FORUM Nebojse.si

Obupno se bojim sršenov, slišim jih kot avione že na 20 metrov. Ne prenesem njihovega brenčanja
okoli sebe. Groza me je, da bi se mi zapletel v lase.
Tiste tavelike zelene kobilice so mi grozno gnusne. Odkar jem AD jih sicer lahko pogledam na približno
2 m, če stopim bliže, pa mi gre direkt na bruhanje, pa sicer bruham morda enkrat na leto. Ne morem
si zamislit, da bi tiste velike zelene tace stale na meni.
Enkrat je že bila ta tema, vem.
A obstaja kaka rešitev teh mojih fobij? (izpostavljanje ne potegne preveč).
Oliva

Oliva, meni se ta bitja prav tako na moč gnusijo. Uf, kakšen strah doživim, če jih vidim ali slišim...

Hey,

Jes mislim, da tukaj drugega kot izpostavljanje ti ne preostane, če se želiš znebiti teh fobij. Na začetku recimo tako, da na internetu gledaš slike od teh živali, ko se boš tega navadila si naprimer kupiš kkšno umetno kobilico (plastično) in jo imaš nekaj časa na dan v rokah, potem pa še izpostavljanje v realnosti. To mora biti seveda storjeno postopoma, ampak je edini način, da se rešiš strahov. Mogoče bi ti koristilo tudi miselno izpostavljanje, ko si predstavljaš npr. da ti okoli glave leti sršen... Če te ta strah res moti, potem si mogoče poišči kakšno strokovno pomoč.

Onix

Predvsem mi ni jasno, od kje je ta strah prišel. OK,za sršene me ne čudi, saj so strupeni in kot otroka
me je dostikrat pičila čebela. Ampak "nedolžne" kobilice? Imam plastično, ki se mi tudi gnusi. Na sliki
ali TV mi gre tudi na bruh. ZAKAJ, ZAKAJ?
Izpostavljanje? V joku in grozi bi ugotovila, da sem preživela, da mi je kobilica sedela na nosu. Ampak
zakaj bi pa bilo potrebno premagat ta strah? Ta fobija je nesmiselna in srečevanje v naselju e s temi gnusobami ni vsakodnevno in ni pomembno za življenje (npr.vožnja z avtom, kdor se je boji, ima večjo vlogo v življenju). V bistvu se mi je kobilica prvič zagabila pri kakih 13. letih, ko je 3 - 4 cm primerek -
torej ne največji - čepel na wc kotličku in sem ga zagledala, ko sem hotela spustit vodo. Odstranil jo
je nekdo drug. V bistvu vsi okoli mene jo primejo za krilca in odnesejo proč, če sem jaz zraven, jo pa
obvezno morajo zmlet.
V bistvu niti ne vem, če se želim izpostavljat in premagat to fobijo te teh žuželk, ali je lahko pač to
moja posebnost in pravica, da se jih bojim. Razen, če to ni prispodoba za kak potlačen strah pred čim.
Ve kdo kaj o tem? Oliva

Ja ful je odvisno, kolk misliš, da te ta strah ovira. Če imaš občutek, da ti ni preveč v breme, potem bi se bilo brezveze izpostavljati, ker tudi nebi bila preveč motivirana. Ampak če te pa moti, je pa to edina rešitev za tvoj problem, da se navadiš na te občutke, ki jih dobiš, ko npr. zagledaš kobilico. Ampak sama najbolje veš, koliko te ta strah ovira in mislim, da ne gre za kakšen potlačen strah, ampak je pač fobija pred tem žuželkam.

Onix.

Oliva, a se je mogoče kaj spremenilo v tvojem življenju, preden si dobila to fobijo ?

Recmo, js včasih skoraj nisem imela fobij.
Ko sem pa padla 4. letnik, sem bila pa posledično več doma, manj stika z ljudmi, več razmišljanja...
In sem v roku parih let dobivala vedno več fobij.

Opažam tudi, da če fejst garam v službi, so fobije manjše. Logično.

Js sem pobrskala mal nazaj in šele potem videla, da je razlog drugje.

Mogoče je kaj takega tudi pri tebi ?