FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!
Pred nekaj časa sem že pisala na ta forum. Nazadnje je bila težava oz. vprašanje s t.i. pritiskom v ušesih:) Naj povem, da sem se drugače pred kakšnimi tremi leti zdravila za blago ansiozno motnjo, s primesjo prav tako blage depresije. Kakorkoli...imam torej zgodovino in naslednje vprašanje. Prej omenjem občutek pritiska v ušesih zadnji mesec se je razvil v nov občutek in sicer v nekakšno vibriranje oz. brnenje v ušesih, ki je bolj očitno, ko je tišina - takrat je prav grozno!! In zdaj imam vprašanje - res je, da so v mojem življenju trenutno okoliščine, ki imajo predispozicije za anksioznost, ampak me vseeno zanima vaše mnenje. Načeloma se trenutno ne počutim depresivno/anksiozno, ampak ta težava, ki jo imam ''v ušesih'' mi povzroča takšno počutje!!! Je torej res mogoče, da se ti simptomi tako vztrajno in počasi razvijajo in te prav opozarjajo, da pa če ne boš kaj spremenil, te bo pač spet doletelo slabo počutje in je to res že dolgo zakopano v naši podzavesti in se ''izbruha'' sploh ne zavedamo? Ker pri meni so se simptomi pojavljali postopoma...najprej vrtoglavica, potem čez nekaj časa malo tesnobe, potem spet nič, potem to z ušesi, ki mi pa res zdaj povzroča neko anksioznost! Torej - kaj je najprej po vašem mnenju: težave v podzavesti in potem kazanje le teh preko simptomov ALI simptomi (za katere seveda vsi najprej pomislimo, da so neke hude fizične narave) in posledično anksioznost zaradi teh simptomov? Ker meni se zdi, da je to zadnje pri meni...če ne bi mela ''fizičnih'' težav bi bla čist ok :) Sej, v samem bistvu pa vem, da je to samo metanje peska v oči - itak da ma vse svoj vzrok....:) Sam je pa res zoprno - kot da že anksioznost in depresija nista dovolj, še te zoprne in včasih prav neverjetne stvari se nam morajo zraven dogajat!
V bisvtu sem to temo odprla čist zaradni nekega trenutnega razmišljanja....ampak če pa kdo še pozna koga oz. ve, da je to brnenje ali vibriranje v ušesih/glavi dejansko vzrok za anksioznost pa lahko kar napiše to - da se še malo pomirim :).
Lep pozdrav,
Nadia

nadia,

jaz poznam ta občutek...to vibriranje...kot, da imam neko opno od zvočnika v ušesu...pa da to vibrira...

jaz pri sebi pripisujem ta občutek upadu sladkorja v krvi (imam diabetes)...lahko pa, da je zaradi česa drugega...

zadeva sicer traja nekaj sekund...doslej je vedno minila...tako se niti niočem sekirati in obremenjevati s tem

Mislim, da so vse težave najprej v glavi. Razmišljanje o tem, "kaj se ti dogaja", še poslabša stanje. Vsakemu včasih šumi v glavi/ušesih ali imamo kakšne druge fizične težave. Anksiozni stvar poglobimo, "normalni" jo premostijo, ker ne razmišljajo na "naš" način - kaj mi je, kaj se dogaja, da nisem bolan, da ni to znak za kaj hujšega....in tako naprej v najbolj črne scenarije. Tako se zapletemo v vrtinec negativnih misli, ki nas potegnejo samo vsak dan bolj dol.
Dobro je, da se naučimo (!) preusmiriti misli na kaj drugega in se ne poglobimo v negativna razmišljanja. Pomaga že štetje, računajnje, ponavljanje in razmišljanje o že skoraj pozabljenih pesmicah...ipd. Ščasoma nam ta "vaja" postane skoraj avtomatska, ko začnemo negativno razmišljati. Če verjameš ali ne, sama sem najboljši dokaz o tem, da človek zmore. Včasih sem imela stalno prste na žili, da slišim pulz, prisluškovala sem vsakemu utripu v telesu in razmišljala same neumnosti. Od tega, da me bo kap do tega, da sem nora...
Najboljše zdravilo je (fizično) delo. Prijetno te utrudi in ti ne dovoli, da razmišljaš o stvareh, ki niso resnične, ki so samo produkt naše anksioznosti, depresije.

Nadia, sama ne bi mogla bolje napisati, točno tako je pri meni! Če ne bi imela "fizičnih" težav bi bila čist ok. Zavedam se, da sem bolj občutljiva, da me hitro kaj prizadene, da sem perfekcionist ... vse to ni dobro, saj na splošno flegmatiki bolje živijo. Vendar tisti stavek imam tudi jaz skoz pred očmi. Če se mi ne bi to dogajalo, da bi se mi skoz neki vrtelo in bi se slabo počutila, potem bi bila čist ok. Tako pa me vse to tako obremenjuje, da se skoz bolj sekiram, skoz bolj mi je nerodno v službi, ker moram velikorat domov, zaradi tega počutja mi tud ne paše kam it, na stvari, ki sem jih drugače ful rada počela ...
Pa tudi jaz imam včasih čuden občutek v ušesih kot nekakšen pritisk, pa niso zamašena, samo tak občutek imam. Vibrira mi zaenkrat še ne.

ja, res je, kar je rekla mina - čist preveč smo obremenjeni sabi s sabo in konstantno preverjamo in smo na preži za temi ''simptomi''. tudi če jih ni:) in to sem pri sebi res opazila, da sem čez dan kr ok (ko je itak hrup) in ko se s čim zamotim...v glavnem, ko ne razmišljam o tem. sam pol pa itak spet pride trenutek, ko me zagrabi tesnoba in sem spet čist panična. v bistvu se te tesnobe bojim(o)...

Pozdravljeni.

Se popolnoma strinjam z "Nadia" res smo čisto preveč na preži za vsako malenkost iščemo bolezenske znake. Piskanje v ušesih, mravljinci v roki, vibriranje v ušesih, itd... ne moremo se več čisto sprostiti in živeti brezskrbno tako kot pred to zahrbtno boleznijo, moje misli kar zanese iz pravih smernic brez razloga večkrat začnem premišljevati brezvezne stvari kot so kaj pa če skup padem, kaj če se mi strga oz ne bom več razmišljal razumno in take brezvezne stvari. No da sedaj moram povedati da še nisem padel skupaj niti se mi ni strgalo :) in se mi tudi ne bo :) . vse je v nas samih ti strahovi zaradi katerih trpimo so samo strahovi in nič drugega. Še nekaj zaradi tega "vibriranja v ušesih" pa nč bat tudi meni se dogaja včasih in verjamem da se vsem ljudem samo da drugi ne polagajo pozornosti na to, no jaz tudi ne zato se zaradi tega nimate kaj bati ni nič nevarnega :) pač mal čuden občutek ki pa tako kot vse ostalo mine :).
Nič mejte se in pišite kaj
NOMIS

Nomis, v vsem se strinjam s teboj. Meni gre tut to beganje misli najbolj na živce, zato ker je vse skupi brezveze. A se bomo le znebili kdaj tega?

Resnično upam da se bomo rešili tega. Moja zgodba sega v leto 2006 in od tedaj sem imel probleme z anksiozo oz. paniko. Samo da se tega tedaj nisem zavedal dokler nisem odšel do psihologinje in psihiatra ki sta mi razložila kaj to je in veliko mi je pomagal tale forum, res sem vesel da obstaja. No psihiater mi je napisal recept za Paroxat dnevna doza je bila zjutraj polovica zvečer pa cela. Moram reči da mi je pomagalo in sedaj po približno 5 mesecih sem dozo zmanjšal na polovičko zjutraj in to je to. Tako da upanje obstaja saj kaj drugega ne morem. Po večini dni je počutje kar dobro pride pa kakšen dan ko je malce hudo sam mi ne ostane drugega kot da enostavno potrpim. Pomaga mi tudi lepo vreme, šport, jemljem multivitamine in minerale, itd... da nebom predolg :) v glavnem upanja na zmago ne smemo vreči v koš, moramo se boriti za to kar nam pripada in to je naš notranji mir in svoboda do lepega življenja.  :clap:

hja, meni brenči, piska, šumi, tuli, ropota,... v desnem ušesu 7 let... sem se že bolj ali manj navadila na to - vsaj, kadar so zvoki "normalni" še kar gre, huje je, ko občasno preglasijo najhujše gradbišče - takrat pa je naravnost za znoret.