FORUM Nebojse.si

Kakšen odnos imate do svojega dela? A delate z veseljem ali z muko? So sodelavci opazili da imate psihične težave?

jaz imam rada svoje delo...šefica mi pa je priskutila službo

No, pa začnimo: Svojo službo opravljem zelo rada,
dobro se počutim tudi med nekaterimi sodelavci! :oki:
 

Po 2 letih ko mi je bila sama misel na sluzbo grozna sem vesel da sem se vrnil nazaj.
Samo sem vstrajal....iz 4 ur sem prisel na 8 in tudi 12 sedaj ni nobeden problem.
Delam veliko bolj zbrano in mirno in ni vec vazna kvantiteta, ampak kvaliteta.
In ce je zadeva prehuda popoldan tudi malo zadremam....da si napolnim baterije.
Ceprav vcasih jezen ker sem deklica za vse, vesel da sem pac lotim vsakega dela.
Sodelavci ne vedo da imam psihicne tezave, vedo da sem vcasih bil vzkipljiv, samo sedaj
ne vec.

Dokler se ne pojavijo psihicne tezave hodim na siht z veseljem ko me pa zacne enkrat psihirat mi je pa to muka na kvadrat in pomoje da se opazi, ker jaz pac nisem mojster igre, se da hitro razbrat vse z mene :A)

Moja služba je en drek, ampak ko pomislim na leta ko bi strašno rad delal pa ni šlo,... Lahko rečem da z veseljem. Upam samo da bom zdržal dlje kot zadnjič  :).

V službo hodim, da plačam položnice. Zaradi ničesar drugega! Vedno bolj spoznavam, da te imajo vsi samo, da te izmozgajo do kraja za bedno plačilo.
Če odmislim to zadnje, rada delam v svojem poklicu.

Imam srečo, da imam zelo dober kolektiv in to mi ogromno pomeni.
V službo hodim z veseljem, všeč pa mi je, ker sem nenehno v stiku z ljudmi.

v službo hodim zato, da zaslužim za preživetje. če bi znala drugače priti do stalnega priliva denarja, bi takoj pustila to službo. Name so se vsi spravili in me še dodatno napsihirali. v službi je tudi sicer precej slabih odnosov, tekmovanja, zahrbtnih izgic, če si pa bolan oz. odsoten si pa tarča vsakega , ki ima 5 min. cajta. Delam rada to kar znam, vendar se bojim vozit, ker sem na AD , pred tem pa sem imela prometno, večji problem je premagovanje stresa, če moram nekaj zelo nahitro pripravit in še pravilno naj bi bilo. koncentracija me zafrkava.
idealne službe pa ni, to vem.

Tudi jaz sem rada hodila v službo, sploh pa, ko sem imela občutek, da sem opravila kaj koristnega.
Vendar je tako: verjetno sem se s svojo dobro voljo, humorjem in včasih cinizmom o načinu poslovanja komu zamerila ali pa sem bila novemu direktorju a priori nesimpatična (v to sem trdno prepričana). Vedno sem znala razmišljati s svojo glavo, predlagati kakšne novosti, pa tudi na verjetno ne preveč nežen način povedati slabosti.....Vse te lastnosti danes niso preveč zaželjene, če nisi na kakšnem takem položaju, ki ti to omogoča.
Tako sem zdaj doma kot "tehnološki višek", katerega delo se ne potrebuje več, čeprav se še vedno opravlja v enaki meri...Veliko stvari se mi je dogodolo v zadnji službi, v katero sem vložila vse preveč sebe....pustila fizično in psihično zdravje, se spustila čisto dol zaradi nerazumevanja in še vedno vse to premagovala na zunaj s humorjem, v sebi pa zlomljena in na ad-jih.
Strahov za prihodnost je veliko, ja.. zdaj si prvzaprav želim samo DELO, ki mi bo omogočalo preživetje. Upam, da bom enkrat vendarle uspela opustiti navezanost na službo in se obnašati, kot da v službi ustvarjam izključno zase in 1000%..... Tudi odnosi v službi nas velikokrat spravijo dol, pa čeprav samo prodajamo svojo delovno silo in za to pričakujemo plačilo. Ni več čustev.. kam pluje ta svet???

Meni so naloge v službi v velik izziv... Pride obdobje ko mi trda prede, ampak potem ko je projekt zaključen sem zadovoljen. Delovna sposobnost, odgovornost pri delu, zadovoljstvo in temu primerno plačilo mi pomeni velik antidepresiv...

Meni je pa moja sluzba samo nadloga. Imam poklic, ki je deficitaren in ker pac se mi zdi najslabse sedet doma in gledat v luft, sem vzela delo ki sem ga v tistem trenutku lahko dobila. Nekako sem po kmecki logiki sklepala, da ce bom prisla v podjtje prijela za metlo in zacela pometat, da bo pa cez cas nekako prilika in bo kdo opazil, da se trudim, pa mi mogoce ponudil kako delo kjer se bom lahko tudi kaj naucila in ne bo zgolj rutina in bom lahko razvijala svoje sposbnosti. V eni taki firmi sem vztrajala 7 let, v drugi sem tri. Opravljam nekvalificirano delo, ki je placano najmanj, toliko kolikor sploh mora biti, da se ne krsi zakon. Se mi zdi, da me ne spostujejo ne nadrejeni, ne sodelavci ker sem v tem.

Pocutim se nesposobna, ker si ne uspem najti dela, ki bi me veselilo in mi omogocalo normalno eksistenco, ne vem vcasih razmisljam da sem verjetno res nesposobna, da mogoce se ne znam postavt zase, da nnisem dost pametna da bi razumela odnose v sluzbi, da mogoce se mi vidi da sem bolana, pa mi  zato nihce ne zaupa, ceprav v zadnjih treh letih nisem bila nikol na bolniski in o tem nikomer ne razlagam. Ne vem. Vcasih se vprasam a sem bolna zato, ker se mi vse to dogaja, ali se mi to dogaja ker sem bolna? Ali pa je vse zgolj nakljucje?

sedaj ja...zopet rada hodim v službo
želim vsem tako izkušnjo

 :clap:  Jazzika.
Upam, da bom tudi sama nekega dne lahko ponovno rekla isto...

 :wav: :oki:

Si šla na svoje?  :A)

trenutno rada hodim v službo. v kolektivo sem zaposlena že skoraj 17 let. od začetka sem hodila rada potem je prišlo obdobje, ko sem enostavno sovražila službo, sedaj pa je spet fajn. sem tudi napredovala.
imam dobre sodelavke in super šefico in tudi vedo da imam depresivno anksiozno motnjo.
in se o tem če pride priložnos tudi pogovarjamo in stuhtamo kakšno rešitev .



pipi ;D

ja pipi pozdravljena!! kako je lepo kej tazga nasploh prebrat,kje šele da pomislim da je to res,ali sploh opstajajo taki ljudje ki bi vedli za use težave in ostali prijazni?jaz namreć imam dolga leta težave bom rekla vedenjske nekako ne znam pridet u stik z ljudmi ali sam taka nauzvan da ih kar mau odganjam,će bi še to slišal da mam kakšne AD nevem kako bi šlo naprej?prosim za kakšen recept ki hitro učinkuje l.p