FORUM Nebojse.si

Sej ne vem kje začet :unsure:
Pa bom začela pr otroštvu...
Ni blo ne vem kako nesrečno,srečno pa tud ne glih
Mama je bla raje po gostilnah kot doma,čeprav ok...za tisto najnujnejše je poskrbela,ampak je vedno najbol bolelo to da je dala več na tako imenovane "prijatelje" kot svoje otroke
Pri mojih 20 letih je poskušala narediti samomor...pri mojih 21 umrla za posledicami raka

gremo k očetu

Skrit alkoholik...zdaj ozdravljen brez kakršnekoli pomoči ampak samo s svojo voljo se je spravu iz tega
Je odličen deda moji hčerki in ne morem si predstavljati da bi bila ona zdaj ko sem v bolnci (zakaj...do tega pridem kasneje) kje drugje kot pri njem

Pri 17ih sem spoznala očeta moje pupe in takoj sma šla na svoje...saj takrat kot najstnici so se mi razmere doma zdele nevzdržne...in tako sem šla od staršev k fantu ki je itak mel kontrolo nad mano js pa sem se pustila samo da nisem bila sama in da je bil nekdo ob meni
Čez 4 leta sma začeladelati na otroku
Umes se je zaposlil v vojski in bil posledično ogromno po terenih
Takrat se je začelo...ljubosumnost,nadzor,kontrole po telefonu...
In vsak negov teren sem razmišljala kako se naj tega rešim,ga pustim,grem z hčerko na svoje
To sem tudi storila...decembra lani
Bila sem srečna kot še nikoli
Vse dokler ni prišel domov,takrat pa se je začelo
Kar naenkrat sem se "odličila" da brez njega ne morem živet da ga hočem met nazaj ???
WTF...resno ne vem zakaj,kako...potem sem v neki knjigi prebrala o odvisnosti do človeka...možno
Al je bla to ljubezen al odvisnost pravzaprav ni več važno

V glavnem...ko je bil doma kak teden je prišel k meni na pogovor
Imela sem že pripravljeno poslovilno pismo ampak nisem imela poguma da bi to nardila
Nekaj časa ga še prosim,grem proti balkonskim vratam in skočim...sej se ne spomnem glih ampak se mi zdi da me je poskušal zadržat,da ne bo kdo mislu da me je kr gledal...
 :-\

Naslov teme pa je tak zaradi tega ker sem skočla iz 8ega nadstropja in če to tako približno preračunaš je to okol 20-25 metrov...js pa sem jo odnesla z "majhnimi" posledicami oziroma čudež da sem sploh preživela
Padla sem na pas trave,glavo ene 20cm od betona...

Zdravniki pravijo da bom hodla
Levo nogo lahko premikam,čutim je ne od kolene navzdol oziroma na enih mestih jo na enih ne ampak pravjo da se bo to z razgibavanjem pozdravlo
Rit,splovilo,noge odzadaj do kolene...mrtvo :-
Vode in blata ne čutim...kar se tiče vode so me naučili da si jo sama jemljem,za blato bom nosla pač plenice saj ni smotrno da mi dajo vrečke če je pravzaprav z črevesjem vse ok,deluje...sam čutim ne

Za sabo mam 6 operacij,10 dni kome,danes mineva 58i dan v bolnci...železje v polovici hrbtenice in medenice

Jutr mam naročenega psihijatra ker preprosto ne vzdržim več tega da se cele dneve derem,na karkoli poštudiram je negativno,počutim se sama (kljub obiskom)
sekiram se za take stvari ki same po sebi sploh niso pomembne,ampak meni se zdijo ogromne prepreke

Kako naj zaključim ne vem...vnaprej se zahvaljujem za kakršenkoli nasvet,odgovor...karkoli
LP

evo...ti si živa priča, da tudi, če skočiš iz 8 nadstropja, ni rečeno, da odideš s tega sveta...
upam, da okrevaš čimbolje in čimprej...pa da si pozdraviš predvsem dušico...

Zmaajč, najprej en topel virtualni objem  :rozicodam: :poljubnjej: in držim pesti zate, da začneš živeti življenje, kot ga zaslužiš - brez očeta tvoje pupe.

 :rozicodam:

ojla, ravnokar sem prebrala tvojo žalostno zgodbo...preživela si, to je glavno!
želim ti hitrega okrevanja, tako v duši, kot telesu....že zaradi tvojega sončka, ki potrebuje mamico!!!
lp

Objem draga Zmaajč....žalostna zgodba z ja srečnim koncem.
In ta srečen konec je pravzaprav novo rojstvo - nov začetek.
Smo s teboj!

Življenje je prelepo darilo...in naša pot je polna ovir in preizkušenj,
skozi njih zorimo, rastemo in se učimo imeti radi sebe!

 :rozicodam:

Kako pa zdaj ceniš življenje ko si se še enkrat rodila, Zmajč?

neverjetna zgodba s srečnim koncem!

Podarjena ti je bila še ena priložnost, zato jo izkoristi in živi tako kot tebi ustreza. Zagotovo je zdravljenje z vsemi dodatki psihično zelo naporno, celo večnost si že v bolnici, zato boš verjetno morala delati tudi na psihičnem zdravju in počutju. Ali imaš kakšna zdravila za psiho?

Kakšen pa je sedaj tvoj odnos z očetom tvoje hčere? Ali sta se v tem času uspela pogovoriti? Ali bi bila še z njim ali ne?

Zagotovo se bo vse dobro uredilo, zaenkrat pa je glavno, da zdravniki pravijo, da boš hodila!

Vse dobro ti želim in mislim nate,

marika

Tale forum je pa res dokaz, da nam nič človeškega ni tuje..Kje bi še lahko našel take neverjetne zgodbe, ki sem jih lahko le čudiš z odprtimi očmi...

Upam, da nam postaja jasno, da tale forum ni le za rožce sadit..in da včasih omenjen kakšen Stalin ali Hitler ali Fritzl ( z moje strani) ni nič groznega ali nekaj kar se DOGAJA DRUGIM...mi pa nimamo nič s tem..

ja...veliko kdo pravi da sem imela res velikoooo srečo,ampak meni se ne zdi,čeprav vem
ma zakomplicirano
 :unsure:
z očetom malike je tako da zdaj sma v stikih,tudi na obisk je prišel,skos sprašuje kako mi gre...res tiste čist osnovne stvari se pogovarjama o čem več se niti nimam volje pogovarjat
ko je prišel na obisk se v meni ni zbudlo nobeno čustvo...kar sem js vzela kot dobro...sem ga vsaj prebolela

zdravil za psiho nimam,jih tudi nikol nisem mela ker do tistega trenutka niti enkrat nisem pomislila na samomor...moja dobra kolegica je bla zelo presenečena ker sem še prejšni dan bla pri njej na obisku in sma se pogovarjale,smejale...kot da ni nič naroba.Saj tudi ni blo zato mi tudi ni jasno kaj je v meni "kliknlo" tisti trenutek
Zdaj mi kaj takega ne pade na pamet,čeprav se mi že dobesedno meša od bolnce,dolgega časa,predvsem pa od tega da ne čutim vode in blata...ampak ok človek se vsega navadi,dobrega prej kot slabega
s tem se bom mogla pač sprijaznt

Lahko se pa pohvalim da sem danes zjutraj naredila prve korake...no tako bol napol...na desno nogo s pomočjo hodulje...pa je kr šlo nekot
Se mi zdi da sem čisto nova pa čeprav sem "prehodla" samo 2 metra
nekje je treba začet :clap:

hvala vam za vaše želje in objeme in :rozicodam:
res je to super forum...zakaj za hudiča ga nisem prej našla...mogoče bi na vse skup drugač gledala

drži se  :rozicodam:

Objem  :poljubnjej:

Ej, punca, veliko dobrega si naredila s tem, ko si svojo zgodbo napisala na forum, verjemi. Tvoja izkušnja je takšna, da se bo marsikdo nad njo zamislil. In tudi dejstvo, da se sedaj boriš za življenje, da je vredno.
Jaz osebno močno verjamem v to, da se z voljo da premagati tudi posledice takšnih hudih nesreč in da boš hodila pa tudi še kaj drugega. In znanost na tem področju ful hitro napreduje. Tudi poškodovane živčne celice bodo v nekaj letih krpali in pozdravili. Zato vztrajaj na tej poti, vsekakor pa sprejmi pomoč psihiatra in odloči se za kakšno terapijo pri terapevtu. Ker kakorkoli gledamo, tak dogodek je vršiček nečesa, kar se je nabiralo.... in to moraš najti, pregledati, očistiti in odložiti na svoje mesto.
Želim ti čim hitrejše okrevanje, ne obupaj!
Ribica

Glavno je, da si začela. Korajžno naprej. Redki so, ki jim je po taki izkušnji dana nova priložnost. Izkoristi jo. Srečno, srečno, srečno...

Zmaajč, samo pogumno naprej!

Mlada si, prvi čudež se ti je že zgodil, naslednji pridejo sčasoma; računaj da bo iz meseca v mesec šlo na boljše. In dobrodošla na forumu!  :rozicodam:

Od včeraj se kar vračam na to zgodbo. Saj, očitno je hipna odločitev presenetila tudi tebe, Zmaajč - čeprav pišeš tudi o poslovilnem pismu, kar pomeni, da nekaj si pa kljub smehu s kolegico načrtovala.
Lej, časa imaš zdaj na pretek, zato lahko v miru premisliš o vsem. Morda o tej impulzivnosti, ki te je gnala čez balkon, predvsem pa o svoji vlogi v svetu, v svojem in življenju drugih ljudi.

Na nek način si 'dokaz', zakaj so ljudje v družinah ljudi, ki poskusijo ali naredijo samomor, bistveno bolj ranljivi na to temo. Ne vem, očitno ta tema preživele tako obremeni, da imajo ta možni 'izhod' nekako bolj pri roki kot ostala populacija.

Nič, življenjske energije ti, berem, ne manjka, zato pripomori očetu in hčerki, da boste skupaj previharili tole krizo. Naj postane priložnost. Vsem. Drži se in piši, kako ti gre.

hvala vsem za želje,misli...

ja,moram priznat,neki načrtovanja je blo,ampak take sigurnosti v samo dejanje pa ne
ni blo to tako...zdaj bom pa to naredla,ne vem mogoče zarad straha...kdo bi vedu
ampak drugač nasploh prej nisem pa res nikol na to pomislna

no dons sem zvedla od ene kolegice da mi njen mož ne pusti več da bi prišla k njej na obisk...zarad tega
ok...ni problema,če nebi bla to res iskrena prjatlca ki mi je najbol stala ob strani,me postavljala na realna tla in ki je bla edina ki ni rekla smiliš se mi

ne vem...vsak človek ma krize...ok js sem šla res v extreme,ampak da mam zato "prepoved" z nekom govorit oziroma nisem več vredna kakršnekoli pozornosti...men se to zdi malo noro,ne vem

naj povem da najbol "krizna" so jutra...celo jutro se lahko jočem,včasih do sape ne pridem
v glavi pa samo ena beseda kot da bi samo ta obstajala...ZAKAJ (za vraga je blo to treba)

po praznikih grem v sočo na rehabilitacijo kjer bom deležna tudi psihične oskrbe al kak bi temu rekla

drugače pa kar se teme na samomor tiče niti nisem občutljiva...še prav nasmejat sem se mogla enmu ko mi je reku naj tožim redbull :kiselnasmeh:
al pa da naj zdaj ko take čudeže v medicini delajo prosim da mi krila prpopajo...

ne vem,js se temu nasmejim,kaj to pomeni ne vem
vem pa ja...da bom mogla gledat naprej,se trudit že sam zarad malike...vse ostalo se bo pa že nekak poštimalo

živjo Zmaajč,

mene je pa tvoje zgodba tko globoko pretresla kot še nobena na tehle straneh....Pravzaprav sem čist brez besed, ne znam si predstavljati skozi kaj bredeš in žal nimam nobenega pametnega nasveta. Najraje bi prišla do tebe in te objela...ma res se me je dotaknilo tole...Če boš potrebovala ramo, pogovor,prijateljico....evo me. Punca veliko sreče ti želim!

Lep pozdrav,
H

harlekina hvala...ravno to potrebujem
potrditev da nisem sama
čeprav nisem ampak se včasih počutim prekleto osamljena...takrat pa sovze
mogoče je malo krivo to,da sem sama v sobi,sestra pride 5krat na dan v sobo...minute so dolge ko hudo leto...zdaj se vsaj malo tolažim z tem da grem po praznikih v sočo,kjer se menda skos neki dogaja
mam telefon,internet...sem v stiku z vsemi...
ne vem,to more bit neki narobe da se skos počutim tako samo

sem odprta za nova spoznanja,čeprav na začetku zadržana,sramežljiva...ko se pa razpričam me pa ni moč utišat :o

hehe to je zdaj se bralo kot kak oglas v salomoncu :sesmejem: :-[
no,vidim da nisem zgubla smisla za humor...napredek

Hey Zmaajč,

Res ti želim čimprejšnje in čimbolj uspešno okrevanje  :rozicodam:

držim pesti zate  :rozicodam:

objem

Tole s Sočo mi je všeč. Pred par meseci sem imel tam očeta in je bil celo on, ki nad vsem viha nos, kar zadovoljen z oskrbo. Seveda ti ne morem zagotovit tega ali onega dohtarja ali terapevta, absolutno pa se napovej na psihoterapijo, tudi če najprej ne bodo vedeli, da je šlo za poskus samomora. Ne vem, kako do gospe Sanje Rozman, ampak vem, da dela tam (ne poznam pa njene vloge).
Skratka lepo. Tudi za tvojo tamalo bo kar zanimivo, saj otroški oddelek popoldne, ko so obiski, večinoma sameva. Tole ti pripopam za pokušino: http://www.ir-rs.si/

Zmajč pozdravljena!

V tebi je še veliko želje po življenju in v sebi nosiš veliko humorja. Bravo zate :clap:.
Težko je razumeti , kaj se v tisti sekundi zgodi v mislih, v glavi. Upam, da na to ne boš več pomislila in da se boš posvetila sebi, svojemu fizičnemu in psihičnemu okrevanju. Ne pozabi na svojega malega sončka, ki se stisne k tebi in ti reče:"Mamica, rada te imam!" Imej to v mislih in pot k ozdravitvi bo lažja in hitrejša.
Kar se tiče tvoje prijateljice, bi pa samo to povedala. Če je res prava, te bo še vedno obiskovala naprej, kljub moževem izbruhu in prepovedi.
Drugače pa smo ti vedno na voljo tukaj mi, lahko se z nami jočeš, smeješ, tarnaš ali opravljaš............


Želim ti hitro okrevanje (pot bo sicer dolga, ampak...) in veliko ljubezni in druženja s svojo deklico.


                                             Trzinka :rozicodam:

ja...pot bo res teška,ampak js že komaj čakam da grem v Sočo ker to ležanje me ubija
zdaj sem fasala še neko bakterijo in so me dali v osamitev tako da sem sama v sobi,nikamor ne smem...(prej sem se lahko vsaj na zrak pelala z vozičkom) :'(

so pa rekli da bom šla kljub temu v lj...tako da ja...komi čakam

mela sem včeraj na obisku psihijatrinjo ki mi je postavla par vprašanj napisala tablete in to je blo to ???
tablet nočem jest ker mislim da sem tolk da se bom sama spravla k sebi  :nehvala:
danes je jutro minilo brez solz...vem da bo še kaka kriza
ampak z voljo se vse da :clap:

Katere tablete ti je pa predpisala psihiatrinja?

Včasih se ne glede na optimizem in voljo spača pomagat tudi z antidepresivi.
Sočasno z njimi pa tudi obvezno psihoterapija. To je zelo učinkovita kombinacija.

Dejanje, ki je za teboj je bilo rezultat velike notranje stiske.
Prav tako to dolgotajno ležanje, operacije..okrevanje..soočanje z seboj....
vplivajo na naše kemično ravnovesje v možganih....

Zakaj zavračaš tablete je fajn vedeti. Je to predsodek?

Sama sem jemala antidepresive in jih sedaj ponovno jemljem.
Pa sem velik optimist, nasmejana ženska....pozitivka, velika vernica v dobro v ljudeh...
Sem se pa zavedla v trenutku, ko so se pojavili panični napadi, da nekaj ni Ok...da me je dolgotrajna življenjska stiska, ki je bila globoko v meni skrita, prikrita, pripeljala do tega..in da si bom in želim pomagat z vsemi razpoložljivimi sredstvi. In zelo hitro se mi je stanje poboljšalo prav zaradi zdravil.
Za trajno spremembo v sebi je pa potrebna psihoterapija.

predpisala mi je efectin
zakaj nočem jest?
aaaam ja moja mama jih je jedla
ene tablete so vodle k drugim,na koncu je morala na psihiatrijo da se jih je odvajala
zej js sem res čisto nepoučena glede antidepresivov ampak to kar se je mami takrat dogajalo :o
mam predsodke ja,pa z tem ne mislim da so ljudje ki jih jemljejo kaj majnvredni al pa kaj podobnega
meni je psihiatrinja rekla da je čisto razumljivo glede na to kakšno stanje je zdaj da imam te krize
ok...kapiram sam recimo včeraj sem naredla 5 korakov,danes sem prehodla že cev hodnik...in to me žene naprej
da ne bom ostala na vozičku (ker tega me je blo najbol strah)
sej itak bom mela terapije,tud ko bom enkrat doma bom hodla k psihijatru
ampak tablet pa res nebi rada...če ne bo potem ko bom enkrat doma bolše in se mi bo to ponavljalo potem pa ja

Kot vem je Effectin dober AD in če ne pretiravaš z pomirjevali se ga da popolnoma in sam odvaditi.
Jaz bi priporočala, da jemlji. Glede na tvojo *zgodovino* in poskus samomora.

Drži se. :oki:

Zmaaajč od antidepresivov nisi odvisnik in ni potrebno posebno "odvajanje".
Jih je pa potrebno jemati redno in kar nekaj mesecev ali let...
Edino kar je je to, da se jih uvaja postopoma in ukinja postopoma.
V začetku so stranski ulčinki pogosti in kar neprijetni, vendar izzvenijo v nekaj tednih.
Efectin je antidepresiv.
je pa fajn da se zavedaš da v začetku SO stranski učinki verjetni.
Slabost, povečana tesnoba, depresivnost...tresenje rok...zaspanost ali nespečnost, suha usta...
Ampak samo nekaj tednov....to nekak preguramo vsi :kiselnasmeh:

Iz lastne izkušnje ti povem, da so lahko velika pomoč.
Sem mamica 4 otrok in že zaradi njih sem se zavedala, da HOČEM čimprej funkcionirat in se počutit fajn.
Dvignejo te iz počutja minus 10, na pozitivno "nulo"...kjer laže rešuješ in spreminjaš svoj svet,
ko če si pod vodo...v črni luknji...

Pomirila pa so zdravila, ki delujejo TAKOJ in z časom na njih telo razvije toleranco.
Tako kot na mamilo. Telo potrebuje vedno več.
(Lexaurin, Helex, Apaurin, Xanax...)
O d teh zdravil se je potrebno če se jih jemlje dolgo časa in se doza veča,
resnično odvajati pod strokovnim nadzorom.

Dober psihiater ve, da so zdravila le del procesa zdravljenja in da je nuno tudi psihoterapevtsko delo z klientom. Ker pa pri nas psihotrapevtov primanjkuje in so večinom al epsihiatri, s enemalokrat dogaja,
da resnično pacientom samo predpisujejo zdravila in to je to. Za njih je delo opravljeno.

Toplo mi je pri srcu, ko te berem, kakšno voljo imaš...in sem ob tem srčno vesela zate!
Pošilajm ti topel objem in res želim vse dobro.

KJER JE VOLJA JE TUDI POT!

Zmaajč, tudi jaz jemljem antidepresive in ti lahko povem, da so me rešili iz brezna kamor sem padla. Seveda so samo pomoč k ozdravitvi, vendar dobrodošla.
Tudi jaz sem imela predsodke, pa tudi mnogi izmed nas tukaj na forumu. Če se malce pozanimaš, prebereš nasvete in navodila, posvetuješ s psihiatrom, ti bo bolj jasno, da ne postaneš odvisen od njih. Sicer pa ti je Aslan vse lepo razložila.
Tudi mene veseli, da imaš tako močno voljo in veliko optimizma v sebi. Ostani taka in vztrajaj. In pa seveda čestitke k daljši prehojeni poti :clap:

Pretresljiva zgodba. Ampak opazim tvoj optimizem do življenja. Glede zdravil je pa tkole, en dan se odločaš delat samomor, hvalabogu neuspešno!... nasledne dni pa že hočeš živet življenje in to brez zdravil, punca ne gre to tako preprosto...

vem da ne gre tako enostavno...hvalabogu da ne
ampak samo življenje ni enostavno
bom probala brez zdravil ker mislim da imam dovol volje in mi vsak korak ki ga naredim pomaga

nikoli v življenju nisem bila depresivna...kaj se je tisti dan v meni dogajalo ne vem...do tega bom mogla še prit...pa tudi zdaj nisem depresivna samo dokler sem samo ležala,ko nisem vedla a bom še kdaj na nogah al ne...to me je ubijalo

zdaj ko vem da bo šlo,da me čaka rehabilitacija...za katero ne dvomim da bo uspešna...sem kot nova

Tudi jaz ne dvomim, da boš spet hodila. :oki: In poskusi brez zdravil. Zakaj ne. Seveda te čakajo tudi še padci, ko te bo bolelo...ko ne bo kak dan nobenega uspeha. A če te zvije, poišči pomoč. Ne pustiti, da te spet prime, da skočiš.
Tale stavek me skrbi.
Ko boš to vedela, boš popolnoma zmagala. Razlog je bil. Nihče ne skoči kar tako, da vidi če bo letel.

Zmaajč seveda lahko probaš prvo brez zdravil.
Nikar pa se jih ne boj če bo čas pokazal, da so potrebna.

Tudi sama nisem bila nikoli depresivna. Pa sem jih vseeno jemala.
Imajo širok spekter delovanja.
In ko se resnično poruši kemično ravnovesje v možganih so zelo dobra pomoč.
Vplivajo namreč na neurotransmiterje.

Si borka! Kar tako naprej! :clap: :rozicodam:

Psihoterapijo pa le poišči!
Ni samo za "duševno motene", koristi vsakomur!!!! Je osebna rast.
Mi na faxu psihoterapije moramo obvezno tudi sami skozi psihoterapevtske procese.
Okol 250 ur.

ekola končno v Soči
Resno...skor se mi je že začelo :ood bolnce,še posebi ker sem bla not zaprta
jutr začnem z terapijo :clap:
to me bojo "mučli" :kiselnasmeh:
najpomembnejše pa je da lohk grem za vikend domov
če bi mogla bi kr skakala od veselja
končno bom 2 dni z mojo pupo...ne pa 2 uri na teden
jupiiiiiiiiii :clap:

Veselim se s teboj! :wav:

jaz tudi

Bravo...bravo...sem vesela zate......

eli

Super, me veseli zate  :rozicodam:

Sem dobla "ukaz" da moram poročat kako je z mano :pomezik:

ja prejšnji petek sem prišla domov (ravno na rojstni dan :oki:)
vrjetno grem jeseni še nazaj v Sočo...za kak mesec
drugač mam pa zdaj še doma fizioterapijo vsak dan
vsak dan se tudi "prisilim" da grem vsaj na kak krajši sprehod...tako počasi ker me leva noga še ne uboga kot bi me mogla
glede občutkov za odvajanje ni nobene spremembe :'( ampak ok...sem se že nekak navadla :kiselnasmeh:

zdaj sma z maliko pri mojem očetu,za vikende je pri bivšem (kot zanimivost naj napišem da zdaj ko ima novo punco so tako popolna družinica...hodijo na izlete in potovanja...ko sma bla midva skup ga pa na sprehod nisem spravla >:()

telesno se popravljam...čeprav bi js rada že letela in delala salte  :sesmejem: ampak bo treba še malo potrpet

psihično je pa tako no...vsak dan se znova vprašam zakaj za vraga je blo to treba in mi je žav...resno žav da sem šla takšno tumarijo naredit :zglavovzid:
ampak pol si morem vsakič...vsak dan rečt da če bom gledala nazaj in se sekirala zaradi preteklih dejanj  ker mi to nič...ampak čisto nič ne bo koristilo v prihodnosti

je bla to ena orng "draga" šola ja...

Žal mi je za tvoje razmere in korajžno ob novi priložnosti. A si na travmi? Pol sem mogoče že slišala zate, no, tam je velik oddelkov, tko da te ne poznam.

Psihoterapija bi bila zagotovo na mestu, tudi spričo posledic po poškodbi.

Držim pesti! Tudi za tvojo hčerko!

 :rozicodam: