.Med nama ni nič več,toda on me še vedno omejuje,npr.šteje mi cigarete,ki jih pokadim in teži zaradi tega,ampak jaz ga sploh ne slišim več,kot da bi govoril v zid.Življenje je vsa ta leta nekako teklo mimo mene,ampak šele zdaj vem,da čeprav v mojem primeru ne gre za alkohol,pretepanje....sem zaprta v zlati kletki in nesrečna.
Glede prijatelja pa tako;jaz ga popolnoma razumem zakaj se je oddaljil od mene.Sicer sva se najprej zmenila,da bova nekako skupaj -bolj malokrat,ker sva daleč narazen,no vsaj čez poletje,da se vsaj malo bolje spoznava,da vidim kako bojo pri meni tekle stvari naprej,da poskušam nekako rešiti.No,on ni počakal,ker je rekel,da ga ubijam s svojimi težavami,ki so res nerešljive skoraj no.Trenutno sem v takem stanju,da ga zelooo pogrešam,sploh ne opazim kaj se dogaja okrog mene.Žalosta nsem.

Ne vem no, če je ta prijatelj vreden, da se ločiš. Če mu je že sedaj dovolj tvojih težav, ko je daleč stran, kaj šele bo, ko bosta skupaj vsak dan?
Dobro premisli , tudi o možnosti, da z možem poskusita najti nov smisel v zakonu. Če vsaj teoretično še obstaja možnost (praviš, da ne veš, če bi se pogrešala, torej nisi čisto prepričana), potem je ne zavrzi. Ker družino imaš samo enkrat, zapomni si to!
Ribica

Saj se ne bi ločila zaraddi tega prijatelja.Zdaj ga samo pogrešam,v primeru,da bi se res ločila,sploh ne vem kako bi bilo z nama.Zdaj se sprašujem,ali je vseeno vredno razdreti družino,prestati hudo ločitev zaradi tega,ker se jaz počutim tako ujeta?Ne morem se odločiti sama pri sebi.

Nihče te ne sili da poiščeš odločitev danes ali jutri. Dovoli si, da odločitev nekje v prihodnosti obišče tebe. Slej ko prej te bo.

Lp,
H

Harlekina,mislim da imaš prav.Vem da bo enkrat prišla ta odločitev,tudi sama sem popolnoma prepričana,da ko bom jaz začutila,da me otroka nekako ne potrebujeta več,bom odšla.Oba otroka imata oba naju zelo rada,navezana sta na oba in s tem tudi noben od naju ju noče izgubiti in ju kakorkoli prizadeti zaradi tega.Sama se še predobro zavedam kako je če boli duša.
Res me pa boli,ker sem izgubila prijatelja.In še priznati moram,da sem za to večinoma kriva jaz.Jaz sem ga spodbujala,jaz sem ga nagovarjala da je najin odnos postal več kot prijateljstvo.Z njim sem sanjala kako je lepo živeti z njim....iz nedolžnega prijateljstva sem pripeljala nekam preveč.Ampak on je bil tudi edini ki sem mu lahko povedala vse in edini ki je razumel vse moje bolečine...

Naša (tj. moja in moževa etc.) psihiatrinja je mnenja, da je par oz. zakonski par en sistem, da je družina en sistem ... in pri paru, da sta mož in žena kot vezna posoda: kar eden tlači, se pri drugemu pokaže ... no, in da ona ne zdravi enega od partnerjev zato, ker tak pristop ne bi bil uspešen.
V naši skupini (smo zakonski pari) imamo tudi par srednjih let, ona ima depresijo, on pa je po daljšem času pristal, da prihaja z njo, tako da zdaj več ve o bolezni in je lahko bolj razumevajoč.

Nimam posebnega mnenja, ker nimam te izkušnje, le spomnila sem se na te besede. Vi poznate svojo situacijo, Prijateljevanje z drugim moškim vas zagotovo pelje stran od vaše sedanje družine oz. moža, na vprašanje, ali si to res želite ali pa morda vidite še kakšno drugo možnost, pa si morda skušajte odgovoriti sami oz. skupaj z nekom, ki vas dobro pozna in mu lahko zaupate (pa brez kakih simpatij do moškega sveta). Če je vaš mož dober oče in zelo zaposlen s hobiji, sta očitno pač zanemarila vaju kot par, se mi zdi. Da bo kar nekaj dela, če se želita spet zbližati ... kakšna strokovna pomoč ne bi bila odveč, a delo bo ostalo vajino ...
Pa dobro odločanje!

Jade, situacija ki jo opisuješ je res vredna tehtnega razmisleka.
Jaz bi iz svojega razmišljanja trenutno izpustila prijatelja, za katerega niti ne veš ali te bo čakal in kako se bosta ujela. Po drugi strani menim, da nikakor ni smiselno skočiti iz ene veze v drugo, ampak mora preteči vmes nekaj časa.
Sama osebno bi se bolj osredotočila na razmerja v družini in kaj mi bo sprememba prinesla v duševnem smislu. ALi ti je lažje živeti z možem, kot pa brez njega? Drugo vprašanje pa: ali boš prenesla če bodo otroci želeli živeti z možem. Na vsak način jima je pri teh letih potrebno dati pravico odločati, pa ne glede na to, da v večini primerov ostanejo otroci pri mami. Če jih pri sebi zadržiš na silo, proti njihovom željam narediš zelo slabo uslugo sebi in otrokom.
Po drugi strani.. če naprej razmišljam.. koliko sploh pri odločitvi upoštevati otroke? SLej ko prej odidejo na svoje.
ne vem.. poskušam ti nanizati par misli in vprašanj na katere si moraš odgovoriti.
Mogoče bi si napisala spisek : kaj pridobiš in kaj izgubiš. Potem boš videla kaj pretehta.
Vsekakor pa si vzemi čas, in v tem času ne pozabi na pogovor tako z možem kot z otroci

Res je toliko uprašanj.Seveda sem že napisala spisek,kaj lahko pridobim in kaj lahko izgubim.Pridobim lahko svobodo,po kateri tako hrepenim,zgubim pa lahko otroka in kot sem že povedala se neznosno bojim samote.Bojim se,da bi ti dve stvari zelo slabo vplivale na moje duševno stanje,zato si ne upam toliko tvegati.Po drugi strani pa spet ne vem kako preživeti brez ljubezni?
Mož je predlagal letos ločen dopust,en teden jaz na morju z otrokoma,on pa drugi teden.Ne veva pa še kako se bova odločila.

Pridobiti svobodo ? kaj ti sploh pomeni svoboda? Ali je zate svoboda, da lahko greš kamor hočeš, ali pa mogoče to da nimaš moža?
Po drugi strani strah pred samoto. Živeti sam, ne pomeni nujno biti osamljen. Vprašanje je, kaj bi rada počela s svojo svobodo.
Upam, da me pravilno razumeš, da moja vprašanja niso provokacija.. ampak zgolj pripomoček k razmišljanju in iskanju rešitve. Ni ti potrbno odgovorit na forum, odgovori smao sebi

Ali si sploh razmišljala, da bi poskušala rešit zakon? Včasih v zakonu pride do kriz (le v katerem ne?) in marsikdo je v jezi razmišljal o ločitvi. Ampak če je nekje pod jezo še skrita ljubezen se splača potrudit za obnovitev veze.

Uf.. prav nič ti ne zavidam in ti želim, da se odločiš kar najbolj pravilno

jp... po mojih izkušnjah je najslabše rinit z glavo skozi zdi, se na vrat na nos odločit

+ Pupika je kar lepo nanizala par razmišljanj...

Jaz vem,da me ima mož še vedno rad.Ampak pri njemu je toliko stvari,ki me motijo on to zelo.Seveda sva se velikokrat temeljito pogovorila,vendar on se noče spremeniti.Zelo me moti to njegovo omejevanje.Zame je dober zakon nekako takole;pač par,ki se imata rada,se spoštujeta.Zakonca naj bi drug drugemu zaupala,mu s tem prepustila tudi svobodo,da preživi kak dan s svojimi prijateljicami....Ampak pri nas to ni možno,zaradi njega sem izgubila skoraj vse prijateljice.One so me velikokrat poklicala vsaj za eno kavo,ampak meni se potem ni dalo pričkat z njim zakaj ne smem iti!!!in potem enostavno nisem šla.Seveda me potem niso več poklicale.Mislim to je samo en primer.Je pa z mano obratno,jaz mu prepustim vso svobodo in če reče,da gre na kak trening za 3 dni,mu rečem,da naj se ima lepo,ga ne omejujem!!Jaz si želim,da bi tudi on meni zaupal v tej miri,zaradi njega se počutim kot ujetnica in tega ne zdržim več!
Potem je tu seveda vprašanje samote-sem zelo družaben človek,čeprav tega nimam niti prilike doživet.On bi odšel,otroka bi onesrečila,jaz bi kak mesec uživala vse za nazaj in potem,ostala sama in osamljena.Ampak z verigo okoli vratu spet ne gre in on tega noče spremeniti!

Jade, en preprost recept (ki ga je žal malce teže v prakso spravit  :kiselnasmeh:)

spremeni se sam in spremenil se bo svet  :)

+ se mi zdi, da je en dober recept tudi - kompromis....

Ravno zadnjič sem brala en res dober članek v reviji Viva.No šlo se je za popolnoma isti primer,ki ga imam tudi jaz.Pisalo je,da bolj kot hočeš partnerja prikleniti nase,bolj ga izgubljaš.Seveda on ni hotel tega niti prebrati,ker ga NE zanima.Njemu je samoumevno,da bom jaz vedno tu in on je prepričan,da s tem,ko mi ne pusti ven,tudi ni možnosti,da bi jaz šla kam drugam.Tega njegovega mnenja ne morem spremeniti,pa naj se še tako trudim!
Če bi bilo v najinem zakonu vse kot je treba,se jaz zagotovo ne bi tako navezala na tistega prijatelja in ga zdaj ne bi tako krvavo pogrešala.

pa saj nimaš te pravice

Na splošno se strinjam z vsem kar je Ribica napisala.
Jaz bi na tvojem mestu poskušala s terapevtom zgladiti nesporazume, se osredotočiti na kompromise ....seveda, če bi mož bil za to ....

Hmmm....nekaj mi je pa prav zanimivo....pišeš, da te mož nikamor ne pusti, niti na kavo s prijateljicami....

Kako in kje pa si potem prijateljevala s tvojim novim prijateljem  ??? ?

Meni pa ni jasno, da te po eni strani nikamor ne pusti, po drugi strani pa ti je predlagal ločen dopust. pa tudi sicer nekako ne morem razumeti, da te nekdo nekam ne pusti - saj vendar nisi otrok, da bi potrebovala dovoljenje. Za takšno stanje si malce tudi sama odgovorna in lahko ga začneš spreminjat že danes - tako da pokličeš proijateljice, greste na kavo in če bi imel mož pripombe, pač poveš, da si šla, ker si tako ti želela.
Ribica

Ja..za nadzor, ki ga doživljaš si precej sama odgovorna..

Res se ujamemo v odnos, kjer nas nekdo nadzira, kot da bi bili otrok, precej nezavedno..Vendar ,kot odrasla oseba imaš možnost to spreminjati..

Lahko spremeniš odnos do moža in njegove kontrole..Saj nisi nemočen otrok.. Iz lastnih izkušenj vem, da se  je treba za to tudi malo boriti, se potegniti zase, se ne pusiti..

Ne pusti me v smislu,da je grozno ljubosumen na vse in če že grem ven mi potem dva dni neznosno teži.Če želim jaz ljubi mir,potem raje ne grem ven.Sem že večkrat kam šla,ampak posledice potem so seveda sledile.Nonstop mi pregleduje sporočila,popoln nadzor in s tem enostavno rase med nama velik propad.Jaz tega ne zdržim več!Glede ločenega dopusta je pa tako,da jaz želim da zdaj odide iz hiše,da bi vsaj poskusila ločeno živet...seveda on tega niti pod razno ne sprejme,zato ustraja pri ločenem dopustu,da bi bla kao ločena in potem vidla kako naprej.

Tvoj mož je očitno nenormalno ljubosumen....ker pregledovanje sporočil res ni nekaj normalnega.....ampak, kot vemo, je ljubosumen upravičeno  :)(prijatelj).
Ali ve za tvojega prijatelja ? Če ne ve, potem najbrž nekaj sumi.

Meni se zdi, po tvojem pisanju, da si se moža res naveličala, da ga imaš "poln kufer", da je ljubezen res izpuhtela. Tako da, če si sigurna, da je res tako, vprašanje, če je smiselno se še truditi ...  Morala se boš pač odločiti ali boš vztrajala v nezadovoljivem zakonu ali boš nekaj časa sama (na prijatelja se na tvojem mestu ne bi zanašala). Se bojim, da ločen dopust ne bo nič rešil.

Se strinjam s Kristy!

Nikoli pa ne moremo imeti vsega, veš.
Ribica

Glede ljubosumja je res nenormalno in vedno je bil tak.Vedno!Zato pa me to tudi tako duši.Tega prijatelja sem spoznala na internetu,saj kje bi ga drugače le,če ne grem nikamor???No,ko je mož videl,da se veliko dopisujem z nekom,mi je populil vse žice iz računalnika,spremenil vstopno geslo....mislim,da je to čez meje normalnosti!Sama pri sebi premleva,ali je bolj pomembna moja sreča ali sreča mojih otrok,ki kot pravim sta zelo navezana na oba in če bi bilokaterega izgubila bi jima lahko povzročilo tudi travme.Seveda tega jima ne morem nardit,ker sama vem kaj to pomeni.Naj zdaj živim brez ljubezni vsaj še kako leto,da otroka vsaj še malo zrasteta?

Ta je pa že huda. Mož ima resne probleme. Živeti z ljubosumnim partnerjem, je pa dejansko težko. Imam to izkušnjo. Po vsem napisanem bi mož potreboval pomoč strokovnjaka. Sama pa dobro razmisli, ali je še vredno vztrajati v takem zakonu, ki te na dolgi rok čimbolj uničuje.

Če bi se razšla še nikakor ne pomeni, da bi otroka katerega od vaju izgubila..Če so ljudje kolkotolko zreli dajo otrokom vedeti, da jih bosta oba imela še naprej rada in da bosta vedno tukaj za njiju..

Če pa razhod spremljajo hude čustvene, infantilne reakcije, ljubosumni izpadi pred otroki, pa je lahko to hud občutek izgube varnosti za otroke..to je res..

Včasih si otroci celo želijo razhod, ker jim je mučno prenašati napetost, ki jo čutijo med staršema..

Vztrajaj..ne hiti oz. hiti počasi! Opazuj in ozaveščaj!..

Mislim,da otroci ne čutijo prav kake velike napetost,no edino ta velika punca seveda opazi,vendar ona kot najstnica živi v svojem svetu in ji je bolj malo mar kak odnos imata starša.jaz pa občutim to kot počasno rezanje,vsak dan en košček.Če bi bil on pripravljen,da bi se sporazumno razšla sem pripravljena danes končati.Ga pa poznam predobro,vem da bo naredil VSE da mi vzame otroke,vse da bi me prizadel.Seveda bi zelo uporabil to,da hodim k psihiatru,da imam AD in jaz bi s svojo ankso to še težje prenesla.Zame bi bilo res najlažje,če bi se razšla zaradi njega,da bi on npr.imel kako ljubico.Potem bi in vedel,da je naredil napako,jaz pa bi se razšla po mirni poti in bi mu dovolila da ima otroka kadarkoli želi...

Otroci imajo tudi nekaj besede s kom želijo ostati...

Uh, še eden , ki bi se boril za lastništvo nad otroki..ki jih ima za svojo lastnino..

Se pa otroci odločajo za starša, ki je šibkejši...to je zanimivo..ker mu , pozavestno, želijo dajati oporo...gredo malo v starševsko vlogo..

v to pa malce dvomim....

Jade pozdravljena,

meni se je enkrat zgodilo podobno. Nepričakovano sem se zbližala s fantom, ki sem ga poučevala in za nameček je bil še skoraj 10 let mlajši od mene. Neverjetno zrel, razgledan, krasne postave, še lepšega obraza, ravno se je razšel s punco, s katero je bil precej dolgo skupaj. Pritegnila me je njegova pozornost, dejstvo, da do njega nisem imela nobenih obveznosti, da je bil tako drugačen od mojega moža.

Ko je grozilo, da bo šla zadeva čez mejo, sem naredila rez. Vse sem povedala možu in mu temeljito obrazložila zakaj in kako me je fant pritegnil. In moram reči, da je prisluhnil in da je slišal, pogovorila sva se in zaleglo je. Sicer so potem prišle tudi druge težave, ampak takrat je bilo potem v redu. 

Vsaka zveza ima vzpone in padce, to je normalno. Želim ti vse dobro in upam, da se boš odločila tako, da bo za vse najbolj prav.

marika

 ??? :strah: ... ja, prav imaš, to je čez vse meje normalnosti !


Jade, saj veš, da je to zgodbica.....da se to ne bo zgodilo.
On trenutno ne razmišlja o drugih ženskah... ima te najbrž rad in iz njegovih izpadov je razvidno, da te hoče na vsak način obdržati.

Kaj si mislila s tem, da bo VSE naredil, da ti vzame otroke ? Kaj je to VSE ? Zupaj se nam ?

Sicer nimam s tem lastnih izkušenj, vendar dvomim, da ti lahko ob ločitvi kakorkoli škodi to, da jemlješ AD-je in da hodiš k psihiatru zaradi ankse.....presenečena bi bila, če bi vedela koliko ljudi ima ankso in jemlje AD-je, da to ni nič tako zastrašujočega, da bi ti lahko škodilo pri ločitvi. Kot vidim si skrbna mama.

Marika,sva se vse poskusila pogovorit ampak on je tak.Ne moreš ga spremeniti.
Naredil vse sem pa mislila v tem smislu,da bi pač naredil vse,da bi mi škodoval.Nagovoril otroke čez mene,jim govoril,da jih ne maram.Glede ankse dvomim,da bi uspel,ker jo prenašam,mislim nisem bila niti dneva na bolovanju zaradi tega!Nočem,da mi razdvoji otroke!Otroci in jaz si tega ne zaslužimo!Oni mi pomenijo vse.Zdaj je stanje nekako tako,da on ve da ga jaz ne ljubim že dolgo ne.In se trudi,ampak jaz sem popolnoma otopela.Lahko pa bo sam od sebe enkrat le ugotovil,da tako ne gre??

Vsak dan bolj zmedena.Učeraj npr.sva se z možem ful pogovorila in jaz sem rekla,da bom zdaj najbrž res uložila vlogo za ločitev.To ga je zelooo prizadelo,zjokal se je.Jaz sem res trpela,ker sem ga videla kako trpi,srce se mi je trgalo na dva dela....
kasneje zvečer,ko je prišel domov pa je videl,da jaz spet klepetam s tem mojim prijateljem in je prav ponorel.Zrekel mi je vse možne žaljivke kar jih sploh obstaja,bil je res na koncu z živci in se je komaj kontroliral,da me ni še udaril-do zdaj me še ni,na koncu me je pljunil!
Jaz tega ne morem več zdržati,sama sebe trpinčim,ampak po drugi strani vem,da me ima rad in da so mu popustili živci...potem še ti otroci,ki jih nočem prizadeti.Ampak kako pa naj naprej tako živim?Bojim se da se mi bo en dan res zmešalo...

Danes, ko sem spet malo tu gor, sem prebral tvojo zgodbo in jo primerjal z mojo. Skoraj čisto isto, le vlogi sta obrnjeni. Naša je tudi po "konkretnem razgovoru" malo spremenila obnašanje (karakter), se prilizuje, dela z mano "v rokavicah".... Mislim, pa da dolgo nebo zdržala. Slej ko prej ji bo spet udarilo ven prejšnje obnašanje. Jaz sem se do nje čisto ohladil. Ob sebi jo gledam kot pač znanko, brez občutkov. Veliko kolesariva, skupaj preživljava dopustniške dni, vendar je to le druženje, da nisem sam. Me ne moti, če je zraven le kot oseba, ne kot žena. Si pa vzamem tudi že kdaj čas zase in ji na vprašanje "kje sem" odgovorim, da je ne briga.
Tako trenutno shajam, čas hitro mineva, tako da ukrepi še sledijo, nevem pa točno kdaj.
Pozdrav!
(lahko pa prebereš temo [ločitev-odločitev], če je še nisi.  :(

Ja tudi pri nas je tako.Greva kam pohajat,ma samo zaradi otrok,med nama ni nič več.Samo če pomislim,da bi se me dotaknil me kar srh spreleti od groze...Ampak jaz to težko prenašam,brezveze mi je vse.Rada bi ga kako prepričala naj odide res vsaj za en mesec,ali 14 dni,ampak kako,ker res noče???

Pri nas bi pa jaz odšel, ker je najina hiša poleg njenih staršev in brata in jaz v tistem okolju nimam kaj. Vendar pa začasni odhod ne pride v poštev. Ko bo prišel čas odhoda, bo to dokončno. Pogrešal je ne bom, ker se lažje oz. raje dotaknem kake druge ženske, kot pa nje. No ja, nekaj seksov je v zadnjem času bilo in moram reči, da celo boljših, saj se nisem nič "poglabljal" oz. sekiral, a bo v redu???, temveč sem to vzel tako: "Pa naj bo, če že hočeš!" Poljubov pa sem se izogibal, ker jih ne prenesem (z njo).
LP :kiselnasmeh:

A pa te to nič ne moti? Mene včasih to stanje ubija...(sem v podobnem položaju). Ne zberem volje in včasih niti ne želim it, samo moti me, ko je ob meni, ko nočem nič od njega in ko ga hkrati ne pustim...Počutim se krivo in včasih precej blesavo, ker je uredu človek, ampak med nama ni ene take bližine, komunikacije, privlačnosti, vsaj z moje strani ne. Odnos je precej prazen, še bolj kot med kakšnima dvema dobrima prijateljema, odnos bi lahko rekla, da je bolj druženje. Včasih sem grozno down zaradi tega, kako se vidva soočata s tem?

Stanje kao kot dva stanovalca me niti ne moti,motijo me bolj druge stvari.Npr,če jaz kam grem-malokrat on še vedno neki teži kam si šla,s kom....kar glede na najin trenutni odnos ga ne bi smela zanimat.jaz njega ne sprašujem več kje hodi,pa take stvari.Moti me ,ker je še vedno tukaj,njegova bližina mi gre na živce.Sploh pa se ne vidiva prav veliko,saj imam jaz tak urnik v službi,da se kak teden vidiva samo zvečer in se pogovoriva samo kar se tiče otrok.jaz samo upam,da se bo on naveličal tega stanja.

Po dolgem času se spet oglašam. Žal nimam računalnika,ker je mož vse onesposobil. Trenutno sem popolnoma izgubljena in res ne vem več kaj. Možu sem povedala da ne želim biti več z njim,prav sovražim ga. V njem pa vsi vidijo popolnega moža,očeta in nihče ne razume kako se počutim jaz. Otroka želita biti izrecno z njim,moji starši me silijo da naj ostaneva skupaj,ali pa naj jaz odidem in vse pustim in to iz hiše v kateri sem se rodila! To je že neverjetno. Žal nimam kam,saj stanovanj ni,ali pa so veliko predraga za mojo plačo. Po drugi strani,če grem si nikoli ne bom odpustila da sem kao zapustila otroke,in spet po drugi strani mi je tako težko tako živeti in žrtvovati sama sebe...

Jade, povej, kaj več...

Kako si? kaj se je izcimilo iz vsega skupaj...


 :rozicodam: bravo za iskrenost in zelo velik pogum...

Drugi vidijo v ideji idealni mož "reševanje problema : "pometi pod predpražnik,da se ne bo videlo....", ker je tako lažje... težko je zaradi otrok, sam če bosta ostala z njim, jima bo hitro jasno, kako stvari stojijo...


Kakšna sobica se zagotovo najde, seveda občudujem tvoj pogum...

Oglasi se ....do takrat pa objem in vse dobro...