FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Sem redna gostja foruma in moram vas vse skupaj pohvaliti, saj sem od vas dobila marsikateri koristen nasvet.
Decembra 2006 sem se začela zdraviti za panične napade in sicer s Cipralexom. Z zdravljenjem sem prekinila oktobra 2008, saj sem se počutila veliko boljše, paničnih napadov več nisem imela.
Že precej let živim v razmerju s fantom, ki pa se je v zadnjih mesecih od mene precej odtujil. Pravi, da nima več nobenih ciljev, ne sam, ne z mano. Sama sem upala, da si bova nekoč ustvarila družino. Poleg tega imajo vsi naši znanci že otroke in se zelo bremenim s tem. Sprašujem se kaj sem sploh v življenju dosegla,...Skratka najin odnos je v precejšnji krizi. Nikakor se ne moreva več zbližati. Predlagala sem, da gremo h kakšnemu strokovnjaku na pogovor, vendar ni zato. Tudi sicer sva si s fantom karakterno precej različna. Pogovarjala sva se tudi o temu, da bi razmerje prekinila, vendar se oba bojiva ostati sama. Mogoče bi blo to za oba najboljše. Kaj pa vem. Sama se bojim, da trenutno nisem dovolj močna in nisem sposobna narediti tega koraka.
Vzporedno s tem, so se mi ponovno začenjale pojavljati tesnobe in panični napadi, ki jih včasih s pomočjo trebušnega dihanja uspem premagati.
Ali je možno, da razmere v najinem odnosu vplivajo na ponoven pojav tesnob, paničnih napadov?
Poleg vsega navedenega pa se mi pojavljajo tudi prisilne misli, predvsem strah pred tem, da ne bom več vzdržala in si kaj storim, skratka, da zgubim kontrolo nad sabo. Vem, da bi morala misliti pozitivno, vendar me kar naprej preganjajo negativne misli. Kupila sem si tudi TRIS in delam vaje za sproščanje, vendar to verjetno pomaga, ko jih že nekaj časa delaš.

Že vnaprej se vam zahvaljujem za kakršenkoli nasvet.

Medosebni odnosi vsekakor vplivajo na pojav tesnobe, anksioznosti, paničnih napadov..., čeprav to ugotoviš kasneje, ko prebrodiš najhuje in prideš k sebi.
Fanta verjetno ne boš prepričala, da stopi s teboj h kakšnemu strokovnjaku, psihiatru..., lahko pa to storiš zase in se odpraviš sama.
Dobro si začela s sproščanjem, vendar resnično premisli, če je izguba zdravja potrebna zaradi nezdravega odnosa....Vsako razmerje je težko prekiniti, morda samo zaradi navezanosti, ali pa strahu, da človek ostane sam.
Verjetno si še mlada in te čaka morda nekje in nekdo, ki te bo bolje razumel in ti pomagal. Odločiti se boš morala, ali vztrajati še naprej in s tem povzročati slabo počutje, ali narediti korak naprej in poskrbeti zase.

                                 objem, Trzinka :rozicodam:

Prav gotovo, 99%! Taki odnosi ubijajo na dolgi rok. Marsikdo tu gor bi ti iz latnih izkušenj povedal zanimive zgodbe.
Če boš (si) zadovoljna sama s seboj in s svojim življenjem ti tudi življeneje brez partnerja ne bo predstavljalo nekega problema. Na začetku je sicer malo čudno. Ni več njegove fizične prisotnosti, so predmeti, ki te spominjajo nanj...potem pa začneš uživati v svoji "samoti" in vseh prednosti, ki jih ta prinese.
Kar se tiče otrok...Nikamor se ti ne mudi. Ko pride pravi in prava ura, pridejo tudi otroci. Pa tudi če jih ni. Smisel življenja ni imeti družino - moža, otroke in hišico z vrtom, ampak polno in srečno življenje. In to, da si sam sebi najboljša družba.