FORUM Nebojse.si

Nisem točno vedela, kam vriniti to temo, upam da bo tu našla svoje mesto  :happy:
Čisto sem že obupana, ne vem kaj storiti. Zaupala vam bom celo zgodbo v upanju, da mi bo kdo lahko povedal, čemu je to podobno, saj sama ne vem, kako naprej.
Torej, sva mlad parček, skupaj že pol leta. Jaz imam 16 let, on pa bo letos 19.
V teh šestih mesecih sva šla skupaj že čez marsikaj, skozi najlepše možne trenutke in seveda tudi čez največji pekel. Ne vem, ali verjamete, a midva se ljubiva. Mnogi rečejo, da je pri teh letih nemogoče ljubiti, si lahko samo zaljubljen, ali pa ti je nekdo všeč, a to kar je med nama je mnogo več kot samo zaljubljenost in to čutiva oba.
No, kot vsi parčki, se tudi midva včasih malo spričkava. Navadno se gre okoli tega kdo kdaj kam zamuja, zakaj me ne pride iskat, če ima pa avto ali pa, kako se kdo obnaša do hišnega ljubljenčka. A zadnje štiri mesece nama takšni prepirčki ne pridejo več do živega, saj se zavedava, da obstaja velika verjetnost, da naju ogroža en veeeelik problem! No, vsaj jaz.
Vse se je začelo nekako na začetku zveze, ko sem ga malo dražila glede svojih bivših fantov. Vprašala sem ga, če drži trditev, ki je zapisana v Cosmopolitanu, da punce ne smemo preveč govoriti o preteklih 'zvezah', saj se potem novopečeni fantje počutijo manj vredne. Zraven je seveda spadal smeh, a po tem pogovoru je moj Jaka postal tako zelo zadržan, zaprt vase, dooolgo mi ni hotel povedati kaj mu dogaja in sploh ni kazal svojih čustev. Njegovi starši so me opozorili, da vanj ne smem preveč drezati, saj ima on že od nekdaj okoli sebe zgrajen zid, v katerega zelo težko spusti ljudi, do tistih, ki pa noter so, pa čuti prav posebne filinge. Zato sem čakala, dokler nisem začutila, da sem mu blizu, da me je čez svoj zid spustil sam od sebe.
Sama obožujem nova poznanstva in znajdem se v vsaki okoliščini. Nikoli ne zbežim stran od dolžnosti in nikoli se ne ustrašim. Rada pa tudi hodim ven, še posebej odkar sem v srednji šoli in imam žurerske sošolke, ki me s seboj vlečejo po vseh partijih po Ljubljani  :)
Upam si trditi, da sem odprta do vseh ljudi, ne glede na to, kako dolgo jih poznam. Zelo težko me kdo spravi v slabo voljo, na mojem obrazu je večino časa prisoten nasmeh. Poskušam uživati v vsem in v stvareh znam vedno najti pozitivne lastnosti ter jih tudi izkoristiti. V življenju še nisem nikomur nič zamerila, pa vem, da bi lahko marsikdaj in takšni ljudje, kot sem jaz, me tudi obkrožajo.
Ravno zato nisem bila vajena zaprtih ljudi, kot je bil Jaka. Kadarkoli mi je bilo karkoli nelogičnega, sem se samo spomnila na ta stavek in takoj popustila, češ, nekateri pač tako razmišljajo. A to me ni pripeljalo na pravo pot. Kaj kmalu je moj najdražji začel z menoj manipulirati. Opazil je, da me lahko obrne kakorkoli hoče, prišlo je že tako daleč, da sem pri določenih zadevah začela razmišljati po njegovo. Že od samega začetka sem videla, da manipulira z vsem kar leze in kar gre, a da sem mu vedno znova nasedla tudi jaz, sploh nisem opazila. Čisto vsi so ga poslušali, vsi so mu sledili, vsi so ga upoštevali, nihče si ga ni upal na kakršenkoli način zatreti ali zanikati kar je trdil. Znal je pogledati v oči in se zlagati, a jaz sem bila prepričana, da meni ne bo lagal nikoli.
Mislim, da on spada pod neko prav posebno kategorijo ljudi. Ima visok ego, a zelo nizko samozavest. Sliši se nemogoče, a meni on deluje prav takšen. Težko mu kaj pride do živega, ali pa tega ne pokaže. Kadar ga pa kaj vznemiri, ga nič ne zanima zakaj in kako, samo loti se ga nekakšna posesivna agresivnost in to me počasi že malo straši. Zadnjič je v jezi rekel, da bo ubil enega mojega prijatelja, ki mi  je napisal, da me ima rad. V postelji zraven mene  ne sme spati nihče, samo moj pes. Tudi kdo od družinskih članov, čim so moškega spola, mi ne smejo priti blizu. Vedno več stvari me prosi, in te prošnje počasi prehajajo v zahteve. Najprej me je prosil, naj se ne mažem z ličili, ne nosim kril ali oblek in pa majčk z dekolteji. Če sem pod jopico nosila kratko majčko, mi jo je vedno zapenjal do vratu. Maskaro in barvico za oči mi je kasneje vzel, zaprl k sebi v predal in ni hotel vrniti. Bojim se, kako bo poleti, ko ne bom mogla nositi dolgih majic, saj lahko zahtevam svoje, a potem bo tako zelo užaljen, da se še dolgo ne bo mogel z mano pogovarjati v mejah normale. No, to je pa naslednja stvar, ki meni osebno predstavlja največji kamen spotike.
Namreč, Jaka sebe in mene ne more jemati enakovredno. Ne more si predstavljati, da bi lahko enkrat obvladovala moja beseda in bi on to lahko spoštoval brez da bi se ob tem slabo počutil. Vedno mi zameri, mi pošilja znake užaljenosti, jeze, mi vzbuja slabo vest in občutek krivde. Z obnašanjem me prisili, da se opravičim in začnem verjeti, da sem storila narobe, ker ga nisem poslušala in upoštevala. To se dogaja non stop in vedno znova mu podležem. Ko mu kaj resno govorim, in če tega noče poslušati, me kar presliši in načne novo temo. Opraviči se samo takrat, ko vidi, da je v celoti on kriv in krivde ne more zvaliti name ali kadar nima pametnega izgovora zakaj je to storil. In res samo takrat.
To vse me zelo moti, ne morem ga gledati žalostnega in se spraševati, kaj za vraga sem spet naredila narobe. Dober mesec nazaj sem mu rekla, da se obljube ne bom mogla več dolgo držati, in mi je postavil ultimat, rekel je 'jaz ali oni?'  Seveda sem mu zopet obljubila, da se bom potrdila upoštevati njegovo željo, a potem me je par dni za tem pustil. Rekel je, da ga je vse skupaj tako pretreslo, da je njegovo sovraštvo do fantov, s katerimi sem kadarkoli karkoli imela, tako zelo narastlo, da ljubezni do mene ni več čutil. Jaz sem za njim prejokala vsako minuto vsakega dneva, doživela sem panični napad, nisem vedela, kako bom lahko svoje življenje nadaljevala sama. A v teh treh tednih, ko sva bila narazen, sem si priznala vse to, kar sem danes sem zapisala, vse to, kar sem si prej zanikala. Ko je ugotovil, da njegovo srce še vedno pripada meni, me je v solzah prosil, naj bom spet njegova. In zdaj je drugače. Najin odnos je veliko boljši kakor prej, povedala sem mu katere stvari mora spremeniti. Veliko dela na tem, veliko bolj me upošteva, mi prisluhne in me smatra kot sebi enakega človeka. Vse je res veliko boljše, a njegovo posesivno delovanje nad mano ostaja. Preveč ga bolijo dejstva, da nisem od nekdaj samo njegova. Zanima me, ali je to normalno? Ali z njegovo psiho res ni vse v redu? Zdaj naju ovira samo še to, drugih problemov nimava, sploh res nobenih. Meni se zdi nekaj čisto normalnega, da je on že imel punce pred mano, z eno je zgubil nedolžnost. Seveda mi postane nelagodno, ko si njiju predstavljam skupaj, a vseeno se zavedam, da zdaj sva pomembna samo midva, nikoli nisem pomislila, da bi mu omejila svobodo zato, da bi se sama bolje počutila.
 Povedala sem mu vsa svoja mnenja, prosila sem ga, če lahko svoji psihologinji omenim njegov problem. Privolil je, a z zdravljenjem se ne bo nikoli strinjal. Sam še vedno meni, da on ni ljubosumen, da mi zaupa, da kar me prosi samo nakazuje kako zelo me ljubi in me noče deliti z nikomer drugim. Na to, da ima kakšno bolezen pa niti pomisliti ne upa. Pravi, da bi zame naredil vse, a naj ga ne silim na terapije, ker jih ne potrebuje. Da se njegovo razmišljanje ne more spremeniti z nobenimi zdravili in če ga bom silila, bo vse samo še slabše, saj se bo zopet zaprl vase. Pravi, naj ga sprejmem takšnega kot je in naj še naprej prisegam na najino ljubezen s tem da se držim tega, kar sem podpisala. Prosim, pomagajte, ljubim ga, a tako ne gre več naprej….


Naj dodam še, da je svoji bivši punci zablokiral msn račun in zlomil tri sim kartice, ker njegovih zahtev ni upoštevala. Velikokrat sem ga ujela na laži, a vseeno je on edini kateremu verjamem... Kaj naj storim????

živjo, Tiuu

si pripravljena sprejeti eno od možnosti - to ni ljubezen?

laže ti, ne zaupa, lasti si te...

sama si zelo pronicljiva in v besedilu si že nakazala odgovore na svoja vprašanja.

ne vem, če si pregledala cel forum, mnogo je napisanega o odvisnosti od odnosov, tudi o narcizmu je skupaj z nakaj linki povedano skoraj vse...

...omenila si psihologinjo - ti je ona kaj svetovala?
(tistega dela s podpisom pa nisem razumel...to je le prispodoba, ja?)

še se oglasi  :rozicodam:

Prave odgovore na vprašanja sem si priznala šele med najino pavzo,saj mi je dalo misliti.
Zdaj se zavedam, da ni vse prav, sprašujem pa ali je narobe kaj zelo resnega, kaj takšnega da ne smem spregledati? Ne vem, ali naj tvegam njegovo čustveno stanje in s tem tudi najin odnos, naj ga silim pozdraviti ali naj upoštevam njegove zahteve? Odkar jih, se imava super, ampak tako ne bo šlo več dolgo naprej. Jaz verjamem, da bi lahko bilo veliko bolje, a nažalost tukaj nisem jaz tista, ki mora verjeti..
Če on misli, da ga nič ne more pozdraviti, potem mu res nobena terapija ne bo pomagala.
Problem je, da imam jaz naslednje srečanje s svojo psihologinjo šele junija, takrat bo pa že vse zelo pozno. Midve se tudi bolj posvečava meni in moji trihotilomaniji in ne vem, ali naj ji sploh omenim to. Ali bo hotela v živo govoriti z njim?
In ne, v moji zgodbi ni nobene prispodobe. Resnično sem morala podpisati izjavo, da bivših ne bom več videla, se pogovarjala ali kakorkoli drugače komunicirala z njimi, da ne bom hodila na place, kjer sem jih spoznala ali kjer sem z njimi bila, da bom uničila vse slike in darila, ki sem jih od njih dobila, pozabila na njih in jih tako totalno izkoreninila iz najinih življenj, tako mu bom namreč dokazala svojo ljubezen. To ni glih zdravo kajneda? In to izjavo moj najdražji nosi zataknjeno za svojo mesečno vozovnico, vsak trenutek jo ima s seboj....
 :unsure:

Ravno preveč modro pa tole ni od tebe, kajne...  :A)

Seveda ne, a on ima vedno pripravljen kakšen izgovor.
Med tem časom, ko sva bila narazen, sem od njegovih prijateljev slišala, da je bil zadnji teden najine zveze on z drugo punco. Nisem mogla verjeti, a vseeno sem ga poskušala očrniti sama pred sabo, saj na svetu ni obstajala niti ena sama duša, ki bi z mano sočustvovala, vsi so mi govorili, naj bom še srečna, da sem se ga rešila.Ker je toliko ljudi to govorilo, sem si mislila, da nekaj že more biti na tem, zato sem mu v obraz zmetala vse najhujše besede, ki sem se jih tisti trenutek spomnila (od tega, da je on vase zagledan bolnik, do tega, da mi je žal da sem ga spoznala in da si ne zasluži živeti..). A čim me je pogledal v oči, in rekel, da se zaveda, da je čuden in da je od mene marsikaj zahteval, ampak da me prevaral ni nikoli. Seveda sem spet verjela njemu in to me je teplo, saj mi je šele po enem mesecu rinjenja vanj priznal, da je zgodba, ki sem jo slišala popolnoma resnična. Zagotovil mi je, da se je lagal v moje dobro, saj ve, da sem v slabem psihičnem stanju in bi si še kaj naredila, če bi vedela resnico....
Ne morem si pomagati, verjamem mu vse. Če se možgani ne strinjajo s srcem, ne bom sploh pomišljala kaj je prav in kaj ne, sledila bom svojemu srcu...  :o :ne:

Tiuu, sama si že dovolj ugotovila, da to kar počne tvoj fant s teboj, ni v redu. Ti si svoja osebnost, imaš glavo, da z njo misliš in ne da nekdo s teboj manipulira.
Razmišljam, ali je dečko tako zelo posesiven ali ima še kakšno motnjo. Vse to kar si naštela,  mi ni niti najmanj všeč. Še veliko lepih stvari te čaka v življenju in ne smeš si dovoliti, da nekdo s teboj takole ravna, pa če si še tako močno zaljubljena.
Vidim, da se ti le počasi odpirajo oči. Predvsem pa ne odpuščaj preveč lažem in ne spreminjaj se zaradi nekoga. Bodi ti, takšna kot si in če mu to ni všeč, nimata kaj iskati skupaj. Pazi, da ti ne bo škodoval.
Predvsem pa mislim, da on potrebuje psihiatrično pomoč...posesivnost, ljubosumje....zna biti nevarno :-\

... in vedno znova padla.

Tako kot je Trzinka napisala:

Razum je prav tako pomemben kot čustva... ko boš to uvidela in sprejela, se boš dobro počutila.

Življenje je igra, veš... bolj kot jo obvladamo bolj je zabavna (in obratno).

Po mojih izkušnjah nora čustva niso za nobeno rabo...  :)

Najlepša hvala vsem... :rozicodam:

Vem, da imate vsi po svoje prav in hvala res..

A mi lahko prosim še kdo obrazloži kakšna je razlika med psihiatrom in psihoterapevtom? Lahko oba predpisujeta zdravila, terapije pa izvaja samo terapevt? Kdo si za pogovor vzame več časa, ali za psihoterapevta prav tako potrebuješ napotnico?
Sem prepričana, da je o tem veliko govora še po drugih temah, a sama raje vprašam tu. Že v naprej najlepša hvala.

http://tisa.blog.siol.net/2007/11/24/psiholog-psihiater-psihoterapevt-kdo-je-kdo/

http://www.psihiater-leser.com/452/473.html?*session*id*key*=*session*id*val*

Ma tiuu, veš kaj; Sprašuješ se, če ima kakšno motnjo tip al ne. Jst bi reku, da bi bla motnja (seveda bi bli ful veseli da bi bla, ane ;) ) bolj ko ne opravičilo al pa če hočeš: olajševalna okoliščina za njegovo obnašanje. Včasih je treba pogledati šepavi in grbasti resnici v oči in si priznati, da je nekdo preprosto driska od človeka. (pa če prav ga imaš rada in si vajin odnos oblepila z vso "sudbina" romantiko na tem svetu). Ko se ti ga bo uspelo rešit, boš pa mela dobro "ne naredi tega še enkrat" izkušnjo za naprej. To je to. Vso srečo!  :)

Temu bi jaz rekel odvisnost od odnosov. Enosmerna ljubezen. Zgodbo sem na hitro preletel. Če prav vidim, potem tukaj nekdo pije in nekdo plača. Je tako? To pa ni ljubezen, kot je že nekdo prej omenil. V vsakem medčloveškem odnosu so seveda prisotni kompromisi, vsakega človeka je treba sprejeti z napakami itd. Ampak pogoj, da do vsega tega pride je, da oba pijeta in oba plačata. Da sta si enakovrednq. Iz tega pa mi to ni razvidno. Na eni strani oseba, ki psihično trpi, se razpisuje po forumu, si prizadeva, da bi bilo nekoč boljše, na drugi strani nekdo, ki dobi kar hoče in je tako, kot hoče. Opazil sem pa tudi nekaj drugega. Zaljubljenost mineva počasi in sigurno. Na začetno normalno,da je bilo vse rožnato, zdaj je pekel, vendar hormoni še vedno držijo skupaj, ko bo enkrat hormonov konec bo pa vsega konec.

Jaz ne bi rekel, da je razum tako pomemben kot čustva. Razum je še bolj pomemben in če nam razum deluje, potem so prisotna tudi lepa čustva, če pa je obratno pa na žalost ni tega. Vsakemu bom priporočil, pa če še tako čudno gleda: Zaljubljenosti se je treba izogibat. Ko bo folk s tem začel bo tudi manj ločitev.

Tiuu... Če je bila njegova bivša punca Viktorija R. potem pa...

Lep pozdrav vsem!
Sem nova na forumu,vendar moram na to temo odgovoriti!Stara sem 34 let z družino -moj sin je star 2 leti.
Je tvoj fant posesiven?!Po mojih izkušnjah je moj odgovor pozitiven.Sama živim s takšnim partnarjem in ti povem ,da to nobenemu ne privoščim!Skupaj sva 6 let in do neke meje je lahko to prikrival,ko se pa je rodil najin sin,je pokazal pravi obraz.Že če poštudiram nazaj,sem izgubila vse svoje prijateljice in prijatelje(prej sem bila zelo družabna),vse svoje konjičke,črtala vse bivše,se posvečala njemu in njegovim željam.To je izvedel tako spretno,da se tega sploh nisem zavedala,dokler ni po vsem tem še imel bolane izpade.Takšnemu človeku ne moreš nikoli ugoditi,ker zahteva vedno več.Ker sem pa bila polna energije in sma probala te probleme rešit-saj z ljubeznijo vse dosežeš in sma se kljub njegovemu čudaštvu odločila za družino :seznojim:.Ja in potem so se pravi problemi šele začeli!Jaz osebno nisem vedela kaj je to posesiven in mi je žal,da nisem bila toliko razgledana.Ker po porodu nisem imela več toliko časa za njega in njegove potrebe je bil ogenj v strehi.Večino časa sem bila sama z otrokom in še dodatno skrbela za partnerja.Na žalost je tudi sinko imel zdravstvene težave in sma bila veliko po bolnicah,tako da veš kaj je naredilo z mano.Sama sem ugotovila,da je partner duševno neuravnovešen in da rabi strokovno pomoč.Vendar z vsakim mojim poskusom,da bi obiskal psihiatara sem mi je lepo izmaknil.Takšen človek je čudovit igralec in tudi pri meni je velikokrat zaigral razne napade in zd. težave.No navsezadnje sem izgubila voljo do zivljenja,ker vam ne morem povedati kakšno psihično trpljenje je ob takšnem človeku.Poiskala sem pomoč in ob pomoči psihiatra ,ter mojih najbljižnih prijateljev,se počasi postavljam na noge in postajam prava jaz,takšna kot sem bila pred 6 leti.Zraven pa nabiram energije,ker je bom potrebovala več kot kadarkoli v življenju!ZAPUSTITI POSESIVNEGA PARTNERJA in še to da mu odpelješ otroka je zelo velik zalogaj.Veliko ljudi mi stoji ob strani,vendar sem še vedno sama.Vsak dan me je strah,vsak dan jočem,noči so strašne!Vem pa da bom nekoč spet zaživela in našla sama sebe.
Ne vem ali ti je moja izkušnja kaj pomagala,samo punca roko na srce,človek ki ti ukrade osebnost in svobodo,ter to počne na takšen način da se sploh ne zavedaš in po vsem tem še noče priznat-je potreben pomoči -če ne padajo žrtve in med njimi boš TI!!!!!

in držim pesti zate  :oki:

objem  :rozicodam:

Resnica, želim ti , da čimprej zadihaš svobodno,

tudi jaz držim pesti :rozicodam:

resnica,zmogla boš.Ja tvoj fant je posesiven,definitivno.Držim pesti.lp  :oki:

Ja posesiven je..hude težave ima..pa jih ne prizna in ne prevzema odvornosti..

Nekaj pa vseen ne razumem..zakaj imajo nekatere ženske tako veselje toliko govorit o svojih bivših in to tako kot da so ne vam kake frajerke? To boli....In če si mlad , nezrel še toliko bolj, ker ne veš, da je za tem v bistu dekletova nesigurnost in malo hvalisarstva..

Meni bolj ni jasno kako to, da takšne problematične tipe ženske jemljejo. Pa ne mislim tega primera konkretno, ampak na splošno. Takšne, kjer jim je namen prevzgojiti jih. V bistvu bolj, kot je nedosegljiv, bolj rinejo k njemu. Tisti pa ki smo propravljeni dati srce pa ostanemo praznih rok. Ne verjamete? Kmalu sledi...

Pain,saj tipi niso v izložbi in jih jemljemo.To se zgodi,kar zgodi se.Morda si še premlad,da bi to razumel.Mislim,da se sam sebi preveč smiliš,raje si še ti eno poišči,pa četudi bo napačna,potem boš lažje razumel.lp

Nekateri ljudje se resnično hranijo od tega, da vse skupaj zbanalizirajo in podtikajo na takšni ravni, da je namenjeno graji in označevanju nekoga. O mojem iskanju pa sledi.
 
V izložbi se jemllje kaj je ljudem všeč. Pot do katere pridemo do izložbe pa je lahko takšna ali drugačna. Vendar ni nujno, da ko smo na koncu poti, da nas v izložbi čaka kar smo potrebovali.

Zakaj ženske 'jemljejo' takšne moške? Veliko razlogov je, najpogostejši (in med seboj tesno povezani) so pa po mojem mnenju tile:
-Ker se preveč bojijo biti same
-ker so takega ravnanja navajene od doma in zato mislijo, da tako mora biti,
-ker mislijo, da boljšega ne morejo dobiti oz. da jih boljši itak ne bi hotel
-ker so premalo samozavestne/se premalo cenijo
-ker imajo kontroliranje in ljubosumje za znak ljubezni
-itd...

Seveda isto velja tudi za moške, ki izbirajo ženske, ki so slabe za njih.

Ajde. :closedeyes:

Vsem se zahvaljujem za lepe želje !
Rada pa bi komentirala vprašanje-zakaj izbiramo takšne moške?
Ko sem spoznala partnerja je bil zelo zaprta oseba,sama pa sem bila zelo družabna in pozitivna.Njegova molčečnost in pazi-poslušnost me je zelo privlačila.Ves čas sem ob njemu lahko bila to kar sem,venar se je to počasi in neopazno spreminjalo.Vse bolj pogosto je komentiral;kaj si rekla,zakaj je to on rekel,kaj je ona rekla,ali pa zakaj ne narediš tako,....in še sto drugih primerov.Takrat sma bila že resen par in sem ga seveda upoštevala.Seveda pa stvari še peljejo dlje;ne boš to govorila ,ne greš tja ,kje si bila,...potem prepiri,včasih pa sledi tudi nasilje,....potem jok,...opravičevanje,...jok ,..trpjenje,kaj narediti ,kako iti stran ko te ne spusti.
Kako sem zašla v to ne vem.Otrošvo sem imela lepo ,zlate starše,brata ki se razumema,dobre prijetejice,..
Če bi vedela kako bo -nikoli ne bi začela takšne zveze.Aja pa nekdo je napisal,da stopiš v takšno zvezo,ker nisi samozavesten.To ni res,po moje stopajo v takšno zvezo zelo samozavestni ljudje polni energije,ki pa jih seveda takšen človek uniči!
Sama o takih stvareh nisem vedela veliko,sedaj pa vidim ,da to niso heci in da ti lahko uniči življenje.

Nebi se strinjal...Nekdo, ki ima dober občutek zase se po moje ne bo zapletal s takim.vsaj ne za dolgo...Spet gre za problem osebnih meja...njemu in tudi tebi ni čisto jasno kje se začne eden in konča drugi..Ker sta še mlada in nimata dovolj zavedanja o sebi , ki jih pridobiš z izkušnjami, bosta še kar garala..

Ni ti pa potrebno igrati žrtve, ki ji nekdo uničuje življenje..če imaš res vsaj malo samospoštovanja, tega ne boš dovolila..Odgovornsot je tvoja..

Sebe si v tem odnosu prikazala zelo idealno , kot nekoga, ki je naključno padel v kremplje nekoga, ki je pa nikakav in bolan...

Hmmm..

Ja?

Tukaj se ne bi ravno strinjala. Jaz osebno bi iz zveze nepreklicno izginila pri čisto prvih poskusih nadzorovanja s strani fanta. Kaj šele pri nasilju! Tega si pač ne dovolim in si ne bom nikoli. Mogoče mnogo let nazaj (v puberteti), ko sem imela o sebi precej slabše mnenje kot ga imam danes. Danes pa absolutno ne.

daleč od tega; ponavadi v zvezo z dominantnežem vstopa podrejena stran ... z bolj ali manj nula samozavesti...

Tudi jas bi nekaj tukaj napisala.A mi lahko gdo pove,da je že na prvih nekaj zmenkih spoznal partnerja????Prosim potem se javite in mi povejte kako se nasilnega in nasploh egoista spozna tako hitro.saj rabiš nekaj časa,da človeka vsaj malo spoznaš.ponavadi je takrat že nekaj škode narejene.Saj to so bolani ljudje in ponavadi zelo zviti,ker to na začetku dobro skrivajo.Za sebe ne bi rekla,da mi primanjkuje samozavesti in podobno,pa sem glih tako naletela na takšnega.Saj začetek je vsak lep in upam,da se tega vsi zavedamo.Sicer pa partnerja najbolje spoznaš takrat,ko gresta narazen.lp

Ja to je zanimivo.. preprosto se zavohajo taki, ki so nasilni in taki, ki to iščejo..to so skrivnostna pota podzavesti..


Zato je fajn dolgo časa zavirat prehitro skakanje v posteljo..in spoznavat čim dlje..

Men ni to ni uspelo..tepla me pa ni nobena, hvala bogu..je pa šlo kaj drugega narobe..

Ne vem, mene osebno že po prvem vtisu odbijajo nastopači, zelo glasni nesramni moški, pokrovitelji, itd. Res pa se ne da tega videti že na prvem in drugem zmenku. Ampak znaki se pa pokažejo precej kmalu oz. jih veliko prej opazimo, če so v nasprotju z nekimi našimi temeljnimi prepričanji. Če gremo ob prvem neutemeljenem obtoževanju, zmerjanju, znaku fizičnega ali psihološkega nasilja stran, nam potem ni treba ostati še za drugega in vse nadaljnje izpade in za omejevanje svobode. Nekdo, ki ni preveč samozavesten, bo pa stvari prenašal dosti dlje, iskal opravičila in izgovore za partnerja in mu bo narejene tudi precej več škode.

Scorpion-ne vem če sploh veš kaj pomeni posesiven????
Ti se sploh ne bi zapletal s takim ,vsaj ne za dolgo?!-VEŠ ,TAKŠEN ČLOVEK DOLGO(odvisno tudi od osebe), nekateri ZELOOO DOLGO ne pokažejo posesivnosti!
Osebne meje-ne razumem????in kje so tvoje osebne meje?je kje napisan pravilnik o mejah
Da sem mlada- :sesmejem:hvala za pomladitev,
da pa še bom v življenju garala-to ti pa čisto verjamem,da pa nimam izkušenj to pa obdrži zase,ker me ne poznaš in ne veš kaj sem v življenju doživela
IN KAR JE NAJHUJŠE IGRANJE ŽRTVE-na to se najrajši kr nasmejim(kako lahko to napišeš)-kajti 6 let sem za vse krivila sebe in bog ne daj ,da bi bil kaj partner kriv!Veliko sem se trudila in požirala na koncu pa ves boj izgubila ,še s sabo. Ter obupala v vlogi mamice,kaj je najhujša stvar kar se lahko zgodi.S strokovno pomočjo smo šli korak za korakom,ter odkrili kje tiči problem.
V glavnem če nimaš takšnih izkušenj,ne trosi bolanih nasvetov
Arci-ti bi izginila iz takšnega odnosa!
Tudi sama sem bila vrsto let prepričana,da bi!Pa naj te vprašam;bi ti prepoznala posesivnega človeka?Morda je kje v tvoji bližini,pa boš ugotovila čez čas,takrat pa ti bo žal tako kot meni,ker sem se smejala takšnim ženskam.

Coprnica

Coprnica-ma ja in kje si slišala,da so partnerji od posesivnega človeka brez samozavesti in osebnosti???Res je nekateri res uživajo v podrejenosti vendar to nima veze z posesivnim partnerjem!
Mojo samozavest in mojo zaupanje vase poznajo moji prijatelji in moja družina(to mi je dovolj)
Jaz sem opisala sebe in svojo izkušnjo in ni mi všeč ,ker me drugi bolj poznate kot sama sebe.
Ne razumem vas-razen tebe Flower(ti si to doživela)po dolgem času sem zbrala pogum in razkrila svoje probleme.Najmanj pa sem pričakovala obsojanje,da igram žrtev,obsojanje da trosim laži o sebi.
Samo nasvet sem dala iz svojega življenja in mi je žal ,ker vidim da to ni forum zame!
Lep dan še naprej!

resnica :oki:Ne zgubit upanja,tukaj pač eni pametujejo.Najbolj so pametni glih tisti,ki tega niso probali.Imajo pa druge težave.Jas na zgodbe,ki mi niso blizu in jih nisem iskusila,niti ne odgovarjam.Vsak lahko govori samo iz svojih iskušenj.Tudi jas ne razumem veliko stvari,ampak nisem zato tukaj ,da bi sodila.lp

ej,resnica,naj povem še to,da mi je moja mama rekla,če bi bil tvoj z mano,že ne bi pil.HAHAHA Ja,ker še pijanca ni imela!!

Bi prepoznala in takoj ko bi prepoznala, bi se umaknila. Koliko punc/žensk poznam, ki so v takih zvezah in so tudi imele priložnost umakniti se iz njih, pa se niso, ker niso imele dovolj samozavesti, dovolj samozaupanja in/ali so prihajale iz družin s hudimi problemi (nasilje, pijača itd..). Punce, ki so zamižale na obe očesi, ko so fantje/možje začeli kazati čudne vzorce. Niti pod razno ne pravim, da so si same krive za trpljenje ali da so zaradi tega slabe osebe. Pravim samo, da potrebujejo pomoč, da postanejo samozavestne in zdrave ženske, ker si takšne ne dovolijo, da jih nekdo uniči ali z njimi grdo ravna.

Mimogrede, 'pijanca' tudi ne bi imela. Nasilneža tudi ne. Še celo človeka, ki bi me 'samo' obkladal z žaljivkami bi kmalu spakirala od sebe. Enostavno so stvari, ki jih ne toleriram pod nobenim pogojem.

Resnica, upam, da si boš premislila o forumu. Mislim, da te ni nihče imel namena obsojati. Scorpion velikokrat napiše kaj nepremišljenega (zato je pa tudi na pogojni ;)), ampak dvomim da te je želel prizadeti.

 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: to je dejstvo, ki ga vrabci čivkajo  :kiselnasmeh:

ni res - nihče ni sposoben prave nravi skrivat leta... slej ko prej pride prilika, ko se človekov karakter pokaže v pravi luči; izjema bi rekla, je bolezen, ki izbruhne na plan in človeka spremeni...




kaj pa je to drugega, kot vloga žrtve?
 

hm, resnica .... čemu tako hud izpad neke jeze ... tega ne razumem, saj si ti tista, ki išče pomoč in ne smeš bit jezna, če ti ljudje napišejo svoje mnenje ..... glede na to, da si samozavestna in misliš o sebi le najboljše pa ja ne bi smelo mnenje drugih na tak način vplivat nate ....

no, hočm rečt, da če bi mela vse stvari pošlihtane pri sebi sploh ne bi hodila na ta forum in verjemi mi, da je včasih dobro, da slišiš kako pikro, da zadeve premisliš in lahko čez čas rečeš, uf sej tole pa niti ni blo tok napačno, čeprav sem mislila takrat, da bi enga najraj na gobc  :)

kar se tiče posesivnosti .... naj ti povem s svoje strani, saj sem sama tudi nagnjena k njej ... ne sicer tako hudo kot tvoj fant, ampak sledi so in izvirajo iz moje slabe samopodobe in samozavesti. Pa ko se začneš stvari zavedat lahko marsikej spremeniš. Terapija sploh pomaga. Mislim jaz mam bolj problem z ljubosumljem kot posesivnostjo, ker da bi rekla svomu tipu naj podpiše papira la kaj ti je že dal za podpisat, da se ne bom videvala s svojimi kolegi in bivšimi mi še na pamet ne bi prišlo, ker bi tudi jaz v taki situaciji pobegnila že po parih poizkusih. Tak človek ti pač simpl ne zaupa in če se ni pripravljen spremenit ti bo to počel celo življenje. Jaz mam naprimer bolano nezaupanje do tipov, ampak sem začel delat na te, ne nadzorujem, ne paničarim za vsak drek, kam gre, kdaj pride itd., ker se trudim zaupat in mislit, da mi človek noče nič slabega, ampak da me ima res rad in probam zaupat.

Ne vem, jst ne bi rekla, da sem človek brez izkušenj s tega področja, tko da upam, da ne boš preveč jezna ... ampak ti svetujem, če se v 6tih letih (če sem prov razumela) ni nič spremenilo, se tudi v nadaljnih šestih ne bo nič ...

pa vse dobro ti želim!

LP

LiL

AHH kaj naj rečem
Lildevil-jaz nisem iskala pomoči,ampak sem forum prvič malo prebrala pa sem hotela dati kakšen nasvet!
No kar se pa samozavesti tiče pa zgleda ,da se nismo razumeli-pred zvezo sem bila samozavestna,potem pa v zvezi se je pa izgubila in praktično imate prav,da so partnerji posesivnega človeka brez.
V glavnem ni moj namen imeti izpade jeze ,zato pa vsem želim lep dan :rozicodam:

Sej ne da bi hotla kej slabga, sam moje mnenje o tem, da si bla ti prej samozavestna, po tem, ko si dobila partnerja ti je pa on samozavest dobesedno "spil iz tebe" ... jst enostavno tega ne morem verjet ...

ker če bi bla ti samozavestna ti tega noben ku*** na svetu ne more vzet, ker samozavestni ljudje ne pustijo drugim, da manipulirajo z njimi .... nesamozavestni pa, ker jih je strah, da bodo ostal sami, strah jih je, da ne bi zadovoljili vsake male potrebe svojega partnerja, ker če ne bo ta nezadovoljen in le-tega nas je spet strah itd., strah nas je izrazit sebe, svoje poterebe, zahtevat kaj zase itd. in to vse se najde v tvojem postu .... kar res nakazuje, da je na delu slaba samozavest in samopodoba ... zato mi ni bil jasen tist tvoj izpad jeze.

pa brez zamere, te čisto razumem, ker mam sama tudi zelo podobne probleme ... sem 2 leti ustrajala v takem odnosu - manipulacije, streženja od spred pa od zad, ker če tega nisem počela me je zmerjal, ni blo pozornosti in to je blo zame nekaj najhujšega, vsemu sem se odpovedovala za njega ... GROZA! In pol sem prekinla ... odrezala, ker sem mislila, da se mi bo zmešalo ... potem je klicaril, težil, grozil pa sem ustrajala ...... sedaj spoznala novega fanta in pri njem se je zgodba na moji strani ponovila, samo da je z njegove strani vela ljubezen in razumevanje, jaz pa navajena na vzorce in sem kr ustrajala pri svojem ... zdej pa se spreminjam ... ZASE!

Glede na to, da sem zasledila, da bi ga rada zapustila ... te skrbi tudi zaradi sina .... nič na svetu ni bolj pomembno kot tvoja sreča. Ne splača se ustrajat samo zaradi otroka ali zato, ker te skrbi kaj bo s tvojim možem, ko boš odšla. Ti si ti in si najbolj pomembna!

Lep dan!

L

Sej vam ,da nočeš nič slabega!
Men so vse zadeve,kar se tiče samozavesti postale tujka po porodu.Ko sem rodila sem se spremenila(ne vem kako je pri drugih mamicah),postala sem čustvena in če verjameš ali ne ,zelo nesamozavestna.In pomoje če naš fantič ne bi imel problemov z zdravjem,bi se kaj hitro postavila na noge.Po porodu sem v sebi dobila neki strah in od takrat naprej je tudi parter postal posesiven.Sej pravim poiskala sem si pomoč in po dolgem času si jo je tudi partner,Je pa res ,da je partner imel v prejšnji zvezi zelo posesivno dekle.No mogoče pa mi še par stvari postane jasnih.

"Ko vaša samozavest temelji na tem, kdo ste, namesto na tem, kaj lahko dosežete, ste ustvarili nekaj, česar vam nihče pod nobenimi pogoji ne more odvzeti."

Barbara De Angelis

 

http://www.osebnost.si/clanki/preglej.php?id=225

http://www.planet-lepote.com/odnosi/samozavest

http://kofetek.com/content/view/575/280/1/0/



"Najmočnejša samozavest je tiha, notranja samozavest. In najbolj zanesljiv znak, ki kaže na pomanjkanje samozavesti je potreba po širokoustenju.

Delujmo s ponižnostjo in kar bomo zgradili, je naša lastna samozavest. Manj kot se oziramo na to, da bi naredili vtis na druge, večji vtis bomo nanje naredili.

Bodimo pošteni in avtentični in naša samozavest bo zrasla. Bolj ko bomo spoznali, da ni nobene potrebe po tem, da bi skrili sebe, kakršni v resnici smo, bolj samozavestni bomo postali pri vseh svojih opravilih.

Vsakemu opravilu se približajmo z razumevanjem in potrpežljivostjo. Ne dovolimo, da aroganca prevzame mesto v našem obnašanju, kajti aroganca je le slaba imitacija samozavesti in spodi pravo samozavest stran. Dobro je, da vemo, kam gremo in zakaj. Takrat prava samozavest naravno sledi našemu čistemu in jasnemu namenu.

V nas samih biva trdna, pristna samozavest, ki lahko doda moč vsemu, kar počnemo. Živimo in delujmo tako, da hranimo in negujemo to notranjo samozavest, saj nam bo tako lahko resnično dobro služila."

Prevod: Andreja Cepuš
Vir: http://greatday.com

Nwgajte že s to kurčevo samozavestjo. Vem, da ženske rajcajo samozavestni moški. Saj ga imate doma kajne. Torej...

Saj ti že tako veš vse, Pain :A).
Ne vem čemu pregleduješ teme, ki te tako očitno spravljajo v stisko.