FORUM Nebojse.si

 >:(Malo sem se sprehodil po forumu in ugotovil, da bi se tudi jaz lahko obrnil na vas. Nevem sicer, kje bi začel, saj sem že več let v tem vrtincu.
Na kratko zgodovina: V zakonu sem že celih 30 let (konec meseca obletnica). Kriza se je začela debeliti tam nekje po letu 1995. Malo sem bil bolj prijateljski s sodelavko (res samo bolj prijateljsko, saj nisem želel, da bi družini kaj trpeli zaradi tega). A je bilo to le v moji glavi, v ženini pa je to potegnilo ljubosumnost iz pete. Na njeno zahtevo sem stik takoj prekinil in poskušal pomiriti zadevo. Ni mi uspelo, saj je pritisk vsa leta do zdaj le naraščal. Trenutno stanje pa je že na meji še vzdržnega. Temu pritisku se je pridružilo še stanje v službi, kar me je pripeljalo v depresivno stanje in zdravljenje s posredovanjem psihiatra. Zamenjal sem jih že štiri (ne po moji krivdi - sistemske spremembe). Vsak mi je predpisoval le tablete in potegnil z ženo, saj je ta znala lepo in prepričljivo govorit.
Na vzven, se pravi v družbi, sva slovela kot idealni par, saj imava toliko skupnih interesov, da res lahko samo uživava, znotraj domačih zidov pa so se nasprotja vse bolj poglabljala. Postala je zelo pokroviteljska in zahtevna. Z mano dela kot z nebogljenim, češ da sem bolan. Ko sem ji rekel, da je sedaj bolj ona potrebna psihiatra, mi je rekla, da bomo videli, ko ne bom več jedel tablet (in jih je vrgla stran). Tako sem sedaj brez. Počutim se v redu, moti me le njeno obnašanje in potreba po svobodi.
Njena trditev pa je, da nimam "jajc", da kaj ukrenem.
V službi so se razmere uredile in me to ne obremenjuje več, temveč spet z veseljem hodim delat. Za domače razmere pa vsi govorijo: "To morata pa sama urediti!" "Tu pa je zdravniška pomoč brez vpliva."

No, to me je pripeljalo danes, ko sem  spet malo bolj "čustven" in me nimajo prijatlji časa poslušat (češ, da samo stokam, ukrenem pa nič, da mi že tako paše....) da sem spet odprl vaš portal in poskusil še na nevtralnem področju.
Rabim konkretne predloge, oz. iskušnje, kje naj začnem postopek za osamosvojitev.
Pozdravljam vse, ki se bodo vklopili v mojo temo.

Pozdravljen.

Mene je takoj zmotilo to, da ti je žena vrgla tablete stran.
1. nedopustno
2. če so bili to antidepresivi se jih sploh ne sme čez noč ukinit, ampak postopoma
Lahko vprašam katere tablete si imel?

Navzven lepo, na znotraj gnilo. To je pogost pojav.
Saj velika večina na vzven kažejo nasmejane obraze
in so "lepe družinice" ker se tako spodobi, doma za 4 stenami pa vik in krik, jok, obtožbe....

Depresija je bolezen, ki človeka lahko zelo spremeni.
Postane brezvoljen, zapira se vase, tudi razdražljiv itd...
Seveda to lahko vpliva na partnerstvo...vendar naj bi partner RAZUMEL kaj depresija je in bil v oporo.

Iskren pogovor vedno pomaga. Lahko je tudi pismo.
Napiši ali povej ženi to kar čutiš. Brez obsojanja kakšna d aj eona.
Samo sebe izpostavi, kaj ti čutiš, kako doživljaš bolezen, njo, življenje.

Psihiater ti predpiše ja večinoma samo tablete in ti nameni 10 minut klepeta.
Zato poišči tudi PSIHOTERAPEVTA (žal večinoma samoplačniški), ki si vzame uro časa zate
in počasi skozi proces odkrivata zakaj se ti dogaja to kar se ti dogaja. Kje so tvoje neizražene kapacitete, kje zavore itd... Vsi imamo potrebo po samuresničitvi, ljubezni...
Kadar nimamo zadovoljenih svojih potreb pride do stiske...in stiska se pokaže v obliki bolezni čez čas.
Ker zatiramo v sebi želje, občutke in nismo tokar smo.

Lahko poiskusita tudi skupno partnersko psihoterapijo.
Čeprav moje osebno mnenje je, da je v začetku fajn iti sam do
psihoterapevta in se soočit najprej s seboj...problemi, ki so v nas samih.

Drži se!

Aslan---
Saj sem rekel, da je bilo zadnje mnjenje osebnega zdravnika, ki je prebral izvid zadnjega obiska pri psihiatru, da pri meni oz. mojemu problemu doma, ostajajo zdravniki brez moči. Da morava to sama rešit. Hodila sva že k psihoterapevtu na PHP, pa sva zaradi neuskaditve časov terapij prekinila, potem je eden od psihiatrov pristal na skupinske razgovore, pa kot sem že omenil, je bil pristranski, na njeni strani, saj ona je zdrava, jaz imam pa kartoteko, se pravi, da je vsa krivda na meni, kar pa se jaz nisem strinjal in sem se malo razburil. Na podlagi izbruha, mi je pa celo zagrozil, da mi bo vzel vozniški izpit, oz. me napotil na bolnišnično zdravljenje.... Ha, ha! Jaz zase vem, da se dobro počutim in tudi prekinitev zdravil "Cimbalta" me ni nič motila. Moti me le prisotnost partnerke.
V času, ko je bila psihična kriza na vrhuncu (v službi, doma ... 24 ur) sem se tudi potegnil vase, izogibal družbe, malo govoril, celo ob žel.progi hodil in "razmišljal", tega zdaj ni več, sem boljše volje, veliko govorim (nekateri pravijo celo preveč), saj več berem, več vem in imam teme za pogovor, oz. razprave, kar pa mojo spet moti in me omejuje gibanje in kar naprej govori, da ji "vsi" tožijo, da sem nadležen itd.
Ko pa se jaz direktno pozanimam pri konkretnih osebah, pa dobim odgovor, da sem ćisto O.K., da pa sva skupaj z njo "moteči člen", ker se čuti naelektrenost med nama.
Jaz ji nič ne omejujem. Vedno rečem: Lahko greva tja..., če hočeš, lahko pa greš po svoje. Ona pa se me drži kot klop (finančna odvisnost???) in s tem ovira moje druženje. Ima načelo, da moraš vse ljudi pustiti na miru, ker ima vsak svoje življenje in jih jaz samo nadlegujem.
Itd....

postopek za osamosvojitev = vloga za ločitev?

http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=726&sid=328

http://cekin.si/clanek/za_dom_in_druzino/sporazumna-locitev-ali-locitev-s-tozbo.html

PeSa po tvojih besedah torej žena manipulira s teboj, želi upravjati s tvojim časom itd.
Verjetno se za tem skriva tudi to, da ji je "nerodno" pred drugimi če ti preveč govoriš itd...
Saj mora navzven vse zgledati lepo in srečni.

Kartoteka ni nič kar bi te zaznamovalo.
Depresija je bolezen kot vsaka.

Pri psihozah je že malo drugače.
Prav tako zna biti bipolarna motnja v fazi manije naporna za bližnje.

Kakorkoli že, če se ti počutiš ok in razen z odnosom z ženo nimaš težav,
se počasi začni zavedati, da si za svojo srečo in svobodo odgovoren sam.
Da če se ona ne bo spremenila.
Spremeniti se moraš ti - kakorkli že.
Ali jo sprejet tako kot je, ali spremenit svoj odnos do nje ali pa se ločit.

Pravico imaš se ločit in zaživet po svoje.
Pravico do svobode in notranjega miru.

Psihoterapija pa je ob takem procesu sprememb lahko v veliko pomoč.

Si pred zelo tezko odločitvijo. Jaz sem se namreč za ta korak odločala kar nekaj let, in vedno znova sem sem si dopovedovala, saj bo bolše ko otroci zrastejo. Če bi te zena imela zares rada bi te razumela. Dajta vsedita se in si vzemita čas in se izpovejta vse brez ovir, Potem pa boš videl njeno reakcijo. Naredita kompromise sicer ne bo nič Pri meni je bilo vse bob ob steno, ker se ni hotel z menoj pogovarjati o problemih ki pa so pestila oba. Ko sem mu rekla da greva skupaj k terapevtu v Begunje mi je rekel da tja hodijo le norci. In kaj naj naredim, odločila sem se za korak, ki pa mi je naknadno načel zivce. Ampak sedaj po 8.mesecih ko sem odšla se počutim iz dneva v dan bolj svobodno in manj obremenjeno. Še vedno se mi kakšen dan vse podira, ampak to uspešno premagujem , s terapetko, s društvom DAM , kjer dobiš samo nasvete in pomoč. Razmisli ali se splača vstrajati. Res sta ze skupaj 30 let, tudi jaz sem bila z njim 25 let. Pa čeprav sem ze v pokoju čutim da sedaj zivim. Veliko uspeha. LP OLJA

Huh, zelo zapleteno.
Tale vajin zakon res potrebuje generalno - če ni povsem za reciklažo. Lahko da sem naivčina, ampak meje ne tvoja zgodba, PeSa, prepričala: RES se lahko zgodi, da začno skrbeči zakonci skupaj z zaskrbljenimi psihiatri tako uspešno skrbeti za 'ubogega' zakonca, da ta postane en tak pasiven cvetko0 na antidepresivih. In prav možno, da se je to zgodilo tebi - seveda z nekaj nehotene podpore s tvoje strani, ko si iz želje po ljubem miru in strahu pred še hujšim (ampak - kaj pa je še lahko hujše?) pristajal na vse 'terapije'. Verjetno tudi jasno mnenje žene in modrih psihiatrov, da nisi povsem sposoben razumno živeti in razmišljati (sicer ode vozniška!) niso najbolj pozitivno delovali na tvojo morebitno samozavest.
Kar je, tu je.
Zdaj lahko še naslednjih 30 let vztrajaš v tej podrejeni, malone sinovski vlogi, tupatam vzdihneš, se zazreš v kakšno progo... ali pa se morda začeš lepo v miru spraševati, kaj zaboga ti je treba te odločno predolge mladeniške dobe (za povrh oropane vsega žuranja in seksualnih ekscesov). Ne rabiš hiteti. Lepo počasi.
Ena poti, strinjam se z Aslan, je tudi pogovor s partnerko. Saj te mora že firbec matrati, kdaj se je in zakaj spremenila iz sopotnice in sotrudnice v šefico in ječarko. Morda tvojih pogledov res ne more več slišati (se zgodi - saj otroka tudi redko zares poslušamo, ko nam kaj pripoveduje), morda pa jih ob neki prijazni vztrajnosti tudi bi. Saj konec koncev tudi tebe verjetno ni s pištolo silila, da nisi najel neke samske sobice, znesel tja kufra ali dveh in poskusil na svojem?
Počasi in vztrajno. Glede zdravil ne znam svetovat, morda se spomni na to, če te začne vleči v črnogledost.
Srečno!

Aslan, Olja, Ton - Hvala za hitre odgovore. Bom poskušal nadaljevati in zajeti vse:

Pogovori med nama se ne obnesejo, ker pride do prepira ali pa še kaj več...  V večini primerov le poslušam: Kar pojdi, vzemi vrečko pa pojdi, saj nimaš jajc, kar vloži zahtevo, saj ti ne zmoreš idt.
Izplačaj me, prodaj hišo, kupi mi stanovanje itd.

Prodati hišo je problem, ker stoji zraven tastove (souporaba dostopne poti). Iti z vrečko po 30 letih vlaganja pa tudi ne sprejmem. Sporazumna delitev bo težka, saj postane lahko "hudič" ne ženska.
Bojim se pritiskov na mojo mamo, ki je zelo dobrega srca in bi jo to obremenjevalo itd.

Danes sem že malo bližje odločitvi - pripravljam "teren".
Tudi jaz sem odlašal in upal na bolje, vendar se je zveza vse bolj razmikala. Nimam več želje po dotiku, spiva že vsak v svoji sobi, ona deluje tako, kot da me ima še rada (skrb, delno finančna odvisnost??, vsiljivo dotikanje ipd.) Po drugi strani pa jo vse na meni moti: glasen govor, smrčanje, dihanje, način obnašanja, kar naredim je narobe, naprtiti mi hoče še kuhinjo, kar je še edino, ker ostala dela v hiši opravljam jaz in njej ni treba, če noče.
Toliko za danes.
Lepe praznike vsem sodelujočim.
LP

PeSa imaš VSO pravico do delitve premoženja.
Vse se da prodati tudi objekt z souporabo poti.
(ali prodaja ali sporazumna delitev, izplačilo)

Če se boš odločil za ločitev, boš s tem sprejel tudi obdobje boja, nagajanja...
Ampak na koncu poti je SVOBODA in samospoštovanje.

In nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. :pomezik:
Ne boj se.

Kot pravi Aslan. Ne boj se. Mislim, da ima ta forum pravo ime. Pišita, pojamrajta...tu smo. Vedno je kdo. Pa srečno.  :)

Aslan, prav nič bolj ne utegne bit naporna kot depresija - samo na drug način. In med napornostjo bipolarne ter unipolarne depresije ni prav nobene razlike: ravno tako kot je depresija 'bolezen kot vsaka', je tudi bipolarna motnja.


Sicer se pa strinjam s Tonom: skrajni čas, da nehaš bit v sinovski vlogi. Ker: kakor kot si opisal ženo, bi je še sin ne smel prenašat.
Le pogum.

Nerodna situacija, ampak moral boš zavihati rokave, ne vem no,pogovor odkrit in pa kompromis bo prava rešitev, jasno da te po 30 letih marsikaj moti in tudi njo, ampak z odkrito besedo bo pa šlo ne, sej mora it...kako bosta pa kaj praznike preživela???

Mesečina
1.2.in 3 maj - kolesarjenje po Brkinih. Ona bo pač ena izmed dvajseterice.
Tudi tebi privoščim kaj zabave (kresovanja, pohodi itd. )

Če je postalo nevzdržno, je mogoče res najboljše, da delaš v smeri ločitve.

Se mi pa zdi, da bi se bilo smiselno v bodoče naučiti več odločnosti in aktivnega sodelovanja v partnerski zvezi tudi s tvoje strani.

Nevzdržno je postalo to, da je vedno bolj zahtevna, ukazovalna, mi omejuje gibanje, zahteva vse več...
Skupne točke oz. interesi, ki so bili do pred kar nekaj let (7-8) enaki,  se vse bolj razlikujejo in težko najdeva sporazum in še to tako, da moram popustiti. Ona pa to trdi zase. Tako je to postalo obremenjujoče in si želim sprostitve in zaživeti na svoje in se sam odločati in ne biti podrejen.

A lahko gresta za nekaj časa vsak na svoje?

In v miru razmislita, koliko in kaj si pomenita.

 :clap: Začasno ne pride v poštev, kajti če enkrat grem, vrnitve nazaj ni. Me ne privlači več, ne prenesem več njenih dotikov, njenega obnašanja .....  Sem se trudil skoraj 10 let, a je vedno slabše. Spiva ločeno, se ne pogovarjava veliko, le nujne stvari, tako da le trpim prenašati njene muhe in trditev:
"dokler sva skupaj bo tako!, če pa ne zmoreš pa pejt! Sicer pa itak nimaš "jajc" da bi kaj ukrenil".
Moja samozavest (jajca) se mi končno dviguje in bom speljal kot sem se odločil.

PeSa te podpiram. :oki:

Življenje je tvoje, sam si odgovoren za to, da nekaj spremeniš pri sebi, da bo drugače.
In če čutiš, da moraš naprej - pojdi!
Vsi si zaslužimo spoštljiv odnos med partnerjema in ne neko životarjenje in nespoštovanje.

Če je vse tako kot praviš potem je edina rešitev da gresta narazen. Pa bodi bolj pameten kot sem jaz. Loči se in razdelita si premozenje, ki sta ga ustvarila skupaj. Jaz se nisem ločila, čeprav zivim ze 8 mesecev sama in imam tudi prijatelja s katerim delim proste  ure. Moz mi pravi če se ločim in zahtevam pol hiše in kar mi pripada , bo moral hčerko postaviti pred vrata , ker nima denarja da me izplača razen če prodava. Ker hčerka je namreč ostala pri njem v hiši. Sin pa je ze 2 leti odselen v svojo hišo. Odločila sem se da počakam, da hčerka konča študij - cca 3 leta, in ko se odseli , se takoj lotim rešiti tega problema.
Je zelo mučno ziveti z nekom , ki ti ne vrača tisto kar bi zelel. Če ti ne čutiš nič več do nje bo to šlo še lazje. Veš jaz nisem bila čisto hladnokrvna ko sem šla. Zelo me je bolelo, še danes me včasih. A čas celi rane. Tudi jaz, tako kot ti  in še veliko jih je ki bomo preboleli in lepše zaziveli.  SREČNO !

Olja
Ja delitev premoženja je težka. Moja pravi, da naj hči (17 let) vzamem kar s sabo. Jaz pa pravim, da sem hišo ustvaril za otroke in je ne bom izganjal ven. Če pa vstraja na tem, zahtevam prodajo, kar pa spet nebo lahko, saj je zgrajena na tastovem podarjenem delu zemlje in ima dostop okoli njegove hiše.
??????
Lepe praznike tudi tebi in uživaj kje na zraku! :P :)

Prazniki so mimo. Preživel sem lepe tri dni na kolesarjenju po Brkinih. Sedaj pa sem spet v tirnici za osamosvojitev. Juha postaja vse bolj vroča. Včeraj sem poiskal nasvet pri odvetnici. Poskusil sem še enkrat doma za sporazum, pa ne gre. Je že naredila galamo pri moji mami in jo spravila ob živce, tako da je njena podpora moji odločitvi že malo majava. Iščem informacije o postopkih naprej!
A ve kdo za kako sobico s souporabo kopalnice in mogoče kuhinje?

S katerega konca Slovenije pa si ?  Lahko najdeš teh podatkov dosti na internetu.

Ljubljana - Vič.   :laughing:

Salomonov oglasnk kupi ali Bolha.com.....pa še kje na netu...

Čestitke za pogum in odločenost!

Naša sploh noče slišati o ločitvi. Trudi se biti zelo "vljudna" in ustrežljiva, da bi spremenila mojo odločitev. Jaz pa vstrajam, kajti če sedaj scincam, bo še slabše. Kaj bi rinil naprej v zvezi, če so moji občutki do nje čisto hladni. Nič me več ne privlači. Le trpljenje bo, pa vem, da tudi ona nebo dolgo tako prijazna. Zgovarja se na hči (17 let), da bo težko prenesla....  Jaz pa mislim, da bi same kar dobro shajale, saj se znata mirno pogovarjat, pa še vse ji pusti in ji na "pladnju" prinese. Jaz pa samo godrnjam in jo silim, da kaj naredi, ker je ne morem  gledati poleževati pred TV....
Zlepa - sporazumno ali pa s tožbo, s tem pa konec pregovarjan - ostro - samo to še ostane.

Opala, o hčeri pa doslej nisi nič pisal - še huje, v vajini zgodbi se doslej otroci niso pojavljali niti kot okrasek. In praviš, da zdaj neka 17letna tujka poležava pred televizorjem? Tole me je pa prav razočaralo, PeSa.

Ne samo, da je žena grozna, zdaj je grozna še hčera.

Ton, a si ti morda bolj na trdo po štengah padel v kratkem? (na glavo, da se razume).

Ne vem, Azrael, na kaj misliš, lahko malo pojasniš? In ne, v zadnjem obdobju nisem nikamor padel, hvala za skrb.

Naj bo "grozen" kdorkoli ali pa nihče. Dejstvo je, da tip ne čuti več ničesar do  žene in bi rad živel v (svojem) miru. Nihče mu ne more  te pravice vzeti.
Za hčer morata poskrbeti oče in mati, dokler se ta šola in ni sposobna sama skrbeti zase. Če pa "poležava pred televizorjem" in ne dela nič...njen problem. Naj jo vzdržuje kdor želi.
Otroci so neke vrste okrasek. Z njimi se "kitimo" dokler niso zreli, da odletijo. Po mojem niso sploh pomembni v odnosu med partnerjema in ne smejo biti razlog za (ne)ločitev.

Tole je eno cinično podjebavanje... čisto neosnovano, popolnoma mimo.
ČE se s hčerko ne razume, oz. nima smisla za otroke, je to samo razlog več za ločitev, ki je bistvo te teme.

Oprosti za grobost, Ton... včasih me kaj razjezi in reagiram  neprimerno.

Nikjer nisem napisala, da ne podpiram ločitve.
Ravno nasprotno, mislim, da je za partnerja, predvsem pa za otroka vedno boljše, da gresta narazen, če stvari ne funkcionirajo.

To, kar opažam je, da je stvar napisana zelo enostransko.
Kar popolnoma razumem, ker vsak partner pri ločitvi vidi bolj svojo stran.
Dokler ni pisanje šlo v smer, kjer sem dobila občutek, da se vse probleme vali na ženo. Da napiše, da ji bo za obletnico povedal za ločitev in doda nekaj v smislu - ha ha, kako sem jo zafrknil... In zdaj še hčera, samo poležava in nič ni od nje.
Sori, ampak logično opozorim na to, da bo prej ali slej moral priti do zavedanja, da je tudi sam naredil marsikaj narobe. Ne z namenom, da se ne bi ločil, ampak zato, da se mu zgodba ne bi ponovila v naslednjih razmerjih. Še posebej pa je tak odnos, kjer je po očetovem mnenju vsega kriva mama (po maminem pa oče) največji razlog, zakaj ločitev tako slabo vpliva na otroka. Ker vijugat med enimi in drugimi obtoževanji sigurno ni in ne more biti zdravo.


Če si želimo okrasek, gremo v trgovino in si kupimo nakit.
Otroci niso okrasek. Še posebej ne pri ločitvi (kjer ne glede na starost otroci skasirajo vsaj polovico stvari, ki nimajo čisto nič veze z njimi, ampak bi to morala biti stvar staršev)
Če je družina res taka, kot jo PeSa opisuje, potem me niti preseneča, da hči leži doma. Krivim družino ? Ne. Samo pravim, da je bolj smiselno od tega, da se na otroka kaže s prstom in se ga kritizira, rajši usmeriti otroka tako, da bo sprejemal odgovornost. Še bolj smiselno pa, da najprej to naredita starša sama.

Opala, tole ni samo cinično podjebavanje - še huje, da se greš takole norčevat iz odraslega moškega, ki piše na forumu o svoji stiski, je grdo, nesramno, daleč preveč pokroviteljsko in predvsem skrajno ponižujoče. In to narediš Ton, ki si na forumu tako skrbno gradiš brezhibno podobo razumnega, uravnovešenega, dobrohotnega in oh in sploh najzlatejšega zlatkota vsaj na nebojse, če že ne v univerzumu? Naj prvi vrže kamen, kdor je brez greha (in še to komaj potem, ko je temeljito pometel pred svojim pragom). Ti pa se namesto lučanja kamnov PeSi raje opraviči.
Tole me je pa prav razočaralo, Ton.

Oh, Trina, dovoli, da zazeham. Zeham.

Dovolita, Azrael in Mina, da vama in PeSi pojasnim svoje mnenje. Če je kdo bral moj odgovor kot cinično podjebavanje, zagotavljam, da ni bilo v tem niti kančka cinizma in še manj podjebavanja.
Dokler je PeSa pisal o svojem odnosu do žene, sem njegovo mnenje podpiral. Ko se je naenkrat pojavilo (in to z ženine strani) vprašanje hčerke, sem pa zares spremenil mnenje. Nasprotno od Mine namreč mislim, da otroci niso nikak okrasek, pač pa verjetno najpomembnejša zadeva, ki jih v življenju porodimo. K nam, takim ali drugačnim, pridejo brez vsake krivde in namena - že zato se mi zdi naša prva dolžnost (če in ko smo si jih sploh omislili), da naredimo zanje vse, da bi jim bilo na tem svetu kar najbolje ter jih spravimo k sebi in potem od sebe na kar najboljši način.
Zato sem tako reagiral na PeSino omembo hčerke kot nekega ne najbolj pomembnega dejavnika. Povsem resno mislim, da je ta punca že doslej morala pretrpeti vsega boga in bo še naprej. K sreči, kot prebiram v kar resnih knjigah, so otroci presenetljivo odporna bitja in preživijo takorekoč neranjeni zelo mučne in hude dogodke. Samo upam lahko, da je ta punca med takšnimi.
Takole sem mislil.

Zakaj pa? Ali ni za otroke pomembno vzpodbudno, nekonfliktno okolje za njihov zdrav razvoj... kakšen zgled pa sta starša z medsebojnim odnosom kot ga opisuje PeSa?
Ni slučaj, da mnogi otroci sami vidijo potrebo po ločitvi svojih staršev, bolj jasno od staršev samih.
Odraslost (staršev) pač ni garant zrelosti, daleč od tega.

Dobro vprašanje, Azrael. Seveda je vzpodbudno okolje pomembno - ampak od rojstva, ne samo od dneva, ko se eden od staršev odloči, da ima zadeve dovolj.
Glede odraslosti staršev se bi ne mogel bolj strinjati s tabo, ampak kaj bova? Naj neodgovornim otroke kar vzameva? Naj jih tu in tam zapreva, na silo educirava?
Lej, če nam je nekako biološko vsajeno, da težimo po razmnoževanju, se mi zdi enako pomembna biološka potreba, da potomce pripeljemo do neke stopnje odraslosti. Jaz mislim, ni pa nujno, da smo za to polno odgovorni.

Ne manjka primerov, ko bi to bilo še kako potrebno in ne manjka primerov ko se to zgodi prepozno oz. se sploh ne. Pa ne mislim zdaj na PeSo (da ne bo pomote), govorim o tistih skrajnih primerih. Za otrokov zdrav razvoj niso nujni biološki starši, ampak ljubeči starši, oz. odrasli.

Le mirno zazehaj, Ton, daj si duška  :) - ko se boš nazehal, pa sprevidi, da si bil do PeSe grdo zasmehljiv in poniževalen in da se takole z ljudmi, ki pišejo o svojih stiskah, ni prav pogovarjati. Če si zmogel biti kot pobalin, ki je pritekel in zalučal kamen v nič hudega slutečega sogovornika, potem pa se obrnil, potisnil roke v žep in začel zehati, kot da ni bilo nič - bodi zdaj še mož in se mu opraviči.

Da bi nam morali biit otroci prva skrb in najpomebnejša dolžnost, imaš seveda prav. Nimaš pa prav v tem, da je PeSa hčerko omenil iznenada in kot ne najbolj pomemben faktor. Preden se v koga zakadiš, mu izkaži vsaj toliko spoštovanja, da pozorno prebereš njegove vpise.

Za otroke je res treba narediti vse, da bi jim bilo na tem svetu kar najbolje. Zato je treba z njimi ravnati kot z majhnimi ljudmi, ne kot s svojo lastnino - zares, ne samo v besedah. Otroci slišijo, vidijo in predvsem dojamejo bistveno več, kot si mislimo. Ko smo zmožni dejansko živeti in ravnati tako kot tako silno radi vzvišeno predavamo drugim, smo odrasli. Potem nam tudi ne bo treba iskati opravičil v kar resnih knjigah.

Vso srečo nam želim vsem sodelujočim v tej temi - še najbolj pa vsem našim otrokom.

Jaz pa mislim, da je že spokal kufre in šel ..  :seenopivo: :vrocina:.. in nima časa odgovarjati na komentarje  :pomezik:

Drugače pa, moje mnenje je - čimprej narazen , ker če je vse res (pa ne, da mu čisto vse verjemem - to je pač njegovo "videnje" ... , dolgotrajno :kreganje:, preprekanje, "fasada" ki jo kažeta drugim ljudem )..  bo obema lažje eden brez drugega, pa še hčeri, ki ne bo poslušala tega njunega "podje*avanja" ..

Evo, res je, spregledal sem, da je PeSa v debati že omenil hčerko, in se ponižno opravičujem, da nisem z enakimi argumenti, kot jih razlagam zgoraj, stopil v debato že takrat.

Trina, če me v svojem svetogregorjanskem veselju res tako rabiš za zasebnega zmaja, odpri vendar temo in izvoli, malo mi je, priznam, že neprijetno, ko niti kihnem ne več brez tvojega poduka.

Lepo od tebe, da si se opravičil. :oki:

Zmajev imam lastnih dovolj, Ton - samo dvoličnosti ne prenašam. Do naslednjega izpada imaš mir :).

Komaj sem uspel prebrati vse debate, ki sem jih sprožil z zadnjim oglašanjem. Res sem se precej zaposlil, da se s tem izognem daljšemu bivanju doma in prenašanju razmer. Saj nisem rekel, da bom nehal skrbeti za hči, še vedno sem pripravljen prisluhniti željam in potrebam. Vzgoja je pa z moje strani propadla, ko mi je žena v pričo hčere večkrat oporekala moje vzgojen ukrepe. Saj ne rečem, da ni pridna in da tudi kaj naredi, posebno če ji mati naloži opravilo (mene pa malo ignorira). Res je tudi, da ne znam izkazovati čustvenih odnosov (objemi, družinski poljubi ipd.) Sem pa za pogovor, če je le ta v normalnem tonu. Omenjeno je bilo tudi, da vso krivdo valim na ženo. Priznam, da tudi jaz nisem brez napak. V vseh teh letih pa se je nabralo toliko, da ne prenašam več družinskih odnosov, podrejanja, usklajevanja ........ Nadvse si želim osamosvojitve! Žena me je včeraj skoraj na kolenih prosila, da naj neham s postopkom, da me ima rada itd. itd. Pa kaj pomaga, če sem jaz do nje izgubil vsa čustva. Vsako podaljševanje zveze vodi le v trpljenje tako na eni, kot na drugi strani, saj ne moreva vsa sporna leta izbrisat in zaživeti, kot da ni nič bilo. Obljublja vse, a to so le besede, izvesti pa mislim, jih nebo mogla, ker poznam njen karakter (pa tudi karakteristike tašče, ki se z leti izražajo tudi v hčeri - ženi).
Upam, da je bilo razumevajoče, saj sem danes malo utrujen, neprespan in razdražen.
Vse sodelujoče v razpravi lepo pozdravljam! :kiselnasmeh:

PeSa ti najbolj poznaš situacijo in veš kaj je prav zate!
Sledi svojim občutkom...

Predvsem smo sami odgovorni za svoje življenje.
Sami nosimi odgovornost in posledice svojih odločitev.
In od vseh ljudi na svetu, lahko spremenimo le sebe.

Morda tudi tako...da druge laže razumemo in jim damo novo priložnost..
Morda tako, da vemo, da gremo naprej sami...
Morda tako, da se naučimo povedati kje nas čevelj žuli, saj nam drugi misli ne berejo z oči.

Drži se! :rozicodam:

Pesa..men je všeč, da kar naprej neki ne tarnaš, temveč si ukrepal..držiš se svojih načel in občutkov..Če ne čutiš do žene več privlačnosti se ne siliš več v ta odnos z nobeno moralo... :oki:

Kar se pa odnosa s hčero oz. z otroki tiče pa ne morem presojati, še manj obsojati....Lepo je, če te otroci imajo še vedno radi tudi ko oddideš..in imaš z njimi lep odnos..

Pri tebi se mi pa zdi, da so te ženske (tašča, žena in hči) v nekakšni koaliciji dobesedno odrinile na stranski tir in tega se ne greš več...in prav je tako..

ne vem kako bo kak drug moški zdržal v taki moški antipropagandi..

Kar se otrok tiče praviš, da ne znaš pokazati svojih čustev....Kako potem hčerki čutita (se mi di, da imaš dve), da jih imaš rad? Upam, da tvoja pozornost, ki jima jo namenjaš, ni le v kritiki in zahtevah...temu se reče negativna pozornost...rezultati so običajno slabi..

hčerki bosta namreč vedno del tvoje družine, ne glede kako si jo boš v prihodnosti oblikoval...

Aslan in scorpion - hvala za spodbudne besede. Ja, imam dve hčeri, ki sta praktično edinki, saj je med njima 12 let razlike. Starejša že živi pri fantu (ni še čisto trajno) in se z mano sicer pogovarja, sploh če kaj rabi, drugače pa je vzdušje bolj vzdržano. Mlajša pa je doma, kar sem že navedel. Ta pa je bolj samosvoja in hoče imeti svoj prav. Tudi pri njej je tako, da se pogovarja, če to njej paše. Če pa jaz hočem, me pa ignorira. Saj pravim "zgrešena vzgoja". Za popravke je pa že malo pozno.

Zato je moja želja, da jih pustim na miru, da uživajo, saj se one tri znajo skupaj držat in sodelovat.
LP :oki:

Ne zameri mi, PeSa, če vztrajam, ampak očitno je tudi odnos do hčera del zgodbe, ki je privedel do tega, da te zdaj že cela horda žensk tišči k tlom in ti ne pusti dihat (prišparal si si samo svojo prvotno mamo, ki, kot pišeš, jo snaha gnjavi). Že zato ti težim, ker se ti zelo verjetno utegne vse skupaj ponoviti v novem življenju.
Tak občutek imam, da si se v preteklosti ob vsaki sporni zadevi nekako umaknil iz so-upravljanja s hišo, z družino, z odnosom, z očetovstvom... in te je to vse skupaj tlačilo v zmeraj bolj brezizhoden položaj, ko so se ZARES začele dogajati zadeve, da te ima žena za otroka in celo psihiatri grozijo prav po otročje ('če ne boš priden, ti bom vzel vozniško').
Kaj je pripeljalo do tega položaja?
Ja, niz neugodnih okoliščin. Ampak kako boš zdaj? Bosta razporoka in odhod uredila zadevo? Boš znal zaživeti na svojem? Upam. Ti pa res priporočam, da se nekako poskusiš približati hčerama. To, da sta s tabo prijazni le, kadar te rabita, je en tak priročen odgovor, ki lahko pomeni marsikaj - tudi to, da pravzaprav ne veš, kaj bi z njima.
PeSa, tudi sam imam dve hčeri, verjetno me je zato tvoje pisanje tako prizadelo.

PeSa..to je kr res očitno, da imaš težave s pristnostjo v odnsu s hčerami...One so sedaj v letih, ko so že po naravi uporniške, imajo labilno razoploženje, preveč so kritične itd..In ti jim ne moreš priti blizu, ter se hitro umakneš..Imaš težave v sproščenem in spontanem kontaktu z njimi...

Kar se pa tiče odhoda iz te zveze pa te podpiram..Občutek imam, da običajno tisti, ki so problematični v družini, npr. očetje, ki trpinčijo, zatirajo, dominirajo itd...NE ODIDEJO...In tudi ne pustijo komu drugemu, da bi odšel...

Včasih se potem to lahko tragično konča, če gre za hude konflikte z nasiljem..Pri tebi zadeva ni tako huda...seveda...Je pa zanimivo, da je žena začela prosjačit, da ostani, ko je videla, da se odločno odpravljaš oditi..