FORUM Nebojse.si

oooj oooj usjem skupaj. Ne morem spat. Tipično. Milijon morečih misli mi bega po glavi... Sej spljoh ne vem zakaj pišem sem...mogoče,da me kdo mal pomiri. Da bo vse v redu...? Sem mamica 4 mesečnega sineka :clap:. Uhhh, kje naj začnem??? Tulk mam za potožit. Rada se smilim sama sebi. To je moj hobby. Eh, bom probala kr na kratko. Moja mami je bla živčni bolnik. Blage nimam kako diagnozo je imela. Ko pa jo je primlo, je blo pa hudo. Ko sm bla stara 7 let, se je najedla tablet. Js sm bla ta starejša. Seveda sm ga našpukala. Kr naenkrat sm odrasla. Ati je sicer rekel, da se je to menda začelo dogajat že prej. Kaj pa vem. Se bore malo spomnim. Sam jeza me spremlja od takrat. Jaz sm se sicer vlogi mame kar privadla. Sm pospravljala, malo kuhala, ukradla denar in kupla sestrci igračo... Še najbolj sem se potrudila, ko sem izvedela, da pride za kak dan mami domov...kaj se je naredilo? Ja, kaj pa je to tam v kotu!!! Pa tole ni v redu... Ne vem kdaj, ampak me je minilo do pospravljanja. Vse, kar sem zanjo naredila, še pogledala ni dobro in vrgla v koš. Kao navlaka. Kak sm se trudla, da bi ji ugajala...pa ni šlo. Začela sm jo izzivat. Dobesedno sm ji kljubovala. Nič je nisem hotla ubogat. Pa je potem vsa pozornost šla moji sestri, ker jo je ubogala in takoj naredila, kar ji je rekla. Ampak začuda, sem pustila, da je name vplivala pri moji najpomembnejši odločitvi: šoli. Bli sva ko pes in mačka. AMPAK...hja, imeli sva tudi zelo svetle trenutke. Pri ca.9in pol sem postala njena terapevtka. Poslušala sem kako je moja stara mama grozna...kaj vse ji je delala...kakšen je ati...da sm js čist taka...zmučkana... Groza!!! Kulk bolečine!!! Da ne govorimo o zlomljenih kuhlah in njeni najljubši tarči: moji glavi... tulk sm bla trmasta, da sm ji že kr držala. Pa še tist standard z atijem in ločitvi... O njenih problemih in bolezni nismo govorili. To je bla pri nas tabu tema. Uuuf, ja, da ne pozabim kak je čez mene svojim prijateljicam in sorodnikom govorila. Da sem neukrotljiv otrok, nemogoča, da ne ve kaj z mano...
Bivši sošolec mi je pred leti rekel, da sem se full spremenila. Da sem se iz vesele, razigrane in komunikativne punčke spremenila v zagrenjeno, zaprto osebo. Komunicirala sem samo z eno prijateljico. Nanjo sem bila tako navezana...pa je ona to dobro vedela. Vse sva delali skupaj. Ko se nisva videli, sva si pisali. Kupili sva si walkie talkije, da sva se pred spanjem in zgodaj zjutraj slišali. Pa je izrabila mojo naklonjenost. Spet ta neprebavljena jeza!! Moja mami je ni marala in mi je tudi večkrat prepovedala druženje z njo. Tudi učitelji. Hja, js pa trma in po svoje. Ja, no, ta prijateljica je čisto prekinila stike z mano zaradi fanta. Za katerega pa sem kasneje izvedela od nje, da ga po petih letih zveze sploh ni imela rada. Aja, da povem...bla je zelo materialistična. Hja, pa je spet šlo zaupanje!!
Potem je sledilo spreobrnenje iz pridne in zelo uspešne učenke, talentirane glasbenice, športnice v eno pijanduro, ki ni vedla kam s svojim življenjem. Predajala sem se alkoholu, drogam, tipom... Gnusno, če to sedaj poštudiram!! Bila sem posiljena. Bolj hudo od tega je blo spoznanje, da me moja sestra sploh ne jemlje resno. Šole sem sicer končala, čeprav me ni veselilo. Sam zdej pa itak ne vem kam s svojo izobrazbo, ker znam tak presneto dvomit o svojih sposobnostih. Mam se za kup dreka, ki še na cesti ni vreden ležati!!! In taka oseba naj vzgaja otroka!!!??!!
Zdaj pride pa moje prelomno obdobje :wav:lahk bi rekla novo rojstvo. Seveda se prekrokana vsedem na motor. Na ovinku pa z glavco na skalco in prekuc na cesto. Zlom možganskega dna. Sem naredila a test za glavco  :sesmejem:. Sej sm srečna. Migam. Delam. Nič mi ni. Skorajda. Sam včasih pridejo dnevi, ko preklejem usje, ki so takrat pomagali, da sem preživela. V obdobju treh mesecev sem uživala v življenju. Bla sem vesela ptičk, peska, usjega. Zdej ne vem a je name tak nesreča vplivala ali tablete  :sesmejem:. Kmalu pa se je začelo: ležanje v postelji cele dneve, še na WC nisem šla. Smiljenje sami sebi, odklanjanje vsega in vseh. Mračne, samomorilne misli... Pa sem naredila nekaj, za kar sem mislila, da nikoli in to res nikoli ne bom(mrzim tablete.še ko mi jih dohter predpiše,jih ne vzamem.):najedla tablet. Pa vete kaj je najbolj smešno :) :šla sem prebrat kak učinek majo. Ker sem zraven še malček pira spila, sem bruhala...spet jezna, ker mi nič ne uspe. Zjutraj se zbudim zadrogirana in popoldan na šiht. Kelnrca. So opazli, da sem malce počasna in odsotna. Vsaka beseda me je zbodla. Še en trenutek sem bla vesela, kr naenkrat pa v svojih mislih: joj :jok: kak me nima noben rad. Mičken kasnej me je seka peljala na en sobotni večer, pa sm se z vratarjem skregala!!??!! Mi je prisolu klofuto, js pa njemu nazaj  :zardevam:. Pol so se pa kolegi začeli vtikovat. Js pa jezna kao to pa že lahka sama uredim kao kje pa ste, ko sm na tleh, ko si ne znam pomagat!! Ja, naporna sem. In potem...spet ena bedarija. Kr neki mi je šinal v glavi, ko sem se šla skrit za eno leseno utico: desna stran možganov je slaba...in bang bang bang sem začela zabijat z glavo v steno. So me našli. Sekici je blo žal, da me je peljala ven. Je rekla, da je misnala, da sem že boljše. Ja, pa nisem bla. Naslednji dan sem šla delat popoldan z bolečo glavo in majčkenimi zamiki zavesti. Spet žalostna. Al pa tut ne...ker js si v bistvu ne želim umret, sam rada bi, da bi te misli, ki mi švigajo po glavi, prenehale al pa vsej kake pozitivne, da bi prišle. Js v bistvu ljubim življenje, sam ne znam živet. Ne znam naredit koraka v novo smer. No, pa smo spet tu pri moji mamici. Njo je po nesreči kar zaskrbelo zame, sam še vseeno nismo govorili o mojih in njenih problemih. Ati in sestra sta kr šla, kadar sem začela o tem. Dolg je trajal, da sem o tem spregovorila. Dobila sem tudi pogum, da sem vprašala zdravnico za psihiatra. Najprej me je kr odpravla, pa sm ji rekla, da sm poskusila narediti samomor. Pa je blo. V mamico sem drezala tako dolgo, da sva se začeli o teh zadevah pogovarjati. Najprej sva se seveda napadali, potem pa so sledili pogovori. Padali so očitki, želje, izjave ljubezni, objemi ... vse  :oki:. Vmes sm mela še par epizod. Vsaka zgodba zase.


Po dveh letih od moje nesreče pa se ji posreči in gre stran od nas  :jok:. Kak to preklet boli. Sam zdej jo pa razumem zakaj. Prehudo je blo zanjo. Ni se mogla s tem spopast. Kasneje sem izvedela, da je še dost stvari v sebi skrivala. Še njen psihiater ni vedel kaj. Bla je pa dober človek. Vsem ubogim je hotla pomagat. V psihiatrični ustanovi je ona pomagala drugim, ker so se ji zdeli bolj bogi kot ona... pogrešam jo. Res sva bli ko pes in mačka, sam sva se pa razumeli. Velik mi je pomagala. Js pa njej nisem mogla... Prav čutla sem, ko sem jo hotla mislim da še isti vikend, ko je to naredila, masirat. Bila je trda, nedostopna. Je rekla, da trenutno ni sposobna met nobenga rada. Pa vem, da nas je mela  :jok:. Zdej vem. Joj, kok jest to tečno žensko pogrešam. Z nobenmu se ne morem več kregat  :sesmejem:.
Tak, pa smo v sedanjosti. Vsaj mislim. Sej v bistvu še kr tavam v preteklosti. Mam čudovitega fanta, ki me podpira v težkih trenutkih in prelepega sinka. Sam zdej je pa tu nov problem oz. star se je spet pojavu. Js sm prej velik razčistila pri sebi. Zdej sem pa ponovno pri dnu. Zakaj!? Njegova družina me je že prej mela rada. Ampak zdej pa ne verjamem več tega. Pa prav nadležni so mi. Živiva pri njih. Hotla sm sicer v blok, a on ni bil za. Dobro. Sej so fajni. Pa se je v zadnjem mesecu nosečnosti začelo. To prekleto vtikovanje in pametovanje in priganjanje!!! Taščica je moji ginekologinji povedala, da me niso obdržali v bolnici, ker sem bla že tulk čez rok. Js sm tam zdravnici sama rekla, da želim domov. Pa je ginekologinja klicala v bolnico in napizdila vse po vrsti kaj se grejo, da je nevarno za tamalega. Kot da nisem vsak dan tja hodla  >:(. Pa avta nisem smela več vozit. Pa nisem smela tega pa onega. Js sm pa po naravi bolj samosvoj tip. Ej, kot, da bi mi peruti pristrigli!!! Ko sm rodila, sm si prav želela  v bolnici ostat. Tak me je blo strah domov. Doma so nama vse oni porihtali. Jaz tega nisem hotla. Ker mam pa tudi svoj ponos. Pa so se vsilili. Moj pa tudi tiho. Sm že mela občutek, da sm nekej dolžna. No, js sm jim povedla, da bi rada mir, da mal sineka spoznam in se navadim. Kaj hujšega >:(!! "Ja, pa sm mogla jih gor pripelat,ker so prišli, ker so to kupli, ker so ti to dali, ker sem tak ponosna na vnukeca" Dva cela meseca!!! Vsak prekleti dan!!! Po tri obiske na dan!!! Da ne govorim o domačih, ki so velika familija!!! Vsak prekleti dan sem se jokala ko nora!!! Hodla ko zombi!!! Pa so to vidli!!! PA NIČ!!! Pa mi je skos govorila, da morim razumet. KDO BO PA MENE ZASTOPU!!!!!!! 4 mesece. Sm na dnu. Še vedno vsak dan jočem... Pa jim povem za svoje želje...pa tk ko da bi steni govorila. Zdej je malce boljše. Sam še vedno nisva sama. Da ne govorim o čudnih pogledih in pripombah. Moj pravi, da me majo radi. Sam to zdej zlo težk verjamem. Avta še zdej ne dobim. Sej so fajni. Sam oni mene ne zastopijo, da sm js rada mal tudi sama. Oni mislijo, da men uslugo delajo, da so zraven mene kadar mojga ni. Pa sm že povedala. Pa nč. Dans sm bla prvič cel dan sama. Moj je opazu razliko, ko je prišel domov. Bla sm dobre volje.
Največja fora je, da js nisem hotla otrok met. Pa ne zato, da jih ne bi mela rada, ampak, ker nočem, da bi tudi oni to doživljali, kar sem jaz. Ker si ne zaupam... Da bom normalna. Pa vete kaj...sem na presneto dobri poti, da tamalemu zagrenim njegovo življenje.
Če si prebral do konca, si zaslužiš sam  :clap:.
pa pa :sesmejem: :sesmejem:

Hvala za aplavz, Smehuljčica.  :P Kar pa se tiče staršev in raznih tastov in tašč, sem kakih 100 let nazaj imela tudi jaz približno take probleme, kot jih imaš zdaj ti. Sicer na srečo ne tako zelo velike, so se pa meni zdeli izredno veliki, uf. En nasvet: usedi se skupaj s partnerjem in mu jasno povej, kako in kaj. Z ljubeznijo in nežnostjo, ampak jasno! Najbrž je zelo navezan na svoje in zato ni hotel, da bi šla drugam stanovat. In vendar je prav, da ima tvoja nova družinica vsaj en majhen košček samo svojega sveta. Če bo šlo tako naprej, boš sicer vzdržala (kaj vse zdrži človek!!), se bo pa vajina zveza počasi popolnoma uničila. In res je škoda tega, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega malega čudovitega sončka, ki sta ga spravila na svet. Zato ne čakaj na boljši jutri, ne čakaj, da bo morda tega nekoč konec, ampak ukrepaj že zdaj, dokler še ni prepozno. Ker te ima rad, sem prepričana, da te bo razumel. Sigurno njegovi ne bodo glih najbolj presrečni za to vajino odločitev in sigurno bodo govorili vse mogoče o tebi in te grdo gledali, da le kaj (poznam to!), vendar se za to ne sekiraj. Važno je, da sta srečna in zadovoljna vidva in vajin mali otročiček. Po vsem, kar si prestala, si te malo sreče zaslužiš, pa še kako. Zato ne čakaj na jutri, že danes zavihaj rokave in...držim pesti in sem z mislimi ob tebi, punca. Korajžno, boš videla da bo zelo kmalu v tvoje življenje posijalo sonce. :)

živjo, smehuljčica
kratko : sto let nazaj smo živeli tako kot ti sedaj - prijazni, dobronamerni, svetovalni, ljubeči, čudoviti...z obema smo še danes prijatelji...

...a ZA BOGA nisem uspel enega samega stavka speljati do konca, ne da bi se mi pri tem vmešali v besede...

Rešitev je bila sila enostavna - sredi februarja v najeto hišico, sredi največjega mraza ( prvi sin - tri mesece je imel takrat). Da nisem pri sebi, je bilo splošno mnenje... :sesmejem:

Ena od boljših odločitev mojega življenja...

srečno,  :rozicodam:

 ??? kaj naj rečem... pojma nimam. Kapo dol.

.. in če je le možno, na svoje it.. ker stari in mladi pač nismo za skup, pa če se imamo še tako radi  :kiselnasmeh:.

Smehuljčica, težke zadeve si doživela, težke doživljaš in težke še boš. Kako vem? Da si imela težko mladost, je jasno ko beli dan. Da takih brazgotin enostavno z odločitvijo 'zdaj bo pa vse v redu' ni možno napudrat in odpravit, vidiš zdaj, ko si v bistvu zaživela v povsem drugih pogojih, pa na dan spet prihajajo stare stiske, z njimi pa nove s fantovimi starši.
Moj predlog je, da se kar hitro naročiš na neke vrste psihoterapijo (take vrste, kot jo na sprednji strani portala ponuja v odgovoru psihologinja), preko katere ti bo nekdo počasi in po koščkih pomagal prebroditi vse življenje in predvsem odnos z mamo, da se en zapaca po istem napevu še odnos s taščo in predvsem ne tvoj odnos do sina.
Predvsem si v tem obdobju, ki je tako pripravno za kak zametek poporodne depresije, dobro odpočij. Spanec je žganec. Zmeni se z dragim, da te pozornost njegovih staršev malce ovira in želiš malo več samouprave. Zmeni se tudi z njima. Zelo možno je v tem njihovem pritisku ena sama skrb in ljubezen, ampak če to vidiš kot pritisk, je natančno to - pritisk.
Drži se in še piši.

Hvala vam za spodbudo in tople besede. Veš, ton, maš kr prav. Bolj, ko o vsem skupaj razmišljam( in to razmišljam na veliko) me vse skupaj spominja na moje otroštvo. Spet nekdo pritiska name (tokrat o zamenjavi službe), spet ne znam nič, spet se nekdo odloča o mojem življenju namesto mene, spet nič ne znam, spet mi nekdo pravi,da sem ko ati - počasna in za nobeno rabo...spet sem niče. Spet prihajajo občutki, da sem nepomembna, da moje življenje ni vredno nič,... Spet se morim borit za svoj prav, spet morim vso svojo energijo uporabit, da dokačem svetu, da nisem tulk slab človek, da me bodo zastopli...
Danes je četrta noč, ko ne spim...hudo mi je...odpiram usta, da se me ne sliši, solze mi drvijo po licih, misli mi drvijo po glavi. Ne vem več. S partnerju, ko nekako pride do mene se pogovoriva, a ko nekej šine v mojo glavo, se zopet zaprem, ga že ne spustim k sebi. Včeraj sem si napisala kaj bom povedala vsem. Mogla sem si napisat. Drugače ne bi znala povedat, ker sem tulk zmedena... In prva je prišla tašča. Bila je šokirana. Je rekla, da ne more verjet. Da tega še nikol ni doživela. Je pa tut bolj take občutljive sorte. Potem je njegova sestra, ki jo zlo cenim, klicala mojga in da ne more verjet. Kaka bitch sm. Da bi lahka na lepš način povedla. Ker da vem kaka je. Spet sem prasica!!! Da bi mogla razumet, da je to od mojga mamica. Jaz sem sicer to tudi njemu najprej prebrala in ga vprašala, če se strinja. Pa se je. Sej to bi vse mogu on sproti jim govort. Pa sem izpadla ko en psihopat.
Njegova familija ni slaba. Prav fajni so. Želijo dobro. Sam js mam tulk jeze, ker ne smem bit samostojna, kolkr sm navajena(kuha stara mama, pere ona. zdej sem si končno izborila, da to jaz delam. nč ne delam!!! To ni fajn!!!)
Ponoč sem mela en napad. Ko sem dobila od njegove sestre sms. Spet sem nekoga zelo razočarala... V obraz sem zarila nohte in si ga hotla spraskat. Vse me peče. Lase imam popipane. Sem se spomnala, da sem to že nardila. Takrat po nesreči. V moji prvi depresiji.
Ne vem...bom zmožna it spet čez to? ...s svojmu sinu? Boljše mi gre, ker mi moj res trdno stoji ob strani. Sam kulk dolg bo to prenašal?

Ton, kulk se pa naročiš na to psihoterapijo?

Glede na to, da imaš psihiatro, je najbolje, da se pomeniš z njo. Ker je z večino psihiatrov tako, da najraje samo napitajo človeka z zdravilami, malo vztrajaj, da ti je nekdo (recimo 'ljudje na forumu za depresijo') svetoval, da bi bila psihoterapija zelo pametna varianta... in da se morda bojiš jemati preveč zdravil zdajle, kmalu po porodu.
Odvisno tudi, kje živiš. Psihoterapevti so lahko oboji, tako psihologi kot psihiatri, bistven pa je POGOVOR, česar žal pri večini psihičev ni na razpolago, pri večini terapevtov se pa plača.
Torej najprej k psihiatri in na internet, kje imaš kako psihoterapijo blizu.
In mirno povej tipu, da te smsi njegove sestre povsem dotolčejo in ali bi se lahko te reči, kdo je bič in kdo ni, menili čez kake pol leta.
Srečno!
In magari si daj predpisati kaj za spanje, to je zdajle zelo pomembno.