FORUM Nebojse.si

Živjo!

Že 3. leto trpim za OKM. Začelo se je z umivanjem rok, izogibanjem javnih stranišč, ipd.
Največ strahov imam največ z okužbo HIV, druge okužbe me niti ne motijo oz. se jih ne bojim ( razni bacili, ipd. )

Te misli o čistoči še nekako nadzorujem, najhujše pa so misli, da bom kar izgubila kontrolo nad sabo oz. da se mi bo "zmešalo" in ne bom vesela kaj počnem - da bi npr. kar sama prijela kako iglo, ki bi jo zagledala, da bi s kom spala, ipd. in se na ta način okužila... In bolj, ko se prepričujem, da temu ni tako, vse bolj me razjedajo vprašanja " Kaj pa, če je bilo in se ne spomnim", ali, da sem ker se tako bojim potlačila nekam v podzavest in se sedaj niti ne spominjam...ipd.

Opažam, da me strašijo take stvari, ki so meni najhujše in najgrše - včasih se sprašujem, če bi bila sposobna npr. zlorabiti otroka ipd.... Takšne stvari, ki so mi najgnusnejše se pojavljajo v oblikki teh prisilnih misli... O takih mislih me je zelo strah govoriti, saj bi pomoje vsi mislili, da se mi je totalno zmešalo.

A ima še kdo podobne izkušnje??!

Pozdravljena Smotka,
si v dokaj podobni situaciji, kot sem sama. Sicer se mi OKM pojavlja v obliki nasilnih misli, stavkov. In tud mene je ful strah, da se mi bo enkrat enostavno zmešalo, sam sem se na podlagi tega foruma in s pomočjo psihoterapevtke prepričala, da do tega ne more priti (da bi npr. res komu kej naredila).

Pa drugače jemlješ kakšne AD-je, obiskuješ psihoterapijo? Men zelo pomagajo tableti, je pa res da mi občasno pridejo na plano vse mogoče misli in potem postanem tako črnogleda in melanholična. Včasih se mi zdi, da tega sploh ni mogoče v celoti pozdraviti, ampak je.

Vedi, da tega, kar si napisala ne boš nikoli uresničila.  

Pa še tole, res je zelo težko o tem komurkoli govoriti, a do sedaj nisi še nikomur povedala? Za moje stanje vesta le fant in pa sestra, pa tudi onadva ne vsega. Obema sem povedala za obstoj tega forum, da sta si vsaj prebrala in se nekoliko poučila o tej bolezni.

Drži se  :rozicodam:

Oj  :rozicodam:

Res je zlo grozna ta obsesivno kompulzivna motnja. Sam imam nasilne vsiljivke in se tudi sprašujem, kaj pa če jih bom izvedel in tako naprej. No vsaj tako je bilo na začetku. Sedaj vem, da je te misli najbolje ignorirati in se čimbolj zamotiti, in potem počasi izgubijo svojo moč. Tudi misli o pedofiliji so samo del OKMja in s tabo v resnici ni nič narobe, samo preveč se bojiš teh misli, ki jih dobi vsak a se za njih zdravi ljudje ki nimajo OKM ne menijo. Nam pa se te misli zataknejo v glavi, saj jih spremlja velika tesnoba in strah. Tako da tukaj je bistvo ne da se misli znebiš, ampak da spremeniš pogled na njih in jih začneš ignorirati. Tako izgubijo svojo moč, ampak zelo počasi. Zavedaj se tega, da so to samo misli, ki jim daješ veliko preveč pomena in da se nikoli ne bodo uresničile, ker OKM ni motnja kjer imaš premalo kontrole, ampak motnja ki ti samo daje ta občutek, v resnici pa jo imaš še preveč. A maš kkšno strokovno pomoč? Jemlješ kakšne antidepresive?

Še kaj piši in upam da ti bo kmalu bolje :)

Jemljem cipralex 20 mg in sedaj po novem še Edronax 4 mg ( za dvig motivacije ). En mesec in pol sem bila hospitalizirana na komz-u, kasneje sem hodila tudi h psihologu... Nekaj časa se mi je zdelo, da je bolje, čim pa se začnem izogibati neki situaciji, pa se stvar vleče na drugo in tako naprej...začaran krog...

Sicer o teh mislih, kaj se mi roji po glavi nisem tako " temeljito" pripovedovala, ker sem še pri psihiatrinji obremenjena z mislimi, kaj si bodo mislili o meni ipd. Zato je veliko lažje to zaupati na forumu :)

Včasih sem tako optimistična in se počutim, kot da bi lahko premagovala gore, včasih pa tako brezvoljna in pesimistična, da se mi tudi živeti ne da :) - Stara pa sem šele dobrih 20 let...

Moje motnje ne skrivam - sicer ne govorim o kakšnih podrobnostih z drugimi, ampak le povem, da imam strah pred okužbo...

Večkrat me je strah, da bi se npr. kaj dotaknila na tleh ( kakšnega robčka ipd. )... in večkrat potem "morim" moje prijatelje ali starše, da mi potrdijo, da se nisem... Čeprav se mi zdi, da v resnici vem, da se nisem in, da to ni mogoče, vendar dobim kar napad anksioznosti in si ne morem pomagati, da ne bi vprašala...

Jes sm str tud šele 21 :). Sami mladci smo tle hehe. Ja to je zlo pogosto, da iščeš od drugih potrdila, sam temu se je najbolje izognit, saj je to kompulzija in samo drži začaran krog obsesij in kompulzij. Za OKM so učinkovite visoke doze, tako da bi pomoje ti dvig doze ADja kr koristil. Pogovori se z zdravnico glede dviga doze. Strah pred okužbami in umazanijo se zdravi tako, da se izpostaviš strahu, naprimer greš na javno stranišče in si potem eno uro ne umiješ rok. Ampak te izpostavljanja morajo biti postopna iz manjših greš počasi na večje, je pa zlo dobr če imaš strokovnjaka za KVT ki bi ti te naloge za izpostavljanje dajal. Temu se reče ERP terapija (exposure and response prevention). In je zlo učinkovita pri taki obliki OKMja ki jo imaš ti. Samo moraš si najti pravo strokovno pomoč.

Hej
jst sem pa lih mal starejša od vaju  :)

v bistvu nimam veliko za dodati, se kr strinjam z Onixom. Psihiatrinji pa le povej, kakšne vsiljivke se ti po glavi podijo, sploh ne veš kako odleže. Verjemi da so slišali že marsikaj in ona je tam zato, da ti pomaga, svetuje,...


Tole mi pa pa tud še kako znano. Jst sem tud že pošteno sita, da imam včasih dan, ko se mi vse zdi dosegljivo in samoumevmno, potem pa pride trenutek in svet se mi v sekundi sesuje pod nogami. In vsakič ko kaj takega doživim, se težje poberem.
... pa vendar je ta bolezen ozdravljiva in bomo nekega dne spet taki kot prej; veseli, nasmejani, zadovoljni, SREČNI,...

Drugače pa, ti kar piši, tud men je zelo pomagalo, pa še vedno mi.
Ne obupaj  :rozicodam:

No, sej tkole se mi zdi, da mi kr mal odleže, ko povem komu...No zdej grem spet nazaj h psihologu in upam, da se bom kej zmenla...:) Upam :))

Sam učas je tko zlo težko, ko te noben ne razume... Sej najbrž jst tut ne bi koga druzga razumela, če sama ne bi mela tega...

Najhujš se mi zdi sam to, da mam kr občutk oz. se sprašujem kaj če sm za dve ure zgubila spomin al pa kej tazga in se ne spomnem...to si kr skos tko predstavljam, ko ubistvu vem, da ni blo nč narobe ( najbrž :) )

Kr iz vsake stvari bi paniko nardila pa ni zmer to potrebno :)

Hey :)

Ja to da te skrbi, da si izgubila spomin je samo misel, ki se ti vsiljuje in jo kar lepo ignoriraj. Ker globoko v sebi veš, da je to nemogoče :). Super, da se boš spet videvala s psihologinjo, omeni ji to terapijo izpostavljanja, da bosta skupaj načrtovali razne vaje za izpostavljanje. Ja vem kako je to, da te ljudje ne razumejo, ampak sj zato smo pa tukej na forumu vsi OKMjevci zelo dobro seznanjeni s tem groznim težavam in mislim, da se lahko kar dobro podpiramo in se zastopimo :). Jes sm biu 2krat hospitaliziran, u prvo za mesec pa pol, u drugo pa za 2 meseca na navadnem oddelku in potem še 3 mesece na kognitivno vedenjskem oddelku, zadnje 3 mesece pa sm se vsak dan vozil tja na terapijo. Počasi bomo že vn zlezli iz tega, brez skrbi :).

Res je težko razumeti, "normalni" ljudje lahko le poizkušajo razumeti in pomagati, vedo pa ne. Čeprav je tudi teh malo. Se mi zdi, da ko človek sliši, da je nekdo na AD-jih, ali boh ne daj obiskuje psihoterapevta, je po njihovem že tako ali tako nor. Vsaj jst mam tak občutek, ko hočem povedati kakšni od prijateljic, pa samo malo v šali omenim, njihov  odziv pa je; ja valda, sledi pa tisti bojazljivo (zame) boleč smeh.
Spomina pa mislim, da ne moreš zgubiti, ker če dobro pomisliš, vrjetno za vsako minuto veš, kje si bila, kaj si počela,... Je pa zoprno, ker se ti vedno zraven postavlja dvom

H psihologu pa kar pogumno  :oki: pa tudi povej vse, kar ti leži na srcu.

Pa javi se še  :rozicodam:

Smotka, js pa sem v času študija imela strahove, da me bo en profesor zafrknil in nikoli ne bom naredila faksa. Ker si razumsko nisem mogla in nisem znala pomagat, da bi 100 odstotno držalo, sem si rekla, upaj. torej, upam, da bom naredila faks ipd. Tako sem se izognila tistemu preverjanju, nenehnemu dokazovanju in sem si rekla, upam, da je vse v redu. In tako nisem več imela strahu. dovolila sem si, da upam in ne da 100 odstotno vem. Poskušaj tudi ti tako, mogoče ti bo pomagalo.

--> Tocno tko  :clap:

Smotka, ostali so super napisali. Predvsem pa kar pogumno s terapijo.
Odleglo bo, obljubim!
Misel glede izgube spomina pa je vsiljivka, zato se poskusaj z njo ne ukvarjat, oziroma ko pride, se poskusaj s cim zamotit: krizanke, Tv, karkoli... kot so napisali tudi ostali.

Kar se pa tice nerazumevanja s strani okolice, te pa cist razumem... A pocasi se bo zavest o teh nasih tezavah sirila in posledicno bo tud okolica zacela drgac gledat na to...

Misli o obcutku izgube razuma - torej, da se nam bo zmesalo - vse gnusne misli, ki jih nastevas, sem imela tudi jaz in tud jz nisem kej dost starejsa od tebe ... Ampak je zaenkrat minilo... Hm, pr men so bile vsiljivke sicer bolj odraz hude custvene stiske in brezizhodnosti, k sm jo obcutla... Sam kot receno, je minilo... In prepricana sem, da bo tako tudi s teboj!!!!!!!!!!!!!!!

Ti se sam drzi pa se pisi!!!!!!!!!!!

En velik objem  :rozicodam:

Himiko

HEj smotka,

zelo dobro si opisala svojo motnjo, jaz imam tudi podobne simptome. Včasih se sama sebi gnusim kaj vse mi roji po glavi, prav grde misli katerih si niti malo ne želim. Ampak kar pridejo...nepričakovano...nenadzorovano .
Tudi misel o tem, da sem nekaj storila pa se ne zavedam ali še bom storila pa se ne bom zavedala...pogosto me mori.
Vedi, da nisi sama  v tem, full nas je, zato bodi čim bolj pogumna in verjemi sebi in nam, da so to le vsiljivke, obsesije in nič takega kar bi realno izvedla.

Smotka.. :rozicodam:

gigli

Ojla Smotka

Tudi mene velikokrat morijo neosnovani strahovi:(. Se strinjam z ostalimi, da imas verjetno OKM.

Mislim, da bi morala iti do kaksnega psihologa.

Druagce pa je meni pomagalo, ko sem se pogovril z osebo, ki je imela podobne probleme. Res je vcasih lepo, ce te nekdo vsaj priblizno razume.

Druagce pa ti priporocam, da se izogibas AD in raje probas svoej probleme resiti s kognitivno vedenjsko metodo, pogovir,...

Hmmm...ja glede tablet, jst nisem tok prepričana, da so glih uredu kar se tiče OKM... sicer jih jemljem, ker sem zaradi tega padla u kar hudo depresijo - sama nisem vstala niti iz postelje, ker me je bilo strah, da se bom okužila z vsem mogočim npr. s čevlji ( ker sem z njimi hodila zunaj, s hlačami, ker se dotikajo tal itd. ) in takrat sem se odločila, da grem v bolnico ( edino, kar sem delala je, da sem hodila na faks - to je edina stvar na katero sem ponosna ). Tam sem bila en mesec in pol, vendar se mi ne zdi, da so terapije na KOMZ-u učinkovite za ljudi s tako motnjo - sicer sem imela zelo dobro zdravnico, dr. Užmah, ki mi je dost pomagala, sam se mi zdi, da bi useen mal več lhk nardil...

Moj psiholog me je prepričeval, da tisti, ki se jim dejansko" zmeša " pač ne vejo oz. se jim zdi neki normalnga to, sam okolica jih nima za take... Najbrž tut u tem ne premišljujejo???

Tko pr tem se mi učas zazdi, ko da bi lhk mela take črne luknje u spominu - njabrž to ni mogoče, vendar je še useen zmer vprašanje " Kaj pa če??"

Očitno morm bit 100% u neki prepričana, u neki varnost, čeprou je dejansko ni... Tut nasploh sm v življenju tak perfekcionist ( sploh glede šole )... Mogoče je problem tut u tem...

Sem pa že opazla, da sm mela tut u mlajših letih pač take OKM znake, predvsem kake rituale, predn sm šla kako kontrolko pisat al pa kej tazga...ampak to takrat ni blo nč tazga, kar bi omejevalo pri življenjum socialnih stikih, ipd.

Sem pa vesela ( no vesela, to ni glih razlog za veselje, bol pomiritev ), da nisem edina s temi problemi, in da me nekdo dejansko razume o čem govorim...

Lep dan še naprej! ;)

Lep pozdrav vsem sotrpinom. :P

Sicer sam nimam vec teh tezav, bom pa zato (upam) v pomoc. Sam imam panicno motnjo, sem imel tudi tezave z OKM v osnovni soli (umazanija, zaklepanje, preverjanje,...), v panicni motnji pa so se mi zacele pojavljati vsiljive nasilne misli. Jemljem AD Asentra s cimer sem odpravil vecino svojih tezav, vendar ni bilo vse kar s tleskom prstov. Ko sem zacel z AD-ji so se mi vsiljive misli po tem pojavljale se najmanj 4 mesece. Premagal sem jih s klicanjem teh vsiljivih misli, saj to res oblazi vse skupaj, enako je pri panicni motnji. Ko cutis, da te zacne napadati se preprosto temu 'posmehuj' ali pa se prepricuj, da je to pac samo momentalna zadeva, ki bo izginila. Jaz sem se nekako pripravil do tega, da ko so misli prisle, sem jih preprosto prezivel, saj sem ob tem razmisljal, da je zadeva samo momentalna in se mi ne mesa. Razmisljati moras o sebi, se pogledati v pozitivni luci in ostati na realnih tleh. Sam sem naprimer pomislil, da verjetno ni cloveka na Zemlji, ki bi mu skrivil las. Ne bojte se teh misli, zamotite se, ko so na udaru. S casoma bodo popustile. Malo se o njih pogovorite s psihiatrom, malo pa vam bodo pripomogli se AD-i. Srecno. :)

Sam imam težave že 20 let.Občutek manjvrednosti,vidim tiste namišljene negativne podrobnosti v življenju, ki jih drugi sploh ne znaznajo.Vzponi in padci.Včasih si mislim , da sem suženj tega do konca življenja, vendar sem po srcu in volji pri drugih zadevah borec.Čutim, da mi bo dopizdilo,utrujen sem od tega brezveznega sranja.Edino kar mislim, da me potegne iz tega je, da sem zdrav človek, da bom še upam dolgo živel in da je čas, da tiste, ki so ob meni in to prenašajo nagradim s tem, da to zadušim v sebi enkrat za vselej.Ne razpisujem se rad preveč o teh stvareh, moja domišljija jih je ustvarila, moje negativne misle hranile.Vrgel sem se v fizično garanje ,šport, tako upam, da bom za take zadeve ostal preveč utrujen.V hecu povedano, bom nedosegljiv.
Ko samo pomislim, koliko življenja je šlo v nič zaradi navadnega nepomembnega NIČ.Na zdravila ne dam nič,več na življenjske izkušnje tistih , ki jih imajo.Sem dober opazovalec in to kar je zame največji problem, je verjetno za ostale hec,niti ne bi razumeli, jim ni omembe vredno.Vem, da je na začetku za tako odločitev potrebno veliko poguma, moči, kajti ta neke vrste strah lahko zadušiš samo naenkrat, če mu pustiš, da zadiha, je zopet po tebi in si na začetku, a s slabo izkušnjo več.
Tale OKM totalno sranje in zna bit velik problem v življenju.Toda tistemu, ki uspe, zna na življenje gledati z eno izkušnjo, veliko zajebano izkušnjo več, z večjim optimizmom.Roko na srce, kdor premaga to lahko premaga skoraj vse.Bo težko, toda čas je, da se to naredi.Meni bo uspelo, drugega mi ne preostane.
Itak, da najdem sebe v določenih okvirjih,ki jih opisujete,vendar zaneseš se lahko samo nase.Vem, da je v veliko pomoč, da ti nekdo s podobnimi problemi lahko olajša trenutno stanje ,toda samo trenutno, za ostalo moraš poskrbeti sam.

Zatorej vsi tisti, ki ste še mladi, rešite se tega sedaj, v kali, kasneje vam lahko postane žal, ko boste pogledali nazaj v življenje in spoznali, za kaj vse ste bili prikrajšani zaradi tega.To je grenko spoznanje in teh let ti ne bo nadoknadil nihče več.
Sem koga ustrašil?
Ne se bat in sekirat, poišči v življenju tiste lepe stvari, tiste prijetne ljudi,ob katerih se počutiš bolje in čim manj razmišljaj o stvareh,ki so v življenju nepotreben balast.Postaviti cilj in ga doseči, za OKM pa ostati gluh.
Skozi neprijetne misli pojdi, kot da jih ni, kakor puščica skozi njih naravnost v tarčo, cilj.Morda pa bodo odšle hitreje, kot so prišle.
Takole, malo filozofiranja o stvari...
Sem imel čas....Mal za razmišljat na glas.
Lep pozdrav.

Se dosti najdem v tem ves...jebemo...kaj bo cez dvajset let...stara sem 26 in sita tega lajfa...vidim in cutim stvari, za katere bi bilo bolje in bolj zdravo, ce jih ne bi. :(

zato ti pa pravim, da se jih reši na silo,jebala boš ježa do smrti, iz ene oblike v drugo.Verjemi mi dokler je še čas, upam, da ga imaš.Če bi mi pred 20. leti kdo napovedal tole, bi bil raje kriminalc, ker bi mi blo vseeno za vse.To je eno navadno jebeno sranje.In to leta.Sam bejži iz tega sranja!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Chantal1 ter Sherlock Holmes,

tudi jaz se "borim" z depresijo ter anksioznostjo ter OKM-jem še iz otroštva (pa nisem vedela za kaj gre), za katerega ven , da je sranje, predvsem zato, ker si to tako zelo jemljemo k srcu in preanaliziramo vsako stvar, da je groza..
So tehnike s katerimi misli ter kompulzije lahko omilimo ali mogoče za nekaj časa odpravimo.
Meni se je ze zgodilo, da nekaj mesecev nisem imela hujših "napadov", kar skorajda nisem mogla vrjet..res sem bila vesela :)))
Načeloma pa imam t.i. obdobja, ko so misli oz.kompulzije močnejše in tudi vsebina se menja.

Tako, da upanje je!! To sigurno ampak dejstvo je da moramo definitivno veeeelikooooo delat na sebi in predvsem spreminjat naše napačne vzorce.

Kako pa naj drugače ubežimo temu??

gigli

dokler življenje ne spremeniš enkrat za vselej stran od tega, ni nič.to je, kot bi bil paraliziran.včas se ti kdo smeji al te pa gleda čudn itd.preveč se ukvarjamo s stvarmi, ki jih ni.da se temu ubežat celo za vedno.zdaj imam neke druge probleme, potem se bom posvetil temu sranju, tamala zraven mene zgublja živce in zna se zgodit, da jo aradi tega izgubim.ko enkrat spoznaš, da je preveč na kocki, če se lahko tako izrazim, je treba to pokopat enkrat za vselej.da se , treba je umirit možgane, spočit telo in potem s svojo pozitivno psiho usekat po tem.če ne rata, gotovo in zaman se je jebat še naprej s tem.ampak bo ratal....

Sherloch...

...imas prav. Dejansko si tako zadel v bistvo s tem, da se ukvarjamo s stvarmi, ki jih ni!! Pa še kako res je!!
Tudi jaz sem izgubila dolgoletnega fanta zaradi ROCD-ja in vem kok je vse skupaj naporno.. :o, v bistvu sem sele 2 leti kasneje ugotovila kaj točno je bilo.
Vem, da se ze od majhnega ubadam s temi kompulzijami in obsesijami, samo da sem takrat mislila da sem nora..enostavno mi ni bilo jasno kaj se dogaja v moji glavi..
Vem, da imam težave s tem, nikoli več ne nosim maske, odkrito govorim o tem in me ni sram in enostavno, če se komu zdi to čudno aki smesno, se enostavno lahko obrne in gre. Že samo po sebi je težko da pa se še zaradi druge osebe (ki tega ne razume) počutim še slabše, o nee to pa ne!! :sesmejem:

en lep dan brez OKM-ja...gigli

jaz pa mislim, da lahko to jemlješ kot to, da si čist not padu.povedat želim, da so te stvari postale navade, rituali, ki so se vsidral v možgane.zadeve je treba preusmerit v življenje in se bo dalo...

Ta občutek, da se ti meša ali se ti bo, mislim, da smo ga že vsi doživeli, eni mal bolj drugi mal manj intenzivno. V obeh primerih je blazno neprijetno. Mene so HVALA BOGU, ti občutki v veliki meri zapustili, sem ter tja se prikradejo, če sem pod kakim večjim stresom. Tako, da definitivno mine, čas je potreben in to, da v tem času delaš korake.

Jst sm ubistvu bol misla, da mam neprestano strah, da se mi bo zmešalo in v tistem momentu ne bom vedla kaj delam - skos to, da se poskušam nadzorovat... Da pa se le ne bi nč tazga nardil... da ne bi naprimer, kr spala z nekom, ki ga ne poznam in se na tak način okužila, al pa prijela iglo, ki jo vidim, itd. Kr mam pač ta strah pred okužbami... Na momente se počutm, k bi mela en oklep, ki se ga zlo bojim odvržt, da ne bi ušlo izpod kontrole...

Lp

pa saj to je to, toliko se se posledično zaradi bilokakšnega strahu obremenjuješ z mislimi, ki ti poberejo toliko energije oz. se ubadaš z njimi, da te nekako odrine od realnosti in se v momentih vprašaš oz. rečeš, pa saj se mi bo še zmešalo od tega.Kakšno temo pa imajo te misli, je pri vsakem posamezniku čisto drugače.Nekdo se ukvarja in razmišlja o tem, drugi o drugem, rdeča nit vsega skupaj pa je vsebinsko ne enaka, ampak kar ista.

ja toćno tako...
...strah povzroča strah in potem je tu ta zacaran krog.. razmišljanje o enem in istem...konstantno!! vendar brez smisla, odgovora, odrešitve.
Na vsake toliko časa, ko imam bolj nadležne misli me spreleti ta "feeling" in ko si predstavljam, da tega ne bo konec...jaaaoooo groza! Ponavadi me potem zajame jeza in obup in takrat je najbolje, da se odpravim športat, tečt predvsem, da izenačim ta pritisk oziroma da to "izpuht". in dejansko zelo pomaga.  :oki:
Ja ni prijetno, vendar žal del mene..upam, da s casoma vedno manj. :)

lep dan, gigli

Gigli sigurno bo sčasoma postajala ta bolezen vse manjši del tebe. Želim ti, da bo to čimprej  :rozicodam:.

jebemu, ni to tako enostavno!

Hej,

... skoraj nemogoče... (govorim zase)

Mal me zopet pesimizem daje. Ko že misliš, pa sem na konju, te spet nekaj spravi na tla. Kaj je tokrat, pravzaprav ne vem, sam vem, da sem nenormalno nemirna, nervozna; grizem nohte, pa vse okoli njih, praskam se,.. Stres? Možno. In potem mine, pa pride nov, pa spet nov,... Heh in začaran krog je sklenjen. Kdaj se stvar prekine? Never ending story

Latifa  :rozicodam:

Nihanja so čist normalna, men zdravnik pravi, da se počutje stabilizira po nekaj letih. Ne smeš jemati slabšega obdobja za katastrofo, ampak moraš pač sprejet, da bodo prišla obdobja, v katerih se boš slabše počutila, jes sm meu že veliko takih obdobij skozi 3 leta bolezni. Ampak se znam vedno hitreje pobrat, pač se sčasoma naučiš, da te obdobja ne pomenijo nič, in da minejo sama od sebe, če se jih ne ustrašiš in probaš pozitivno gledati na stvari... Ful je pomembno, da čimmanj premlevaš u glavi in se probaš čim več zamotit.

Drži se ! Onix.

Onix, se mene si potolazil! Lepo si napisal!

Latifa, tud jz ti zelim cim manj teh nihanj!

 :rozicodam:

Himiko

Hvala :).

Ja res je, to je največji korak do ozdravitve, da sprejmeš slaba obdobja in se ne sikiraš zaradi njih.

Hvala Onix in Himiko  :rozicodam:
sej v teoriji točno vem, kako stvari potekajo, ko pa nastopi praksa, pa malo težje ukrepam  :kiselnasmeh:

Itak vem, da mine, vse dobro, pa tudi slabo. Sam kaj hudiča, k je lažje obupat, se na druge znašat in bit enostavno tečen - to mi gre pa dobro od rok.

Mah, zdejle sem res kr pod stresom, služba, izpiti, diploma,... ampak najhujš je pa to, da se mi zdi, da sem obstala na mestu, tko da v bistvu sem si sama kriva. Najlaži mi je po službi se pred tv uležat in se sama seb smilt, da sem itak prezmatrana, da bi se učila, da ne morem,... In valda, pol pa slaba vest potrka in me zvija.

Bo že  :P hope so

lepo se imejte dragi sotrpini  :rozicodam:  :rozicodam:

Latifa.. :rozicodam:

ja točno tako! Tudi jaz točno vem na pamet teorijo, s prakso hmm je pa malo drugače ja..
..in tudi meni je vcasih najlažje se vsest pred tv in samo lezat..
Moramo se zavedati, da so nihaja povsod in ne samo pri naši bolezni. Tudi pri drugih fizičnih boleznih so nihanja..in s tem se moramo nekako naučiti zivet, ni lahko ampak moramo pa poskusit kajne?

lep dan vsem,
gigli

Hvala ti Gigli  :rozicodam:

me ful tolaži dejstvo, da nisem sama v tem dreku. Sej ne da bi komur koli prvoščila tako stanje, je pa lažje, ko pridejo tisti dnevi, se mal tlele gor zjokat, pa dobit prepotrebno tolažbo.

Hvala vam vsem, res ste zlati  :oki:

Ma tud jz se morm mal pojokcat. Ma to je eno sranje... Tok casa se ze trudim - dve leti... Oki, je napredek, lahk priblizn normaln funkcioniram. Sam pismu, mislim, de morm nujn neki spremenit. Vec kot ocitn je, de mi ad ne ustreza - ce ga jem vec kt 5 mg, ne morm, ama nic tezjega brat, razmislat, redim se kt pujsek, de ne govorim o problemih s spolnostjo. Zdej mam pa panicne napade - sicer mile - vceri vsiljevke, tesnobice, strahove.  Ok, sem pod stresom zarad diplomiranja itd. Sam pismu, to ni to! Na ___ mi gre, ker se morm za vsako stvar tok bolj trudit. Vrstniki so ze na podiplomcih, jz pa koncentracijo na psu. Kolegi blage nimajo, kva prezivljam... Patronajzajo, de se kadi... Redko kdo razume... Dobrih prijateljev nimam skoraj nic vec... Kilometre smo si narazen...

Nc ocitn morm neki spremenit na poti zdravljenja. In se borit. Se naprej.

Himiko.

Himiko  :rozicodam:

Te čist zastopim, ta anksioznost in vsiljivke te lahko zlo sfrustrirajo. Ampak ne pozabit na tvoj napredek, ki je res velik, ampak res nesmeš gledat samo na to, če gre kdaj kej narobe, raj glej to, kolk ti je že ratal, pa pomisl da maš še use pred sabo in da ti še sigurno veliko bo uspelo, samo pač ne gre tako hitro kot si želimo. Ko mamo slabo obdobje je res lahko pozabit na dobre in gledat use črno, ampak sj kot veš prej al slej slaba obdobja minejo. Jes sm bil že tolk nakonc, da sm razmišljov, če obstaja posmrtno življenje, da bom vsaj tm lahko še kej doživu, res mislu sm da je z mano konec, ampak zdj gre pa res na bolš, sicer počasi z nihanji ampak overall gre pa use tko kot mora it. Moj naslednji korak je šola. Tud jes sm zaostov z usemi stvrami, ampak ne bit tolk stroga do sebe, ker OKM in te stvari res ni mačji kašelj. Ampak s trudom in pozitivnim mišljenjem se da tud s tem živeti čist lepo in normalno, mogoče je težje cilje dosečt, ampak zato še niso nič manj uredni. Jes ti svetujem, da si use skupej mal bl na izy uzameš, se vsak dan mal pohvališ in probaš v glavi mal preletet kolk si že napredovala. Use bo še ql, samo ne se prepustit negativi v glavi. Sj veš, ko maš slabo obdobje se use zdi veliko slabše, kot pa v resnici je.

Onix  :rozicodam:

Oh Onix, ti si tok kul ves!

Ves, tud jz veckrat razmisljam o t.i. posmrtnem zivljenju -- pravzaprav zadnje case precej razmisljam o takih receh... Pravzaprav se nikoli nisem razmisljala o teh receh. Sem se bala... Vem pa, da so plavale na dnu lonca. Po tej bolezni o njih razmisljam - intenzivno, s tesnobo... Ne vem ali je to bolezensko ali samo clovesko, nekaj, cemur se rece "odrascanje". Ne vem. Vem pa, da se vcasih precej borim, da vidim smisel - to je takrat, ko obupujem. Takrat dobim tesnobe... strah... V naslednji etapi se skusam zamotit, potem pozabim... Za nekaj casa.

Sicer so me tovrstni obcutki prezemali ze pred anksioznostjo, vendar zdaj vse tako rezko obcutim. Vse je mocneje. Tudi svet okoli sebe intenzivnejse obcutim in zaznavam. Po eni strani se mi zdi kot da sem se prebudila iz dolgega spanca, po drugi strani pa, kot da se moram vsega znova nauciti... Ima se kdo take obcutke? So ti obcutki cudni?

Hvala ti Onix. Definitivno si eden najbolj pozitivnih uporabnikov tega foruma - vedno najdes toplo besedo, vlivas pogum. Tudi ce ti je hudo - vem, da ti danes popoldne in zvecer ni bilo najlazje - vedno najdes tisto iskrico, ki zaneti moc za boj, za upanje!

Himiko

Ps Onix, zelim ti vse najlepse in cim bolj premocrtno pot zasledovanja tvojih ciljev!

Hvala Himiko  :rozicodam:

Sj tud ti zmer men pomagaš in to zelo cenim :). Včasih, ko mamo slabo obdobje res rabimo da nam kdo pove, tako kot je v resnici, ker sami vidimo vse črno. Ampak res ni tako kot se zdi, je pa res, da so padci boleči in so nam odveč, tud jes bi rd, da bi bil zdrav in da bi se posvetil drugim stvarem, kot pa bolezni. Ampak pomoje to še use pride, bom probov vrjet v to :).

Hej Himiko,
mi je ful hudo, ko tole berem. Ampak veš, zame si res carica, da ti dejansko znese diplomo pisat ob vsem tem.
Resnično si lahko zelo ponosna nase. Sej vem, lažje govort kot narest. Ma sploh ne vem, kaj naj ti rečem, ti vedno najdeš besede zame, ko sem na dnu, jst pa edino kar ti lahko rečem je, da sočustvujem s tabo.

Če rabiš pogovor, me lahko pokličeš. Sem vsak dan v Lj, tako da če si pa za kavo, sem ti pa tudi na voljo. Sicer se pa moramo spet kmalu dobit, jst vas že ful pogrešam  :-[

Himiko, glavo pokonci  :rozicodam:  :rozicodam:  :rozicodam:

Življenje je tu in zdaj, kaj je potem, bomo videli ko pride naš čas. Zato moramo tu izkoristiti vse kar nam življenje ponuja, z vzponi in na žalost tudi padci.

Hvala obema za zlate besede!!!

Sem pa razmisljala, de bi potem, ko bom konc z diplomo, zoorganiziral nek piknicek v Kranju...

Latifa, socustvovanje je zame isto kot beseda - sploh nisem nikoli diferencirala, res!!! Hvala ti za ponujeno pomoc, ponujen klic, res!!!!!!!!!

Glede vsega tega pa se veckrat spomnim na Jackota v Bolje ne bo nikoli -> Melvin Udall: "What if this is as good as it gets?"

Latifa, Himiko, Onix... :rozicodam:

Tudi vi ste vsi veliki borci in ena velika dobrota.
Jaz se borim že 6 leto in naj vam povem, da je skozi bolje. In prosim ne se ustrašit, ker je "zdravljenje" daljše od vašega. Ni pogojeno z ničemer, vsak ima različne težave, ki so jih pripeljale do bolezni in tudi vsak rabi različno časa, da pride do napredka. Jaz sem dooolgo časa delala to napako, da sem se najprej primerjala z ljudmi, ki tega sploh nimajo, kasneje pa s tistimi, ki to imajo. In ni jih bilo veliko, ki bi toliko časa jedli ad-je in bili konstantno v istem začaranem krogu...kako mi je bilo hudo, milsila sem si, da sem edina, ki izboljšanja ne bo doživela...in Onix imela sem enake misli glede "afterlife-a"..
..dejstvo je tudi, da sem bila 4,5 let prepričana, da delam nekaj zase, vendar sem kasneje videla, da ne delam nič!! Psihoterapije nisem imela :o ???, k psihiatru sem se zglasila takrat, ko je bilo zelo hudo, papcala ad-je in pričakovala čudež...
..nisem dojelam koliko lahko sama naredim za to, da bom bolje. In zadnje pol leta imam občutek, da ponovno živim, večkrat sem že občutila sekunde popolne sreče (katerih že zelo doooolgo ni bilo) ;D, želje za prihodnost ,..
..imam tudi ROCD, zaradi katerega sem izgubila super fanta in mogoče nikoli več ne bom imela take zveze (vendar takrat nisem vedela za kaj se gre), bom pa pač sama, če mi je tako usojeno, enostavno sem rekla, da bom vedno počela tako, kot si želim in gledala predvsem nase. Če me bo ROCD tako zelo oviral pri zvezi, bom pač samska...mi je ze tako usojeno.

No, še vedno so nihanja in vedno bodo. Tudi "zdrav" človek ima slabša in boljša obdobja, kajne??
Ravno danes sem extra anksiozna...bo že!!

Vsem dajem en velik virtualni objem!¨! SUPER STE!!

gigli

Gigli, hvala ti za tvojo iskreno izpoved.

Ves, tud jz mam ROCD in v bistvu me to vlece skoz dol. Sicer sem uspela ze dost napredovat, sm zdele ta mesec je pa precej butnil ven. In v bistvu zarad tega ROCD - ja je tok bolece - za oba. Moj fant je drgac res super fant, mi stoji ob strani, podpira, je moj partner, najboljsi prijatelj. Jaz pa se vedno te obsesije... Ni za povedat, kako to boli. Vztrajava se vedno...

Poznas morda kaksnega terapevta, ki bi se ukvarjal prav s to specifiko? Sicer hodim k eni super terapevtki, samo za vsak teden - kukr bi jz mogla hodit - nimam denarja. Tisti pregled je pa premalo.

Gigli, upam, da se cim prej spoznamo! Tudi ti si super in drzim pesti, de anksa cim prej mine!

Ful sem vesela, da zadnje pol leta cutis zelje za prihodnost ... To je to, ce mene vprasas, to je to!

Objem  :rozicodam:

Himiko

kaj je ROCD?

Draga Himiko.. :rozicodam:

Tudi ti si krasna punca in upam, da se tega zavedaš! :)
Drugače pa vem kako zelo to boli..been there. Pri meni se je vse skupaj vleklo 4 leta in vsak dan isto sranje...isti dvomi, ista vprašanja, anksia, počutila sem se najslabša oseba, ker sem tako razmišljala, ker iz dneva v dan nisem vedela kako čutim..en teden sem bila prepričana, da ga ljubim in da je to to...cez par uric nisem občutila niti kančka ljubezni ali naklonjenosti..grozno res..mislila sem, da sem izredno plehka in grda oseba da se takole igram s custvi osebe, ki me je imela tako zelo rada... AS žal nisem vedela...sicer mi je psihiater nekaj omenil, da so pač prisilne misli, vendar ni mi omenil, da to vpliva tudi na dojemanje čustev.. :D ...in tako sem se grizla 4 leta, dokler nisem dosegla dna in enostavno šla stran, se preselila domov nazaj in prekinila vse stike. Dejansko sem vrjela, da bo s tem mojih težav konec, bila sem prepričana namreč, da je nekako on glavni razlog za moje težave..(seveda, če sem se non-stop ubadala s tem in sebe mučila zraven pa še njega...dejansko sem bila večkrat na robu zloma, ker sem mela občutek da se mi bo zmeslao od tega razmišljanja)...no kasneje sem pa dojela, da je to dejansko motnja, se vpisla na ameriški ter angleški forum in videla koliko ljudi trpi za isto motnjo. In si enostavno rekla, da bom pa pač sama, če je tako (tisto je bilo zame preveč trpljenja in kdor tega ne občuti, ne more razumet).
No potem se je pa šele začelo zdravljenje...ko sem se dejansko začela ukvarjati sama s sabo in s tem kaj si JAZ želim.
Zelo sem trpela in ga zelo zelela nazaj...on se je zaljubil v drugo in tako je  tudi prav. resnično mu zelim da je srecen, pa ceprav se mi srce trga zaradi tega..zame je naredil veliko in zato bo vedno v mojem srcu..jooojj zapleteno je res ja...
Drugače pa prav določenega terapevta samo za to motnjo nisem uspela najti, vendar to tako ali tako paše v neko skupino OKM. In tudi zame je nazalost tedenski obisk pri psihoterapevtu predrag..zato si pomagam sama..z družino..

ROCD- relationship obssesive compulsive disorder.

Himiko, drzi se, vztrajaj.. zapomni si.. vedno imaš se možnost, da greš. Izkoristi vse možnosti, preden se odločiš da greš..ddejstvo je,da ti sedaj veš kaj je to in mogoče je zato situacija malo drugačna.
Držim pesti in se pišiiii!!!

gigli

Himiko, tudi jaz držim pesti zate, velik uspeh si že dosegla in samo še bolje bo..
Gigli, ti si pa tudi carica, da lahko takole z ljubeznijo gledaš na bivšega fanta, koliko moči, poguma in pozitivnega pogleda na življenje premoreš..
Ma, tale ekipa tle je super.
Pozdrav vsem..

Himiko, tudi jaz ti želim, da se boš čimprej počutila boljše.

držim pesti.

evo, sranje , da ni večjega.moja mi je postavla ultimat:v kratkem se reši tge morije al je pa konc.
tega nobenmu ne privoščim.

Hej klapa  :)

Jp, Himiko, piknik obvezno, ko bomo mel res mal prostega časa, si pa lahko vzamemo urco ali dve da spet mal počvekamo, se nasmejimo in predvsem poslušamo en druzga. Pa ne pozabi, diploma ni vse, zdravje pa, moraš si dovoliti kakšen prosti dan ali vsaj uro zase  :oki:

Gigli, tvoj post me je pa priznam mal prestrašlo. 6 let? Mam še enega vzornika več. Super, da ti gre na bolje  :clap:

Sherlock, kaj pa če bi dal tej teli tvoji mal za prebrat tele poste. Sej jo razumem, da ne more vedet, kakšno je to počutje, sam proba pa lahko. Ali pa jo pelji s seboj na kakšno terabijo (če jih obiskuješ).

Himiko, Sherlock, Koki, Vesnav, Gigli, Onix in vsi ostali, želim vam en lep petkov večer brez stresov, tesnom, ... In upam, da se nam bo čim preje res uspelo dobiti na čveku  :onaposlusa:

himiko,

proces zdravljenja je razmeroma dolg, bližnjic na žalost ni, prehitevati se pa tudi ne da ... pravijo, da čas prinese svoje: včasih se mislila, da je to samo še ena bedna fraza (poleg: bo že prišel, ko bo čas za to :kiselnasmeh:), ampak je tako zelo res ... na tej poti pa je potrebna vztrajnost in potrpežljivost ...

in če misliš, da ti zdravila ne ustrezajo, se pogovori o zamenjavi, ker je brezveze da se mučiš ... kako pogosto pa hodiš k psihiatrinji? koliko časa se ponavadi pogovarjaš z njo? ti daje kakšne naloge? ...

p.s. evo, takole je Mariah Carey zapela:

So, when you feel like hope is gone,
Just look inside you and be strong.
And you'll finally see the truth,
that a hero lies in you.


sherlock holmes, tale ultimat, ki ti ga je dala punca je pa res čist out ... kaj če bi ji poskušal malo razložiti za kaj se gre, zakaj pride do tega, kako poteka zdravljenje in kot je rekla Latifa, naj gre s tabo na terapijo ... ker na hitrco se tega pač ne da rešit in ona tega očitno ne razume ...

Sherlock jes mislim, da ne rabiš take osebe zraven sebe. Da eden takole pritiska nate, naredi več škode, kot dobrega, probaj ji razložit, da tako pač ne gre da se čez noč rešiš tega, če ne bo razumela se pa ne sikirej, če te bo pustila... Če bi men punca to rekla bi biu zlo jezn nanjo.

Hvala vsem za vzpodbude  :clap:

Noelle, na terapijo hodim enkrat na mesec ali dva po 45 min. Premalo... Morm ukrenit kaj glede tega.

Piknik bomo zrihtal.

In se enkrat hvala vsem za vse.

Himiko

Ps Holmes, nej si punca kej prebere o tem...

problem je v tem, da mala misli, da se glede tega premalo oz. nič ne trudim.kdo zaboga pa ve, kakšne vojne se dogajajo v tvoji glavi, medtem, ko na zunaj deluje vse mirno...

Točno tako...Sherlock...
saj dejansko je to vojna samega s seboj.. mene je fant poskušal razumet, pa čeprav mu je bilo težko...a sama nisem mogla več. Ravno v petek sem ga videla z njegovo v lokalu v po 1 letu :seznojim:..jp je bilo kar težko..ampak bo!
Se strinjam z Onix-om...ni te vredna, vrjamem da ji je težko razumet...ampak se je kdaj vprašala kako zelo je težko tebi??!!

Vsem hvala za spodbudbe besede...cukri ste!! :rozicodam: :rozicodam:
Latifa res te je prestrašil? Joj nisem imela tega namena...ampak vem da nekaj jih je, ki se ze dlje zdravijo...vsak ima svojo pot po moje...nekateri krajšo, drugi pa daljšo..kajne?? zdej sem se se jst ustrasla?? :sesmejem:

lp,gigli

Hehe, mejčken gigli  :A)  pa brez zamere (se tud sama zavedam dejstva, da bo tole moje stanje še trajalo in trajalo...)

ampak te pa zelo občudujem  :rozicodam:

tako kot tudi vse ostale borce tukejle gor.  :clap:

lep večer vsem skupaj

Hvala Latifa!

Lp

Himiko

Ojla punce ne vse vdat! Tudi fante mislim :)

Kar se tiče ljubezni in partnerstva. Jaz sem imela podobne fleše pri 20ih, ko me je prvič vozilo. Takrat sem speljala prvo periodo super brez tablet. In res je bil 10 let mir. Najbolj mi je pa pomagal partner. Takrat me je vozilo, da sem ga imela pet minut neskončno rada, pol pa fleš, da ne maram nikogar oziroma da sem najbolj gnila oseba, ki si nobenega ne zaslužim. In sicer sem mu to vse povedala. Mislim hard, nič ne znam zadržat zase. In seveda je on trpel zraven mene- klicala sem ga naj pride k meni, pol k je pršel pa sem mu rekla da bi bila najraje sama in podobno...
To je takrat minilo samo po sebi (navem pa če je bla to tista motnja - jaz sem to jemala kot del takratnega stanja). Zdaj pri 30ih v drugi periodi tega sranja tega hvala bogu nisem doživela. Z istim partnerjem imava dva otroka in se razumeva super. Tudi zdaj mi je stal ob strani, čeprav se mi dozdeva, da je bilo njega še bolj strah kot mene a mi v najhujših trenutkih tega ni pokazal.zdaj sem imela bolj problem z otroki in sicer ali jih imam zares dovolj rada. Bala sem se da jim kaj naredim pa take podobne bedarije. To sem mu seveda tudi povedala in mi je rekel da kaj blodim, naj ne nabijam in si delam sama sebi škodo. Scenarij ki si ga nardimo v glavi je dokaj normalen, pol ko premlevamo naprej pa rata najhujša grozljivka. Torej res ni večje groze kot je naša misel. Torej neglede na to al gre za partnerstvo, otroke, prijatelje..., vsaka lastna misel je vsakemu najhujša.Torej se ne ustrašit in pejmo naprej. In kar se tiče partnerstva: Vztrajajte, če mislite da ste s pravim in če ne pa se bo že našel drugi. In ne se bat da boste sami.

Enkrat mi je moj rekel, ko sem mu govorila da ne vem če ga imam dovolj rada, je reku da zmorem imet rada precej več kot drugi, ki se tega nikoli niso vprašali.

Tinkibinki16... :rozicodam:

Hvala za vzpodbudo.
Pri meni so te "misli" oziroma vsiljivke prišle tako daleč, da se mi je takrat zdela najboljša odločitev, da fanta zapustim. Imela sem občutek, da če ne bom šla stran, da se mi bo utrgalo. Nekaj let skupaj vsak dan razmišljati isto, vsako minuto, vsako sekundo imeti dvome, za katere sploh ne veš zakaj so...grozno! Ne vem,če bi lahko šla še enkrat čez to.
Najhujše pri tej motnji je dejstvo, da ne ločiš kaj je misel ter kaj je resnica!!! Torej, pomeša se med čustva...šele kasneje, ko sva šla narazen, ko se je motnja malo umaknila..sem ugotovila konstantna resnična čustva do njega..in vedno ga bom imela rada...
Mogoče ampak samo mogoče bo sedaj kaj drugače, glede na to, da sedaj vem kaj me daje...oziroma da je motnja..ker takrat sem pa enostavno mislila, da sem grozna oseba, ki ne ve kaj hoče in nenamerno prizadane ljudi okoli sebe..

Sem pa vesela in mičkeno optimistična, ko slišim tvojo zgodbo. Lepo je to slišati in veseli me, da se razumeta. Tudi moj bivši fant je bil od začetka z mano in me je poskušal razumeti, mi stati ob strani..takih je res malo.

Glede zadnjega stavka pa me je kar zmrazilo, ko sem ga prebrala... :unsure:..ravno to sem tudi jaz slišala od bivšega!! In vrjetno je res.

Lep dan vsem,
gigli

Moje mnenje je, da se OKM in ankso da ful porihtat, fora je pa u tem, da se ne posvečaš vsiljivkam in jih pač sprejmeš kot del sebe, ki ga ni treba odrezat, ampak ga pustiš da je tam. Podobno je pri alkoholikih, na začetku jim je ful težko nehat pit, po nekaj časa abstinence pa vse skupaj postane lažje. Tosepravi da je nam zelo težko na začetku te misli pustiti brez odziva, ampak ko sčasoma postajamo vse močnejši se tudi možgani sprijaznijo, da te misli le niso tako grozne kot se zdijo. Sm pa tudi mnenja, da čisto brez bolezenskih problemov se pa skoraj neda biti in se je pač treba sprijaznit s kkšnim nihljajem na dol...

maš prav....

Heey...

tudi jaz se strinjam s tabo. Največ lahko definitivno narediš sam! In ravno bodo tudi nihanja VEDNO. Na to se moramo pač navaditi (pa čeprav je zelo težko, še posebaj ko si nekaj časa zelo dobro pa te spet potegne noter..dejansko je, vsaj pri meni, strah tisti, ki zadevo potencira).

OKM in misli so zoprna zadeva.Zelo.
In vem, da imam včasih obdobja, ko so zelo mile ali jih pa skorajda ni, potem pa me ista misel čez 1 teden vrže iz tira..in seveda se vedno pojavi kakšna nova..je tudi seveda odvisno od tega v kakšnem stanju sem takrat..

lp,
gigli