FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

sem nov tukaj gor.Sem na dnu. Že lep čas. Pred letom sem ostal brez službe in sedaj - v tej krizi - skoraj nimam upanja, da bi jo, kot humanist, kje dobil... čeprav tudi do sedaj skorajda nisem nikoli delal v poklicu. Čez leto imn pol bom star 30, živim sam... poročil se ne bom nikoli.

V zadnjem letu me je skoraj enako kot ta groza s službo prizadela nenadna ignoranca prijateljev oz. ljudi, ki sem jih imel za prijatelje. Ne pogovarjajo se z menoj, prenehali so govoriti z menoj, ne odgovarjajo na moje klice, če pride do neizogibnega srečanja, imam vtis, kot da sem tako strašno odveč. Sedaj to počne še moj najboljši prijatelj, kateremu sem bil vedno v oporo - kar je sam priznal - in za katerega bi dal življenje, če bi bilo treba. To tako zelo boli. Zlomili so mi srce in z grozo opažam, da nisem več isti kot sem bil... sedaj jih poznam, postajam zagrenjen in sam.

V edino uteho mi je glasba, ki jo ustvarjam in imam srečo, da jo dokaj pogosti tudi izvajajo.

Ne vem kaj naj. Vse je temno in brezizhodno.

Vsa moja bit se je skrčila na moj problem brezposelnosti, za katerega se zdi, da me v očeh "prijateljev" definira. Včasih sem bil nekdo, nekdo, ki so ga občudovali, se celo hvalili, da me poznajo... sedaj ni nikogar, nikjer. Nikogar ne zanima kje sem, kaj sem ...

Zakaj bi se boril? Edino toplo besedo slišim od sestre, s katero živiva skupaj in ki je včasih vsa iz sebe, ker ima občutek, da bi si kaj naredil... in včasih res razmišljam o tem. A tudi ona ima službo za določen čas in bo morda kmalu na istem. Moj Bog, ne vem kaj bo.

Kako se je to zgodilo? Bo kdaj drugače? Bom še kdaj "nekdo", ki ga bo vredno imenovati, mu vrniti klic, iti z njim na kavo?

Rad bi spet vstal iz tega pepela., a me je tako strah, ker vem, da so moje zmožnosti tako omejene. Kaj naj storim. Ne recite mi, če sem že pomislil, da bi delal kaj drugega ali karkoli... ker sem že in tdi sicer pograbim za vsako delo.

Araya, razumem tvojo stisko in vem, da ti ni lahko. Vem tudi, da si zdaj toliko zagrenjen, da dejansko skoraj ne moreš videti izhoda iz vsega tega. In vendar, verjemi, obstaja izhod, vedno in za vse! Vem, da zdaj težko verjameš tem besedam, tudi jaz bi enako na tvojem mestu. Zato ti predlagam, da se najprej zbereš, potem pa skušaš vse skupaj pogledati z malo drugačne perspektive. Tvoji znanci in prijatelji. Hm. Znanci in kolegi se ponavadi res umaknejo glih, ko ni treba. Vem, da to ni ravno najlepši občutek, vendar pa zdaj vsaj veš, kdo in kakšni so. Torej je to nekaj dobrega. Kar pa se tiče tvojega najboljšega prijatelja, bi te pa rada vprašala, če si poskušal direktno govorit z njim o tem. Včasih se nam namreč kakšne stvari samo dozdevajo, še posebno, ko smo v kakem bolj občutljivem obdobju, in potem znamo iz muhe narediti slona. Mogoče pa je trenutno samo tudi on malo bolj obremenjen pa nima časa ne zate ne zase. Mogoče pa čuti, da si se spremenil, pa se te tvoje spremembe preveč boji in se je zato oddaljil. Mogoče pa celo misli, da trenutno potrebuješ samoto. Hočem reči, dokler ne govoriš direktno z njim, boš težko vedel, kako in kaj. Torej je najbolje, da se z njim o vsem pogovoriš, se ti ne zdi? :) Kar pa se tiče službe, bi ti pa svetovala takole. V današnjih časih ni nobenemu lahko, sam veš. Po drugi strani pa bodo sončni in pozitivni ljudje vedno dobrodošli v katerokoli podjetje. Zato: sprejmi stanje tako kot je, dvigni ramena, vzravnaj se in se nasmehni. Potem gre vse lažje, veš. In ne pozabi: še po vsakemu dežju je posijalo sonce, tudi pri tebi ne bo nič drugače, samo verjemi v to, pa bo, aha. :) In še nekaj: ne ceni se po tem, kar si v službi, ampak po tem, kar si v srcu. Vrednost človeka ni namreč v tem, kar dela, ampak v tem, kar je. Tako si tudi ti vreden prav vsega, ne glede na službo. :) Drži se in srečno. :)

Draga tale tvoja šolska lekcija, ampak učinkovita.

Vem, da te nisem potolažila, ampak jaz bi to poskusila vzeti vseeno za dobro. Vsaj veš, pri čem si!

In ogromno pozitivnih vidim: hvala Bogu za sestro, za končan študij, za glasbo, ki .. milijonkrat sem zapisala.... zdravi dušo...
Tle te vidim, nadaljuj, vmes še malo poglej naokoli za službo. Ne hiti, ne bo jutri, prepričana sem pa, da bo. Boš videl.
Tistega prijatelja bi jaz naravnost vprašala, kaj mu je.. POtem pa vidiš. Čisto mogoče, kot piše Nataša, da si tudi narobe vzel.. Ker v takih trenutkih radi malo paranoiziramo, zdi se nam, da sse je vse zarotilo proti nas, pa ni čisto tako....
Drži se,

V.

Hvala obema. Se z obema strinjam.

Vesta, jaz nikoli ne bom imel lastne družine ... moja sestra je edina bližnja sorodnica, ki jo imam. Nikoli ne bom oče in mož, vedno bom lahko le brat, prijatelj, morda stric. Zato se mi zdijo prijateljstva tako pomembna, saj predstavljajo neko socialno mrežo, s katero lahko preživim.
In sedaj je tako, kot da bi stavil na napačne konje. Dolgo sem se spraševal, če se mi samo zdi, ali da morda res ne napihujem zadeve. Vendar sem moral spoznati resnico. To je sicer res na nek način osvobojajoče, po drugi strani pa zame naravnost uničujoče.

Nikoli ne bodo vedeli kako zelo sem jih imel rad. Sam bi tega nikoli ne mogel storiti sočloveku in tudi nikoli nisem. Razumem, da so morda v zadregi, da imajo ljudje svoje težave in podobno, a vseeno: tega se ne dela. Grozno je, ker ne morem sovražiti.

Ne vem kaj naj.

Ne, Araya, to je ZELO dobro, ker ne moreš sovražiti. Sovraštvo je namreč zelo negativno čustvo, ki nam samo škoduje. Blagor tistim, ki ga nikoli ne občutijo. Bodi hvaležen za ta dar, resnično.
Kar se prijateljev tiče, vem, da zelo boli. Na svoji koži sem občutila nekaj podobnega in vem, da se ti je zdaj tako rekoč usul svet. In vendar gre življenje naprej in boš prebolel, verjemi. Še posebno, če boš tudi to sprejel kot dar. Kajti tudi to je dar. Dar spoznanja. Čeprav je pa možno, da so ti tudi oni obrnili hrbet samo zato, ker se ne znajdejo v tej tvoji novi situaciji. Ljudje smo namreč večkrat po naravi pravi slabiči. Mogoče pa se bodo sčasoma vrnili, nikoli ne veš.
Hm, družina. Zakaj si tako prepričan, da nikoli ne boš imel svoje lastne družine, Araya? Si še zelo mlad in življenje je polno presenečenj, takih in drugačnih. Nikoli ne veš, kakšno presenečenje ti je namenjeno. Mogoče pa tudi družina, kdo ve. :)

Zase.  Pri tridesetih se to še vedno izplača. Tudi pri dobrih štiridesetih...(za več pa še ne vem... :))
Jaz sem sam odrinil vse znance od sebe...učinek je bil podoben tvojemu...tema.

Vendar...s tem sem naredil prostor za nove. Ljudje se srečujemo, spoznavamo na takooo neverjetne načine...poglej ta forum - pred mesecem mi ni bilo predstavljivo, da bi se na tak način s kom zbližal...danes... :zvizgam:

Z razmišljanjem o sovraštvu se ne ukvarjaj. Sam zmorem sovražiti, a enkrat samkrat, ko bi to bilo res potrebno in upravičeno - nisem tega storil. Ni vredno.

Dvakrat si omenil, da ne boš imel družine...ni potrebno odgovoriti, a kako si tako prepričan v to?

 :sesmejem: če si ti stavil na napačne konje, sem jaz stavil na napačno kobilo... :sesmejem: ( al se da v vsaki stvari kaj dobrega najti)...pozdrav, Rob

sočustvujem s tabo in kar srce se mi trga. tudi jaz sem spoznala, da sem več ali manj sama. da imam le enega prijatelja, drugi so tu, ko mi gre dobro.
mislim, da imajo vsi sami s sabo toliko težav, da ne zmorejo biti še drugim v oporo... da je to nekakšen obrambni mehanizem, da bi preživeli... ne vem...
težko je brez službe. in v današnjih časih to, da iščeš službo eno leto, sploh ni dosti... veliko je takih. jih poznam. držim pesti zate in ti želim vse dobro.

Pa saj to si že! SI nekdo, SI človek, s katerim bi mi bilo v veselje it na kavo! in ja - si zaslužiš najboljše! žal so trenutno časi malce težji, a glede na to, da si vajen dela, se boš nekako prebil skozi to obdobje in slej ko prej prišel do želene službe  :rozicodam:

Objem
Arwen

Najboljšemu prijatelju sem poslal mejl. Spomnil sem ga, da se že dolgo nismo videli in ga vprašal, če je kaj narobe. Če ne bo odgovoril ali poklical bodo stvari na mojo žalost jasne.

Načeloma sem se odločil, da se ne bom boril za ohranitev prijateljstev, ki očitno samo meni nekaj pomenijo.

Zaradi vsega tega sem z živci čisto na koncu. Ta stvar res tako zelo boli. Boli tudi občutek, ko spoznaš, da ti nekdo pomeni tako veliko, ti pan njemu nič.

Sem popolnoma prazen. Obup je postal moja hrana, žalost moja spremljevalka. Na nek način je seveda dobro, da izvem kdo je moj prijatelj in kdo ne. Jaz očitno nimam nobenega. Kmalu bom 30 in nikogar, ki bi ga lahko kadarkoli poklical.

Marsikdo je že ugotovil, da so najboljši prijatelji še vedno v ozkem krogu družine.
In ti imaš sestro.
In enkrat boš imel tudi družino.
Lej, Araya, to, da si prijatelju poslal mejl, je dobro. Naredil si vse.
Če je bil prijatelj, bo ostal.
Če je kar koli drugega, ti bo povedal.
Izpuhtel ne bo...
In za obup je vedno čas.
Še prej pa je čas za kaj bolj optimističnega.
Glasbo, na primer.
Povej kaj o tem...

Morda res. Boli vseeno. Vem, da bo minilo in vem tudi to, da bom takrat kljub vsemu bolj sam kot sem bil preden se je ta mora začela.

O glasbi?

No, glasba je resnično veselje mojega življenja.
Ko sem bil star 5 let so me starši vpisali v glasbeno šolo in začel sem se učiti violino, pri osmih še klavir. Pri 14  sem po sili razmer začel igrati orgle v cerkvi. Danes igram orgle v dveh cerkvah, v domači cerkvi pa vodim tudi mešani zbor, ki sem ga prevzel pri 18-tih in je pod mojim vodstvom - to lahko neskromno rečem - kar precej napredoval, z njim smo celo posneli dve pesmi. Ker pevci niso preveč glasbeno izobraženi, si štejem za največji uspeh to, da še vedno vztrajajo, redno hodijo na vaje... tudi od daleč, na katerih se veliko smejimo in tudi veliko naredimo... vse to pa kaže, da se dobro počutijo. Nikoli nisem nikogar zavrnil, ki bi hotel peti ... celo takšnega z izjemno dvomljivim posluhom ne. Takim povem zelo odkrito, da "se temu posluh ravno ne more reči", da bomo poskusili, sicer pa naj ne zamerijo, če jim bom pri kaki pesmi rekel, naj bodo kak del tiho. Zanimivo, nihče ni nikoli odnehal zaradi tega. Na revijah je zbor deležen naklonjenih kritik in tudi sicer je, v primerjavi z ostalimi, čisto soliden, čeprav ni zelo številčen.
Sicer sem član še enega komornega  zbora in ene male vokalne skupine, ki se ukvarja s koralom in renesančno polifonijo.

Poslušam bolj "resno" glasbo... trenutno se navdušujem nad Fufayjem, Palestrino, Moralesom, Lassom, Purcellom, Byrdom, Tallisom, J.S.Bachom, Buxtehudejem, Scheidemannom, R. Straussom, Korsakovom, Prokofjevim, Brahmsom, Ligetijem, Massienom, Faurejem,  Paertom ... všeč so mi tudi Radiohead, Metalica, Nirvana, Les fatals Picards itd.. Rad imam tudi etno glasbo, sicer pa največ poslušam sakralno, ki me res pomirja. Od domačih skladateljev so mi všeč božanski Gallus, Sattner, Lebič, Misson, Čopi, Vremšak - sploh priredbe ljudskih. Od domače zabavne glasbe imam rad popevke Marjane Držaj, Elde Viler, Irene Kohont... od narodno zabavnih pa prisegam samo na Avsenike, ki se mi zdijo po kvaliteti najboljši. Rad imam tudu raznovrstno etno glasbo, ne glede na to od kod je ... prav vsaka kultura je zanimiva.
Slabost me obide ob večini pojočih misic, pojočih voditeljic oddaj, Atomikharmonik in podobnih grozotah.
Za moj zbor tudi vsako leto sam napišem kaj uporabnega, običajno uglasbim kaj za cerkveno rabo .

seveda boli, Araya, vem. Ampak kljub vsemu - življenje gre dalje in v naš krog prijateljstva prihajajo novi ljudje. Jaz osebno sem v dobrem letu sklenila precej novih znanstev in dobrih prijateljstev, pa sem tudi bila prepričana, da bom na veke vekomaj sama....

Saj veš.. čas celi rane... upanje pa je itaq večno  :rozicodam:

Araya,
glede na napisano, ... si ti čisti zaklad...
Mislim, sem kar brez besed.. Tako zanimivo se sliši tole z zborom.
Spomnim se, ko sem sama 12 let pela pri mešanem pevskem zboru, ko smo potovali, hodili naokoli, se družili..
Zbor je vendarle tudi druženje? Ni tako?

Araya, še nekaj sem zgruntala zdajle..
Tudi ljudje, ki nimajo družine v klasičnem smislu, so brez dvoma zelo pomembni za ta svet, morda na nek način še bolj! Le malo bolj prisluhni sebi in npr. glasbi, temu svojemu poslanstvu, kaj vse to pomeni ljudem, ki vas poslušajo.

Sprašujem se Araya ali so tvoji prijatelji sploh vedeli , da ti toliko pomenijo...

Waw Araya,
to pa ni od muh. Vsekakor si zelo sposoben človek, zapomni si to.
Čestitam ti za tvoje glasbene uspehe. Tudi sama pojem v zboru in vem, kaj pomeni dober pevovodja za zbor.  :oki:

Hvala za naklonjene besede.

Ja, mislim, da so moji prijatelji vedeli koliko mi pomenijo. Tudi ne imenujem vsakogar prijatelj... Do nedavna sem mislil, da imam morda 3 prijatelje. Vsi ostali so mi morda zelo dobri znanci, vendar se z njimi nikoli nisem mogel pogovarjati o vsem.

Preprosto mi ne gre v glavo, kako lahko nekdo takole pusti na cedilu človeka, ki mu trenutno ne gre tako dobro. Tega nikoli nisem počel. To res neskončno boli.

Zelo razumem tvojo bolečino, ker sem sam doživljal zelo podobno..ta občutek, da so te pustili na cedilu, te izdali in zapustili ko si jih ti najbolj potreboval..občutek zapuščenosti....

Ko so potrebovali oni tebe pa si ti bil tam za njih...hudo razočaranje..da to sploh niso bili prijatelji, čeprav si ti verjel vanje...

A čutiš nekaj takega Araja?

Ne gre to liko za to, da so me pustili na cedilu, čeprav jaz tega nisem storil njim, ko  se je njim dogajalo podobno. S tem se sploh nočem ukvarjati. Jasno je, da ljudje živijo svoje življenje in da življenje ni samo vračanje domnevnih uslug.

Boli odsotnost tistega, kar sem mislil, da vendarle imam: ljudi, ki me sprejemajo takšnega kot sem in ne takšnega, kot naj bi bil po njihovih predstavah.  Z obupom me navdaja dejstvo, da se preveč navežem na ljudi, za katere bi bilo očitno bolje, da se ne bi... da jih spustim tako blizu. To je namreč tudi moja odgovornost: tudi jaz odločam o tem koliko bom koga spustil blizu. Očitno tu - kot še na tolikih področjih - nisem uspešen. V bistvu sem očitno precej naiven, tako zelo žejen kakršnihkoli odnosov, da jim skorajda ne morem reči ne. Neprestano imam občutek, da nimam toliko ljudi okrog sebe, da bi jih lahko puščal za seboj... in na koncu se izkaže, da sem na dnu vednu vedno sam, z najbolj temnimi mislimi in bolečino, ki je ne morem nikomur izpovedati...

Če ne moreš nikomur zaupati, če imaš občutek, da so te zapustili skoraj vsi, ki so ti kaj pomenili in da ni razloga, da bi tega ne storili še kdaj... je sploh vredno živeti? Se temu lahko reče življenje?
Očitno si prijateljstvo predstavljamo drugače.

Poslal sem mu mejl. Istega, na oba njegova e-naslova. Danes bo drugi dan, odgovora nobenega... in to človek, ki je vseskozi za računalnikom. Koliko je verjetno, da ne gre nikoli pogledat svojega maila ... po drugi strani pa je opažen na drugih straneh? Preprosto ni.  Morda bi se želel pogovoriti osebno ... ima moj telefon. Včasih me je brez zadržkov poklical, celo ob najbolj čudnih urah. Tu ne govorimo o glagolu "moči" ampak "hoteti".
Jaz ne bom storil ničesar več. To bi bilo ponižujoče.  Oseba, ki jo moraš - po vsem kar smo preživeli - prositi, da je tvoj "prijatelj", tega preprosto ni vredna, pa naj bo kdorkoli. Raje imam, da me ubije resnična osamljenost, kot zlagano  prijateljstvo.

Meni se pol leta dogaja podobna zgodba.

Imela sem kolegico, ki sem jo poznala več kot 10 let.
Kar naenkrat me ni več poklicala.
Pa sva bili celo poletje skupaj, šli na morje...
Skupaj z njo, je prekinila stike z mano cela družba v kateri smo bili skupaj.
Med njimi še 2 osebi, ki sta mi veliko pomenili.
Zakaj, nevem.

Čez dva meseca je enako naredila druga kolegica, ki jo poznam še z vrtca.
Brez razloga, opravičila. Enostavno se ni več javljala na telefon.
Od takrat je nisem več slišala, videla...

Ko je bilo to prvič, sem mislila, da je zgolj slučaj.
Ko se je zgodilo večkrat, mi je bilo jasno, da sem jaz tista, ki očitno delam nekaj narobe.

V istem času sem izgubila službo.
Nisem se zavedala, ampak vaje se mi to zelo pozna (so povedali drugi).
Postanem zagrenjena, cinična, pasivna. Bolj neprijetna za družbo.

Druga stvar je, da se nasploh ne cenim dovolj. 
Samoumevno mi je, da kolege pohvalim, če naredijo kaj dobrega.
Da jim dam vrednost, da jim pomagam, ko to potrebujejo...
Veliko naredim zanje. Ker sem tak tip človeka.
Ampak s tem naredim preveč. Ker se ljudje navadijo.
In ko mogoče jaz rabim pomoč, se umaknejo. Ker takrat pa nisem "več dobra" zanje.

Tudi jaz sem čutila točno to, kar pišeš - da me ne sprejemajo tako kot sem.
Jaz sem "potrpela" ob njihovih napakah, ker mi je bilo vredno.
Ker, čepoznam osebo pol življenja, ne bom kar šla, če ima slabše obdobje ?!
Oni pa ne morejo sprejet že tega, da mi je bilo pač težko, ker nimam službe... (Kaj šele, če bi zbolela, imela prometno nesrečo ali kaj "hujšega"... Bi šli kar stran od mene ?!)

To samo v razmislek.
Mogoče je pri tebi drugače. Nasveta ti ne znam dat, ker še sama rijem po istih problemih...
Meni je pomagalo, da sem začela pri sebi ugotavljat, kaj delam narobe.
In to, da sem si enostavno našla nove prijatelje.
Počasi gre na bolje... Upam, vsaj  :(

Drži se.

Ja res, to so resnično boleče reči. Kot da bi kdo umrl.

Prijateljstvo niso samo veseli trenutki. Pravi prijatelj bo imel tudi razumevanje in potrpljenje.

Jaz zelo razumem tvoje občutke in verjetno marskikdo na tem forumu, Araya..Zelo hud občutek zapuščenosti..nikogar ni, ki bi resnično bil pripravljen stati ob strani...in s tem občutkom se marsidko tukaj spopada..

Tudi jaz sem se potem osamil, ker se mi je zdelo ponižujoče prositi za prijatlejstvo..pa smo sedaj spet skupaj.....pa malo zrelejši sem in jih vidim  le kot ljudi, ki so nepopolni in ne morem pričakovati brezpogojne ljubezni od njih...to sem imel pravico dobiti le od matere...tega pa nisem dobil....

Verjetno pa je res, da se ljudje bojijo trpečih ljudi, da ne vedo kako reagirati, če nekdo doživlja bolečino in obup...se rajši umaknejo...ne vem..

Mene je bolelo to, da nisem našel nikogar takrat, ki bi znal le biti z mano...biti s srcem..tega ljudje še vedno ne znajo..jaz kadar sem v stiski (res hudi stiski!!) ne potrebujem veleumnih nasvetov, bognedaj še poslušanja drugega, ki privleče takrat na dan svoje težave..najhuje pa je biti z nekom, ki ne zna umolkniti, vzpostaviti dialog...in samo govori, govori...groza....

ljudje ne znamo dajati opore, ker nas tega ni nihče naučil...

Araya,

veseli me, da si se nam pridružil, saj iz tvojega pisanja sklepam, da si zelo zanimiva oseba. Prepričana sem, da se bo tudi tebi življenje nekoč obrnilo na lepše in boljše in da si boš ustvaril družino, če si jo boš seveda želel.
Za ta svet si zagotovo pomemben, saj si človek talentov, voditi pevski zbor ni kar tako, uglasbiti pesem še manj, ....če si moški brez obveznosti, tvojih let in če si pripravljen prijeti za delo, služba ne more biti problem. Ali si kdaj poučeval glasbo, npr. orgle...sama bi se želela izpopolniti v znanju klavirja in že dolgo iščem nekoga, ki bi me učil. Tudi na orgle sem včasih igrala, sedaj ni priložnosti. O ustanovitvi posvetnega zbora si že kdaj razmišljal? Sama bi z veseljem pela v zboru, tudi v okviru tega foruma je že bila debata, da bi ustanovili pevski zbor, vendar nismo našli nikogar, da bi nas učil.

Skratka, čudovit človek moraš biti in prepričana sem, da te v življenju čaka še mnogo lepega.
Zdi se mi , da je glasba čudovita stvar in da trenutno pri nas manjka zborov, ki bi izvajali kvalitetno glasbo.

Lp in vse dobro,

marika

Scorpion,

zdi se mi, da razumem. Veliko težje kot najti nekoga za pogovor, je najti nekoga, s katerim sta si dovolj blizu, da sta skupaj lahko tudi v tišini.
Veš, od nikogar od njih nisem pričakoval brezpogojne ljubezni ali česa podobnega. Pričakoval pa sem nekakšno razumevajočo zanesljivost... ne vem kako naj drugače opišem. Še vedno se spoprijemam s to veliko bolečino... vem, da bo bolje... tako ne more ostati. Tudi jih nisem zasipal z mejli, sms-i in klici... to so odrasli ljudje, ki imajo svoje življenje. Dolgo sem jih sam pred seboj celo opravičeval... dokler nisem prišel do spoznanja, da so nekateri ljudje mirno in brez posebej slabe vesti sposobni storiti tudi tisto, kar je meni nepredstavljivo. Sčasoma se bom tudi česa naučil.

Marika,

hvala. Sam sebi se ne zdim nič tako posebnega. Sicer se glasbi že sedaj posvečam skorajda preveč in ne razmišljam, da bi "širil dejavnost". Osebno me zanima bolj sakralna glasba... čeprav tudi proti posvetni nimam nič, če mi le prinaša neko sporočilo.
Upam, da se bo s službo uredilo. Bi bil že čas. Sploh sedaj, ko kar naprej poslušamo o gospodarski krizi ipd ... prava mora.

Araya, pri tvojih letih in tudi malo čez sem doživela podobno kot ti in še hujše. Povem ti, da se je tudi zame takrat svet vsaj za trenutek zrušil, zdelo se mi je, da se ne bom nikoli pobrala. In vendar šele zdaj vidim, da je to bila samo zelo dobra izkušnja zame. Šola preko katere sem morala in preko katere prej ko slej mora vsak. Navezanost.... To je ena od napak, ki jo delamo pravzaprav vsi, posledice pa so potem take ali drugačne, hja. V zadnjih 10 letih me je ta tako dragocena šola naučila predvsem tega, da ni potrebno ljubiti in hkrati biti navezani na nekoga. Navezanost je namreč skoraj isto kot suženjstvo. Ljudje so namreč na naši poti življenja nek določen čas, slej ko prej, zaradi takega ali drugačnega razloga, pa odidejo. Če jih imamo radi ne da bi bili tudi navezani nanje, je slovo od njih precej lažje, kot pa če jih imamo radi in smo hkrati tudi navezani nanje. Včasih je to slovo tako zelo težko, da enostavno ne zmoremo dalje brez teh ljudi. Vem, da je težko imeti rad in se ne navezati na nekega človeka, vendar je to tudi edini pravi način ljubezni. Najbrž ti je bila ta šola poslana ravno zato, da se naučiš točno tega, veš. Sicer pa, rada bi ti povedala svoj recept, ki ga uporabljam v svojih najhujših situacijah, iz katerih včasih sploh ne vidim izhoda. Mogoče tebi ne bo pomagal, meni pa vedno zelo. No, najprej si vzamem ene 3-4 dni, da se fanj nasmilim sama sebi. Zjočem se nad svojo kruto usodo, jadikujem nad svojim ubogim življenjem, preklinjam vso kruto situacijo in oh in sploh se jočem nad samo sabo. Ko pa tam nekje tretji ali četrti dan vstanem iz postelje, se dobro pretegnem, odprem okno in se ozrem počasi naokoli. In se vprašam: Je res tako hudo, da bi ne moglo biti še bolj? Se je res zdaj ves svet zrušil, ko tega ni več? Sem res tako zelo uboga, ker se to meni dogaja?....Seveda je odgovor na vsa ta vprašanja NE, NE, NE in NE! In ker je odgovor ne, se naenkrat odločim, da torej res nima smisla, da se smilim sama sebi, razen tega, da itak tak način razmišljanja nikamor ne pelje! Potem se usedem in trezno, povsem razumsko analiziram svoj problem v vseh podrobnostih in skušam čim prej najti rešitev zanj. Pravzaprav problem spremenim v izziv. Izziv je namreč kot ena zanimiva igrica, problem pa....se ve, neka črna gmota, ki nas muči in muči in noče oditi iz našega življenja. Torej - izziv. Si poskusil kdaj pogledati na vso to tvojo situacijo na tak način, Araya? Si kdaj poskusil razmišljati predvsem o tistem, kar imaš, in vsaj za trenutek pozabiti na tisto, kar nimaš? Po vsem, kar si napisal o sebi, vidim, da si čudovit človek, predvsem pa zelo zelo zelo globok in zaradi tega tudi tako zelo občutljiv. Vendar pa si tudi zelo inteligenten in ravno zaradi tega ti pišem vse te moje misli. Ker vem, da včasih zadostuje že en sam stavek, da človek doživi efekt "aha". Trenutno je zate ta najpomembnejši, hja. Razumeti, da je življenje čudovito. Da so tej ljudje odšli iz tvojega življenja, ker je bilo prav tako. Da je ta situacija, v kateri se nahajaš, v bistvu mana z neba. Da so vse stvari po neki logiki povezane in pravilne. Da se moraš naučiti zahvaliti se za to, kar ti je dano in nikoli ne misliti na to, kar ti ni. Veš, ko znaš reči hvala za oči, s katerimi gledaš, ko se zmoreš zahvaliti za ušesa, s katerimi slišiš, ko pomisliš, da lahko vohaš, tipaš, hodiš, ješ samostojno, ko ti je tako enostavno se zahvaliti že samo ob misli, da imaš zdrave možgane, srce, ledvice, dušo in misli, ko si presrečen ob misli na čudovit sončen dan, ki te čaka, ko se z veseljem spomniš na svojo sestro in si hvaležen zanjo, ko pomisliš na svoj pevski zbor, na vse simpatične ljudi, ki prepevajo v njem, ko pogledaš na vse nas, ki ti tukaj predajamo svoje misli in s tem svojo dušo, ko....., ko......, ko......, ko...... . Araya, vem, da si me razumel. Zdaj je tvoja duša polna sonca, kajne? Zdaj veš, zakaj si bil poslan tu? ..... :)

Ja...to je umetnost prijateljstva...tudi ljubezni. Lepo si to napisal Araya. Vem, da se bo našel tudi zate, nekdo ki bo to znal. Samo ne zapiraj se. Naj bodo vrata do tvojega srca vedno odprta.

 :rozicodam:

Zanima me, zakaj tako mišljenje ... Mož, oče si lahko pri katerihkoli letih.
Prednost moških (kar se tiče očetovstva).
V današnjih časih pa sploh.

She. tako to je. Ni stvar preferenc ali odločitve... zgolj dejstvo.

Aha, razumem.

Kako ti gre ?
Ti je potem kolega odgovoril na mejl, ki si mu ga poslal ?
Imaš še vedno občutek, da se te tudi kdo drug nekako izogiba ?

Oglasi se kaj,
pridružujem se ostalim, da deluješ zanimiva in fajn oseba.

Lep dan.

Araya..potem so v tvojem življenju tudi ženske prijateljice..?
Nekako se mi zdi, da živiš na planetu moških... :)

 :sesmejem:
Seveda so. Vendar to ni isto. Njega poznam že od 4. leta, v bistvu sem ga vedno dojemal skoraj kot brata. Svoje čase sva si zelo zaupala... seveda vedno prijatelja in ne kaj drugega - če morda ciljaš na "kaj več".

Ne ni, odpisal. Morda se je zgodila kaka stvar takšne narave, da je hoče reševati sam. Ne vem. Tisti čudni občutek mi pravi, da je nekako opravil z menoj. ... saj veste: do lani je bil Pluton še planet, potem pa so ugotovili, da je premajhen in ga "degradirali" v planetoid.

Hm, zakaj pa ne greš direktno k njemu? Hočem reči, če bi se soočil z njim, ne verjamem, da bi se lahko delal, kot da te ni. Nekaj bi ti moral reči, vsaj tako se mi zdi, no.

Klical sem ga... mi ni vrnil klica, poslal sem mu mejl na oba e-naslova, ki ju poznam ... mi ni odgovoril. Karkoli več bi bilo ponižujoče. MOjo bolečino bom v vsakem primeru premagal, če me še kdaj pogleda ali ne. Ostajata pa občutek razočaranja in žalosti.

Sicer mislim, da načeloma ne izgubim veliko, če izgubim človeka, ki me sprejema zgolj na podlagi tega "kaj" sem in ne "kdo" sem. Po drugi strani pa z vsako takšno izkušnjo postajam bolj trd, nedostopen, nezaupljiv... morda celo zagrenjen.
Do sedaj sem se v življenju naučil, da se je potrebno z lastno bolečino vedno soočiti. Pred leti sem, sredi študija, v treh mesecih pokopal 3 družinske člane. Bilo je mučno, a preživel sem, pri čemer sem se zavestno trudil za soočenje s tem kar me je bolelo in samo bolečino. Nisem pil alkohola, nisem imel nobenih takšnih ali drugačnih tablet... bil sem na enem sestanku skupine žalujočih pri Društvu hospic, a sem takoj ugotovil, da mi ta način ne ustreza. Spilo bi mi še tisto malo energije, kar sem je imel.

A sedaj še vedno boli. Boli in ne vem, če se že celi. Rad bi ga srečal in z njim govoril o teh rečeh. Morda ima celo kak dober razlog. Če bo rekel, da je "pozabil", ali da "ni videl" ali, da ne uporablja računalnika, bo to seveda laž in to mu bom povedal.
Zakaj? Ker je tudi moje prijateljstvo nekaj vredno in ga ne naklanjam vsakomur, zato zahtevam, da se z njim ne dela kot svinja z mehom. Rad bi, da ve, da me boli.

Vendar do vsega tega ne bo prišlo. Vedno sem ga imel rad in vedno ga bom imel, ne glede na vse te klobocije, za katere mi je postalo popolnoma jasno, da niso samo v moji glavi.

Po tem, kar si vse napisal o sebi, te vidim kot dovolj močnega, da greš skozi vse to. Si človek z glavo na vratu in to je pri tebi res ok. Še vedno pa sem mišljenja, da si dolžen tako sebi kot njemu, da se direktno soočiš z njim. V prijateljstvu in ljubezni je ponos najhujši sovražnik. Koliko lepih in čudovitih zvez, tako ljubezenskih kot prijateljskih se je že razbilo prav zaradi nekega brezveznega nesporazuma in nato ponosa?! Koliko ljudi je potem še leta trpelo in obžalovalo svojo odločitev?! Koliko ljudi je zaradi tega spremenilo usodo še vseh ostalih, ki so jih obkrožali?! Preveč, Araya, res preveč. Če bi bila na tvojem mestu, bi vztrajala, vse dokler ga ne bi srečala v živo in ne bi šla stran od njega, dokler mi ne bi v obraz povedal, kako in kaj. Mogoče bi potem ugotovila, da so bile moje slutnje upravičene, vendar pa bi hkrati tudi vedela, da sem storila prav vse, kar je bilo v moji moči, za rešitev tega prijateljstva. In ta ugotovitev in ugotovitev, da se žal nisem motila glede njega, bi me sicer zelo boleli, hkrati pa bi imela vsaj mir v sebi. Ker bi res vedela, kako in kaj. To VEDENJE je zame nekaj najpomembnejšega. Samo tako lahko greš zares naprej z življenjem. Tisti dvomi in vsa mogoča negativna razmišljanja o njemu ti sigurno ne koristijo, se ti ne zdi?......

VESELA NOVICA :wav:

No... sedaj je stvar urejena.
Sem si rekel: "Če mi mora krona pasti z glave, ptem naj vsaj zaradi nekoga, ki mi kaj pomeni", ... pa sem ga poklical. Ni se oglasil, je pa vrnil klic. Sem mu - v nekoliko mili varianti - pojasnil moje skrbi, on meni razloge za nenadno prekinitev odnosov. Moram sicer reči, da mu ne verjamem čisto vsega kar je rekel... oz. se mi ne zdi vse čisto verjetno, avsaj pogovorila sva se in pogovor je bil takšen, da  me je popolnoma pomiril. Bilo mu je malce zoprno - kar ni bil moj namen, a razlogi so načeloma zadostni in nimajo zveze z menoj.

Natasha31367... imaš prav... čeprav sem tvoje sporočilo prebral šele zdaj. Vendar: človek mora ohraniti spoštovanje do samega sebe.
Zvečer imam vaje, potem pa pridejo na obisk moji kolegi s faxa na kavico in film.                       

Vsaj nekaj v mojem življenju štima!!!

 :rozicodam: Pa se je le vse poštimalo, no! Sem res srečna zate. In ti čestitam, da si vztrajal. :)
Kar se pa spoštovanja tiče, mislim, da je to spet en tistih relativnih pojmov, ki ga vsak lahko interpretira po svoje. In sploh doživlja po svoje. Zame je v tem primeru spoštovanje predvsem to, da IZVEM. Kakšno spoštovanje bi imela do sebe, če si ne bi dovolila iti do konca? Bi bilo res to spoštovanje? Hočem reči, to, kar si zdaj storil, je bilo res pravo spoštovanje do sebe in tudi do njega, verjemi. Če bi se šlo za nekega naključnega znanca, bi mislila čisto obratno. Glede na to, da pa poznaš tega človeka še skoraj iz plenic, je bilo to, kar si storil edini znak spoštovanja, ki si ga lahko dal. Vem, da me razumeš. :)
Kot vidim, bo tvoj današnji večer prav simpatičen in res sem vesela za to. :) Želim ti, da bi ga preživel čim bolj lepo in da bi bil sproščen, vesel in nasmejan ter srečen ves večer. :)
p.s. : Kdaj se bosta končno spet srečala tudi v živo s tvojim frendom? Sta se že pogovarjala tudi o tem?

Tud js vesela, da se je vse poštimalo  :oki:

Želim ti vso srečo še naprej.  ;D