FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Bom šel kar k bistvu:

Star sem 16 let in sem zelo razoćaran v življenju! Vsak dan mi predstavlja neopisne muke in trplenja. Vedno sem slabe volje in ni dneva da nebi pomislil na smrt. Vso to slabo voljo pa mi povzročajo strahovi, ki so vedno prisotni. Obiskujem že dobro leto pa pol psihijatra a mi ni nikdar postavil neke diagnoze, dal mi je sicer zdravilo za anksioznost rispolux. Preden kot so se težave začele sem bil zelo normalen imel sem dosti prijateljev, vsak vikend sem bil zunaj in bil sem srečen! Vse skupaj se je začelo nekje v 1 letniku. Točnih razlogov še sam nevem zakaj.

Strah me je med ljudmi, vedno sem zelo ne sproščen, že sama misel da moram v šolo me spravi v obup. Treniram tudi borilne veščine in vedno pred treningom se borim z močnim strahom, pa ni me strah bolečine, udarcev...sam nevem točno česa me je. Enostavno ta blokada strah živi v meni. V šoli npr mi je vsak odmor mučen, ko moram iti po hodniku do druge učilnice sam in mi je neprijetno ko me ljudje opazujejo. Zgubil sem vse prijatelje in ljudje se sploh ne zmenijo več za mene. Nikakor ne morem navezati stikov z soljudmi zaradi tega strahu in zaradi tega zelo trpim...vsako noč imam nočne more...nimam nobene samozavesti....

Edino upanje do živlenja imam to, da se bom nekoč tega znebil in bom spet lahko normalno zaživel.
Mislite da je vredno da upam? Se je možno "pozdraviti" od tega?
Prosim odgovorite mi in zahvaljujem se za vsak odgovor!!

Lep pozdrav na novo registriran Samurai

Pozdravljen Samurai!

Moje mnenje je, da se doma dobro posvetuješ s starši in poiščete psihoterapevta. Psihiater ti napiše recept, malo povpraša in to je to. Psihoterapija pa odkriva in odpravlja vzroke bolezni, če se lahko tako izrazim.
Lahko ti bo kdo drug bolj strokovno razložil zadevo.

Želim ti vse dobro :rozicodam:

Hvala trzinka

Pozdravljen Samurai!

Lepo, da obiskuješ psihiatra, vendar pa nisi napisal ali hodiš tudi na psihoterapijo. Ta bi ti glede na težave ki jih opisuješ bila v veliko pomoč.
Psihotrerapevt  bi ti pomagal skozi pogovor do boljše samopodobe, ki vidim da ti jo primanjkuje. Sprašuješ če se da pozdraviti. Seveda se da, vendar pa je potebna velika vztrajnost in delo na sebi.
Mlad si še, imaš še celo življenje pred sabo, zato bi bilo dobro, da čimprej poiščeš psihoterapevta in ne čakaš predolgo.
Poišči si pomoč in vedi, da upanje vedno umre zadnje. Vedno moramo upati in nikoli ne smemo obupati.

Vse dobro ti želim in srečno.

Ne ne obiskujem psihoterapevta in do sedaj niti nisem pomislil nanj. Bom pa se zdaj potrudil in si ga čimprej našel hvala ti za odgovor! :)

Samurai, dobrodošel. Zelo mi je všeč tvoj nick, vzemi ga za svoje drugo ime. Mislim, da ti pristaja.

Če prav razumem, ti zdravilo ne pomaga kaj dosti. Verjetno je napočil čas za drugačen pristop k problemom. Kaj pravi psihiater na tvoje težave? Najbrž se kaj pogovarjata o tem. Kakšno mnenje že mora imeti o tvojem stanju.

Ime diagnoze same ni toliko pomembno, ti nisi diagnoza in motnja, ti si Samuraj. Tvoji problemi so le delček v tvojem življenju, ti si tudi sin, sošolec, prijatelj, dijak....

Vem pa in razumem, da se ti zdijo največji in brezizhodni. To je le del tvoje poti, iz katere boš izšel močnejši. Upanje umre vedno zadnje. Ja, vložek je velik, ampak se splača.

Postavi si vprašanja o sebi in svojem počutju in si nanje odgovori iskreno. Česa te je strah? Zakaj se bojiš ljudi? Kaj ti bodo naredili, rekli?

Do ustrezne terapije lahko prideš preko osebnega zdravnika ali psihiatra. Obstajajo tudi telefoni za mlade v stiski, ne nekaterih odgovarjajo strokovnjaki, na nekaterih mladi sami delijo svoje izkušnje.

Ko sem se soočala s svojo anksioznostjo, sem naletela na velik odpor sebe do sebe. Nisem mogla/hotela sprejeti ranljive strani svoje osebnosti. Zdaj vem, da je ranljivost moja največja zaveznica, ker me opozori, da je nekaj narobe. Opozori me, da se moram ustaviti in razmisliti, si dovoliti biti ranljiva. Tu je bilo potrebno veliko iskrenosti do sebe. Iskrenosti in odgovornosti do sebe. Nisem taka kot pričakujejo od mene, sem kakršna sem. Pričakovanja drugih me ne obremenjujejo več (toliko).  

Okolica nas bombandira z vsem mogočim o moči, uspehu, samozavesti... Supermanov ni, Samuraji pa so (bili) resnični.

Nisi napisal, kako je doma, ali imaš podporo in razumevanje staršev.

Psihiater mi je nazadnje ko sva imela srečanje pred 2 tednoma rekel da nimam neke resne motnje in da misli da bom to odpravil kaj več se ne spomnim da bi mi kdaj povedal. Večinoma me sprašuje po počutjo in mi daje zrcalo kakšni bi naj bil v resnici. Zdravilo se mi vsaj zdi da je pokazalo nek majhen majhen učinek. Najprej sem se zdravil z antidepresivi, ki res sploh niso imeli nobenega efekta. Zdaj se pa dober mesec z rispoluxom.
Doma imam podporo in sem prišel do točke ko sem se z veliko muko zaupal materi.
Hvala ti za odgovor mi je v veliko pomoč. Vidim da le obstajajo dobri ljudje!


Mogoče kdo ve za kakega dobrega psihoterapevta v bližini Ptuja?

Še sem se spomnil par stvari ki bi jih mogoče moral že prej dodati. Nikakor se nemorem skoncentrirati vedno sem z mislimi nekje drugje in strah me je kontakta z očmi z ljudmi...

Imel sem precej podobne probleme (ampak se v diagnozo ne bom spuščal, ker nisem usposobljen  :)), samo ne samo v srednji, ampak že v osnovni. Bil sem preveč občutljiv in najbrž običajne fajte in poniževanje v šoli jemal preveč usodno. Nazadnje že nisem več upal ven, če sem tam slišal druge otroke. Recimo - v gmajno sem šel na sprehod, slišal tam vrstnike, kako se igrajo, se ustrašil, pa preveč bi se bal kaj si bodo mislili o meni, kako bodo reagirali ko me bodo uzrli,... se obrnil in šel raje nazaj v sobo brat. V srednji šoli pa sem bil trmast in rinil ven med ljudi za vsako ceno, tudi če sem se slabo počutil. Ne da bi me kaj dosti opazili, ampak znotraj določene subkulture, ki je bila do mene vedno prijazna, sem si z leti ustvaril dovolj prijateljev in znancev, še bolj pa mi je pomagal internet in to da sem po zdravilih razvezal jezik in postal bolj sproščen. Danes imam kolegov, da jih obletat ne morem, dekle,... Pet let nazaj znanstvena fantastika zame.

Moja izkušnja je, da sposoben dohtar take stvari lahko v roku kakega leta najkasneje povsem odpravi. Osebno nisem rabil nobene psihoterapije (kar se tega področja tiče sem skeptik ampak okej,... osebno mnenje), edino dobrega zdravnika in menjavo zdravil. Je treba biti povsem iskren, povedati zdravniku vse kar čutiš in če vidiš da te ne posluša (za to da ga oceniš pa rabiš nekaj obiskov) odj...ti kretena. Eni zdravniki lahko pomagajo enim, drugi drugim. Moraš pa najti takega, ki ve zakaj se pri tebi gre in ti bo znal pomagati, brez da bi te zadel do amena s čim tretjim.

Subjektivna izkušnja  :). Veščin se pa le drži, problemov sicer ne bodo rešile, so pa kul opora. Je pa res naporno živeti, dokler se zadeve ne omilijo. Hang on.

Nekaj podobnega čutim sam. Samo da so se problemi začeli v srednji šoli. Fora pa še je v tem da sem bil v osnovni šoli še v zadnjem razredu vedno take divje narave in vedno v družbi, glaven govorec, sošolci so si želeli biti kot jaz...sedaj pa čist kontra vsemu kar sem bil pa nevem kaj bi se naj takega zgodilo...mogoče da ko sem prišel v prvi letnik in so izvajali na šoli krst "fazanov" pa sem se najbolj upiral in so se nakunci vsi spravili na mene in me zelo ponižali...zaradi tega sem se prepisal iz ene srednje šole v drugo...tega še nisem nikdar omenil psihijatru

Kar se pa tiče borilnih veščin pa sem zaljubljen v kickboxing in sem dosegel tudi dobre rezultate, ampak ne take če nebi mel te blokade ker zaradi tega na treningih večinoma ne blestim in doma moram zato toliko več delat...ker me tudi na treningu lovi ta strah

ti si zdaj te probleme popolnoma odpravil?

Samo utrujenost me še malo baše. Fizično mislim da sem malo slabši od "normalcev", psihično pa kakih posebnih odstopanj mislim da ni. Brez zdravil pa bi bil že mrtev, ker sem bil tik pred samomorom, obupal nad zdravniki in življenjem, potem pa končno srečal pravega.

Ja pri meni je šola tudi bol tak tak že zarad same koncentracije. Komaj se vlečem z dvojkami in letos bom spet na popravnem iz matematike(celoletno) :o
Jaz pa sem bil nekako magnet za ljudi vsem sem bil zanimiv in vsi so me radi poslušali imel sem neko karizmo in tako sem tudi pritegnil k sebi slabo družbo...same kriminalce. Tega se zdaj zelo sramujem in je moja najnižja točka v mojem dosedanjem živlenju tak da me ne obsojat zarad tega. Ker sem še pač bil najbolj v puberteti mi je blo to nekaj zanimivega in sem se hitro vcepil k njim. Začel sem kaditi travo in naredim sem marsikaj slabega kar zdaj obžalujem in ne vem kako naj popravim. No ker pa vseeno nisem bil kot oni in kakih stvari nisem hotel narediti so me začeli čez čas zmerjati z ženski spolni organ in podobno...pač nisem bil kriminalec tka kot oni samo wild child kot sam rad rečem...takrat se mi zdi da so se začeli že kazati ti simptomi. Pozneje pa je še šlo samo navzdol....zdaj pa kot sem že omenil sploh nimam nobenih prijateljev in kakšnih posebnih stikov z ljudmi zelo težko sploh začnem kako debato s kom. Aja pa da nebi mislili da sem kak pokvarjenec in baraba ker sem vedno bil in tudi sem dober človek ki je pripravljen pomagati nekomu v stiski

Me veseli za tebe.
Jaz še očitno nisem našel tapravega. Tudi sam mam probleme z utrujenostjo pa večnimi glavoboli včasih sem mislil da imam celo tumor

Ok hvala za nasvet...ja žal nimam na treningu nobenih frendov ker sem zdaj tak bol vase zaprt tip kot sem že omenil sploh težko začnem kako debato :) v šoli pa sem v razredu s samimi puncami samo 3 fantje smo. Saj bi rad imal kake prijatelje ampak trenunto težko. Tudi če se že s kom kolko tolko povežem nisem to jaz tak kot sem v resnici in so vsa čustva bol zaigrana in tudi vse ostalo. Zato pa tudi tak obup v meni...Do sedaj sem bil bolj ali manj postavljen na svoje noge in svoje misli sem prav srečen da sem odkril ta forum :) nič zdaj pa grem spat...se slišimo spet ju3...lahko noč

Punco imam še izpred časa ko se je to sploh začelo. Ja na internetu sem ful bol zgovoren..samo tudi ne vsepovsod! Sicer pa so s punco tud težave zaradi mojega obnašanja ker sem vedno tak nepriseben z mislimi drugod pa ni mi do ničesar.

Nevem kaj naj...zdaj se odpravljam v šolo in me že spet loteva strah. Upam da bo 1x vsega tega konec

Samurai,

res imaš fajn nick. Upam, da ti je strah kaj popustil.
Ali si kaj razmišljal kaj bi te lahko privedlo do tako povečanega strahu? Neka sprememba je verjetno bila, če ne drugega vsaj prehod iz osnovne v srednjo šolo. Če je vzrok v tem, bo verjetno sčasoma bolje, saj se boš navadil nove šole, si pridobil prijatelje ali vsaj krog znancev in stvari se bodo stabilizirale. Lepo se mi zdi, da si se zaupal mami. Kakšen pa je tvoj odnos z očetom? Imaš kaj bratov ali sestr? Kaj te najbolj mori, česa ne maraš?
Povedal si, da ti je grozna že sama misel na šolo. Veš, da pri tej starosti in v današnji krizi ne bi mogel dobiti službe, zato kar hodi v šolo. Morda bi se kazalo malo truditi z učenjem, saj tudi višje ocene prinašajo samozavest. Skratka, nekje je zagotovo podlaga za tvoj strah, vendar moraš pogledati celotno svojo zgodovino in začeti graditi svojo novo samozavest.

Vse lepo, marika

pa bi bilo mogoče pametno, da poveš

Razmišljal razmišljal že nešteto krat..pa nikdar prišel do rešitve
Šolo to obiskujem zdaj že 2 leto in ni nič boljše,ker se pač nekako bojim stika z ljudmi...Imam brata ja eno leto mlajšega samo nimava stikov že od otroštva.
Z očetom se razumem samo njemu težko kaj povem...
Bom poskusil hvala za komentar!

Bom mu naslednjič omenil....mislim samo nisem prepričan(ker sem že prej občutil blage siptome) da se je takrat prvič pojavil tak močen strah...nevem nekaj gotovo mora biti vzrok

Samurai,

kako pa si danes kaj preživel svoj dan?
Si bolje ali si slabše?
Kako boš ukrepal?

Tudi jaz sem šla skozi nepopisne strahove, ki so danes na srečo le še spomin. Morala sem jemati AD-je, se veliko sproščati, se ukvarjati s stvarmi, ki so mi pri srcu, ...skratka morala sem se naučiti kako imeti rada sama sebe. Ne vem, kako in zakaj, vendar sebe nisem marala, neprestano sem se videla v slabi luči in predvsem to sem morala spremeniti, da so popustili strahovi.

marika

Kako pa to?

Včerajšni dan sem preživel tak kot vsakega...šel v šolo..probal potrpeti dokonca...šel domov in to je to.
Kako bom ukrepal? Hm...ja nadaljeval bom z zdravili in poiskal si bom psihoterapevta, ker me res zanima kaj je vzrok vsega tega in potem se hočem tudi soočiti s tem.

Kako dolgo pa si ti že brez strahovov? Zdaj živiš čist normalno? Lepo da si se rešila tega začaranega kroga...aja pa jaz se tudi nimam rad

Brat je že od nekdaj bil tak zaprt tip in se ni hotel z nikomer pogovarjati. Zdaj ko je v puberteti pa si je itak našel svojo družbo.

zanimivo... kakšna sta pa starša? kakšen odnos imate v družini nasplošno?

Pa nevem po mojem nič nenavadnega. Dobro se razumem z obema staršema in zdaj ko mam te težave dosti časa preživim z njima pa sta mi v uporo in me probata razumeti.

Še se spomnim da sem bil kot otrok(do 5 razreda recimo) zelo navezan na mamo. Me je bilo vedno strah za njo, da se ji bo kaj zgodilo :laughing:

dvomim, da je to kar tako ratalo... nekaj je že v ozadju, da se ni pogovarjal z nikomer

Heh nič takega...od majhnega je bil vedno bolj bolan in ima težave z očmi pa je dal že skoz še pa še operacij..drugače pa ni bilo nikdar nič
Potem so ga tak imeli bolj kot če bi bil v vati pa so ga razcartali..verjetno je zaradi bolezni tak

Moj primarni nasvet je še vedno da dobro podebatiraj s psihiatrom in poizkusi dobiti tudi drugo mnenje oz., ga zamenjati, v kolikor se mu ne bo ljubilo poizkusiti najti rešitve. Sori ker sem tečen  :).

Pa nekaj sem probal..verjetno ne razume najbolje a poskuša. Zdaj že skoraj 2 leti !

kdor ni sam tega dal skozi, težko razume - je pa veliko, da stoji ob strani, posluša.. to je pravzaprav ogromno  :)

Mhm najverjetneje res.
Danes ko sem se peljal domov iz šole sem razmišljal kako je ostalim lepo ko lahko gredo po cesti čist sproščeno pa uživajo zdaj fajn na soncu. Pogrešam te čase... :(

Jp...tak kot vsak dan za moški spolni organ  :) pa pri tebi?

pa nevem nisem tako depresiven od kar tipkam na tem forumu drugače pa še je ostalo vedno isto.
Kaj pa ti? ti pomaga kaj ta forum?

saj veš, da videz tudi vara?

vem. Pa vem tudi da niso vsi od njih bili trenutno srečni. Ampak vseeno jim ni noben napor iti po pločniku kot je meni..to ves čas hočem povedat

Lepo..vem da se treba nekako prebiti ta led...saj ne misli da ne poizkušam vsak dan samo mi nekakor ne grata...bit če bolje nekoč

Kaj pa kaj tebe muči? malo se izpovej da nebom samo jaz kot neka žrtev tu stal :laughing:

in kako si lahko tako zelo prepričan v to trditev? meni je bila muka hodit po cesti, pločnikih, v javnosti,.... pa se mi zdi, da ni tega vedel nihče.

Meni je blo tud muka po cesti pločniku... V smislu da me vsi gledajo in komentirajo... Ampak poglej iz svoje perspektive, sigurno kdaj opazuješ ljudi ki se sprehajajo in v glavi delaš različne komentarje glede kakšni so ti ljudje pa naj bo suh, debel, visok, nizek, črn, bel... ta iluzija pa hitro zbledi (pozabimo cez 5min), saj se ljudje veliko raje ukvarjamo s seboj kot s komer koli. Tukaj tiči ta problem in rešitev :)

Ja jaz še vedno točno nevem kaj me muči ko grem po cesti pločniko...kje koli že pač..nekako pa si predstavljam da ko prideš do odgovora si nekakor na koncu in potem tudi premagaš ta strah...je tako?

Tako tudi jaz mislim! A ti si že našla svoj razlog? :A)

Kolko razberem iz tvojih postov tebe to niti tako zelo ne moti pri normalnem živlenju al? Ker jaz recimo se težko za vikend spravim iz hiše pa da bi šel s kom kam. Pa vse se mi je v bistvi na glavo obrnilo pa tudi zdaj ko pišem ta post 100x premislim al ga naj objavim al ne..

Pa to me tako fizično zdela ko sem cel čas izpostavljen pač množici ljudi( v šoli naprimer)da cel dan potem več nemorem normalno funkcionirat nimam energije in volje do ničesar. Zdaj bi se moral iti včit pa se nikakor ne morem sem čist odsoten...

Pa ja vse to že vem..in tudi sam prakticiram ampak s tem stanjem v katerem sem trenutno pač nisem in nemorem bit zadovoljen hočem več me razumeš? ;D  Vsaka čast pa tebi, da ti to tako vse lepo gre :)

Učenja pa sem se že lotil :)

Si že skoraj ko moj psihiater hehe... mi tudi to razlaga. Pa ja zavedam se tega vsega in tudi si probam predstavljati ljudi kot posameznika a se vseeno vedno zatakne nevem strah je močnejši...tebe tudi mantra kontakt z očmi? Da ne moraš folka gledat v oči ko greš mimo?


Uf geo pišem test pa si malo berem :laughing:

Tudi jaz sem imel probleme z gledanjem tujih ljudi v oči(neznani ljudje, učitelji...).Še večji problem mi je bil pogovor s "lepimi" ženskami in gledanje v oči, kakor da bi bil jaz manj vreden, da bi jih pogledal v oči, sramežljiv... Eni so mi predlagal da naj gledam ljudi v čelo(malo višje od oči) in ni tistga neprijetnega občitka... To se mi zdi pri meni ni učinkovalo. Sedaj pa lahko normalno pogledam ljudi v oči pa naj bo to playboy zajčica, direktor, zidar... Ne vem pa kako sem to dejansko prebolel. To nekak mine, ali pa s svojo samopodobo popraviš.

Očitno je res to nekaj na samopodobi vidim da nas je dost takih ki mamo podobne težave...pa zdaj si čist "ozdravel" nimaš težav s pogovorom z drugimi ljudmi in občutkom manj vrednosti? Jaz tudi težko povem svoje mnenje in tudi ko vem da imam prav nekako ne povem tega ne morem  :o

jaja hehe kar 2 :sesmejem: in si se pobotala s tipom?

saj gefa sama po seb ni težka, samo treba se je dosti piflat :o pa tolko enih ne pomembnih stvari se učimo da glava peče

Ja jaz bi full rad povedal vedno svoje ker ne morem tistih domišljavih ljudi ko se majo za nekaj več... v razredu mam polno takih v starih časih bi jim že vsem pokazal hehe...

Pa ja mam neke probleme zdaj s punco škoda besed zgubljati glede tega.

Saj v srednji šoli je večina predmetov tak, da jih neboš nikdar rabil samo res pri kaki križanki totalna bedarija če mene vprašaš...

o mati mi sploh ne govori...hjao kako blesavo profesorco mamo pa kaj si nor :o noben ostal profesor je ne trpi nihče na šoli pravi zmaj je...reinkarnacija hitlerja 100 posto

matematiko  >:(

Pozna kdo kako dobro knjigo za samopomoč? Ker bi nekaj dobrega bral...itak nič ne delam pa bi mi prav prišlo da bi si na nek način kratkočasil dneve

http://www.youtube.com/watch?v=_vRje6KQWfo&feature=PlayList&p=A1DDD8E0337D01E5&playnext=1&playnext_from=PL&index=40 (http://www.youtube.com/watch?v=_vRje6KQWfo&feature=PlayList&p=A1DDD8E0337D01E5&playnext=1&playnext_from=PL&index=40)

Kako se počutim prazen in nikjer ne najdem prostora zase...sploh nič več ne čutim kot jeze in straha...dneva več ni da bi bil nasmejan..sovražim to stanje :jezko: silim se iz te hiše pa se vedno počutin tesno v svoji koži za popiz*** nemorem več tak naprej nekaj se more spremeniti :zglavovzid:

Evo me spet sm mau pršla pogledat sm xD

Nimam pojma u knigah za samopomoč, sam mam pa u kaki drugi če tud drgač rd berš :sesmejem:

Drgač pa vidm da si nekam slabe vole, sj mamo usi take dneve k bi najraj spizdl nekam ... Dans tud mene neki jebe, sm tečna k ps :sesmejem:

Evo spet jaz! Upam da dobim kak odgovor!

Moje težave se kupičijo zdaj že skoraj tretjo leto. Nevem če mi sploh kaj pomaga..če sploh lahko te svoje občutke čustva dam v katero skupino "bolezni"
Ničesar več ne čutim kot samo strah, tesnobo in jezo na samega sebe...ni nobene situacije ko bi bil sproščen ko nebi bla glava tako težka...vse predstavljalo tak napor. Pa tako rad bi da je mir...sprobal sem že vse( pozitivne misli, ne misliti o težavah,...) nič ne pomaga...zdravilo tudi nima nobenega posebnega efekta!
Nimam neke stabilne osebnosti sem ruševina od človeka. Ne vem s čim si vse to zaslužim...ne znam opisati svojih težav pa rabil bi nekoga ki bi mi lahko pomagal...prijatelja kar koli...sovražim svoje živlenje najraje bi se šel zapil in ubil...eh škoda.... :jok:

 :rozicodam: Samurai, eeeej  :nehvala: ustavi konje, prosim in najprej globoko vdihni nato pa skupaj razmisliva, kaj sedaj, kako naprej  :rozicodam:

Leto in pol hodiš k psihiatru, pa očitno ni kakega napredka... torej bi bilo mogoče umestno zamenjat strokovno osebo; tole sem našla, mogoče kaj pomaga:

http://www.cid.si/content/view/180/152/

Potem, starši. Praviš, da ste v dobrih odnosih. Zaupaj se jima. Povej, kaj občutiš, kaj se dogaja s tabo, ...  V taki situaciji je vsaka podpora dobrodošla in s skupnimi močmi boste lažje našli izhod iz te krize.

Kakor jaz vidim zadevo, so se pri tebi težave začele s kajenjem trave + globoko rano je pustil krst v 1. letniku.. praviš, da si doživel ponižanje.. kaj si pri tem občutil... kako se počutiš zaradi tega danes? ... - to je zame stvar, ki bi jo bilo dobro predelat in oddelat.

Dekle - kako sta z odnosom? še težave? Tudi to verjetno vpliva na tvoje počutje...

Kaj pa učenje samo? bliža se konec šolskega leta... kako kaže? Zaključevanje ocen je ponavadi stresno (vsaj zame je bilo) ...

Samurai, kar se mene tiče, si precej stabilna oseba (beri: jaz pri teh letih pojma nisem imela, kaj je to življenje - namreč sem imela precej težav, pa se jih nisem zavedala in jih tako rešujem šele sedaj - ti pa že veš, da želiš spremeniti določene stvari pri sebi - to je ogromno, veš  :rozicodam: da človek ve, da nekaj ni v redu in da želi to popravit, izboljšat ...

... in imaš precej pozitivnih lastnosti, ogromno potenciala je v tebi, sposobnosti... treniraš - in si zelo dober v tem...  :clap: bravo! samo tako naprej  :oki: 

Objem
Arwen

Ojla, a je kaj bolje? Oglasi se kaj

Hm...po dolgem dolgem času se javljam,...bolje če je nevem ker so trenutno počitnice in sem doma kot v enem balonu varovan in nimam stika z ljudmi..verjetno da ni.. v tem času so se mi začele vsiljevati misli in začel sem delati neke poteze recimo vedno stiskam prste skupaj na nogah al pa šobim ustnice in se mi ne sanja za kaj...trenutno se ne obremenjujem tolko s težavami oz se jim manj posvečam ker se tudi one meni manj...bo pa spet isto vse ko se začne šola vsaj mislim tako...trudim se pa trudim pa ne pridem ven iz teh začaranih krogov pa tolko kot se jaz trudim se verjetno noben na tem svetu ker je res kruto v teh letih v tem obtičati ne predstavljivo....ampak kaj češ živlenje gre naprej z menoj ali brez mene...vse te težave podobne kot se mi zdaj pojavljajo sem imel že kot otrok občutek imam da se duševno razvijam nazaj v otroka...mogoče pa je to ne rešen problem iz otroštva kdo bi znal....mogoče kdo od vas?

kaj pa psihoterapija? kaj napredka?

Sem se pozanimal pa so mi svetovali da to počnejo bol s starejšimi da sem še premlad pa da kasneje če še bom rabil pomoč...napredek je edino to da ne posvečam več tolko časa tem problemom in se ne sekiram zaradi njih tolko več problemi pa so še vedno ostali isti še zraven sem dobil par težavic...mogoče je zdravilo napačno zdaj nisem bil 2 mesca pri zdravniku ker sem zaradi dopusta moral predstaviti pregled ju3 pa mam spet obisk pri njem

  ??? ja, kje si se pa to zanimal? če prav vem, obstajajo tudi strokovnjaki za mladoletne, za mlajše,.... torej?

Sem se danes pogovoril z doktorjem o psihoterapiji, moram se še samo dogovoriti s starši glede stroškov potem pa bom jo začel obiskovati 1x tedensko

lepo! upam, da bojo starši pomagali, kar se stroškov tiče  :oki:

jp jaz tudi in upam da že 1x premagam te ovire

držim pesti zate  :oki:; pa poročaj, kako in kaj, prav?  :rozicodam:

bom obljubim! :)

evo danes mam prvič psihoterpaijo....kak je blo vam javim zvečer lp

Samurai!  :rozicodam:

Kako je bilo kaj na psihoterapiji? En lep pozdravček in poročaj nam kaj.  :rozicodam:


Janja

Imela sva kao uvod v terapijo...minilo je dosti prej kot pa pregledi 1x na mesec.. ostalo pa je blo nekak isto kot ponavadi...pogovori o različnih stvareh....doktor še mi je rekel da je pač namen da večinoma jaz govorim on pa posluša...itd...ni blo tak slabo :)

Samurai!  :rozicodam:

Me veseli zate in držim pesti še za naprej. Drži se, in če boš želel, še kaj napiši.  :rozicodam:

super  :oki:

seveda...po naslednjem obisku se spet javim  :)....moram pa še dodat...da sem v času počitnic...se zelo spremenil....in mam dosti lepšo sliko o živlenju....dost mi je lažje...in bolše se res počutim...slika se je spremenila za 100%....še vedno me par stvari muči,ki pa jih poskušam rešiti :)....mislim da mi bo uspelo :)

to je pa lepo slišat  :clap:, super, bravo  :oki: me veseli zate  :rozicodam:

evo spet malo padec:)....od kar sem prenehal s tabletami....sem postal spet bolj agresiven....začel sem spet hoditi ven...mislil sem da bo vse ql...sam ni te možnosti...vedno se najde nek idijot in išče probleme jaz pa se tudi nemorem zadržati:S....ni mi pa več za zdravila...ker če mi to agresivnost zavira(ki jo rabim po eni strani...saj ljudje sploh več ničesar ne cenijo in ne spoštujejo samo to če koga "razbiješ"...in iščejo konflikte...pa se samo s tem lahko zabranim...da sem po tem kao "primeren" za druženje kao ql :) )....in bojim se da bom spet zgubil vse prijatelje kot se mi je to nekoč zgodilo zaradi svojih agresvnih izpadov...nevem če sem to že kje omenil a jaz sem začel psihijatra obiskovati zaradi velikih problemov z agresivnostjo...mogoče nisem ker se tega sramujem...doktor mi je rekel...da je pač to moja narava in moj temparament..in da bo to vedno prisotno vendar se ga morem naučiti nekakor obladovati...nevem kaj naj naredim, kaj mi vi svetujete?

ker?  :unsure:

zaradi stranskih učinkov...ki jih zdaj več ni....pa mislim da mi tudi bolj pomaga ta pogovor kot tablete...naj grem nazaj na zdravila?

Samurai! :rozicodam:

Kaj pa pravi na vse to tvoj psihoterapevt?
Drugače pa sem mnenja, da surove agresivnosti ne potrebujemo, potrebujemo visoko samopodobo in samospoštovanje, tudi odločnost, agresivnosti pa ne. Vse namreč lahko dosežemo z odločnim in samozavestnim nastopom. Če tega nimaš, se moraš tega naučiti. Nisi namreč edini, tudi jaz se tega učim.
Odpri to temo naslednjič, ko boš spet pri psihoterapevtu. Zelo je namreč pomembno, da te postopoma nauči, kako brzdati agresijo in kako na zdrav način sprostiti jezo. Saj jeza sama po sebi ni negativno čustvo, če jo znamo na pravilen način sprostiti. Dobro pa bi bilo tudi poiskati vzroke jeze.

Držim pesti zate! :rozicodam:

saj veš, da po določenem času večina teh izzveni? navadno so prisotni dober mesec, seveda odvisno od posameznika do posameznika; ta čas je pač treba nekako preživet...

aha...saj z doktorjem sva se zmenila da zdaj poskusno 1 mesec(mislim da je zdaj že več) brez zdravil potem pa ko bom se odločil greva spet nazaj, mislim pa da sem iz tiste svoje najhujše krize res prilezel ven vedno sem bliže tistemu staremu jazu, samo tisto ni bil tapravi zaradi številnih kompleksov ki jih morem razrešiti s pomočjo psihoterapevta in zdravil :)

Držim pesti zate in predlagam, da si iskren v pogovorih in potem se tako spotoma pokaže, kako in kaj...

Objem  :rozicodam:

Samurai! :rozicodam:

Se kar strinjam s tistim, kar ti je napisala Arwen. Držim pesti zate! :rozicodam:

Ok hvala vama....se javim spet po terapiji da povem kako in kaj...danes je spet malo lepši dan :)

javi se pa le :rozicodam: , pa lahko tudi že kaj prej, da vidimo, kako je s tabo  :)

jst bi pa sam uprašu če lahko tut sam delaš na seb da mi npr. ne bi blo treba hodt k psihiatru, jemat tablet...?
imam podobne težave kok tisti ki je odprl to temo.
hvala za odgovor.

Hojla!

Če zmoreš in si dovolj močan, potem kar.

Če pa ne, pa rabiš pomoč  :oki:

Lp-sofie

alen444 Js sm poslala psihiatre pa bolnce pa tablete use u Kur*c pa sm rekla da zj bom začela sama na seb delat,tut knjigo sem rezervirala kako premagat depresijo,tesnobo in panične napade sam brez tablet in zdravnikov.Mene so naredili bolj 'noro' kot dejansko sem.Za 1 mesec so me poslali v dom za anoreksične in seveda nism šla ker sm daleč od anoreksične.Js ti predlagam, da poskusš sam delat na sebi brez zdravil pa psihiatrov pa boš čez čs vidu ali ti odgovarja ali ne.Js mam še zmeri dneve ko sm dobesedno v breznu oz. v podnu.Prvo sem par dni OK recmo kake 3 dni pol pa padm spet na dno, ampak se trudim in mislim da sm dost bol napredovala kot prei ko so mi '''''pomagali'''' zdravniki.



Drži se  :rozicodam:

jst isto!

samo, potem sem se po orng razmišljanju kako naprej, odločila za ad, spet, že tretjič :o (sm kr mal mazohista)... in to zato, ker mi ni uspevalo delati na sebi ob službi, ki me največkrat potunka v dno.... ja, mogoče bi morala spremeniti odnos do tistih našihtu (kar mi je pa pomagalo v 20%, ostalo pa je blo isto oz. me je potem začel dajat PTS, kar pa pomeni, da ne prenesem folka za hrbtom in da moram zato spremenit mizo, pa zaradi prostorske omejenosti ne morem), in ko sem hitreje nazadovala kot napredovala - sem vedla da se morm rešit, in to hitro!

to pa je z ad.

kar pa sj več kako je za ad... preden sm prešaltala na njih, je moral bit vzrok stresov in obupa, pa samomorv 100%... ko pa začneš z ad, pa je vse to še 200%.... ampak, če pomaga proti depri+anski+PTS, potem moram poskusiti to pot!

Upam, da vama rata!!!! V obeh primerih, brez ad ali z, je jeba... samo brez ad je težje se boriti ali pa iskati notranjo moč, da ne uporabljam besede boriti, samo... men je škoda energije za bedast job, ko pa lahko zadeve rešujem na bolj izi način. Ker drgač, me bo nekdo definitivno pokopal: job, ad, ali pa duševna saga  :unsure:

lp sfoie

Sofia, si spet na ad? No, upam, da tokrat zdržiš uvajanje in da ti pomagajo.

Sofi...zahtevam od tebe, da sedaj vztrajaš pri jemanju AD-ja vsaj mesec in pol. V tem času se bo že izboljšalo toliko, da ne boš vrgla puške v kuruzo.  >:( Huda bom, in te pridem nabiti po tazadnji.  Že zaradi tega, da ti preprečim, da bi delala isto kot jaz včasih. >:( :brusimsekiro:

hehehe alex ... me že vse to tok tepe...

kinto... ja - kaj pa čem

A obstajajo kaki čaji al pa kej za pomiritev, da ti ni treba nujno AD-ja vzet.Ker js ko mam res tist dan grozn morm AD  vzet in se seveda počasi ga odvajat prei sem usak dan po eno tableto zdej pa polovico 3x na teden.Ampak bi blo bolše kaki čaj kot pa tableto če bi seveda obstajal.


Sofi mene tolk stvari lohka na dno vrže pa še razni pritiski s strani familije pa skos razmišljam kako se mi bo izšlo iz šolo pa tko :S pa še tu v mojem mestu je tolko slabih ljudi še tisti iz osnovne šole k so me matretirali da mi je učasih grozn it ven pa sam da pomislm da med vsemi temi živim šže pride prijateljica depra  :-\ :D :seznojim: :jok:

Limonca...verjetno misliš POMIRJEVALO, ker AD moraš OBVEZNO jemat vsak dan...  :032:

Poskusi s čajem od melise, pa kakšno žličko medu noter...pomaga...umiri... :oki:

ja te razumem. kamorkol se obrneš, vidiš minuse, ko pa si doma, sam, pa spet ni ok. skratka cela je*ba.

in ko ne zmoreš več sam iskati svoje notranje moči, poz. energije in veselja v sebi... se odločiš, tako kot jaz, ko me 2/3 lajfa na dan sesuvajo slabi vplivi okolice, za edino pot ki še ostaja, z ad. ker smrti zaenkrat še nočem izbrati!

drži se limonca!!!  :rozicodam:


SOfie

Toja hvala bom poskusla meliso z medom upam da bo pomagalo.
Sofi vem kako ti je,ker ko berem tvoje probleme je tko kot da bi sebe poslušala.


Vse nailepš vam želim, skupaj nam bo uspelo  :wav:

jst mam doma eno fino knjigo o čajih.... in je celo poglavje posvečeno duševnim težavam in zraven so mešanice čajev, ki pomagajo....

Ful supr,če karkoli najdeš takšnega ti samo napiši.Js pa sem si v knjižnici rezervirala knjigo Kako premagati depresijo,tesnobo in panične napade brez kakršnih koli zdravil,ker sem se odločila da probam si sama pomagat ker zdravniki so me 4 leta matretirali pa nič pomagali >:(

Limonca, SJ SE DA BREZ AD IN DRUGIH ZDRAVIL PREMAGATI DEPRO IN TESNOBO+PANIKO!!!

Samo veš kaj je največji problem?

ČAS!!!

Da sam premagaš, je sicer zmaga slajša, a lahko mine 5 let, 8, 10!
Če si pomagaš z zdravili (pa ne govorim za bipolarno ali shizofrenijo, da bi lahko brez zdravil, ker tega ne upam trditi - je preveč kompleksna zadeva, zato verjamem v farmacijo), in zmagaš, je prav tako izjemen filing, vendar časovno si lahko ok že po pol leta, 1 letu ali 1,5 leta (če takoj najdeš pravo kombinacijo, brez preizkušanj seveda).

Meni je na koncu tako volje zmanjkalo, ker sem v službi nonstop pod pritiskom, da potem doma ni bilo nič od mene in kakega filanja poz. energije, branje literature ali pitja čajev (sem tudi 1 mesec pila šentjanževko), da bi po mojem še kak teden bla brez in bi se takoj fentala brez jamranj. Kajti, prejšnji teden me je prvič po 20 letih in vseh teh stresih in downih od 10/2010 dalje, ko sem pristala na forumu in psihopodročju, začela sesuvati še PTS - in ni rečeno, da grem od srede na bolniško, ker me zdeluje, zmanjkuje in zdepresuje, pa ne vem kaj še na "z" in "uje" !

Hočem ti povedati to, da samo pazi kdaj bo meja, ko ne boš več zmogla, kajti meja, ko začenš enkrat z ad in potem ne, se tako hitro sesuje iz dobrega ali znosnega počutja na total down, hitreje kot cunami. V normalnih primerih začutiš, ko te zmankuje in si utrujen, psihično ter kdaj obstaneš.

Samo to, draga limonca!!!

POzdravček Sofie  :rozicodam:

Aja, glede zdravil in opozorila v mejah počutja iz OK na down, sem govorila v vezi z depro!!

Ankso jst osebno premagujem po načelu neke duhovne literature (zato pravim, da se da brez ad, in z delom na sebi)

tesnobo pa z zavedanjem, kaj to je, in da bo minila + dihalne vaje + vaje za sproščanje mišic + miselno vodenje v lepe spomine!

Lp Sofie  :rozicodam:

sofie  pozdravček.
Zanima me katero duhovno literaturo imaš to za ankso in paniko? Daj napiše kaj več,gremo v knjižnico iskat.
 Hvala ti   :rozicodam:

Ja jst se že 5 let borim z depro in paničnimi s pomočjo psihiatrov in AD-ji pa mi ne pomaga, zdaj ko pa sama probavam pa se mi zdi da mi skor bolje ratuje kot prej.Mene so psihiatri ful noro naredl ker so mi začeli da imam anoreksijo pa nevem kaj in mi niti niso pomagal.

Shupaj bomo uspeli :wav:

Drugače pa če koga zanima jaz sem šla v knjižnico naročit knjigo oz. rezervirat ker hitro gre ''Kako pozdraviti depresijo,tesnobo in panipne napade brez zdravil'' Ful je  upisano kako si sam pomagaš pa to in mislim sploh za nas, ki si hočemo sami pomagat da nam kar prav pride,


Objemček za vse vas  :rozicodam:

za ankso mi je najbolj pomagala knjiga Louise L. Hay - Moč je v tebi

za paniko / tesnobo pa delavnica, ki je bila v okviru psih.ordinacije Dirona, pa tud sama ko sem prebirala razne članke o paniki ali tesnobi in sem dojela, da ima sistem pridem-odidem  :-[

Sofie  hvala ti,si bom šla piskat knjigo,če eveda pridem do knjižnice  :kiselnasmeh:,kot en pijanček. Sej se na zunaj nič ne vidi ,sam jaz imam tak občutek beden.

Hvala ti rožica!!!! :)