FORUM Nebojse.si

Mene pa zanima kako zdržite v službi s temi anksioznimi motnjami. Jaz se namreč sedaj že skoraj skoz počutim slabo, od omotičnosti, vrtoglavic, slabosti, ne morem jest, tišči me v želodcu, grlu, včasih se mi je že zgodilo, da sem se začela trest in sem imela občutek da bom padla skupaj.... Zaradi vsega tega mi je najbolj grozno vsak dan kako bom zdržala v službi. Parkrat sem šla že domov in bila tudi že nekajkrat po par dni v bolniški. Vedno bolj mi je nerodno klicati v službo da sem spet zbolela ali prositi za domov. Čeprav sem šefici povedala kaj mi je, pa vsak misli da bo to kar v parih dneh dobro.

Tako probam čim več dni zdržat v službi, včasih je kar hudo in v službi zaradi slabega počutja trpim, saj je težko delat če ti nekaj fali, sploh če si ves pijan v glavo. Potem sem še doma slabe volje zaradi tega, naveličana tega "stanja" in že pomoje za dan naprej prestrašena kako bom spet "trpela".

Kako se vi kaj spopadate s tem? Ali hodite v službo ali ste na bolniški. Pa če imate samo panične napade ali se počutite samo takrat ko je napad slabo se pravi tistih nekaj minut in ste potem OK, ali se tud takole skoz počutite slabo.

Kljub temu, da nimam (več) paničnih napadov, mi je na delovnem mestu večkrat tako, kot si opisala ti. Kakšne dni bi lahko delala dvanajt ur brez problema, včasih pa mi je po dveh urah že grozno.
Kako zdržim? Moram. Ker me doma čakajo položnice. Samo to me drži gor.
Danes npr. me že misel, da bom morala iti, duši.

Jaz grem ful težko v službo, predvsem zato ker se skoraj skoz slabo počutim ali večino časa in takrat je potem hudo delat, samo čakam da mine 8 ur, da grem lahko domov. Vedno bolj razmišljam kaj bi človek lahko delal doma v sproščenem okolju, tud to bi bilo zame bistven del zdravljenja.

Sej delat gremo po večini vsi težko, že delo ki ga zelo rad opravljaš, se ga moraš naveličat vsak dan 8 ur, samo da si pa zraven še ves čuden in pijan, je pa sploh "super"

Gummi. Saj razumem, da ti je hudo.
Lej...jaz delam doma (trenutno po sili razmer), a to ni bila dobra ideja. Včasih se človeku samo zazdi, da bi bolje funciniral. Nekateri tudi res (strašno malo jih je). A človek je v večini družabno bitje. Razen če res ni prehudega mobbinga. Dobro je videti ljudi. Biti med njimi. Imeti svojo "funkcijo". Včasih se na koncu dneva sprašujem: Kaj lahko danes pokažem? Nekaj "butastih" prevodov, ki to sploh niso. Nekaj neumnih popravkov. U glavnem pa "zrak". Dobro premisli.

P.S. Moja nona je vedno govorila: Kura ki je noter, hoče ven. Tista ki je zunaj hoče noter.
Včasih (vse pogosteje) se sama sebi zdim kot kura. Če si doma, si tudi dobra *servis* storitva za vse naokrog in se te podajajo (pustim se...ja). Še vedno. :jok:

hej gummi...

joj, nas je kr nekaj takih...včasih je res za zmešat...in težko zdržim na šihtu...ampak en nasvet, mogoče ti bo pa vsaj malo pomagalo:

jz sm mogla spremenit taktiko...naprimer, ko sem po takšnem dnevu, tednu ali mesecu takih dni prihajala domov...sem si rekla, evo zdržala si...bravo, če je šlo danes bo šlo tudi jutri ali naslednjič...ne obtožuj se zaradi slabega počutja, da si bla nekajkrat na bolniški...nima veze...pohvali se vsakič, ko prebrodiš slab dan in ko prideš domov naredi nekaj lepega zase! ...karkoli...marsikdo ne razume naših težav in sami moramo sebe pocartat...in to je to...

v službi pa delam tko, vem pač da imam anksioznost, povedala sem trem sodelavkam, zgolj zaradi občutka varnosti, če slučajno ne bi zmogla dvignit telefona ali odgovorit kaki stranki, da bi sodelovka prevzela in fora je, da v roku pol leta, še ni bilo potrebno nikomur vskočit...je pa res, da grem skoraj vsako uro za pet minut na zrak...kak globok vdih in si rečem zdržala boš, kot že tolikokrat do sedaj...

piši še gummi...

;)

pozdravček

Poznam tudi jaz te težavice z anksioznostjo.

Službujem doma, tako, da ta del mi je olajšan.
Če se začnem počutiti slabo, pač preneham z delom,
grem na sprehod ven ali pa se uležem in sproščam...

Imam pa zato težavo v šoli, na predavanjih...ali na drugih izobraževanjih.
Biti tam toliko in toliko ur....če je zanimivo mi čas hitro mine in sem "zdrava"...
Vse prevečkrat pa se mi misli osredotočijo name, na telesne občutke in že je frka....
Postane mi slabo, neka čudna prihajajoča omotica, občutek "padla bom dol"...
in potem se začne boj med vztrajanjem na predavanjih in željo po odhodu domov.
Minute se vlečejo kot ure.
Velikokrat zato predčasno odidem. Kadar pa mi uspe ostati do konca se počutim zmagovalka in sem polna energije in zdravja.

V kritičnih situacijah si pomagam tako, da imam ob sebi MP3 z sproščanjem ali glasbo.
Probam preusmeriti misli, razmišljat v stilu do sedaj se ti še nič ni zgodilo,
pa si imela že dostikrat enake občutke. Pomaga mi tudi voda-pijača in kak mini prigrizek...
pa seveda svež zrak in gibanje (odmori v šoli zato obvezni na zraku).

Ja kaj čmo, takle mamo... :-[

Vidim kolk nas je takih ... kdo bi si mislil, da ena anksioznost lahko to povzroči da se takole počutiš in posledično tako težko delaš, nakupuješ, pa joj .. zdravstveni domovi ali bolnice ... smo šli mamo obiskat v klinični center, pa že predno sem tja prišla sem bila ful čudna, potem pa notr stopimo, mi je pa samo vroče ratalo, nervozna počutila ful slabo nisem vedela a bom se sesedla, pijana vsa ... groza. Tolk sem še zmogla, da sem gor v sobo prišla in videla mamo za dve minuti in sem letela ven na zrak. Bolje je bilo, samo sem čutila tako hudo živčnost, da sem komaj čakala, da gremo domov. Od vsega me je najbolj groza biti v bolnici, pa se ne bojim same operacije, ampak biti tam ves takle čuden.

Tale mp3 s sproščanjem je dobra ideja ja, sem sama tud že razmišljala, da bi si presnela tist dvd od paketa Tris-panična motnja od Rebolja in ga imela sabo pa v službi recimo mal poslušala. Bom še to probala, čeprav meni takrat ko pride to počutje oz. ko se poslabša imam občutek, da čisto nič ne pomaga, razen da uidem domov, pa še to se neki časa doma potem tud čudno počutim. Pomoje iz občutka krivde, ker sem šla spet domov in me potem to žre "joj spet sem taka".
Drugač se pa men tud fajn zdi, ko pridem domov pa si rečem: zdržala sem, sam kaj ko čez par dni me pa tako zvije, da moram domov. Sodelavkam s takerimi delam, sem tudi jaz povedala kaj mi je, ker sem že morala, saj bi bilo res čudno, ker mi kar naprej nekaj fali.

Zdej že tri tedne jemljem po 1/2 Cipralex-a in bom počasi probala vzeti celo tabletko. Kar malo me je strah, saj me je v prvo po polovički tako zvilo, da sem bila na urgenci. Ponoči sem se zbudila vsa čudna, slabo, tresla, tik preden človek skupi pade. No zdej jemljem zvečer še Helex da spim, drugače pa nobenega izboljšanja še ne čutim. Tako sem se zanašala na te AD-je, tako težko čakam, da bi mi malo pomagali. Helex me samo uspava, drugega pa nič, telesno se pa nič bolje ne počutim, ravno tako se mi vrti kot vedno. Bomo videli ...

Cipralex lahko povišaš tudi bolj postopno če so strahovi pred stranskimi učinki.
Vzemi 3/4 tabletke sedaj 1 teden, nato pa šele preidi na celo.

Polni učinek tablete se pokaže šele po nekaj tednih terapevtske doze,
ki pa je vsaj 1 cela (10 mg) tabletka.

Velik pomen pri panični motnji ima tudi IZPOSTAVLJANJE.
Iti v situacije in se jih ne izogibat.
Saj izogibanje še poveča strah pred situacijo.
Pojdi v situacijo, osredotoči se na DIHANJE s trebušno prepono ko pridejo simptomi.

Vem, da je to lažje rečt kot narest, ker sem sama dostikrat v podobni situaciji.

Tolažim se s tem, da panika in tesnoba nista nevarni, od njiju ne izgubiš razuma in ne umreš.
Sta pa sila neprijetni in če to vzameš kot igro psihe, ki nagaja telesnemu sistemu...se tudi manj ustrašiš simptomov.

Hvala Aslan bom zdele čez praznike povišala dozo na 3/4 da vidim potem pa čim prej na celo tabletko. A vam pa pomaga kakšen Helex ali kakšno drugo pomirjevalo. Jaz sem sam zaspana po njem, počutim se pa glih tako slabo - pijana in vsa čudna.

Sej situacijam se glih ne izogibam, grem ful rada v kakšno trgovino, res pa je, da ko sem taka nestabilna tud nimam ne vem kakšne volje hoditi po trgovinah, sploh po velikih centrih, pa po navadi je še slab zrak tam notr in vroče. Tko da večinoma izkoristim trenutke ko sem "ok" no teh je res malo in takrat nakupim kar rabim oz. grem zapravljat. Včasih grem tud čist lahko na sprehod in je ok, včasih pa ko hodim sem kar pijana in tud ne morem več ... kr neki ... kdo bi to razumel. Sej če bi bilo to bolj podobno napadu bi ga predihala, tako bi pa v glavnem morala kar cel čas v trgovini dihat s prepono oz. se nekak sproščat. No in tako potem pride do tega da mi je tud nakupovanje muka, kar mi je bilo vedno v užitek.

Pol pa v službi gledam tiste ki letajo sem pa tja in so čist v delu, jaz se pa sploh ne morem skoncentrirat, ko sem vsa pijana tam, pa ne vem a bi vstala a ne bi. No sej zdej hodim tud v eno skupino za sproščanje bomo videli, kaj koristnega se bom sigurno naučila, samo če bom premagala te zoprne vrtoglavice in pijanost pa ne vem no... zdej neki časa že v ušesih čutim en pritisk, kot bi imela zamašene, potem se pa človek sam še vpraša lahko "kaj še sledi?"

Komaj  :sesmejem:.

Gummi, tako omotična si tudi lahko od ADja, saj imajo še vedno stranske učinke. Kot ti je napisala Aslan, zvišuj počasi in postopoma, kmalu boš začutila spremembo. Vsekakor ti svetujem vsaj dva tedna bolniške. Tudi jaz sem pred jemanjem tablet imela težave v službi, bila sem jokasta, nervozna, panični napadi, anksioznost, depresija...., bilo je hudo.
No, pa so zdravila prijela nekje po tretjem-četrtem tednu. Samo, da sem jaz hitreje višala dozo in sem bila v najhujši fazi stranskih učinkov doma.
Vem, skrbi te zaradi službe, tudi mene je, vendar si zapomni, zdravje je najpomembnejše.


                       Drži se :rozicodam:

Slabost, omotica, jokavost, menjavanje razpoloženja, strah, misli, nekoncentracija, panični napadi, derealizacija, depersonalizacija, še kej napišem?
Skratka v aktuni fazi vse to, danes pa  :smeh, razpoloženje, dobra koncentracija in produktivnost, veselje, "normalno" počutje seveda s trenutnimi manjšimi simptomčki, če to sploh so? Jupi.
Hočem povedati le to, da tisto zgoraj našteto mine...je pa težko verjeti.

Delam v taki službi, da sem ves čas na očeh javnosti, čeprav je socialna fobija glavni problem, tako da si lahko predstavljaš, da ni lahko. Vse simptome dobim, ki so značilni za anksioznost, tak da že v nedeljo se tresem za ponedeljek. Nič ne pomaga, samo potrpiš, trpiš pa je vsak dan malce lažje od ponedeljka do petka, drug teden ali po dopustu pa spet vse znova. Sem pa potem nekak zadovoljen, da sem prigural še en teden, ne glede na ceno. V glavnem ni lahko ampak, če zdržim hvala bogu.
Ja ko pa pridem domov med tednom sem pa kot ožeta limona  ???  Med prostim časom se potem sekiram, kaj sem narobe rekel ali naredil v službi in zakaj si nisem izbral drugega poklica itd.

Jaz sem šla danes po 12ih dneh v službo, ker sem bila na bolniški.

In, ne vem, ali vsi vedo, zaradi kakšnih težav me ni bilo, ali pa so prijazni, ker me imajo radi  :-*, v glavnem vsi so bili ful, ful, ful prijazni in zelo prijetni do mene. Skratka prvi dan v službi je minil brez tesnob in napadov panike. Jupi.  :clap:

Jutri, k se me bodo že navadli, mi bodo pa zihr vsi težili. Pa nesramni bili. NE, ne, ne dam se.  :nehvala: Upam, da res. 

Čist poznam te občutke tut sama.

Gummi, ko se je meni to začelo dogajat, kar opisuješ, me je en dan tako dotolko, da sem morala še samo k zdravniku. Takole mučit se in hodit po par dni na bolniško in potem spet delat, ne bo nč dobrega prineslo. Jz sem se potem fajn odpočila doma, začela sem jemat zdravila in delat na sebi, sedaj sem začela še s terapijo in moram rečt, da sem kr precej bolje.
Sama sem bila v bolniški mesec in pol, pa še so rekli nekateri, da sem začela spet prezgodaj delat, čeprav sem bila po 4 ure.
Zapomni si, najprej si ti, pol pa vsi ostali.  :rozicodam:

Saj jaz tud zdej hodim v eno skupino za kogn. sproščanje, samo ni zaenkrat nobenega efekta, tud ko doma delam tisto sproščanje mi nič ne pomaga, no mogoče bi mi pri paničnem napadu, pri vrtoglavici oz. tej moji omotici in pijanosti pa noben hudič ne pomaga. Zdej že 4 dni jemljem po celo tableto Cipralexa in upam, da bo to kaj bolje. Ko bi se vsaj te pijanosti znebila, da bi lahko normalno delala in živela pa bi bilo tud anksioznosti pa depresije takoj manj.

No ja, jaz sem vceraj zapustila delovno mesto in sla domov.... :jok:  :jok:  :jok:
Itak sem na polovicnemu urniku od dne ko sem se vrnila iz Idrije. To je kaksnih pol leta ali vec, in zdaj prvic od tega dne, spet imam ze par dni hudo krizo... Najhujse je to da imam ogromen obcutek krivde in da sem zacela dvomiti da bom uspela koncati vse moje obveznosti. Namrec, delam v soli z otroki, zdaj se bliza konec solskega leta in nikakor, nikakor ne zelim pustiti otroke spet na cedilu. Ma sploh ne vem kaj naj si mislim, grem jokat naprej...

Gummi, Cipralex bo začel delovati, sam probaj še sama kaj delat na sebi. Morda kakšen relaksacijski CD, da si umiriš misli in s tem glavo.   :rozicodam:

Kagome, kako misliš da bi spet otroke pustila na cedilu?

Gogi, prejsnje solsko leto sem koncem februarja, en dan kar obticala, ne na prej, ne nazaj in sem od tega dne bila na bolniskem, pol pa v Idriji, tako  da sem se vrnila v sluzbo komaj v 11. mesecu 2008. Ker, delam v glasbeni soli, z otroki imamo individualen pouk tako da se na otroke zelo navezes, pa se na koncu solskega leta imamo izpite pred troclansko komisijo, in jih je ze zdaj treba zaceti pripravljati za izpit. Torej, ne samo ne smem na bolnisko, ampak mezdaj rabijo 100 precentno pribrano, in ucinkovitio. Nasega kadra ni zadosti in ne vem ce bo sola uspelapravocastno najti zamenjavo. Tudi ce jo in najde, treba se je "spet" navaditi na novega profesora in nasi pristopi delu so zelo razlicni. Ne vem tudi, ce bom prenesla se enkrat kako otroci jocejo za mano, ko sami klicejo na moj telefon, me sprasujejo kdaj se bom vrnila nazaj v sluzbo, nekateri so se tudi izpisali ker niso hoteli nove uciteljice,..pa vse te razglednice, ki sem jih dobijala ves ta cas na bolniskem... :jok:  :jok:  :jok:

Joj, res zapletena zadeva. Te poskušam razumeti in kot lahko razberem, ste zelo čustveni navezani drug na drugega.
Po drugi strani pa boš le morala pogledati nase da zlezeš vn iz tega, razen če ti bo uspelo zdržat dokler otroci ne pridejo opravijo izpitov.

Gummi,jaz tudi komaj čakam,da gre tistih 8 ur mimo.In včasih ura noče in noče it proti "koncu".
Saj kak dan je lažje,kak dan pa težje oz tako težko,da grem pač prej domov.In kako pomirjevalce vzamem,ampak mi vedno ne pomaga.Zaenkrat shajam tako.

Meni je včasih zjutraj grozen občutek, ko že v službo pridem vsa pijana in vem da bom taka morala zdržati 8 ur in včasih je res grozno, včasih malo bolje, vendar vedno manj je takih dni da bi bilo dobro. Zdaj bo že en teden kar jemljem celo tabletko Cipralexa 10mg in upam, da bo kmalu kaj bolje, predvsem si želim da bi izginila ta vrtoglavica oz. pijanost, ki se mi včasih vleče čez cel dan. Če bi se mi to nehalo, bi bila takoj veliko boljše volje. Saj vem da zelo zelo malo ljudi hodijo radi v službo, samo če se ti počutiš normalno, potem že preguraš vsak dan, za nas pa je to tako, kot za ostale, da bi delali takrat ko bi zboleli in bi namesto bolniške hodili v službo. In potem sem vsa v strahu cel dan, ko se tako počutim tista pijanost, občutek nestabilnosti in slabo počutje. Probala sem tudi delati to sprostitveno vajo dihanje in mišično sproščanje, pa meni to ne pomaga, sploh če se mi vrti mi tisto dihanje čisto nič ne paše.

Kagome,

razumem tvojo stisko, ampak mislim, da se preveč obremenjuješ in razmišljaš predaleč naprej. Očitno je, da imaš tako svojo službo, kot otroke, ki jih učiš zelo rada. Skoncentriraj se na vsak dan posebej, vsak dan, ki ga boš uspela oddelati s svojimi učenci naj bo zate pomoč in vzpodbuda, da boš šla v naslednji dan. Seveda, če jemlješ celoten zaključek šolskega leta kot eno epizodo, ki se vedno komplicira tako ali drugače, ne bo šlo in slej ko prej boš spet doma. Vzemi vsak dan posebej in bo zagotovo šlo.

Obveščaj nas in upam, da bo šlo vse v redu, seveda pa bodo vzponi in padci,

marika

Jaz sem bil med tistimi,ki so radi hodili v službo.In tudi komaj čakal sem,da grem!!Delat naprej?Ni bilo problema!!Užival sem v svojem delu.Tudi če je bilo treba,sem kako nedeljo šel kaj končat.Rad sem imel svoje delo.Ampak to je druga zgodba,v mojem življenju.Danes ni več tako.V službo hodim z velikim odporom.Marsi kaj se je spremenilo.Nebom ponavljal zgodbe,saj sem jo že v eni temi napisal.

Lp,Grega

Poročaj še kaj,kako ti gre,Gummi

Danes pa sem tut jz komaj začela delat. Ne vem kaj in zakaj, ampak kr neki me je oblivalo zjutraj, zdaj je sicer bolje ampak še vedno tist zoprn občutek v glavi.

Draga Marika, hvala ti na zelo pametnemu nasvetu, samo, teško mi je ne misliti naprej, ne obremenjevati s z mislijo, da bom zapustila delevno mesto, spet šla na bolniško in oustila otroke pred koncem šolskega leta brez učiteljice... Ampak, kljub mojimi "črnimi mislimi", se bom poskusila čim bolj držati tvoga nasveta, ker to je edino pametno kaj zdaj lahko naredim.. Hvala :rozicodam:

jaz sem pa 1 mesec ob začetku bil na bolniški, zdej pa že mesec in pol delam, z muko, čeprav sem zelo rad hodil v službo predno se je začela ta pijanost in tiščanje v glavi + špikanje v prsih in srcu. včeraj sem dobil tablete PAROXAT, katerih pa nimam namena jesti, ker nočem PREŠALTAT na kemijo.

sedaj jem DOMINOR + PERSEN ali DEPRIM.

stanje je bilo že zelo dobor, tri dni nazaj pa sem čez noč padal na začetek (nisem opazil razloga za nazadovanje)

ali ima kdo še kakšen nasvet kaj bi lahko od "NARAVNIH" tablet probal, ker dejansko ne morem zdržati v službi (zelo težko, + cca. 1 uro v službi moram voziti avto) res imam težave UF

hvala za kakršenkoli nasvet :unsure:

suhi, naroči se na psihoterapije,
jaz imam enake probleme in sem odlašala pol leta, zdaj sem se pa naročila. Jaz sem bila tudi proti kemiji, ko me je pa še depresija ruknila, pa ni nič drugega pomagalo, tako , da, odloči se sam, kaj ti bo lažje.

Ah, ja, ta "kemija"... E pa meni je resila zivljenje. Jaz sem vec kot 10 let cakala da se zacnem zdraviti, in ko je res, ali res ratalo neznosno sem "odplazala" do zdravnika, in od takrat zivim na "kemiji". Brez nje nisem bila sposobna vec zivet. Seveda, cudezov ni naredila, moramo si ji narediti sami, ampak mi je pomogla da se vrnem v kolikor tolikor normalen svet. 10 let cakanja da bo minilo, da bo slo samo kot je prislo, so mi samo skrajsale zivljensko dob, tako sem se zelo mucila. Zdaj pa ze dosti bolj funkcioniram,tako da , pejdi k zdravniku, in se pomeni z njim.
Na koncu konca, dandanes je farmakologija tako napredovala da, posebej ma "psihijatricnem" podrocju, da skoraj vse tablete, ki jih jemljemo, imajo zelo malo sranskih ucinkov, nakatere so pa tudi dovoljenje v nosecnosti. Tako da ta "grozna kemija ki iz nas naredi zive zombije", obcasno res pomaga.

 :-[ Popolnoma razumem dogajanja v tebi zaradi službe, ker imam tudi sam tak probem. Mene so služba in najstniški problemi z otroci enkrat že dotolkli, pa se se po enomesečni bolniški vrnil v stare tirnice. Brez zdravil seveda ni šlo, ker je bilo prehudo (da ne naštevam simptomov, vsekakor , po tvojem pisanju sodeč, mi je bilo precej huje. Po temu slabemu obdobju v življenju sem se naučil ceniti vsak trenutek življenja in se ga veselit, saj nisem depresiven po naravi.  Sedaj pa, po dolgem lepem obdobju, kljub nekaterim težavam ,ki sem jih imel in jih znal premagovati, sem zaradi totalne izgorelosti v službi še na slabšem kot prvič. Imam skoraj vse simptome generalizirane anksioznosti, full mi je težko. tko da sem na bolniški. Delo, ki sem ga prej opravljal do neke mere z veseljem, mi je sedaj postalo mora, ker se ne morem zbrati... panika, pa kaj bi našteval. Drugega, kot da poskušam držti glavo nad gladino, mi ne preostane. Upam , da mi  bo tudi tokrat to uspelo. Ne jamram, samo pridružiti sem se hotel pisanju vseh tistih s podobnimi problemi.
Žal ti ne morem dati pametnega nasveta, ker si še sam ne znam pomagati. Življenje je borba. Drži se in zmagaj. Kako? Čim več se druži s pozitivci, pa kakšnega dobrega psihoterapevta si dobi. Pa ne pozabi migat (hribi, tek kolo ...). Lep pozdrav!

   

ufffffffff

tole je vse skupaj veliko sranje

 :o