FORUM Nebojse.si

Zdravo,

Morm se mal razpisat. Zadnje čase me daje depresija. Prej sm imel veliko dela z vsiljivimi mislimi nasilne narave, ko pa se je to izboljšalo, pa me je začela dajati depresija. To se mi zdi res čudno, ker prej sem mislil, da ko se bom rešil teh vsiljivih misli, da bom najsrečnejši človek na svetu. Sedaj pa vidim, da je moje življenje na nuli, ker sm se posvečal samo tem vsiljivkam in to me res potira. Imam zelo nizko samopodobo, vsaka stvar me res spravi v slabo počutje in vse se mi zdi črno. Pridejo dnevi, ko se počutim dobro, ampak nekako vedno zapadem nazaj v ta črni tunel. Res je da imam za sabo zelo grozno izkušnjo, 2krat sm bil hospitaliziran, ker doma preprosto nisem mogel več zdržati. Sm vesel, da je zdaj počutje boljše glede tesnobe in teh vsiljivih misli, samo depresija je pa tudi težka za prenašat. Zdi se mi da čisto preveč razmišlam in si delam neke scenarije v glavi in se potem preveč usega ustrašim. Dr. Rebolj je bil mnenja, da se bojim odrasti in da so se zato tudi pojavile te vsiljive misli. Pomoje je imel kar prav, ampak res nevem, kako bi se spravil nazaj v normalen ritem življenja. Sedaj hodim k doktor Bonu, in to le na vsake 2-3 mesece. To se mi zdi res premalo, dostikrat bi se rad pogovoril z njim, pa je tole naročanje tako dolgo, da potem ko pridem do njega že pozabim, kaj bi se moral z njim pogovoriti. Mal sm razmišljov, da bi se prijavil pri terapevtki Irmi Kuhar, ki se ukvarja s temi problemi s kognitivno vedenjsko terapijo, pa še na koncesijo dela. A ma kdo kkšne izkušnje z njo? Pa še problem je, da me ta depresija potem spet pahne nazaj v moje vsiljivke in tako sem v začaranem krogu. Depresija--> vsiljivke --> tesnoba --> in spet depresija... No res bi bil vesel kakšnega nasveta, upam da nisem preveč zamoril.

in kako, da ne greš več k dr. Rebolju?

On me je imel na oddelku b1 v begunjah, ko sm tam zaključil, pa zgleda ni imel več časa zame in me je poslal k dr. Bonu, h kateremu sm hodil že prej. Za privat, pa nimam denarja.

pa če greš še 1x v Begunje? KVT kar precej pohvalijo....

To da bi šu šenkrat se mi zdi brezveze, ker zdej sm drgač, razn te depresije kr uredu. Rabu bi pa recimo enkrat na mesec kkšn pogovor. Pa še za na B1 se kr dolg čaka kkšne pol leta do eno leto.

kaj pa skupina za samopomoč?

To je res premalo, vsaj 1x mesečno bi morala biti terapija, pa še to se mi zdi poredko.
Najbolje je vsak teden, ali pa vsaj na 14 dni. Tako so lahko tudi rezultati bolj vidni. Pa pojdi k nekomu, kjer boš lahko hodil vsaj 1x mesečno, če že ne bolj pogosto.
Verjamem, pa da so vsi zelo zasedeni in da je težko priti na vrsto. Edina možnost je samoplačniška varianta.

Ja, psihoterapija bi naj bila prva dva meseca zelo intenzivna, to je 2x ali 1x tedensko ... potem na 14 dni nekaj časa (kolikor kdo rabi) ... določa se potem pri vsakem posamezniku ... ampak od začetka bi moralo bit nekajkrat vsak teden, da 'se zalaufa'.

Onix, bi mogoče poskusil poiskat drugega terapevta ?

Nevem ke bi ga našel :(. Ker na samoplačniško si ne morm privoščit. A kdo koga priporoča?

Pismu, na Gorenjskem nimam pojma, kaj naj ti rečem. Kaj, če prečekiraš VSE, ki imajo kako vrsto psihoterapije (najprej seveda tiste v zdravstvenih domovih, potem koncesionarje...) in razložiš potrebo in status (ni $$$). Konec koncev bi ti tisti Dr. Bon lahko pomagal pri iskanju psihoterapevta.
Vem, da je v depresiji težko dvigniti telefon - ampak naj bo to en zametek samoterapije, prav?

Ja mogu bi si res najdt enga, ki bi mal bl intenzivno z mano delov. Na življenje mam ful pesimističen pogled, za vsako stvar se ful sikiram. Pa občutek mam, da sm največji drek na svetu :(. Prov težko zhajam iz dneva v dan. Zdej so se mi vsaj nasilne vsiljivke mal umirile, ampak še zdaleč nisem srečen. Pomoje bom mogu še fejst delat na sebi, da se mi mal samopodoba dvigne, pa da mal pozabim na te grozne čase, ki sm jih preživljal zadnje 2 leti. Sj mam obdobja, ko sm čist ql, sam nikol ne trajajo dlje kot 2 meseca. Nevem, kdaj bi najraje obupal  :seznojim:.

in to je le to - zgrešen občutek! Ker točno veš, da ogromno daješ, da je lepo, da si, da imaš še mnogo pred sabo...  :rozicodam:


verjamem.. poznam to, res poznam. A to je le stanje, ki je popravljivo, to je stanje, ki ga med drugim povzroča tudi depresija...

Vem, da vsak zase najbolj ve, kako in kaj, a če kaj pomaga - moj recept je bil: skupina za samopomoč, strokovna literatura, gibanje - in to VSAK DAN (in verjemi, da je bilo v začetku obupno; kaj bi dala, da mi ne bi blo treba s psom ven ... uf  :seznojim: :seznojim: :seznojim:) dokler ni to postala prijetna obveznost (in sedaj se malo sprehajam, malo tečem, malo drevesa pa rože pa sploh naravo občudujem, pa tu pa tam kako drevo objamem, pa se zgovarjam s sabo, pa malce pomeditiram, pa ko je dež, po lužah čofotam,.. :sesmejem: srne so me vajene, naš kuža tudi še kar, če me pa kdo od kje gleda, pa bog pomagi  :zvizgam:), pa dnevnik sem po nasvetu psihologinje pisala (če ne bi sama pri sebi preverila, bi težko verjela, da je to tako terapevtsko)... skratka...

Onix, glej, jaz vem, da zmoreš .. je pa res, da se ti ta trenutek zdi vse bolj črno kot ne... a veš, drži ko pribito : za dežjem res sonce posije  :sonce: :sonce: :sonce:

Res ti hvala Arwen za te vzpodbudne besede. Sj vem, da mam sam mal slab obdobje, sam je pa težko. Sj zdele čez 10 dni mam pogovor s psihiatrom, pa mu bom mal povedov, kako se počutim. Skos sm mislu, da ko se bom nasilnih vsiljivk rešu, da bom res srečen, ampak zdj mam pa v sebi neko praznino, ker je v zadnjih 2h letih to praznino zapolnjevala moja OKM. Seveda na slab način, ampak zdej ko sm pa to dosti pošlihtal, pa vidim, da morm začet spet živeti življenje. Ampak se vsega tako bojim. No ja bom že nekak, bil sem že v dosti hujši krizi in bom tudi tole prebrodel :).

Hej, Onix, ti se zdiš meni tak res simpatičen fant! :rozicodam: Ves čas spodbujaš sotrpin(k)e na forumu, taka pozitivna oseba si.

Je težko, ja, spremenit življenje - kaj pa šola, služba?

Oj Trina, hvala ti  :zardevam:

Ja ful rd pomagam ljudem, ker vem kako je ko si na tleh. Sj zato pa je ta forum :). Glede šole, zdj morm še maturo narest, to se mi vleče že 2 leti, ampak upam, da mi bo uspelo. Ful se bojim usega, kar mi življenje ponuja, nevem zakaj, mogoče sm preveč pesimističen, si preveč ustvarjam razne scenarije v glavi in to me ful potre. Ampak bom probal počas po korakih nazaj v življenje, nekaj mi je že uspelo, nekaj pa upam da še bo :).

Seveda ti bo, saj se vidi, da si borec. Da pa izboljšanje nikoli ni premočrtno, pa je tudi jasno, ne?

Kako pa zgleda to z maturo?

Am maturo sm zdej mislu u jesenskumu roku it delat, pa moj cilj je da nardim vsaj 3 predmete, da se mi štejejo, pa da pol magar u zimskem al pa naslednje leto še 2 nrdim. Bom še vidu kako bo :). Pa želim si tud delat izpit za avto, pa že tud kkšno leto zbiram pogum hehe. Sam zdj mam pa res občutek, da je treba začet se mal z drugim stvarmi ukvarjat, kot pa samo s tem, kako sm bolan.

Sem šla prebrat tvoj začetni vpis gori - poslušaj, če si preživel tako hudo obdobje, vključno z dvema hospitalizacijama - potem bo pa matura piece of cake! Zdaj si v obdobju okrevanja in je čisto normalno, da se vsega malo bojiš - osnove za strah pa nimaš. Hiti počasi, postavljaj si realne plane (tole z maturo in šoferskim izpitom je super, jaz bi ti predlagala še eno redno športno dejavnost, to pri depresiji zaleže povsem isto kot ad-ji) in boš nazaj v življenju, ne da bi sploh opazil. In če te kdaj po poti vrže za pol koraka nazaj, vedi, da je to povsem normalno.
Če pogrešaš pogovore s terapevtom in do pregleda že pozabiš, o čem si se hotel pogovarjat - kaj pa, če bi pisal dnevnik?

Ja res sm že veliko napredoval :). In sm vesel za to, ampak še zmerej mi pa manka tisto normalno življenje. Na temu bom mogu delat. Glede športa, najprej morm dat kolo na servis, pol bom pa zvečer (ko ne bo tako uroče) mal kolesaru hehe. Dnevnik sm že pisal nekej časa nazaj, mogoče bi ga res spet lahko. No uglavnem, kdaj hočem prehitro preskočiti več stopnic, potem sm pa razočaran, ko vidim, da ne gre. Ampak se počasi učim, da je to zdravljenje dolgotrajen proces, z veliko padci, no ja sj bomo preživeli :).

 :oki:

(Glede redne telesne aktivnosti: vsak dan stopi iz hiše, hodi 7,5 minut v katerokoli smer; po 7,5 minutah se obrni in vrni domov. To je skrajno preprosto in nezahtevno početje, ne zahteva nobene posebne opreme in zgolj 15 minut časa dnevno; noben izgovor ne vzdrži :). Jamčim, da bo teh 15 minut po nekaj dnevih 20 minut in potem vsak dan več.)

Jaz bi ti predlagala, da če ne trenutno moreš do terapevta, poišči kako kvalitetno knjigo, ki uporablja KVT pristop (dr. David Burns: "Kako smo lahko srečni in zadovoljni" se mi zdi, da je naslov). Tam je zelo velik fokus na tem, kako premagovati avtomatske negativne misli, dvigati samozavest, pa mislim, da je v knjigi veliko tudi praktičnih vaj. Ni nek larifari kot precej (ne bom rekla vseh) drugih knjig za samopomoč.

Drugače pa bi tudi jaz dodala, da si tukaj na forumu name pustil vtis izredno prijaznega in potrpežljivega fanta, ki druge veliko spodbuja in pomirja. Torej tvoja misel, da si ničvreden že ne more držati. Pa tukaj na forumu poznamo samo eno plast tebe, sem prepričana da si super fant še v mnogo drugih pogledih. :oki:

Anchi res ti hvala za te besede :). Dons se kr dost bolš počutim. Mislim, da sm to knjigo že bral malo enkrat, ampak takrat sm se še preslabo počutil, da bi lahko kaj dosti bral in sm ostal čisto na začetku. Bom prašal v knjižnici če jo imajo, pa bom prebral, kr se od takrat spomnim je kar dobra. Sm prov vesel, da sm na forumu pustil dober vtis :).

Zdi se mi, da mi gre počutje spet mal na gor. Tesnobe zaenkrat ni, črnogledosti pa tud ne. Tko da upam, da bom meu spet mal bolše obdobje :).

kako kaj?  :rozicodam:

Hey,

Ja moje počutje je nekej srednjega. Mal se mi vsiljivke vračajo  :seznojim:. Sprašujem se, če bom kdaj spet zaživel. Mogoče je to problem, ker se preveč sprašujem :).

Onix, glede na vse dosedanje dogajanje (bolezen, bolnica) pa sedaj s temi cilji



je tole vprašanje

malce mim  :pomezik:.. ker živiš! ker delaš! ker se trudiš! ker se dogaja...

Glej, kako so vsiljivke bolj ali manj pod kontrolo  :clap: in kako se dogaja ostalo - namreč uspešno boš zaključil maturo  :clap: :clap: :clap: vpisal se boš v avtošolo  :clap: :clap: :clap:....

Skratka, Onix, jaz vidim ogromno pozitivnih premikov naprej  :oki:

Hvala ti :)

Ja sj posvoje vem, da ni use tolk črno, kot se zdi. Samo ful me moti, ker se čist skos obremenjujem, pol sm pa vs depresiven, pa nimam volje za nič. Ko sm biu u prvo u bolnici sm se velik hitrejš pobrov. Eno leto sm biu čist ql, hodu sm v šolo, hodu sm vn s prjatli, nism skos samo razmišlov kaj mi manka, ampak mi je blo laži tud kej narest zato da bo bolš. Pol sm pa dobu ene antibiotike za tuberkolozo (mogu sm jih jest 3 mesce, in mi ADji niso dobr prijel), pol sm biu pa spet v bolnici 2 mesca, pol pa še na B1 pol leta. In od tega drugega poslabšanja se ne morem več tako pobrati. Nevem, mogoče mi ADji slabše primejo, al pa se skos samo tolk bojim, da bom mogu šeenkrat v bolnico in da bom mogu preživljat te grozne čase spet in spet...

Onix, če se stanje dolgo ne popravi, menjaj ad-je. Tak je princip. Ne trpi, ampak povej, zdravniku, da nisi okej. Ker jaz te sploh ne vidim kot nekoga, ki bi samo jamral in nič naredil za svoje počutje. Torej zdravila očitno ne učinkujejo optimalno - in tvoj cilj naj bo optimalno počutje. Ne se zadovoljit s 'saj nekako gre.'

Fora je u temu, da se ful bojim menjat ADje, ker mi do neke mere pomagajo in nevem, če bi jih menjal bi bilo lahko še dosti slabše? Sploh nevem kaj bi naredu, usega me je strah.

Nasledni ponedeljek mam pogovor z zdravnikom, pa ga bom mal prašov, kaj on misli. Sj ne da se ni popravilo, stanje je dost boljše kot pa pred enim letom, samo vem pa, da nism zadovoljen z mojim trenutnim stanjem, rd bi bil pač zdrov, ker sm še mlad in bi rad kej lepega še doživel.

kaj pa, če bi bilo dosti boljše?

Nevem mene je sam strah, da bi se poslabšalo :(. No sj bom vidu, kaj bo zdravnik reku.

jaz pa vem, da se bo stanje izboljšalo  :pomezik: :caram:

Upajmo :).

Tudi jaz vem Onix, de bos boljse! Naredil si ogromen korak naprej - kaj korak, korake!
 Ampak sej ves, kako je pr nas - nikol ni naša pot zdravljenja premocrtna.

Ti kar lepo zdravniku vse razlozi - magari si napis prej vse na listek (to jz naredim, de kej ne pozabim) - pa bosta vidla, kako in kaj. Pa vprasi ga se za kaksno psihoterapijo. Jz sem kar svoji specialistki rekla, pa mi je ona uredila.


Onix, s tabo bo se vse OK - vem, ker sem te spoznala in si pravi borec!!!

Drzim pesti!!!!

Himiko

Hvala Himiko za to vzpodbudo :)

Sj kr gre, mal mam slabih momentov čez dan, ampak bojo že šli preč. Ja treba se je borit, nm ne preostane drugega.

to pa itaq! glej, zdrav ali bolan, tak ali drugačen... življenje je neke vrste borba... vsi smo postavljeni v areno / ring / na oder... in vsak po svojih najboljših močeh se trudimo kolikor toliko suvereno odigrat svojo vlogo; in eni vložijo malce manj, drugi malce več energije /truda / volje /  v to, a skupno je, se mi zdi, vsem to, da nič ni kr tko... nič ne pade z neba, nič se samo od sebe ne naredi...

sploh pa korajža velja  :oki:

Juhu :)

Dons pa ni depresije, pa vsiljivk, prov dobre volje sm. Res je dobr občutk mal bl svetlo na prihodnost gledat hehe.

me veseli  :)

Juhej, Onix, zlati fant.
S tabo v nove zmage...:)

Ena smešna a žal usodna stvar se mi je zgodila, pred ene 3mi leti. Psihiatrinji sm rekel, zdej se pa dobr počutm, skos sm udzun s prijatelji, šola mi gre use je ql. In ona men reče, to je pa lahko manija lol. In mi je predpisala Lamictal, jes sm pa reku, tega ne bom jemou, ker je use ql. In zato sm še ADje pustu. To pa je terapevtka da se reče... Zarad nje sm use skp pustu in čez 2 meseca se mi je začela najhujša OKM epizoda v življenju, pa tud razložila mi ni, kako nej neham ADje. Prov jezen sm nanjo, najraje bi jo tožil :/. No uglavnem ona je velik krivec, da sm tako zbolel kot sm. Ko je blo pa tolk hudo, da nism mogu več zdržat, sm jo pa klicov, če mi predpiše nazaj Zoloft, je pa rekla, zdej si se odloču da boš nehou, zdej bodi pa brez.

Sorry za offtopic, sam mi je glih na pamet padl :). Veliko je terapevtov, ki res ne vejo kaj delajo.

saj je tvoja tema  :pomezik:

Dons počutje spet dobro :). Dobr me ene par stvari mal mori, ampak ni več tistga čustvenega odziva na te stvari. Tko da upam, da mi bo šlo še naprej na bolše. Sm pa ugotovil, da ko sm dobr, nerad govorim o stvareh, ki me težijo, ko sm pa slab, bi pa samo o tem skos govoril...

 :oki:


he, je še kdo tak  :pomezik:

Nikar ga tudi zastonj ne zapravljaj. Denarja namreč. Mag. Bon je navaden karierist, ki se tako, kot večina drugih psihiatrov, na poceni način okorišča s tegobami ljudi, in je poleg tega vsaj toliko zaplankan kot nesramen, kar ga prav nič ne ovira, da lahko v svojem fahu napreduje mnogo hitreje in enostavneje, kot bi v katerem koli drugem resnem poklicu.

Raje pojdi na kakšen sprehod v naravi ali posedi v kakšni cerkvi, se malo pomoli k Bogu, in to ti bo mnogo bolj koristilo, kot pa vsakršno birokratsko tvezenje nekega mag. Bona.