FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

kot verjetno kopica drugih, sem tudi sam po naključju odkril tale portal in zamikalo me je, da vam napišem par besed o svojih težavah, ki jim ne pridem do dna že več kot desetletje. Čeprav nisem prepričan, da je tu pravo mesto za parkiranje mojih zločinov do samega sebe, bom vseeno nadaljeval, kajti ni nujno, da vedno zadanemo direkt v center - tudi krogi rahlo izven štejejo, kajneda?  :)

O sebi lahko rečem, da sem tam nekje med koncem mladosti in na začetku srednjih let, po dveh-treh, odvisno od definicije, resnih zvezah še vedno tehnično samski, vendar zadnji 2 leti v resni zvezi, pač vsak v svojem stanovanju.
S preživljanjem sebe nimam in nikoli imel problemov, tudi za finančno plat sem vedno poskrbel, bolj ali manj uspešno in vedno sem bil pripravljen delat karkoli, znajdem se skorajda povsod. Živim sam, v lastnem stanovanju, imam dobro službo s precej odgovornosti in še popoldansko dejavnost zraven.

Poleg naštetega pa sedaj tisto glavno - imam probleme z neke vrste samodestruktivnimi nagnjenji, ki mi grenijo moj vsakdan, rušijo plane, sesuvajo organizacijo in me vedno globje potabljajo v lastno blato, drek po domače.
Pa ne govorim o kakšnih samomorilskih nagnjenjih - kje pa! Kaj takšnega mi niti na kraj pameti ni nikoli prišlo.
Govorim o tisti pogonski energiji, ki  človeka žene, da ko je lačen, si gre poiskat nekaj za jest, tisti spodbudi, ki te žene, da ko želiš nekaj doseči, se za to potrudiš. Govorim o občutku za odgovornost, ki te zjutraj ob zvoku budilke prisili, da vstaneš za v službo in da ne prebediš cele noči pred TV-jem. Govorim o instinktu, ki iztegne tvojo roko, ko mu nekdo ponudi 1000€ in reče: izvoli, samo stegni roko, pa so tvoji.
Tega vsega naštetega jaz nimam! Oz. izgubljam vse to in izgubljam tudi posledice teh dejanj.

Na primer:
Imam popoldansko obrt in ni mi problem cele dneve in noči delati, garati, da naredim vse, kar posel od mene zahteva. To mi nikoli ni bil problem. Zatakne se pa pri izdaji računov - ne morem se prisiliti, da bi spisal račun in ga poslal! Zamislite si - delam 5 dni, garam, potem pa se ne vsedem za mizo, da bi v 5 minutah spisal račun!
Stranke me včasih pokličejo in mi rečejo, da za moje mesečne storitve niso že 2 leti prejeli računa, pa se še vedno ne morem spravit k pisanju! Neverjetno, kajneda?

Še en primer:
Dobil sem službo pri mednarodni korporaciji. Začetna plača je bila 8-krat višja od moje takratne, delo mi je bilo na kožo pisano. Uspešno sem se prebil skozi vsa uvodna testiranja, psiho-teste itd,...Ko sem bil pa tisti ponedeljek vabljen ob 9:00 na finalni sestanek s podpisom pogodbe, sem pa zaspal!
Pa ne zaspal, kot zaspi normalen človek, ampak zaspal zato, ker sem celo noč visel na internetu in klikal bedarije! In vsaj 43-krat sem v tisti noči pomislil: "Madonca, spat moram, drugače zjutraj ne bom mogel vstati!"... PA sem kljub temu nadaljeval z buljenjem v ekran do 6 zjutraj, si rekel, grem za 1 uro spat in že ko sem se spravil v horizontalo, sem vedel, da lažem sam sebi - nikoli mi ne bo uspelo po 1 uri spanja vstati! Seveda sem zaspal in zamudil življenjsko priložnost.

Še en primer?
Iz službe večkrat pridem utrujen, lačen, žejen. Ob 6 ali 7 zvečer. Vrti se mi od dehidriranosti, ker cel dan nisem spil niti kapljice vode. In kaj bi storil normalen človek? Natočil bi si kozarec vode, soka, vse imam doma.
Nak! Jaz se vsedem za računalnik, ohhh, kako sem žejen...in naprej tipkam po tipkovnici. Se prestavim pred TV, in spet, šit, kako sem žejen...ampak ne grem si pa iskat nič za pit!

Kaj hočem sam sebi naredit? A je v meni neka samouničujoča bomba, ki jo hočem sprožiti? Zakaj se vedem do sebe tako destruktivno, zakaj gojim tak negativizem in se na silo utapljam v zagrenjeni lenobi?

Any idea?

Bom še malo dopolnil moj uvodni problem:

Verjetno je v meni podoben mehanizem, kot pri tistih, ki se želijo samopoškodovati fizično, z rezanjem, praskanjem do krvi, le da si jaz to počnem psihično. Se nimam dovolj rad?
Nak, nimam se!

Resda se resnično obožujem na področjih, ki jih obvladam. Tam, kjer je tematika moja strokovnost, tehnika. In pri "biti prijatelj", poslušati in svetovati - to sem sebi in drugim dokazal že večkrat in tu se imam resnično rad, sem si všeč in nikoli se ne bi spremenil.

Naravnost sovražim se pa kar se moje samozavesti tiče. Nesposoben sem hitrih odločitev, verbalno me vsak, ki ima minuto časa, pobije na tla in če ima voljo, me z eno besedo lahko zabije meter pod zemljo - tudi če ni želel.
Čim nekdo začne stavek z "Posluš zdej ti mene...", postanem majhen kot miška, poslušam in ne bevskenm nič. In če človek slučajno rahlo povzdigne glas, se počutim krivega za vse probleme, ki jih je moč izluščiti iz njegovih besed.
Če želim komu kaj odgovoriti, se braniti, rabim par ur za razmislek, rabim se umakniti in potem v miru napisati svoj zagovor ali celo napad, kajti v živo mi nikoli, res nikoli ne uspe sestaviti pravih besed za obrambo.

Sovražim tudi svoje telo, obliko telesa, svoje sposobnosti. Vedno sem hrepenel po tem, da bi bil močan, boljši od drugih, da bi mi zavidali. Še vedno si tega želim, pa čeprav sem že skoraj v 4. desetletju svojega življenja.

Je mogoče samo v tem nesprejemanju sebe finta?

Uglavnem, kolikor sm uspela razumet si neke vrste deloholik...sam zdi se mi, da bi se moral malo ustavit, pa užit življenje...ni vse samo delo...Kako kaj družabno življenje? kako funkcioniraš sam s sabo...imaš čas zase?

kar se pa tvojega notranjega mehanizma tiče pa ... to bi ti najbolj znal povedat strokovnjak...

lep pozdrav

Bi rekla, da ja.  Ne znam pa podati rešitve in zato je bolje, kot je rekla krasendan, poiskati nekoga ki bo znal poiskati tiste prave vzvode in ti pomagal ven.

A.

Hvala obema za mnenje.

Dejansko sem razmišljal o strokovni pomoči in se že najavil za termin pri enem od psihoterapevtov, ki ste ga tudi tu člani lepo pohvalili. Hvala  :)

Sem se pa zamislil nad komentarjem Krasendan...
Tole me je zadelo v Ahilovo tetivo.
Ne, ne znam uživat življenja in tudi takrat, ko nisem deloholičen, si ne privoščim nič drugega, kot prazno, nekonstruktivno lenobo, gnitje. Bljak! Očitno moram na tem področju še marsikaj narediti, le da pogruntam, s katere strani naj se brcnem v rit, da se bom premaknil v pravo smer, ne pa še globje na stranpoti...

kU-KUC!

Nisi napisal, kaj je tvoja obrt! Glede na to, da ne izdajaš računov, morda še jaz potrkam na tvoja vrata! :)

To je bilo mal za šalo (mal za res :happy:), zdej pa še moje mnenje. Pravzaprav pišeš sam o svojem problemu :"Govorim o tistem občutku odgovornosti...". In to je to, glavonček, odgovornost in prioritete.

Manjka ti osebne rasti, nisem prepričana, da jo boš dobil pri psihiatru ali pač... Moraš prit do te stopnje, da se zavedaš, da si sam najpomembnejši, da moraš najprej poskrbeti zase, da boš lahko nato še za druge. Sem vključujem seveda tako materijalne dobrine, status kot čustva.

Oglasi se še kaj! Samajka