FORUM Nebojse.si

Kaj mislite, kdaj človek lahko obupa?
Ne vidim nobenega smisla več. Ko razmišljam o stvareh, mi na misel prihaja, da preprosto nisem več človek. Nihče več me ne vidi kot takšnega odkar sem brez službe. Skrčil sem se na problem, ki me v tujih očeh očitno definira. Nisem več človek.

Nisem več človek, niti v svojih očeh ne več. Biti človek boli. Raje nase ne gledam kot na človeka, ker me sicer neskončno boli.

Ničesar več ne morem dati. Še tisto malo kar dam iz sebe, iztisnem, kot da bi iztisnil sok iz že 1000x izžete limone. Dajati mi prvič v življenju pomeni večji napor kot sprejemati.
Sem v letih, ko bi moral cveteti, ko si normalni ljudje ustvarijo družino, ustalijo v službi... moji dnevi minevajo v totalni, paralizarajoči grozi.

Največji napor je jutranje vstajanje. Vedoč, da je nov dan, ki ne bo prinesel nobene spremembe na boljše, samo poglobil bo včerajšnje težave. Dan, ko ne bo nihče vprašal kako sem, mi bodo pa vseeno dali kup nasvetov, ki jih sami niso nikoli preizkusili. Nov dan, ko se bodo ljudje, ki v življenju niso dali četrt toliko skozi kot jaz, počutili boljše ljudi od mene. Ne vem kaj naj.
To prekleto vstajanje v prazne dni.

Ne vem kaj naj v življenju sploh še rešujem. Mar bi ne bilo bolje končati vsega skupaj? Marda bi takrat kdo po dolgem času vedel, da sem do takrat v resnici še vedno bil, da sem ga pogrešal, da me je bolelo. Bolelo tako zelo, da o bolečini nisem hotel govoriti, ker sem se bal, da bi se potem ne mogel ustaviti. Ko je bolelo njih sem jih poslušal, ko je bolelo mene, ni bilo nikogar, ali pa so mi rekli, da "delam dramo". Morda bi bila smrt primerno zadnje dejanje "drame".

Kako si upajo tako govoriti o mojem življenju? Sem jaz kdaj kaj takšnega govoril o njihovem, pa nikoli niso bili tako na koncu kot sem trenutno jaz. Ne, jaz nimam pravuice jamrati, jaz lahko samo trpim... ker če bom jamral, me bodo zapustili. Kdo me bo zapustil? Ne vem. Že dolgo nikogar ni.

Moje trenutno stanje se imenuje "non existo - ne obstajam".

Za menoj bi nihče ne žaloval. Morda sestra. Počakati moram, da si ustali življenje, da bo imela oporo v tistih dneh. A ne vem, če bom zdržal do takrat.

Ob misli, da bi "ne bil" več, da bi me sploh ne bilo, da bi bil v stanju, ko bi preprosto izginil in bi nikoli ne videti, da sem sploh kdaj bil, se mi umiri srce. Dejansko me tem življenju zadržuje samo dvoje: strah pred tem, da bi moj samomor v brezno potegnil še sestro in strah pred tem, da bi samomor dejansko pomenil večno trpljenje na onem svetu.

Včasih sem lahko molil. Sedaj preprosto ne zmorem, ne čutim ne potrebe, ne smisla. Ne vem kaj se je zgodilo. Odšlo je upanje, odšlo je zaupanje.

Ubijal bi za preprosto pozornost, za toplo besedo spodbude, ljubezni. Za dotik, objem. Že sedem let me nihče ni objel... Kmalu bom trideset ... bednik!
Na odsotnost tega se ne morem privaditi.

Ne zberem več energije, ne najdem moči, ne vidim smisla.
Sam sem se ob delu privlekel do diplome, sredi študija pokopal tri člane družine, med njimi oba starša... v tistem groze polnem letu, v treh letih po diplomi zamenjal tri službe... vse vedno za določen čas... kot, da bi ne bil človek ampak kaka stvar, ki si jo sposojaš in do nje nimaš nobene odgovornosti.

A sedaj je huje kot takrat. Sedaj sem sam. V meni vidijo samo še luzerja. Sam v sebi vidim samo še luzerja.

Nimam za kaj živeti, niti zase ne... zase še najmanj.

Vem, da je z menoj konec. Ko bolečina nad samim seboj prevlada, ko upanja, ko ni prav nobene luči več... potem veš, da je konec. Konec. Zakaj ne storim zadnjega koraka... zakaj ne zberem moči in to neumnost končam častno?

Tema je in mraz je zunaj. V meni pa noč brez zvezd in hladna bolečina.

Luzer.

Častno? Nikar ga no tako ne lomi. Kaj pa je v samomoru častnega?
Mislim, da ne končaš zato, ker je kljub vsemu nekje globoko v tebi zasidrano upanje. Upanje na spremembo, upanje na boljše dni, na ljubezen in na vse po čemer hrepeniš. In prav je tako.
Vendar se ponavadi spremembe ne zgodijo same od sebe.
Veliko si dosegel in za začetek bodi ponosen na svoje dosežke. Če sem prav razbrala sploh nimaš slabega kaj šele brezupnega izhodišča, le voljo moraš zbrati in zagristi v kislo jabolko.

Prvi korak si naredil, zaupal si skupini ljudem na tem forumu, ki te bodo verjamem, da prijazno sprejeli v svoj krog. Z njihovo pomočjo boš morda na svoje življenje pogledal še z drugih aspektov in tako našel novo smer in zagon za svojo plovbo v prijaznejše vode...

Srečno in lep pozdrav,
H

ja, res je, drži ko pribito - ko je človek v tem počutju, stanju, bolezni... prav zares ni videt čisto nič lepega, spodbudnega, svetlega... najlepše bi bilo zaspat... za vedno... Ja, takrat sem tudi jaz tako razmišljala, pa sem se namesto tega raje spravila k zdravniku, začela jest AD-je, redno hodila na skupino za samopomoč, šla na terapijo k psihologinji, predvsem pa začela spreminjat sebe.

Glej, Araya, stavim, da imaš kup znanj, sposobnosti... stavim, da je nekaj, kar lahko delaš... stavim, da nekdo zagotovo išče kje kakega natakarja, pomivalca posode, pometača, ... ali pa nekoga v ansamblu... ali pa nekoga v recepeciji... telefonista... pomočnika.... 

Kaj znaš? katero izobrazbo imaš? v čem si spreten?....

Araya vidim da te je upanje zapustilo. Bodi vesel da je tako, ker upanje za sabo potegne še en kup drugih stvari kot so pričakovanje, razočaranje, nemir, depra itd.. če pa nimaš upanja pa si lahko miren vdan v usodo itak ne upaš v nobeno stvar več in v tebi se naseli mir, brezbrižnost, sproščenost. upanje sucks

đizzz tomi....koga pravzaprav prepričuješ v to svojo tezo, Arayo ali sebe?

tomi, v vsakem bitju vsaj malček upanja tli.... in ga ni junaka, ki bi meni oddal, da brez upanja pa živiš mirno, sproščeno....

in v čem je tvoj problem, Tomi? očitno imaš tudi zelo slabe izkušnje za sabo, pa depro...

Jasno je, da si v depresiji, Araya. Iz te se ne pride zelo hitro, ampak počasi pa človek zleze ven, veš, samo moraš biti aktiven v tem smislu... terapija je zagotovo pomembna, izvajaš jo lahko tudi sam, proporočam kakšno literaturo, pisanaje  o svojih občutkih, razmišljanja, uči se drugačnega razmišljanja, pogledov na življenje, išči novo službo v kolikor se ti izboljša stanje... zelo priporočam rekreacijo...

Pa daj si čas za vse to, za spremembe, jaz sem šel čez to kar ti opisuješ (obup, samomor, brezposelnost, potreben ljubezni od zunaj...), mi je čisto znano in ti rečem, da trpljenje je dejstvo, ampak treba je stremeti k izbpoljševanju, spremebam, treba je razmeti sam sebe v takem stanju, imeti razumevanje... vse to, tega se pač naučimo in ne boj se, če to pomeni večletno pot, to je čist OK, govorim ti iz lastnih izkušenj.

Drži se  :rozicodam:   

Araya, strašansko pismen človek si, sem šel brat tvoje vpise. In osamljen.
Za prvo: zapisuj svojo zgodbo. Za začetek lahko tudi sem, na forum.
Za drugo: trenutno si brez službe: vzemi kakšno trapasto izobraževanje, ki ga lahko najdeš na Zavodu in ti ga celo sofinancirajo; najdi kakšnega sam in jih  prisili, da ti ga plačajo; pojavi se na vratih kakšne prostovoljske organizacije in prašaj, če koga rabijo, organizirajo kako uvajanje za prostovoljce. Če ti ni za ven, jih vprašaj po spletu.
Pomagat drugim je posebna obliak sebičnosti, ampak sebičnost popusti, ko vidiš, da je komu koristilo.
Drži se in piši.

Araya, se podpisem pod Azraelov post. Araya, obcutke, ki si jih za nas opisal - kar pravzaprav pomeni, da ti ni vseeno, da se zelis boriti in ne obupati - so tudi mene obiskali, obiskovali. A to je bolezen, depresija.

Depresija so nekaksna ocala, ki so se ti pripela na obraz, a s primernim zdravljenjem se bodo tudi odpela!

Araya, noben luzer nisi, si CLOVEK - senzibilen, reflektirajoc, ljubec clovek.

Ljudje se veckrat zapodimo v oblake crnih misli. A upanje je tisto, ki nas zene naprej. Vcasih ga je res manj, a VEDNO pride nazaj. Morda sprva sramezljivo, a pride pa le!

Ni ti bilo lahko. A vse, kar si nam zaupal, kaže na to, da si BOREC. Vendar pa tudi borci kdaj pa kdaj potrebujejo vzpodbudo. Zato Araya, stopi ze danes po strokovno pomoc! Ze danes poglej, kje so skupine za samopomoc, stopi do njih, pisi na forum. Glej na ta cas kot na cas, ko se bos posvetil samo SEBI! Sluzba bo ze se prisla, tako kot upanje, ki vedno pride!

Araya, drzi se in kot je napisal Azreal: " Pa daj si cas za vse to, za spremembe!" Odloci se za boj, ne beg. Z begom se nic ne spremeni, z bojem pa - govorim iz lastnih izkusenj.

Dragi Araya, drzi se in prosim, oglasi se se!

Objem  :rozicodam:

Himiko

Kaj pa vem, mogoče se je tomi samo malo napačno izrazil  :kiselnasmeh:

5 let nazaj sem se zlomila na celi črti. In od takrat naprej sem počasi začela delati na sebi, hodila na razne delavnice, brala knjige, začela govoriti o svojih občutkih...
Ampak ne glede na to, karkoli sem naredila, je osnova nekako ostajala enaka. Vedno prisotni občutki osamjenosti, izgubljenosti, žalosti.

Pred kratkim sem brala Taksistovo Točko nepovratnosti,
kjer je pisal nekako tako, da se vrti samo še v krogu, iz katerega ima občutek, da ni izhoda.
Takrat sem še polna entuziazma napisala v smislu, da je to samo depresivno obdobje, po katerem bo spet dobil elan in delal naprej in bo zmožen spremeniti to, kar si želi.

Zdaj šele razumem njegovo pisanje.
In zdaj bi mu napisala drugače.

Upi so zakon :)
Ampak mene osebno so stvari tako bolele, da so me vrgli v perfekcionizem.
V neskončno željo, da bodo nekoč nekje ljudje, ki me bojo pa res imeli radi, da bom nekoč res srečna. In da bo nehalo boleti.

Ampak to lahko verjameš samo na podlagi osnove - da sprejemaš življenje tako kot je, ljudi take kot so, ker je to osnova tudi za sprejemanje samega sebe.

Meni so pa upi zgolj pomagali, da mi ni bilo vsega tega sprejemat.
Ker lets face it - kdo si sploh želi sprejet, priznat, da ga boli za popizdit, da so ga ljudje tako razočarali, da komaj živi in da je njegovo življenje daleč od željenjega. ?!

Pa sem si mogla.
Js sem mogla začet s tem.
Začela sem sprejemat, da mogoče nikoli ne bo boljše, da je to, kar imam zdaj, mogoče vse, kar bom v življenju karkoli imela. In na nek način je to brezup.
Ampak ne v smislu "sovražim sebe in svet, zdaj se bom pa vrgla čez most", ampak zgolj v smislu
"ja, boli me. fejst me boli. zapustilo me je ogromno ljudi, osamljena sem in težko mi je. ampak to je moje življenje, tudi tako je v redu. in nikoli v življenju ne bom dosegla teh svojih želja, ampak tko more bit."
 
Prvič po petih letih mi je za popizdit težko. V tem mesecu sem prejokala toliko kot že dolgo ne.
Ogromna neizprosna bolečina, ki ne neha.

Ampak prvič v življenju sem jo sprejela kot dejstvo.
Sploh ne vem od kje moja pomirjenost, da tko pač more bit.

Prvič v življenju se mi ne da več boriti. 
Ne da se mi mislit, da sem v enem temnem tunelu na koncu katerega je luč.
Ne da se mi spet obdajat z brezmejnimi upi, dokler se ne zlomim. In se potem spet sestavim nazaj, spet začnem upat in potem spet jovo na novo ista zgodba. Tko padeš v neskončni krog z občutkom, da ni izhoda.

In prvič po dolgem času so kar sami od sebe začeli v moje življenje stopati spet ljudje, ki so pristni, srčni, ki me čutijo veliko bolj kot tisti, katere sem imela prej.

Oprosti, Araya, če sem ti nasmetila temo.
Prosim, da razumeš, da ti ne želim zbijati volje. Ravno obratno.
Samo dodajam mal moje zgodbe, ki ti mogoče kdaj pride prav. Če ne, pa tudi ok.  :happy:

Drži se  :rozicodam:

Do tvojega vpisa, She, sem tuhtal, ali je pametno problematizirati smisel.
Ker četudi se strinjamo, da je nek smisel nujna podlaga za življenje - ni pa nezakonito, če ga nekdo nima, ne?
Ne znam pomagat, mislim celo, da sočloveku - neglede na stanje - nimamo pravice vsiljevati smisla in ciljev, kar imam, je neko ne najbolj trdno sitnarjenje s tem, da samomorilec pusti za seboj najmanj šest dolgotrajno prizadetih ljudi. Ampak potem 'smisel' reduciramo na 'biti za druge', kar spet ni dobro.

Araya in She: meni se zdi, da je življenje nekaj najlepšega na svetu, niti dneva, kaj dneva, minute nočem vreči stran, in upam, da bo vama uspelo spet zagledati te barve.
Če lahko kakorkoli pomagam, mi mirno pišita.

...napišem lahko le to, da mi je poznan obup in brezizhodnost, kajti sama sem bila v skoraj štiriletnem vegetiranju-navidezno normalno funkcioniranje, vendar kot robot brez čustev, če pa so bila le ta prisotna so bila neimerna žalost, zapuščenost,obup.... in nekaj mesecev tudi neprestana močna želja, da bi umrla in zaspala. V petih letih zdravljenja z Ad-ji, intenzivno psihoterapijo, "učenju" o moji sopotnici-depresiji, sodelovanjem v društvu in na forumu ter drugimi aktivnostmi so sicer še vedno prisotna nihanja, vendar sem izredno vesela, da živim in rada imam življenje,se iskreno nasmejim kot nikoli poprej in še in še lepega se mi dogaja tako da ni za obupat, je pa potrebno poiskat pomoč to pa je dejstvo.

 :rozicodam:

Ne pravim, da smisla ne sme biti.
(čeprav mislim pa, da se ga ne sme iskati. da pride sam od sebe).

Pravim samo, da je bil moj smisel v upih.
V življenju me je vedno reševalo upanje, da bo nekoč boljše.
Ampak sčasoma se potem nisem mogla zadovoljiti z manj in so moji upi postale iluzije.
S katerimi nisem mogla sprejeti življenja, ljudi, sebe, take kot sem, ker to ni dosegalo mojih upov.

Zato razmišljam,
da če je kdo pač normalen človek :)
mu pomaga miselnost, da bo nekoč nekje boljše, da je to samo prehodno obdobje, ki bo minilo.

Ampak, če je pa kdo prevelik idealist,
se mu palahko zgodi, da ga to vsakič znova vrže v iskanje nedosegljivih želja,
ki se ne klapajo z realnim svetom.

Jaz recimo imam upe še preveč spotencirane.
Zato rabim ravno obratno. Tisto, kar ima pa večina drugih ljudi na zalogi - realnost.

Zato je moj smisel v realnosti.
V sprejemanju stvari takih kot so, pa čeprav so še tako boleče in daleč od želja.
In mislim, da je to osnova.
Če kdo tega nima, bi pomojem moral začeti pri tem.

Ker čimbolj mi upi odhajajo,
tembolj sam od sebe prihaja smisel v čisto običajnih, relanih stvareh.

Se mi pa zdi, da sem preveč zaplavala v svoje vode.
Bi bilo boljše, če tole razpredam v kakšni drugi temi, ki se nanaša na to (ali odprem svojo).

*Ton, hvala ! Te pocukam za rokav, če bo pretežko.
** Araya, oprosti oprosti in še enkrat oprosti za vsiljevanje.
Kje si, kako si kaj ? Javi se prosim, da vem, da si v redu. 

Se izrecno ne strinjam, She.
Realnost je tisto, kar sama priznaš za realnost, ne nekaj neodvisnega zunanjega. In nanjo hočeš nočeš vplivaš, jo 'barvaš' - zato pa JE črna, kadar jo gledaš s temnimi očmi.
"Sprijaznjenje s svetom" je nek konformizem, ki se navadno izteče v sitnikavost, v tisti "vsi so barabe, vsi kradejo...", ki pa ama nič ne pomaga lepše živeti. Ljudje postanejo takšni, kakršne itak pričakuješ, še vreme postane takšno, kakršnega pričakuješ (če ravno ne lije, je pa pretoplo/premrzlo, piha, pritisk te pritiska...), na televiziji samo sranje - in postane vse enako sivo. Je to resničnost?
Res smo govorili o smislu, pa preskakujem tudi jaz na idealizem: vredno ga je ohraniti, negovati in se junaško zaletavati v mline na veter. Pa kaj, če boli? To vsaj pomeni, da si živ/a.
Na, spet turim SVOJ smisel. Če ne drugega, upam, da She, Araya in Tomo ob prebiranju teh kvašenj najdete kak svoj pozabljen drobec smisla.

Ne maram, da se gleda tako črno-belo.
Realizem je slab (hladnost, površinskost, egoizem, materializem). Idealizem dober ( čustva, ljubezen, altruizem).
Ker tudi pretirani idealizem je lahko slab.
Ker lahko služi zgolj kot kompenzacija za našo bolečino, strahove. 

Konkretno - sanjanje o princu na belem konju idealist razume kot zmožnost, da je sposoben ljubiti globlje kot drugi ljudje. Ker, če se dva ljubita, se ne bosta prizadela, bosta čutila drug drugega in vse bo lepo.

Super misel.
Ampak prvič, verjetno tega nikoli ne bo doživel, kar prinese razočaranje v sanje.
Drugič,  ne bo se sprijaznil na manj od tega, kar mu prinaša bolečino + razočaranje nad ljudmi.
Tretjič, najtežje je vprašanje - zakaj je idealizem pri določenem človeku potreben ?
Verjetno zato, ker je bil človek v življenju zelo razočaran (bolečina), ker sam nima vrednosti, in jo išče pri drugih (kompenzacija)... Se pravi je ta tako visoko in lepo opevani idealizem zgolj obrambni mehanizem. Strah pred soočenjem s samim sabo in svetom. Kar pokaže, da idealizem niti ni tako super in nekaj posebnega, kot mu pripisujemo.

Velik idealist se na tak način človek nikoli ne bo pomiril ne s sabo ne s svetom.
To pa pomeni bolečino, žalost, razočaranje itd.

Nekatere stvari si lahko pobarvaš po svoje.
Ampak limona je še vedno rumena. Če dopovedujem celemu svetu, da je roza, bo to zelo naporno zame. Lahko da je roza zato, ker sem videla eno tako umetno roza limono pri svoji babici, ki mi je pomenila ogromno. Recimo. In en del duše bo vedno verjel v to. Ampak v everyday lajfu je pa rumena.
Klinc, tko je. Še posebej, če sem jo barvala na roza zgolj zato, ker se recimo rumene barve bojim. Če karikiram. :)

Danes sem izčrpana od dela stala zunaj na cigaretu.
Gledala sem okolico in bila totalno fascinirana. Nad vsemi oblikami, pogledi, izrazi ljudi. Nad stavbami, drevesi, ki jih prej sploh nisem opazila. In zakaj bi jih barvala po svoje ? Všeč so mi bili točno taki kot so. Všeč mi je bil trenutek tak kot je. Ker.. Tak je, a veš :)

En najgloblji delček moje duše bo verjetno vedno idealističen.
Večinski pa se počasi spreminja v realističnega.
In to mi je všeč. Ker boli veliko veliko manj kot prej, ko je bila moja duša prežeta z idealističnimi sanjami. In to je tisto, kar šteje.

Temu se reče mazohizem.
Hvala lepa za to, prodam vso svojo bolečino za pest bonbonov.
Hočeš ?

tako je

to se dostikrat 'pozablja'

she_  :oki:

Danes sem odkril čisto novo sijajno stvar. Odločil sem se, da bom imel letos zelenjavni vrt ... če ima človek možnost, bi bilo res škoda, da bi ne izkoristil.
Sicer je že malo pozno a vseeno ... "preštihal" sem približno polovico tistega kar nameravam. Zadeva bo ograjena z naravno živo mejo iz koruze. Notri bom posejel solato, bučke (se te sploh seje???), por, peteršilj, drobnjak, zelje, morda čebulo... česen pri nas menda ne gratuje... aja: pa še nizek fižol.

Ko sem tam premetaval zemljo, je šlo mimo kakih 10 sosedov na sprehod ... z vsakim par besed... prav fino. Kot, da bi bil živ.   :sesmejem:
Potem mi je ostalo še nekaj dnevne svetlobe, ki sem jo izkoristil za to, da sem zložil pod balkon še 1/2 klaftre nažaganih drv ... prvo polovico sem že predvčerajšnjim. Sedaj bo treba urediti še grmovje okrog hiše. Dela čez glavo ... vsaj za tri ali štiri ure.  :)

Depresija danes ni tako grozna. Še vedno ni niti približno OK, je pa malce bolje. Moj zdravnik je prišel z dopusta, morda bom šel do njega.

Aja... imam humanistično izobrazbo... zgodovina. Tu je res težko kaj normalnega dobit... odločil sem se, da grem na izpit iz ZUP, da si izboljšam možnosti... sploh, ker sem v državni upravi že delal.

Mislite, da bom kdaj OK?

SUPER  :clap: :clap: :clap: bravo, Araya, tako mi delaj   :oki:  in nak, nič ni pozno, ampak ravno pravi čas  :pomezik:



toplo priporočam, da greš



pa še en razlog za  :clap: :clap: :clap:



ne samo, da mislim - VEM to  :rozicodam:

Da je realnost tisto, kar človek sam priznava za realnost, je popoln nesmisel. Ekspresna pot na zaprti oddelek. Realnost je, kar priznavam za realnost skupaj s svojo okolico.

She_, tebi lahko spet sam čestitam. S pravim užitkom te berem, nadaljuj, prosim.
Araya, tole z vrtom je super. Če boš potreboval pomoč, javi! :)

She_, žal mi je, da sem dvojico realizem/idealizem očitno postavil kot nasprotje - če pomislim, ne gledam tako na svet. Nasprotno pravzaprav.
Ravno iz tega ti bom skušal razložiti vsoj pogled na potrebo idealizma.
Po mojem ne gre za rešitev ob razočaranju nad rezultati soočenja svojih idealov z resničnostjo. Po mojem idealizem ni posledica, pač pa prvotno stanje. Otrok je tisti, ki bi imel vse, ki bi dosegel vse, ki ne razume meja in omejitev. In stvar odraščanja je, da se ideali srečujejo z omejitvami (limone so rumene)... in se idealizem počasi topi in preoblikuje. Tudi od bolečine, kvapa.
Moja (in otrokova) osnovna premisa je ta, da so ljudje v osnovi dobri. Da ima življenje med njimi - da se vrnem na začetek - smisel in je vredno v nekem procesu krmariti med mojimi in njihovimi ideali in omejitvami. V tem seveda ni nikake bolečine niti suspenza idealizma.
Na, takole sam barvam svoj svet. Kaj meniš, She? In ja, del bolečine z veseljem sprejmem in recikliram.

Araya, TOMIDELI! Že Voltaire je v Kandidu jasno zapovedal, kako pomembna je obdelava lastnega vrtička.
glede bučk mislim, da gre za sajenje semen odrasle buče. Lahko vprašam tasta, če rabiš.

Araya :clap:! Bravo! In ja - boš v redu!! (Le spremljaj razpise v državni upravi, smer izobrazbe za delo tam ni ključna.)

Trdim, da je limona rumena. Ustrežem konvenciji. Ampak. Ali je moja "rumena" identična tvoji "rumeni". A limono enako doživljava skozi rumenost? nebi rekel. A sem zaradi svojega samoniklega doživljanja rumene zrel za zaprti oddelek? Potem smo vsi do zadnjega nori.
Vse kar človeka ultimativno druži s sočlovekom je jezik. In ena izmed pomembnih funkcij jezika je da nase lima predstave, čustva in ostalo "subjektivno" kramo, kot recim un rumen muholovni trak k ga ma naša nona v štali  ;D In pri tem je zanimivo glih to, da nam bo svet sočloveka (ajde partnerja) vedno povsem nespoznaten; pa čeprav si radi predstavljamo da nekoga poznamo. Vsi uporabljamo isto muholovko; muhe, ki se na trak ulovijo so naš material. In čim ulovljeno tolmačimo, spet tolmačimo v jeziku. Vprašanje je; kako z nečim tako univerzalnim (kot je jezik) izrazit nekaj tako edinstvenega kot sem jaz? Nemogoče.






 

Le razpredaj, če ti paše - jaz bom še naprej vsak dan znova porabila kar lep čas za prepričevanje ene svojih sozemljank, da je limona limona in ne alien, ki ji je ukazal, naj si naredi to in ono in tisto. Če boš to namesto mene počel ti z Lacanom in Adornom, izvoli - ampak hudo dvomim, da boš imel kaj uspeha. In potem nastopijo samo še haldol, prazine, leponex in še par atipičnih. Vsi naenkrat.

Realnost je tu, kjer smo vsi skupaj. Vsak dan znova jo lovim - skozi jezik, ja.

Dodajam: nikar zdaj, ko sem dala tak ultimativen post, ne zaključite s temo, bi bilo preveč škoda; tisto zgoraj je bil samo en tak... šus realnosti med oči. :)

In ga brez težav navežem na iztočnico: nikoli. Človek naj nikoli ne obupa. Nikoli ne moreš zatrdno vedeti, da čez bogvedi koliko časa - lahko že v naslednjem trenutku! - ne boš ugledal lučke na koncu predora. Ki ne bo nasproti vozeči vlak!

To Araya  :oki:
Krasno je blo prebrat tvoj post!
Odlocitev glede izpita, pa se mi zdi ful dobra ideja.

Lp

Himiko

PS Z Adornom si bo pa Matheu res bolj tezko pomagu. In jz se tud ne spomnim (lahko se motim), de bi Sapir in Whorf  tezo o jeziku  delala na psihozi. In valjda, pretrganje oznecevalne verige pri psihozi (prav Lacan) je prav gotovo pokazatelj, de teza, da je realnost zgolj subjektivna, ne  zdrzi. Sicer pa bi najbrz vec o tem mela za povedat Berger in Luckmann v Druzbeni konstrukciji realnosti... Zato ja, se strinjam s Trino, da je realnost tu, kjer smo vsi skupaj... In jo vedno znova lovimo prav skozi jezik...  Ce pa ostanem se malo na ravni "common sensa", zavoljo prepleta univerzalnega in posamicnega oziroma zaradi univerzalnega izraznega transferja se proizvaja sume in prav ta karakteristika v nekem oziru omogoca razlicnost -  art?

Pss Tocn tk, zato ker gre vseskozi za razlicne dinamike...

Araya, super ideja  :oki:

Trina, provuciraš :P

Ostalo je tukaj -> http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1935.msg92741.html#new (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1935.msg92741.html#new)
ker se mi zdi prav, da se debata preseli v drugo temo, ker ne spada v temo, kjer nekdo prosi za pomoč.

She_, saj razumem, da misliš, da provociram. Ampak verjemi mi, da sem smrtno resna s tisto zgornjo izjavo. Nič ne pretiravam, kvečjemu obratno. Psihoza je trpljenje, ki se ga ne da opisat. In tako silno trpljenje je ravno zato, ker je pretrgan stik z realnostjo.

In kljub temu se ne sme izgubljat upanja, tudi s to izjavo sem do konca resna.

tega nisem verjela mnogo let ... dokler nisem (tudi s pomočjo mnogih) ugledala ne samo luči ampak pravo pravcato sonce v vsej svoji sijoči veličini ... je pa trajalo, ja, to pa res.

Trina, moja pripomba je letela zgolj na pozivanje, naj ne nehamo :)
Sicer sem te jemala resno, ni nič narobe s tem, kar pišeš (theres more, se strinjam s tabo).

Vseeno pozivam (kogarkoli), da če ima kdo željo odgovoriti v zvezi z "našo" načeto temo
naj piše v temo, ki sem jo dala na link. Ker mi res ne paše sem. (moj občutek krivde, da zažiram nekomu prostor, ki se trudi, da bi našel svoj smisel, priznam). Sem edina, ki se m zdi, da je tema namenjena Arayi ? Prosim.  :-[

Še enkrat : http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1935.msg92741.html#new (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1935.msg92741.html#new)

Lahko se prestavimo, ampak meni se ne zdi, da tole ne paše sem. Araya je načel temo z opisom brezizhodnega trenutka in po mojem so vsi ti naši vpisi odzivi na to.

Se mi je zdelo, da to ne bo šlo. :)

Klinc, pa nič. Pišite kamor vam paše.  :kiselnasmeh:

She_ ima prav, naj ta tema ostane namenjena Arayi. Splošne razprave o realizmu/idealizmu in smislu življenja mu mogoče pomagajo mogoče pa ne, vsekakor se mi zdi, da se govori nekako 'mimo' njega.

Tako, dan se je nagnil.

Zjutraj sem bil v arhivu, ker pripravljam nek članek za zbornik. Domov grede sem kupil nekaj sadik solate (tiste za rezat), sadike bučk, pora, ohrovta, peteršilja in drugih. Doma sem preštihal do konca, posejal koruzo za mejo, sadike pridejo v zemljo jutri, ker smo danes zvečer postavljali pri sosedu mlaje za šrango, ker se jutri poroči njegova najstarejša. Bilo je noro luštno... harmonika, napol vinjeni veseljaki, na čelu s predsednikom krajevne skupnosti. Pomagal sem pri celotnem "procesu".

Pri takšnih stvareh je res fino biti na vasi: imaš vrt, kosiš travo okrog hiše in postavljaš šrange. Roke imam ožuljene od lopate in orodja, a glava se zdi nekako spočita. Danes bom še malo skladal ... za moj zbor, za junijsko birmo.

Sicer se me je dvakrat hotela polastiti žalost... pa ji ni uspelo. Sicer alkohola ne pijem... danes pa sem v treh uricah pri šrangi stolkel eno pivo... nisem pijan.
Edino službo sem danes iskal bolj malo... bom jutri.

Še vedno nimam občutka, da se bom kdaj izvlekel. Nekako ni tega posebnega občutka, ki sem ga imel včasih v krizah... da bo vse dobro. Ne vem če bo.

Ne bom nocoj o tem. Dan je bil - glede na moje razmere - kar v redu.

A ni že zdaj bolje? :)

Kako si kaj danes, Araya?

Danes sem obupno.

Ne zaradi sebe, ampak zaradi sestre, ki je otipala otrdlino v prsih in gre v ponedeljek na pregled, da ugotovijo kaj bi to bilo. To mi je povedala danes, med prepirom ... očital sem ji, da se neprestano grdo drži in kako da me to moti. Potem je rekla, da ima morda še hujše težave kot jaz. Vprašal sem jo kaj naj to pomeni, na kar je odgovorila, da ne otipala "bulo" v prsih.
Čisto me je zmrazilo. Pred leti sva pokopala v enem letu oba starša zaradi raka in teh reči me je groza. Vse bi dal, da bi - če bi že koga od naju - stvar doletela mene. Ona je vse kar imam.

Sprašujem se, zakaj se mi to dogaja? Kaj mi Bog sporoča? V čem je smisel vsega tega?
Mar mi ni vzel že vsega: vse upe na lastno družino, vse upe na normalno partnersko življenje, starše, službo, socialno varnost ...? Saj se skregava včasih - sva brat in sestra, ne mož in žena  - a imam jo tako zelo rad... ne gre samo za strah, da bi ostal brez nje.

In sedaj ima "bulo". V naši družini to niti v enem samem primeru ni bilo kaj drugega kot rak. Sicer upam, da ni, a vseeno... tega sva dala že toliko skozi.
Če bo, ji bom skušal stati ob strani. A s čim - brez službe? Groza me je in svet se maje.
Samo še na to mislim. Ne morem se umiriti. Ona je na kavi s prijateljico. Je rekla, da naj se ne sekiram toliko in da pride pozno.
Nekako nimam več moči za te stvari. Če bom ostal popolnoma sam, moje življenje nima smisla.

Araya preveč paničariš, relax. Če ma sestra eno bulo pa ni rečeno, da je zdej to kar rak. Ti se sam sprosti pa mal manj za vse skrbi pa bo. just relax. Pa ne misli naprej kaj bo in ne misli kaj je blo. je res da so se ti zgodile grozne stvari v pretklosti, sam zdej neki paničart da ma tvoja sestra kr raka ta je pa malo močna. zakaj nisi šel rajš s sestro na pivo ko pa da doma take neumnosti premlevaš? vse bo cool ti se sam sprosti.

Tomi,

ne veš kako rad bi to storil.
Ne morem se sprostit. Samo tuhtam o najbolj groznem scenariju in kaj bi to pomenilo. Res želim upati.

Glej, Araya,
taka bula lahko pomeni tudi kar nekaj drugih, tudi povsem nedolžnih diagnoz, ne takoj raka. To je ena stvar; druga je ta: četudi bi se res izkazalo, da je rak, to danes nikakor ne pomeni več smrtne obsodbe. Raka na dojki se da ustavit in po njem se da normalno živet naprej.

Bolj črno vidiš, kot je v resnici.
Poskusi preusmerit misli. Brat ne moreš?

(Si danes posadil tiste včeraj napovedane sadike?)

Posadil, posadil.
Vrt bo skoraj premajhen za vso kramo. Izgleda še kar v redu. Upam, da bo še boljše. Če bo seveda kaj zraslo. Sosedje pravijo da bo, ker da je zemlja spočita.
Potek raka poznam kar dobro. Za rakom dojke je umrla mama. Ni bilo posebej prijetno in res ne bi rad, da bi se stvari tako zelo hitro ponovile.  Upam, da bo na koncu vse OK... a nekje zadaj v glavi vseeno kljujejo dvomi, ki so jih posejale prejšnje izkušnje.

Araya, popolnoma te razumem. Sama sem tudi takšna, takoj pomislim na najslabše. Moja mama je bila operirana za rakom na črevesju lani septembra in me je čisto pobralo. Potem sem morala iti še jaz na pregled, ker je dedno in obvezno po 40em letu. Sem našla na blatu kri in sem bila tudi jaz panična, da imam raka. Pa je bilo vse v redu, zaenkrat je tudi z mamico dobro in ji probam stati ob strani, ker ima tudi sama včasih depresivne in pesimistične dneve.
Ima Trina prav, da si dostikrat v glavi že izberemo bolezen, pa čeprav to še ni dokazano. In veliko volje in optimizma vsekakor vpliva na celoten razplet.

Držim pesti za tvojo sestro, ki je prav pogumna in se je sama prijavila pravočasno in preventivno na pregled. Boš videl, da bo vse v redu, samo stoj ji ob strani in ne pokaži ji slabe volje in strahu.

                                                      Objem, Trzinka :rozicodam:

Hvala. Res upam, da pravočasno. Ne vem kaj bi brez nje. Temne misli mi kar lebdijo v glavi. Kako si želim, da bi rekli, da je vse OK. A kadar si nekaj močno želim, se vedno zgodi obratno od želja. Daj Bog, da bi bilo vsaj tokrat drugače. Samo tokrat.

Pa če veš da se ti zgodi ravno obratno od želja, pa zakaj si potem tako močno želiš da bo vse ok?

Dober štos.

Ne rabiš si nič želet itak da bo vse ok.

Hvala Tomi. Saj vem, da kar naprej samo jamram. Sicer v življenju niti ne preveč, ker skoraj nimam komu in potem se znesem z vsemi strahovi in gromovi nad ta forum.
Res upam, da bo. Človek pač ne pozabi, da kar dvakrat v moji ožji družini ni bilo "vse OK". Groza me je ob misli, da bi moja sestra zbolela. A če bo, se bo potrebno s tem spoprijeti. Ne vem kako. Samo molim, da bi ne bilo najhujše.

Sicer pa sem danes spet igral pri maši. Šel sem delat nekakšen impro-uvod v neko obhajilno pesem in se tako vživel v stvar, da je vmes obhajilo minilo. :sesmejem: Kaj takšnega se mi še nikoli ni zgodilo. No, smo pesem vseeno zapeli potem. Pevci so bili presenečeni in so po maši rekli, da je bilo slišati zelo dobro.

Tiste, ki jih zanima moj vrt obveščam, da je bilo danes na njem vse OK.

Si me prehitel, pa ravno sem te hotela vprašat ... ;D

Držim pesti za tvojo sestro.
In imam eno vprašanje (firbec pač :)): katero knjigo si nazadnje prebral?

Albert Sánchez Piñol: Mrzla koža

Uh... Divje. Ti je bila všeč, se jo splača it brat?

Araya, upam, da bo s sestro vse v redu.
Dve malenkosti sem prebral v tvojih vpisih: prva je ta, da verjetno res ni razloga na nekoga držat, če se 'grdo drži' - to je navadno bolj v nas kot v tistem, ki se drži tako ali drugače.
Druga reč je tole z vajinimi starši. Moje sožalje. Ta tragična izkušnja prejkone ima zvezo s tvojim počutjem in morda res ne bi bilo narobe, če ti izgubo pomaga premleti kak dober psihoterapevt.
Drži se.

Morda res.  Jaz vem le to, da preprosto ne vidim več smisla.

V sebi bi ga ne mogel uzreti?
Sam sem se njega dni trapil s 'kalokagathio' (idealom ravnovesja med telesnim in duševnim), potem se mi je nekaj obdobij zdelo, da prevladuje pamet, zdaj sem pa enostavno... hiter.
Potem sem imel enega sošolca, ki me je v obdobju brezciljnosti takole bodril: kreten, naslednje leto imamo olimpijado IN svetovno prvenstvo v fuzbalu, ti pa slabovoljen?
Ne vem.
Lahko poleg vrta, ki je odličen smisel, pomisliš še na kaj?

Araya,

tudi jaz imam letos prvič zelenjavni vrt. Posejala sem solato, sedaj moram kupiti kuvertan ali kako se že reče tisti prosojni zadevi za pokrivanje, saj mi ptiči sproti pojedo kar raste.

Kako je na tvojem vrtu? Ali je že kaj pognalo?

Me prav veseli, da si uspel nabrati toliko energije, da delaš na vrtu, zlagaš drva,...
ali imaš poleg sestre še koga, ki ti je blizu? Morda bi bilo dobro, če bi malo razširil krog svojih prijateljev.

Izpit iz Zup-a pa le naredi, ti bo koristil pri zaposlitvi. Jaz sem včasih spraševala na teh izpitih, tako da ti bom posredovala kakšna vprašanja, če boš želel.

Vse dobro,

marika

Ma sej za živet ne potrebuješ smisla. To so sam pravljice. V kateri knjigi si to prebral? Ne bodi naiven ne verjemi vsega kr napišejo. Zdej zgleda da si v takem obdobju. BO minilo mal potrpi. just relax

Tomi_, tvoji nasveti bi bili v redu, če bi bili namenjeni komu, ki je samo malo slabe volje, pri depresiji ali malo hujših težavah pa 'just relax' žal ne deluje, oz. se človek lahko od tega samo slabše počuti, ker ne more narediti niti ene take (samo navidez) zelo preproste stvari.

Araya, se oproščam, če si že povedal, ampak ali trenutno obiskuješ kakega psihoterapevta?

Tomi, malce se zadrži, prav?

Tako,

danes sem bil pri zdravniku. Sicer moram reči, da se že 2 dni počutim precej znosno. Maolo sva se pogovorila  in dobil sem tablete "Asentra". Ima kdo kaj izkušenj z njimi? Vidim, da so označene z brezbarvnim trikotnikom. K sreči imam zelo suuper osebnega zdravnika, ki se res vzame čas za pacienta. Neverjetno v teh časih, ni res?

Sicer pa je vrt pravi balzam. Upam, da ne bo toče in teh stvari. Kar sem posadil lepo raste... edino koruza še ni vzklila... morda je 5 dni premalo.

Danes sem spal pri na stežaj odprtem oknu... to vedno počnem poleti, tudi ko so nevihte. Na misel mi je prišlo, da imam po eni strani res blazen liksuz: svojo 1/2 hiše, preko 150 kv. m. prostorov zase (celo nadstropje, protličje si delim)... ob gozdu, ponoči ne slišim avtomobilov ampak tacanje ježev in skovikanje, zvezdnato nebo, mir, mir, mir. To je res lepo. V pol ure sem v centru LJ ali v CE... Lahko bi bilo huje. Samo, da bi se uredilo s službo in sestro. Če bo to, bo še vse dobro.

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,168.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2543.0.html

Vse dobro, Araya.

Hvala za povezave Arwen Coprnica. Zanimivo. Upam, da jutri ne bom imel prebavnih motenj zaradi tablet. Jih ne pričakujem... začnem prvih 7 dni z eno polovičko, vsako jutro. Upam, da bo kaj bolje... vsaj stabilno.

Thnx ton. Enako!

BO bolje, Araya, BO .. samo traja nekaj časa oz. če dam sebe za primerjavo: septembra 2007 sem imela zelo zelo resen namen vse skupaj zaključit, danes pa sem vesela, da sem še  :).

Araya - sprašuješ Kdaj človek lahko obupa ? Hja, saj obupujemo, mi vsi... imamo težke, zoprne dneve, se bojimo za nam drage osebe ... ampak dokončno pa ne bomo obupali !! Velja ? Seveda velja..

Veš, jaz si vedno rečem.. uf, so ljudje, ki imajo še hujše probleme, situacije,.. kot jaz - in sem prec malo pomirjena..  :oki: Ali pa se grem zjokat, stulit (bemti, bemti,..) k prijateljici .. Odprem vse ventile..

Glede vrta pa takole, jaz smisel v njem vidim šele zdaj , ko sem sam "svoj gospod" .. to je res en super relaks.. Boš videl, že to,  da si se ga lotil je napredek,.. sedaj prebiraj še oglase.. s sestro bo pa vse OK. Tudi jaz sem bila zaradi bule vsa out.. pa sem dala preiskave čez, pa ultra,.. falabogu - nič - zaenkrat.

Življenje je pa tako in tako nepredvidljivo... saj poznaš "život je čupav i dlakav" ,  :sesmejem:, ja mislim, da je to iz ...pojma nimam  :sesmejem: :pomezik:

(Život je takav, čupav i dlakav - a kad ga obriješ, nikakav. ;D - Balašević)

Nikoli obupat, res je.

Araya,

kako si pregural današnji dan? Kaj prebavnih motenj?

Z zanimanjem spremljam tvoje zapise in upam, da nas boš še s kakšnim razveselil.

Vse dobro ti želim in držim pesti za tvojo sestro. Sama sem bila že nekajkrat v podobni situaciji, pa ni bilo na srečo nič kritičnega- imam fibroadenom, to je mišičasta tvorba, za katero so najprej mislili, da je vodna cista, zatem da je rakasta tvorba...na koncu pa se je dobro izšlo in iz srca si želim, da bi bilo tako tudi s tvojo sestro, ki je očitno tvoja največja opora.

Kaj pa kakšno dekle?
Res še enkrat vse dobro,

marika

Ja, nekaj se pa res dogaja... na WC sem moral danes ene 4x. Je to pri Asentri normalno ... zdi se, da je. Na listku v škatli piše, da naj bi stvari ščasoma izzvenele. Upam, da res.

Sestra ima pregled (mamografijo) konec meseca. Nekateri me pomirjajo, da glede na njeno starost najhujšega ni pričakovati, da pa če bo, verjetno še ni zamujeno. Upam, da bo na koncu vse OK.

Dekle? Hm.

Tudi jaz, Araya, upam za tvojo sestro. In drži se ti.

Bravo, Araya!
Lepo je bilo brati, kar pišeš, in spremljati, kaj si ukrenil, da bo/ti je/ bolje. Mi bi tut meli vrt, pa smo zaenkrat kar v mestu ...
Asentra (oz. Zoloft) je menda dobro zadravilo, še z najmanj stranskimi učinki od antidepresivov. Morda je boljša samo še Cymbalta, nek novi AD (sem vprašala našo psihiatrinjo). Moj mož jo ima tudi. Ker pa je bil čez dan bolj zaspan kot običajno, jo jemlje zvečer, psihiatrinja pa mu je zraven dala še Edronax (čisti noradrenalinski AD), ki ga jemlje zjutraj. Očitno je občutenje stranskih učinkov pri vsakem malce drugačno.
Srečno tebi in tvoji sestri!