|
Naslov: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na sreda, 04. marec 2009 ura: 23:24 Že nekaj časa sem razmišljala o tem, da bi nekje nekomu pisala o temu, kar me teži, pa se nekako nikdar nisem mogla odločiti za ta korak. Predvsem zato, ker globoko v sebi vem, da se edino sama lahko spravim ven. Moj problem je namreč samo v meni. Živim čisto normalno življenje, zelo rada se smejem in hecam, malo prej sem tudi noro plesala po stanovanju....in vendar....recimo da sem v neki eksistencialni krizi iz katere ne najdem izhoda. Po naravi sem precej aktivna ženska in zadnje čase imam v svojem življenju premalo pozitivnega stresa in to me dobesedno spravlja v norost. Da ne mislim na to in da pravzaprav sploh ne mislim na nič, se utapljam v hrani. Hja, prenajedanje je moj problem. Na srečo nisem nagnjena k debelosti, tako da sem se zadnje čase samo malo zaoblila, vidim pa, da me bo ta način življenja spravil samo v grob in nikamor drugam! Najhujše pri vsemu temu je, ker se točno zavedam, kako in kaj in točno vem, v čemu je vzrok tega stanja, se pa nikakor ne morem spravit ven. Vedno bolj mi prihaja na misel rek: blagor ubogim v duhu... Če nekdo nečesa ne ve, je jasno, da ne more nič proti temu, če pa je nekomu vsa reč še kako jasna, potem je pa res hudič, če še naprej dela narobe! Všeč mi je realitetna terapija pa tudi logoterapija me privlači in nasploh vse terapije, ki govorijo o tukaj in zdaj. Obožujem reklo: Hočem in bom!, še bolj pa: Brez izgovora! Spravit vse to v prakso je pa trenutno zelo težko, čeprav sem "znana" po temu, da sem zelo trmasta in da vse, kar si dam v glavo, tudi izpeljem do konca, od vedno tako. Zadnje čase pa.... Včasih bi se kar zbrcala, res! Vsako jutro, ko vstanem, začnem dan s polno malho načrtov in planov za naprej. Bolj ko se dan bliža koncu in s tem postajam tudi vse bolj utrujena, bolj izgubljam kontrolo nad sama sabo. Tako se že popoldne začnem drogirat s svojo priljubljeno drogo: hrano! Grrrr, potem bi najraje še sama sebe pojedla, tako se sovražim v tistih trenutkih! Pa začnem drugo jutro spet s samimi pozitivnimi mislimi, dokler se spet ne prikrade utrujenost in avtokontrola popusti. In....hja, ves čas sem v tem začaranem krogu. In že kar nekaj časa traja tako. Spadam k vam? Ne vem. Vem pa, da bom vesela vsake vaše misli, pa če bo še tako skromna. V skupini je moč. :)
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na četrtek, 05. marec 2009 ura: 06:36 Zdravo, Natasha :rozicodam:; kaj, ko bi polno malho načrtov omejila le na enega ali dva?
Predvidevam, da si samska in živiš sama? imaš kako strokovno pomoč? pa skupine za samopomoč delujejo.... Kaj pa služba? je OK? ... hm... pozitivni stres - kaj misliš s tem? Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: alexx na četrtek, 05. marec 2009 ura: 07:17 Zadnje čase pa.... Včasih bi se kar zbrcala, res! Vsako jutro, ko vstanem, začnem dan s polno malho načrtov in planov za naprej. Bolj ko se dan bliža koncu in s tem postajam tudi vse bolj utrujena, bolj izgubljam kontrolo nad sama sabo. Tako se že popoldne začnem drogirat s svojo priljubljeno drogo: hrano! Grrrr, potem bi najraje še sama sebe pojedla, tako se sovražim v tistih trenutkih! Pa začnem drugo jutro spet s samimi pozitivnimi mislimi, dokler se spet ne prikrade utrujenost in avtokontrola popusti. In....hja, ves čas sem v tem začaranem krogu. In že kar nekaj časa traja tako. Spadam k vam? Ne vem če že spadaš...ampak...ta zgornji navedek me skbi. Nekakšen začetek je bil pri mnogih od tu zasidranih. Želje, volja zjutraj so...potem pa izginevajo in si konec dneva kot cota s slabo vestjo. Če ta reč dlje traja, bi rekla, da si na dobri poti depri. Vseeno počakaj malo, da se spet pokaže sonce in sončni žarki. Če te to ne spravi nazaj v tire pomeni, da ni samo SAD (sezonska depresija), ampak nekaj trovratnejšega in boš rabila malo strokovne pomoči. Alexx Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Tayana na četrtek, 05. marec 2009 ura: 09:20 Natasha, ravno v teh dneh se ukvarjam z natančno enakim problemom, kot ga imaš ti. Nekdo bi pomislil: "Saj to ni nič!" Pa vendar nam močno nagriza samozavest, občutek lastne vrednosti, kar nam prinaša občutke žalosti in zaskrbljenosti. Tudi jaz se točno zavedam, kako in kaj in točno vem, v čem je vzrok tega stanja, in tudi jaz se nikakor ne morem spraviti ven. Kakšen je recept za zmago nad sabo, ne vem, čeprav bi po letih izkušenj najbrž morala vedeti. Tako pa samo upam, da to ne bo trajalo vedno, in da bodo prišli pozitivni dnevi. Drugo nam najbrž nič ne preostane, kot upanje.
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Azrael na četrtek, 05. marec 2009 ura: 09:38 Kot prvo se nehaj obsojati in jeziti nase ker, se prenajedaš in ker ne moreš tega prekiniti - mislim da si tudi sama ugotovila da te to le še bolj drži v začaranem krogu, ki ga ponavljaš. Jaz sem se mnogo lažje in precej hitro znebil odvisnosti od trave, ko sem prenehal gojiti negativne občutke, ker pač nisem mogel preprosto prekiniti. Preprosto dovolil sem si, da to počnem... prav z veseljem :) in potem sem kar hitro res nehal, čeprav nisem vedel kako mi bo uspelo. Bil pa sem odločen, da tega enkrat ne bo več in da bo enkrat zadnjič. Kolikor vidim je za vse odvisnosti zelo pomembno, da se nehamo obsojati, gojiti negativne občutke, ker smo pač ujeti v to - in potem gre mnogo lažje, ker ne izvajamo pritiska nase zaradi naše zasvojenosti. Takšne so moje izkušnje.
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na četrtek, 05. marec 2009 ura: 10:36 Ker šibam na Goriško, glih na kratko: vidim, da sem potrkala na prava vrata, hvala, ker ste. :) Lep dan vsem skupaj, se slišimo zvečer. :)
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: northwind na četrtek, 05. marec 2009 ura: 16:53 men se velikokrat zdi, da ne spadam sem, pa se zmer znova znajdem tu :sesmejem:
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 06. marec 2009 ura: 00:22 :) Zdaj pa je že čas, da vam končno vsem odpišem, prav res. :) Pa da grem kar po vrsti:
Arwen Coprnica... Tisto o moji polni malhi načrtov....mogoče sem se malo napačno izrazila, hm. S tem stavkom nisem mislila nič posebno veličastnega in pomembnega, ampak sem hotela samo povedati, da sem zjutraj več ali manj vsa super, s čistimi mislimi in polna volje do dela in do vsega, da pa potem preko dneva vse to počasi kar nekam izpuhti. To je to. :) Kar pa se tiče tega, če sem sama....res sem malo bolj suhoparno in skromno napisala svoj problem, to pa je bilo samo zato, ker ko se enkrat razpišem, potem ponavadi ne znam več nehati. Sem se bala, da boste ob branju mojega romana kar zaspali. :P Tako so potem nehote izostali verjetno kar pomembni podatki. Nekaj malega o sebi bi bila najbrž morala že prej napisati, imaš prav, ja. :) Torej....ne, nisem sama. Imam hčerko staro 20 let ter 16 in pol letnega sina, z nami pa živi tudi moj partner, s katerim sva skupaj 3 leta. Pred enim letom smo končno dobili občinsko stanovanje, denarja nimamo preveč, premalo pa niti ne.... No, če bi bila moja stara mama še živa, bi rekla takole: "Kaj pa še sploh hočeš? Saj ti nič ne manjka!" In najbrž bi mi to rekli prav vsi, če bi mi le lahko. Hm, tudi jaz si to rečem vsaj enih 10x na dan!!! In vendar....Hja, pozitivni stres! Če na hitro pogledam nazaj, sem do decembra 2008 živela nekje 20 let več ali manj pod stalnim stresom. Na trenutke ga je bilo tako zelo dosti, da se še zdaj včasih vprašam, kako sem sploh lahko preživela vse tisto. Od decembra se je naenkrat več ali manj vse umirilo in sicer tako zelo umirilo, da mi zdaj manjka prav to: stres. O, ne, ne tisti hudi in šokantni stres izpred mesecev in let nazaj, sploh ne! Niti najmanj si ne želim se vrnit nazaj, niti za trenutek! Želim pa...živeti za nekaj! Želim si, da bi moje življenje imelo nek smisel. Da bi bilo nekaj vredno. Da vidim nek poseben cilj pred sabo in potem naredim prav vse, da ga tudi dosežem. Shit, tako težko je o tem govoriti. :( Nekajkrat sem poskusila omeniti to navadnim ljudem, pa me niso razumeli. Pa naj poskusim. Hm, delam, jem, spim, kuham, pospravljam, kakam, lulam, gledam tv, se sprehodim....pa spet, delam, jem, spim, kuham, pospravljam, kakam, lulam, gledam tv, se sprehodim....pa spet....pa spet....pa spet.... Zame to ni življenje! Ne more bit smisel življenja samo to! Ne morem sprejeti, da smo na svetu samo za to! Potrebujem nekaj več! Nek večji smisel! Neko posebno motivacijo za naprej. Veš, ko so otroci majhni, ko nimaš urejenih stanovanjskih in nasploh osnovnih življenjskih razmer, ti je glavni smisel v življenju prav to: spravit gor otroke in si uredit vsaj osnovne življenjske razmere. In je to v teh okoliščinah tudi nekaj normalnega. Ko pa si končno vse urediš in ko tudi otroci zrastejo, mar ni že čas, da končno začneš živeti za nekaj več? Da si končno postaviš pred sabo neke nove cilje? Da končno dobiš neko novo vizijo življenja? Ops, sem se razpisala, upam pa, da sem vsaj toliko dobro povedala, da si me razumela. Kar pa se tiče terapije....hm, lahko rečem, da ne. Vsaj ne h konvencionalnemu terapevtu. Skupine za samopomoč pa....nekako se ne znam vklopit v njih ali pa one ne v mene, ne vem. Tako da zaenkrat sem se zavestno odločila, da je boljše, da poskusim preko te vaše skupine. Če ne drugo, je številčnejša in si vzame čas zame vedno, kadar lahko. Lepše kot tako res ne bi moglo biti. :) Alexx: Ta moja reč traja pravzaprav že dobra tri leta! Padci, vzponi, manjša obdobja malih depresijic in črnih dni ter prenajedanj sem doživljala v bistvu od kar pomnim. Vendar nikoli tako dolgo in nikoli tako trdovratno kot to doživljam zdaj. Ravno zato sem tako v strahu, ko zlezem na tehtnico. Kile gredo samo gor in gor, da nikoli tako in toliko kot zdaj. Najhujše kar pa je, je to, da ko slučajno komu to omenim, se samo zasmeje in mi reče, da bi bil rad na mojem mestu, ko pa sem tako suha. Joj, ko bi vsaj bilo res! Saj tudi je, relativno je čisto res, še posebno če se me primerja z najdebelejšim človekom na svetu! Če pa bi me primerjali z mano izpred treh let, potem bi pa jasno videli, da se motijo. Sami kilogrami so relativni, žal pa tega večina ne jemlje tako, tako da nimam v bližini nikogar, s katerim bi se lahko o tem pogovarjala. Moja najboljša prijateljica in tudi edina, ki sem jo imela, je pa žal umrla pred tremi leti. Tako da.... Tayana: Misliš, da nas res lahko reši samo upanje? Bojim se, da iz tega ne bo čisto nič na žalost. Če sami nekaj ne spremenimo, se tisto nekaj samo sigurno ne bo! Mislim, da je ravno v tem problem vseh nas, ki živimo v teh problemih. Da jih živimo in upamo, da se bodo kar sami odmaknili od nas, čeprav v bistvu točno vemo, da je samo od nas samih odvisno, kako bo šla vsa reč dalje. Na začetku sem si tudi sama zatiskala oči in verjela, da bo vsa ta reč odšla kar sama, tako kot je že nekajkrat prej. In vendar zdaj točno vidim, da očitno prihajam proti dnu, kjer pa imam na srečo samo dve možnosti: ali se tukaj ustavim za vedno ali pa začnem spet lesti proti vrhu, glede na to, da tretja pot ne obstaja! Ostat na dnu in upat na rešitev? Misliš, da se bo res zgodil ta čudež? Res sem že sita vseh malih in velikih odgovornosti, ki sem jih imela in jih še vedno imam v vsakdanjem življenju, zelo vesela bi bila, če vsaj za nekaj časa ne bi imela res čisto nobene. In vendar hkrati tudi vem, da sem tudi za svoje stanje, zdravje pa tudi bolezen, odgovorna popolnoma sama! Tako bom tudi v tej situaciji morala zavihati rokave in končno začeti odgovarjati za to, kar se mi dogaja. In se poprijeti v roke. In začeti od začetka. Tayana, greva skupaj? Se ti da? :) Azrael: Popolnoma se strinjam s tabo. Bolj ko se obsojaš glede nečesa in bolj ko posvečaš misli tej reči, bolj se te oklepa. Ampak...hja, teorija je ena luštna reč, praksa pa.....Žal mi vse to znanje v teh trenutkih čisto nič ne pomaga. Moja pamet vse to ve, moji možgani vsak dan vse to premlevajo. Lahko bi celo naredila eno dooooolgo predavanje v tem smislu milijonom ljudem v živo in vseh prepričala o tem, sebe pa trenutno ne zmorem spravit ven iz te nočne more. Moja kolegica bi rekla: "Ko bo prišel pravi čas, boš tudi to urihtala, ne sekiraj se." In mogoče ima celo prav. In vendar, kateri bo tisti pravi čas? Kako ga bom spoznala? kako naj vem, da je ob meni? Azrael, ena poštena brca v tazadnjo mi res ne bi škodila, verjemi. :) northwind: Očitno ti je tukaj prelepo. :) Sicer pa, imam občutek, da bo tudi meni. Torej se bova oba zmeraj znova vračala sem, aha. :P Aha, se mi je kar zdelo, da bo tako. Spet sem napisala cel roman. Upam vsaj, da niste zaspali ob njem. Priznam pa, da mi je to pisanje prav pomagalo. Že milijontič sem prišla na isto ugotovitev: pisanje je res ena najboljših terapij na svetu! Se pa vseeno sprašujem, koliko ur, dnevov, tednov ali mesecev bom morala pisati, da se končno rešim te svoje nadloge. Najbrž kar dosti. Če pa bo pomagalo, potem pa se lotim kar s pisanjem knjige, pa še kako, aha. :) Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na petek, 06. marec 2009 ura: 06:27 brez skrbi, nisem zaspala ;D
Zaposlena si? ... hja... cilj... kaj pa je tisto, kar te radosti, kar bi z veseljem počela? kaj je tisto, kar te spravi pokonc? Kakšen smisel potrebuješ? bit koristna nekomu? se vzpet na Triglav? prijavit kak patent? ... da imaš prosto izbiro in vse na razpolago : kaj bi bila, ki bi bila velika? Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 06. marec 2009 ura: 11:00 Glede na to, da nisi zaspala, sem kar ponosna nase. Očitno znam še vedno pisati dokaj zanimivo, pa čeprav o brezveznih zadevah. Vsaj nekaj je ostalo dobrega pri meni, no no. :P
Nisem glih zaposlena, delam pa vseeno in to točno to, kar me veseli, tako da glede tega bi lahko samo rekla, da želim prav vsem, da bi lahko imeli službo, ki jo ljubijo. Res čudovit občutek, ko zjutraj vstaneš in veš, da bodo naslednje ure točno tiste, ki te najbolj veselijo v celem dnevu, res. Sicer sem sanjala tudi o tem, da bi odprla majhno trgovinico, vendar sem ravno pred kratkim ostala z dolgim nosom. Zaradi naše brezvezne birokracije mi je to onemogočeno, tako da sem zaenkrat te sanje kar opustila. Niso pa bile tako pomembne, da bi vplivale na mojo hrano, še zdaleč ne. Drugače pa....hja, sanje. Ko sem bila otrok, sem stalno sanjala, da bom nekoč kirurginja, kar mi seveda ni uspelo uresničiti, glede na to, da nisem glih pri zdravju in so me zato tako zdravniki kot mama prepričali, naj se niti ne poskusim vpisati na medicinsko šolo, saj me zaradi zdravja ne bi sprejeli. Tako sem potem končala gimnazijo, sicer v usmerjenem izobraževanju, gimnazija je pa vseeno bila. Želela sem študirati psihologijo in z vsemi mojimi potenciali bi to tudi z lahkoto zmogla, se je pa potem moje življenje obrnilo popolnoma drugače, tako da sem trenutno samo svoj psiholog, pa še to očitno ne dovolj dober, glede na to, kar se mi dogaja. :A) Od svojega 13. leta starosti pa vse do konca gimnazije sem vsake poletne počitnice delala in bila res navdušena nad tem. Po uspešno zaključeni gimnaziji sem se takoj zaposlila, je pa bila ta moja prva prava zaposlitev prava katastrofa, kar je zelo vplivalo na moje nadaljnje življenje. Da se ne spuščam v detajle....pri 22 letih sem rodila svojo prvo hčer, seveda z napačnim človekom. Žal je bil alkoholik. Nič zato, življenje je šlo naprej. Sanje o srečni zvezi in družini so ostajale in rasle v meni. Kmalu sem spoznala človeka, ki je sovražil alkohol točno tako kot jaz in to je bilo zame kot bi zadela glavni dobitek na loteriji! Vsaj tako sem mislila! Svoj pravi obraz je seveda pokazal šele po poroki in to, ko sem zanosila. Mi je pa teh 7 let psihičnega mučenja, ki sem jih preživela v tem nesrečnem zakonu, tudi zelo koristilo. Ugotovila sem namreč, kaj NOČEM doživeti nikoli več. Sicer še nisem vedela, kaj sploh hočem, ampak tudi vedeti, kaj nočeš, je že nekaj! Potem se je zgodil čudež. Z dolgoletnim prijateljem sva se zaljubila kot dva najstnika drug v drugega. Otroka sta ga sprejela z navdušenjem in dejansko sem mislila, da sem končno zadela loterijo. Res sem bila srečna z njim. Ne rečem, da je bilo vse idealno, to ne! Vseeno pa je bila ta najina zveza res skoraj idealna. Z njim ob strani sem uspela narediti vse tisto, kar mi prej nikoli ni uspelo. Duhovno sem rasla in rasla. To je bila zveza, ki mi je v bistvu dala vse tisto, kar mi je bilo potrebno za to, da lahko res srečno živim. In ne samo to! Dala mi je tudi vse, kar sem potrebovala kot človek in kot ženska. Skupaj sva sanjala najino starost, skupaj načrtovala prav vse. Hja, pa je bilo očitno prelepo, da bi lahko trajalo. Po petih letih te zame čudovite zveze, mi je hčerka nekega dne zaupala, da je leto dni nazaj vstopil v njeno sobo.... Shit, ne, ni je posilil na srečo, jo je pa celo prebožal po prsih. Komaj dobrih 12 let je bila stara takrat, uf! Vse se je naenkrat zrušilo, vse moje sanje, vse moje želje, vse moje zaupanje v kogarkoli.... Dve leti sem potrebovala, da sem ga dokončno spodila iz hiše in potem še dobrih 6 mesecev, da sem dokončno premlela vso situacijo v sebi in končno uspela preteklost pustiti za sabo. In začela živeti v sedanjosti. In počasi spet sanjati, žal pa očitno napačne sanje: da bi ob sebi spet imela človeka, ki bi mi dajal točno to, kar mi je znal dajati on. Da bi spet živela podobno življenje, kot sem ga živela z njim: da bi skupaj delala, skupaj vstajala ob jutrih, skupaj šla spat, skupaj šla na sprehod, skupaj v trgovino, skupaj načrtovala, skupaj...skupaj...skupaj.... Po eni strani so se mi te sanje uresničile s sedanjim partnerjem, po drugi strani pa.... Je več kot dober, vsaka bi mi zavidala na mojem mestu. Dela, ne pije, stalno je doma, ko ni v službi, mojima otrokoma je pravi prijatelj, zna se hecati do onemoglosti, kar je zame ena najpomembnejših karakteristik pri človeku, redno mi daje denar od plače, včasih še preveč, me spoštuje, me ima rad..... In vendar, to ni to. Zame to ni dovolj. Njega pa to najino življenje popolnoma zadovoljuje. Milijonkrat sem že skušala govoriti z njim o tem in vedno sva prišla do zaključka, da kolikor sva si podobna in kolikor imava skupnega, toliko naju ta njegov odnos do življenja tudi ločuje. Zanj je namreč življenje, v katerem delaš, spiš, ješ, kakaš, lulaš, gledaš tv...popolnoma normalno. Zanj je normalno, da se privat življenje začne po delu. Zanj je normalno, da se nima nekih skupnih sanj in ciljev. Zame pa....zame je to premalo. Shit, sem res prezahtevna? Res hočem preveč, če si želim, da bi delala skupaj, rasla skupaj, vstajala vsako jutro skupaj, nasploh živela in dihala stalno skupaj? Žal zgleda, da sanjam napačne sanje. In potem te svoje sanje utapljam v hrani seveda. Kako super ne čutiti in niti želeti ničesar! Škoda le, ker se potem zjutraj zbudim vsa otečena in brez energije in da živim kot kak alkoholik, uf. .............. Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na petek, 06. marec 2009 ura: 11:26 ..... In vendar, to ni to. Zame to ni dovolj. Njega pa to najino življenje popolnoma zadovoljuje. Milijonkrat sem že skušala govoriti z njim o tem in vedno sva prišla do zaključka, da kolikor sva si podobna in kolikor imava skupnega, toliko naju ta njegov odnos do življenja tudi ločuje. Zanj je namreč življenje, v katerem delaš, spiš, ješ, kakaš, lulaš, gledaš tv...popolnoma normalno. Zanj je normalno, da se privat življenje začne po delu. Zanj je normalno, da se nima nekih skupnih sanj in ciljev. Zame pa....zame je to premalo. Shit, sem res prezahtevna? Res hočem preveč, če si želim, da bi delala skupaj, rasla skupaj, vstajala vsako jutro skupaj, nasploh živela in dihala stalno skupaj? hja, glede na pretekle veze razumem, da sedaj to hočeš nekako kompenzirat in bit z njemu vsako stotinko sekunde... a vsak rabi svoj prostor in ves čas dihat z nekom :ne: ... smo taki in drugačni... Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 06. marec 2009 ura: 11:46 Ne ne, nisi me dobro razumela. On je z mano vsako stotinko sekunde, ko ni v službi. Ampak ta čas, ki ga prebijeva skupaj, torej kar precej dolgih ur na dan, so zame ure, ki so dobesedno vržene v smeti. Popolnoma neproduktivne. Čeprav se hecava, smejeva, pogovarjava o vseh mogočih neumnostih, je to tudi vse. Vedno imam občutek, kot da so tiste ure, ko ni v službi, kot neko čakanje na to, da bo spet prišlo jutro in končno služba. Shit, to je pa res težko razložit. :( Daje mi občutek, da je njemu življenje služba, ves ostali čas pa nekaj postranskega. Sicer pomembnega, ampak postranskega. Ko pride iz službe, vsaj eno uro govori samo o njej, dobro ali slabo, potem pa mi ponavadi nima več kaj povedati. Ko se pogovarjava, se pogovarjava o tem, kaj bomo naslednjega dne za kosilo, kaj moramo kupit v trgovini, kaj se dogaja po svetu in v njegovi službi. Drugače se hecava in hecava. Ko pa ni trenutek za to, pa se nima o čem pogovarjati. Ko sva zvečer doma, si ponavadi pogledava kakšen film, ker na žalost nisva uspela najti nobene druge skupne stvari, ki bi naju zanimala. Pa tudi glede tega sem se morala jaz prilagoditi. Preden sva namreč začela živeti skupaj, 2 leti nisem sploh prižgala televizorja, sam mi nikoli ni nič pomenil. Ko pa sva začela živeti skupaj, sem ugotovila, da ne pozna nobene družabne igre in čeprav sem ga skušala navdušiti za katero njih, mi ni uspelo. Pa sem poskusila tako s kartami kot z navadnim Človek ne jezi se, pa nič. Potem je izjavil, da ima rad puzzle. Pa se je tudi to potem izkazalo, da ni temu glih tako. Tako nam ni preostalo drugega, kot da prižgeva televizor in si ogledava kakšen film. In to počneva že tri leta vsak dan! Kot neki stari zakonci, ki so tik pred smrtjo! Pa je skoraj 9 let mlajši od mene, shit. :( Ne moreš si predstavljati, kako zoprn občutek, ko veš, da je nekdo rad s tabo, a hkrati sploh ne ve, kaj bi s tabo počel! Neznosen občutek, res! :( Skušala sem se pogovoriti o temu in to že večkrat in po vseh njegovih pripovedovanjih sem prišla do ene res boge ugotovitve: vse življenje je samo delal in delal, ko pa ni bil v službi, je bil zunaj s prijatelji. Če pa se je včasih le zgodilo, da je ostal doma, je pa gledal tv ali pa poslušal muziko. Včasih imam občutek, da živim zraven mrtvega človeka! Nobenega navdušenja nad ničemer, nobenih načrtov, nobenih sanj, nobene volje za karkoli novega....žal je potegnil v to stanje tudi mene. :(
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na petek, 06. marec 2009 ura: 11:51 ti bi pa počela - kaj? kaj je zate produktivno preživljanje skupnega časa?
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 06. marec 2009 ura: 12:07 Karkoli, Arwen Coprnica, samo da ni stalno samo buljenje v tv, ob kateri potem še ponavadi zaspi! Pozimi, ko človek res ne more ne vem kam iz bajte, sem s prejšnjim partnerjem ponavadi po ure in ure igrala kakšne družabne igre, včasih eno, včasih drugo, včasih tretjo. Včasih sem jaz brala, on pa si mogoče pogledal kakšen šport. Včasih sva samo sedela na kavču in delala načrte za prihodnost. Včasih sva igrala kaj skupaj z otrokoma, včasih, izjemoma, pa si tudi ogledala kakšen film. Ko je pa končno prišla pomlad, uau, pravo navdušenje, hribi in hribčki seveda. Pa sprehodi po vedno različnih poteh. V bistvu se mi je vedno zdelo, da sem kar malo dolgočasna, saj sem zelo rada doma, disko me že milijone let ne privlači več, kakšne posebne zabave pa še manj. In vendar sem zdaj ugotovila, da obstajajo ljudje, ki so dejansko dolgočasni še celo sami sebi! Ko svojega partnerja vprašam, kaj bi pa on počel, mi ponavadi reče, da on pač ni bil navajen biti stalno v hiši. Ok, potem pa naj predlaga, kam naj bi šla. Pa spet ne ve odgovora in sva spet na začetku. Včasih se lotim brkljanja po internetu ali pa pisanja na forumu, medtem pa on gleda tv. Ampak, a je to res življenje v dvoje? Ima ta naša zveza res kakšen smisel? Pri svojih letih lahko res sanjam kaj več? Smem od življenja zahtevati več? Shit! ....Kaj bi ti naredila na mojem mestu?
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na petek, 06. marec 2009 ura: 12:14 hehe... pri meni je bilo obratno, moja depra je najraje poležavala po kavču.. in šele s partnerjem sem počasi začela hodit ven - sprehodi s psom, pohod na kak griček (ker kaj višjega še ni po mojem okusu), lani šele sem kolo nabavila....
Ti bodi tista in predlagaj v nedeljo izlet na morje. Zjutraj gresta in zvečer nazaj, vmes pa na pico... Sedaj, ko se pomlad bliža, ti bodi tista, in ob sobotih ali nedeljah predlagaj pohod na kak grič ... s tem, da upoštevaj, da če je človek zapečkarski, pač precej teže gre od doma, tako da lepo počasi in z veliko mero potrpljenja. :) in spet - je pri meni podobno v zimskem času kot pri tebi: partner odbrenka svoje (ko prideva s šihta, pove svojo štorijo, kako in kaj je bilo), jaz poslušam, pospravim posodo od kosila in grem s psom na enourni sprehod, potem včasih kam greva, ponavadi pa on pred TV, jaz pa kaj počnem, kar mi pač paše, in to je to.... Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 06. marec 2009 ura: 12:29 :) Vidim, da živiš kar precej podobno življenje kot jaz. Pa....ti to zadostuje? Te osrečuje? Te izpolnjuje? Veš, dokler so otroci majhni, itak ne moreš kaj posebnega, ker ti tako rekoč vso energijo poberejo oni. Ko pa otroci enkrat zrastejo, mar ne napoči končno trenutek, ko lahko začneš premikati gore?! Živeti skupaj brez nekega skupnega cilja, ne da bi skupaj gledala v isto smer...ima to sploh smisel?....Priznam, da sem kar nekajkrat padla v eksistencialno krizo, posebno pri 18. je bila kar huda. Pa je šla mimo, vedno in brez nekih terapij. Zdaj, kot odrasla in zrela osebnost, ko vem, kako in kaj, zdaj bi morala ta reč oditi še prej. In vendar.... Nekje sem prebrala in iz lastnih izkušenj vem, da je prav in dobro se odmaknit od ljudi, ki negativno vplivajo na nas. Je to pri meni res prava in edina rešitev? Res, obljubil mi je, da bo zdaj, ko bo končno sonček, začel hoditi z mano tudi v naravo. Seveda najprej na kakšen manjši sprehod, potem pa mogoče še kaj več. Na žalost si je, odkar je z mano, tudi on pridelal dobrih 20 kg, tako da tistih 120 kil teže res ni nevemkako lahko vlačiti po nekih večjih hribih. Glede tega ga popolnoma razumem in niti ne pričakujem od njega, da pa bo zdaj kar naenkrat postal pravi hribar, saj to nisem niti jaz. Poleg tega pa sem tudi jaz nabrala že kar nekaj kil in so tudi moje noge že zelo zakrnjene, tako da en dolg sprehod po gozdičku na Socerbu bo za začetek več kot preveč. Čeprav je pa tudi res, da meni že samo vdihavanje tistega čudovitega zraka požene toliko krvi po žilah, da me skoraj takoj zanese, da bi kar poletela. On pa sopiha za mano in ga potem ni več volja nikamor. Si bom morala neke bremze zrihtat zgleda, ja. :) ....Pozimi, ko sta tako rekoč stalno v bajti, se ti zdi res smotrno, da delata vsak svoje? Vedno in stalno? ....Kaj je tebe pognalo v depro? Kot vidim, si zdaj ok, kajne? :)
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na petek, 06. marec 2009 ura: 12:38 korak za korakom... lepo počasi gresta ven, vsak dan po malo, najprej samo po ravnem, nato čisto malček v breg... in v roku parih mesecev bosta že na kak višji griček lahko šla... nikar prehitro, da se volja ne izgubi :pomezik:
Meni trenutno tako življenje čisto odgovarja... in jap, sedaj ok, sem pa v depri bla cca 30 let. Veš, dokler so otroci majhni, itak ne moreš kaj posebnega, ker ti tako rekoč vso energijo poberejo oni. Ko pa otroci enkrat zrastejo, mar ne napoči končno trenutek, ko lahko začneš premikati gore?! kaj pa vem... sama težko rečem, vem pa, da ima moja sestra 4 otroke in zelo uspešno premika gore :kiselnasmeh: Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 06. marec 2009 ura: 12:50 :) Bom res morala paziti, da ga z mojo preveliko energijo ne utrudim preveč, ja. Sicer pa, ta moja hrana in prenajedanje je povezana tudi s tem: s to mojo preveliko energijo namreč. Ko se namreč res dobro počutim, sem tako zelo polna energije, da bi takrat naredila vse mogoče. Ker vem, kaj me čaka popoldne: zdolgočasene ure pred tv!, avtomatično začnem jesti in jesti in jesti. Tako logično vsa energija kar naenkrat izpuhti. Bom morala narediti po receptu: spremeni se najprej ti, pa se bodo potem posledično še vsi drugi za tabo...ali pa bodo enostavno odšli. Hja, res nima smisla, da uničujem svoj lasten lajf zaradi tega. Pravzaprav, danes je kar lepo vreme. Kmalu pride iz službe in ga bom kar zvlekla na sprehod, aha. Najprej bova sicer šla v trgovino, potem pa...en dolg sproščujoč sprehod po tem lepem sončku. :) Sicer bo s tem rešen samo pomladni in poletni problem, do zime pa si bom že še kaj izmislila, aha. Imaš mogoče ti kakšno idejo za mrzle zime? :)
Tvoja sestra pa....uau, kapo dol pred tako osebo. Očitno ima srečno življenje. Samo res srečen človek ima namreč toliko energije, da zmore to pa še več. Čestitam, res. :) 30 let....uh, zelo dolga doba :( ....Se ti da govoriti o tem? Želiš govoriti o tem?.... Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na petek, 06. marec 2009 ura: 12:54 . Bom morala narediti po receptu: spremeni se najprej ti, pa se bodo potem posledično še vsi drugi za tabo...ali pa bodo enostavno odšli. Hja, res nima smisla, da uničujem svoj lasten lajf zaradi tega. Pravzaprav, danes je kar lepo vreme. Kmalu pride iz službe in ga bom kar zvlekla na sprehod, aha. Najprej bova sicer šla v trgovino, potem pa...en dolg sproščujoč sprehod po tem lepem sončku. :) :clap: :clap: :clap: tako se govori :); in do zime se bo situacija sama od sebe razvijala v pravo smer :pomezik:; o meni pa več najdeš na starem forumu, kaj več pa lahko preko OS. :rozicodam: Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 06. marec 2009 ura: 13:09 :) Sem kar vedela, da mi bo pogovor pomagal. Veš, tudi takrat, ko sem končno poslala mojega bivšega za vedno stran, če ne bi imela računalnika, bi se mi bilo res zmešalo. Najbrž bi pristala tudi v bolnišnici. Za to, da sem danes takšna kot sem in da se ponovno smejem ter sem dobre volje, se lahko zahvalim samo enemu človeku. Slučajno (sploh obstaja slučaj?!!!) sva se našla na neki spletni strani in sva se v bistvu vsak dan po ure in ure pogovarjala, tako kot se zdaj medve. En mesec me je prosil naj mu povem, kaj me teži. Vsaki dan, vsako uro. Besede pa kar niso hotele ven. Po enem mesecu pa se je kar naenkrat usulo iz mene. Pisala sem in jokala, jokala in pisala. Vsak dan, en cel mesec. Dokler nisem nekega jutra vstala kot prerojena in končno zagledala....lep sončen dan. Zame je bil ta človek pravo darilo, pravi zaklad. Če ga bom kdaj imela priliko spoznati tudi v živo, vem da se mu ne bom nehala zahvaljevati za to, kar je naredil zame. Res je bil moja rešitev. Zdaj na srečo niti približno nisem v tako hudi stiski, kot sem bila takrat. Pogrešam pa pogovor, izredno ga pogrešam. Sicer sem po naravi klepetulja, ampak klepetati in se hecati niti približno ni isto kot se pogovarjati. Res pogovarjati! Hvala, ker si danes tukaj z mano. Spet slučajno?! :A)
Želiš, da si preberem tvojo zgodbo na starem forumu ali te je mogoče bolj volja poklepetati preko OS? Odloči ti, Arwen. Tista Coprnica pa....kaj ni že čas, da se odseli nekam daleč stran? :) Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na petek, 06. marec 2009 ura: 13:44 kaj pa je narobe s coprnico ??? z mojim zaščitnim znakom :unsure: ....
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 06. marec 2009 ura: 14:00 Arwen...si še tukaj? Kar naenkrat nisi več nič napisala...Upam, da nisem rekla kaj narobe! Če je tako, se opravičujem, veš da ni bilo namerno. :(
Zdaj je končno prišel moj domov, tako da se slišiva kaj zvečer, ok? :) Drži se, punca, in lep dan. :) Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 06. marec 2009 ura: 14:01 Ops, zdaj sem videla, da si mi odgovorila. Sem se prav pomirila, aha. :)
Saj ni nič narobe s Coprnico, no. Samo....jaz bi tebi prej rekla dobra vila, to je to. :) Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na četrtek, 12. marec 2009 ura: 08:47 in, Natasha, kako kaj? :rozicodam:
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na sobota, 14. marec 2009 ura: 19:39 :) Hvala za rožco, Arwen Coprnica. In za prijazno sporočilo seveda. Tokrat sem pa res že mislila, da te ne bo nazaj, res. Si me prav lepo presenetila s tem, aha. :) No, danes je en tistih dni, ko bi se najrajši ulegla v posteljo in ostala v njej vsaj en mesec. Sem tečna in zoprna, da le kaj, uf. Hvala bogu, da bo jutri spet novi dan tukaj. Že vem, da bo lepši in prijaznejši (če ne on, pa vsaj jaz!). :A) Veš, z mojim sva prejšnjo soboto začela z 90-dnevno ločevalno dieto. Tako imava vsaj nekaj skupnega za počet: premlevat o njej. In delat načrte glede najinih sprehodov in prehrane. No, za začetek je kar dobro. Upam samo, da mene ne bo minilo. Ko me namreč zgrabi tistih mojih slabih pet minut, zna bit grozno. Zaenkrat pa se kar pridno držim in sem zelo ponosna nase, aha. :) Kako pa kaj ti? Si šla kaj ven te dneve, ko je bilo tako lepo sončno in toplo? Stanuješ v kakšnem lepem kraju polnem zelenja in čistega zraka, ja? :)
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na ponedeljek, 16. marec 2009 ura: 06:27 z mojim sva prejšnjo soboto začela z 90-dnevno ločevalno dieto. Tako imava vsaj nekaj skupnega za počet: premlevat o njej. In delat načrte glede najinih sprehodov in prehrane. No, za začetek je kar dobro. Upam samo, da mene ne bo minilo. Ko me namreč zgrabi tistih mojih slabih pet minut, zna bit grozno. Zaenkrat pa se kar pridno držim in sem zelo ponosna nase, aha. super :clap: držim pesti za oba :oki: Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na četrtek, 19. marec 2009 ura: 00:34 :o moj je dosti bolj priden kot jaz, uh. Pravzaprav, si že kaj slišala o akupunkturi in o njenih učinkih na živčke? Imaš mogoče kaj konkretnih izkušenj z njo? Mogoče koga poznaš, ki bi imel kaj več povedati o njej? Rada bi namreč poskusila z eno serijo takih terapij. Mogoče bi pa le pomagale, hja.
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na četrtek, 19. marec 2009 ura: 05:56 http://www.altermed.org/vsebina/rubrika.php?kat_id_parent=171
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na četrtek, 19. marec 2009 ura: 08:43 :) Hvala, Arwen Coprnica, ampak teorijo poznam. Želela sem vedeti, če mogoče ti poznaš koga, ki je dal to skozi. Ne bi namreč šla na to terapijo zaradi debelosti, ker je pri meni sploh ni, ampak predvsem zaradi mojih živčkov in nihanj razpoloženj, ki vplivajo na ta moja obdobja prenajedanja. Rada bi vedela, če pomaga tudi na tem področju, veš. :)
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na četrtek, 19. marec 2009 ura: 09:13 žal ne; jaz prisegam bolj na lastno voljo in trmo :zvizgam:
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na četrtek, 19. marec 2009 ura: 20:51 Tudi jaz, pa še kako! Če ne bi bila tako trmasta, vztrajna, pogumna in odločna, kot sem, verjetno me že zdavnaj ne bi bilo več na tem svetu. In vendar, čeprav samo za trenutek, čeprav samo občasno, se naenkrat v moje telo naseli žalost. In ko jo začutim v prav vsaki celici svojega telesa, ko sem polna solz, ko se mi vse skupaj zdi brez smisla, ko življenje naenkrat nima več nobenega pomena, ko se zasmilim sama sebi da le kaj, ko je vse črno, ko.... Takrat enostavno moram nekaj ukrenit, da vse to izgine. In začnem jesti. In potem jem in jem in jem, vse dokler vse te reči ne izginejo. To sicer potem traja ene tri dni, posledice so pa tukaj. V zadnjih 3 letih sem tako pridobila okoli 10kg. In vseh teh 10 na enak način. S 3-4 dnevnim prenajedanjem, v katerem sem vsakič pridobila po ene 2-3 kg, ki potem nikoli več niso odšli. Si predstavljaš, kam me bodo pripeljali naslednji 3 taki dnevi, pa še naslednji, pa še naslednji?! Temu enostavno moram narediti konec preden bo prepozno. Vse bolj se bližam menopavzi, ki je že itak rizična, kar se kg tiče. Torej moram nekaj storiti ZDAJ in za vedno. Ravno zato sem vprašala glede akupunkture. Sem pa danes slučajno staknila naslov enega privatnega podjetja, ki se s tem ukvarja, in ki deluje prav v mojem kraju. Bom poskusila potrkat na ta vrata, potem pa naj bo božja volja kako in kaj, ja. :) Ko imaš ti take dneve...kako si pomagaš? ....
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Tačka na petek, 20. marec 2009 ura: 13:51 :) Bom res morala paziti, da ga z mojo preveliko energijo ne utrudim preveč, ja. Sicer pa, ta moja hrana in prenajedanje je povezana tudi s tem: s to mojo preveliko energijo namreč. Ko se namreč res dobro počutim, sem tako zelo polna energije, da bi takrat naredila vse mogoče. Glej, malo sem prebirala vse te komentarje, razlage...in tile tvoji stavki so me malo "vrgli".. Aj, kot prvo, vsi normalni nekako spadamo sem.. :pomezik: Glej, zakaj pa se ne bi ti malo SAMA zabavala, malo SAMA sproščala odvečno energijo..? Kaj misliš, da je tista veza, ko oba tiščita skupaj kot rit in hlače - dobra ? Hja, kaj pa vem :kiselnasmeh: Nekje si omenila, da sta bila "sposobna" cele dneve igrati karte .. WTF je to ? :o Kaj početi pozimi ? Ojoj.. samo ne vedno sedeti notri in se iti zapečkarstvo.. Res, rabiš (kot ugotavljam) fizično rekreacijo.. Pa brez zamere, saj veš - tukaj smo zato da se spovemo, da poslušamo.. :onaposlusa:.. svetujemo.. in - ja,... jaz sem prav vesela, da "spadam" sem.. Vse to nas naredi bolj človeške :oki: mej se lepo... pa da ne boš preveč shujšala :zvizgam: Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 20. marec 2009 ura: 14:57 :) Ne rečem, da je moj način življenja in mišljenja res ok, vendar pa jaz na tole reč gledam takole: če sem sama, potem je normalno in čisto prav, da živim in delujem sama, če pa imam ob sebi partnerja, zakaj le bi potem morala živeti kot da sem sama?! Hočem reči, da je zame partnerstvo predvsem to, da iz dveh oseb narediš eno, ki skupaj dela vse, kar se le lahko. To je to, ful simple, aha. :) Kar pa se tiče telesne aktivnosti, je pa takole. Že od drugega razreda osnovne šole sem bila oproščena telovadbe zaradi prirojene bolezni kosti. Če bi bila 100% poslušala zdravnike, verjetno niti na noge več ne bi mogla! Tako sem kdaj pa kdaj vseeno potelovadila vsaj doma, z veseljem tudi zdaj zaplešem po hiši, dobesedno obožujem hribe, kaj drugega pa glih dosti ne počnem, čeprav bi z veseljem, če bi mi to le dopuščalo zdravje. Zadnja leta se namreč nekaj dogaja z mojimi mišicami, tako da mi že malo večji napor povzroči neznosne bolečine v njih, ki sicer popustijo takoj, ko s tistim naporom preneham, so pa takrat res neznosne. Zaenkrat je stanje dokaj stabilno, tako da me niso poslali na nobeno posebno preiskavo, se pa skupaj z zdravnikom oba zavedava, da je mogoče samo vprašanje časa, kdaj bo vse skupaj počilo. Dokler pa gre, ne bom hribov samo sanjala, verjemi. Čeprav bom zakorakala samo na Slavnik ali pa morda na Socerb, doma sigurno ne bom stalno, ne ne. :) Pozimi pa....hja, delam zunaj, tako da tistih jutranjih 6 ur prezebanja na mrazu in burji mi je več kot preveč in komaj čakam, da vse skupaj mine, da lahko pridem domov na toplo, kaj šele, da bi potem šla še enkrat ven se sprehajat! Iz svoji lastnih izkušenj ti pa povem, da je tudi zelo intenzivna možganska aktivnost lahko dovolj za tiste mrzle zimske dni. Itak se potem nadoknadi vse skupaj pomladi. Razen tega pa moji duši zadostuje že to, da vidi malo travce in zelenja, pa ima telo že spet samo 20 let. Duša jih ima itak vedno samo toliko. :A)
Lepo je, da človek tukaj lahko pove, kar misli, zato mi na kraj pameti ne pade, da bi ti kaj zamerila, daj no! :) Sploh pa, ker vem, da sem ponavadi jaz tista, ki bi se morala malo bremzati, glede na to, da rada povem kakšno preveč in potem sem vse, samo razumljena ne. Pa sem že skoraj sprejela tudi to dejstvo, aha. :) Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Arwen na ponedeljek, 23. marec 2009 ura: 06:08 Hočem reči, da je zame partnerstvo predvsem to, da iz dveh oseb narediš eno, ki skupaj dela vse, kar se le lahko. :ne:Partnerstvo je skupeh dveh INDIVIDUALNIH OSEB ; bistvo partnerstva je v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še... - s tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker moramo biti, ker drugače ne znamo, ne zmoremo.... In iz dveh oseb narest eno - hja, v tem primeru je eden zagotovo "copata" :kiselnasmeh: Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na ponedeljek, 23. marec 2009 ura: 21:05 :pomezik: Arwen Coprnica, verjetno se ne bova stepli, kajne? ;D Še vedno namreč vztrajam pri svojem mišljenju in vse starejša ko sem, vedno bolj mislim tako. Sicer pa, tako moje kot tvoje mišljenje: hm, kako lahko veš, katero je pravilno? Kaj pa sploh je pravilno na tem svetu? Sploh obstajajo dogodki in mišljenja, ki so pravilni oziroma napačni? Obstaja grdo in lepo? In pa dobro in zlo? Kdo smo mi, da lahko definiramo, kaj je kaj, Arwen Coprnica? Smo samo ljudje, ki smo, na podlagi tega, v katerem in kakšnem okolju živimo, ustvarili neka pravila, za katere mislimo, da so res prava. Pa so res? Je res črno črno ali pa smo mogoče samo mi, ki smo to določili? Je res deževno vreme slabo in sončno dobro? Ni mogoče vse odvisno od okoliščin in od našega pogleda na to? .... Tako je tudi glede mojega in tvojega mišljenja. Tvoje mišljenje je mišljenje večine, to je res. Je pa zato tudi edino pravo? Je sploh pravo? Ali pa je mogoče pravo moje? Mogoče pa sploh ni pravo ne moje ne tvoje, ker pravega mišljenja ni. Ker obstaja samo mišljenje, ki nas pripelje do nekih določenih akcij. Ki nas vodi skozi življenje. Ki nam pomaga ali pa škoduje. Ampak, ali sploh obstaja škoda? Obstaja pomoč? Vse je relativno, Arwen Coprnica. Tako tudi odnos med dvema človekoma. Če in ko se najdeta dva, ki mislita enako, pa čeprav v očeh večine neumno in brezvezno, sta ta dva človeka skupaj srečna in izpopolnjena. Ravo tako obratno. Če misliš še tako "prav" in se najdeš s človekom, ki misli popolnoma drugače, še ne pomeni, da misli narobe, vseeno pa bosta skupaj živela v pravem peklu. Tudi tisto o copati. Človek-copata, to je pojem, ki smo si ga izmislili moderni ljudje. Pa sploh v resnici obstaja? Kaj pa sploh naj bi bil človek-copata? Ni že davno znano, da smo popolnoma sami odgovorni za svoja dejanja, besede in misli? Torej lahko nekdo postane copata, samo v primeru, da se sam odloči za to. Sicer pa, recimo, da imaš prav ti. Če se torej najdeta dva, ki sta popolnoma enakih misli in sta zato srečna v odnosu, brezpogojno je zato en copata? Kaj pa naj bi to pomenilo sploh v teh tvojih razmišljanjih? Arwen Coprnica, res si začela ful dobro temo zame, aha. ;D
Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: krasendan na ponedeljek, 23. marec 2009 ura: 22:02 natasha...
hmm...nikoli ne veš katero mnenje je pravo...razen, če temlji na nekih dokazljivih dejstvih...tle ti ne bo nihče oporekal... v bistvu pa se vse skupaj zaplete...bistvo vseh postov pa jaz vidim v tem, da pač, če vidiš, da po eni poti ne gre poskusiš drugo, smeri pa itak lahko zmeraj zamenjaš...in skušali so ti povedati, da če partnerju ni do hribov lahko greš sama, lahko in v bistvu bi morala tudi sama zase uživat... nikoli nisem namreč razumela, ko so prijateljice ali prijatelji nonstop začeli viseti s partnerji...veš, ne vem koliko prijateljev imaš, ali pa družino, ampak vrjetno te kdaj rabijo tudi samo...samo tebe...in tudi tebi bi koristilo... in se popolnoma strinjam z izjavo arwen, pa ni to mišljenje večine...vrjemi, večina jih misli tako kot ti...kar se razmerja tiče...in ja partnerstvo mora biti razgibano, drugače postane preveč rutinirano in zdolgočaseno...no vsaj jaz tako gledam na razmerje...in ko sem imela fanta, nisva počela vse skupaj... kar se pa copate tiče...mislim, da je mogoče tale tvoj tak...ki naredi tako kot ti želiš, da je mir...in upam, da se motim... in ja mnenja so ja...(ampak tle je topla voda že odkrita)...so različna in za vsakega je lahko njegovo mnenje edino pravilno... Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na ponedeljek, 23. marec 2009 ura: 23:44 Krasendan, kar se tiče hribov in da grem sama tja, je moje mišljenje takole: ni mi problem biti sama, pravzaprav mi je celo všeč, če sem kdaj sama s sabo in imam svoj mir, vendar pa nastane zame velik problem, ko vem, da nisem sama, da pa bi kljub temu morala sama kam. Če bi bila samska, ok. Če pa imam partnerja in da moram vseeno sama nekam, se mi pa to zdi popolnoma brez smisla. Potem sem pa raje sama zares in za vedno. Nobenega problema ni, da grem sama v trgovino, sama plačevat račune, sama na sestanek v šolo, sama na pošto, sama na banko ipd. Da pa bi šla sama v hribe, sama na sprehod, sama na neko zabavo na primer....zame je to pravi absurd, če mi ni potrebno, glede na to, da imam človeka ob sebi. Konec koncev se je tudi zato v dvoje, vsaj kot na to gledam jaz. Če imam za imet nekoga ob sebi, da ga vidim samo ob večerih in da spim z njim in nič več, potem sem že raje sama! Nikoli ne bom razumela pare, ki hodijo na dopust ločeno, na zabave ločeno, na sprehode ločeno..... Tako kot ti ne moreš razumeti mene. Pa nisem neka odvisnica od odnosov, zdaleč od tega. Vem pa, da za normalno funkcioniranje mene kot osebe in ženske potrebujem drugačen odnos od večine drugih ljudi. Konec koncev večino stvari se lahko dobi tudi pri različnih frendih. Partner je zame tisti človek, ki ti nudi vse to in še več. In ne zato, da mi ustreže, ampak zato, ker tudi on misli in čuti ravno tako kot jaz. Žal ravno zato z mojim ne uspeva biti srečna. Ker imava res veliko veliko skupnega, ne pa dovolj, da bi lahko bila res par z veliko začetnico. Copata pa, to je zame tisti človek, ki ustreže svojemu partnerju v vsemu samo za blažen mir. To pa absolutno ni ljubezen! To je enako kot pri razvajanju otroka. Če se ti zdi, da otroka razvajaš, potem ga res. Če pa mu daješ vse tisto, kar čutiš pri sebi, da je prav, pa čeprav je to veliko, potem to ni več razvajanje. Če nekdo da ljubljeni osebi vse, kar si želi, in to dela iz ljubezni in spoštovanja do nje, pomeni to da je copata?!
Veš, na moji osebni izkaznici piše, da imam kmalu 42 let. Verjemi, da je to samo papir. V resnici jih imam vsaj 200 in v teh 200 letih sem se res veliko naučila, predvsem na vseh mogočih izkušnjah. Tudi o tem, kaj je ljubezen pa o tem, kaj je odnos pa o tem, kakšni so taki in drugačni odnosi itd. Grešim 100 na uro? Že mogoče. In vendar sem prepričana, da vsak zase lahko ugotovi, in to ravno na podlagi lastnih izkušenj, kaj v bistvu potrebuje, da je lahko res srečen in izpopolnjen. Res pa je, da žal ni vsakomur dano, da tudi doživi tako življenje. Jaz sem ga doživela, zato iz prakse vem, kaj potrebujem. To niso blodnje, niso sanje, niso neka moja izkrivnjena teorija, so enostavno praksa! Ko provaš doživeti nekaj groznega, veš, da tega nočeš več nikoli živeti, ampak ne veš, kaj bi pa rad živel. Ko pa provaš živeti tisto, kar te res osreči in osmisli, potem enostavno veš. To je to. In potem iščeš tisto srečo še naprej. In hrepeniš po njej. In sanjaš o njej. In upaš. Upaš, da jo boš še kdaj doživel. Upaš, da se bo tako ali drugače vrnila. Pa se očitno običajno ne. Zato je morda bolje sploh ne vedeti, kaj je tisto, kar te osrečuje in izpopolnjuje, kajti zelo boli, ko tega nimaš več in ko vidiš, da enostavno tega ne bo več. Jaz sem imela to srečo oziroma nesrečo, da sem izkusila. In posledice so žal zdaj tu. ...... Vem, sem čudna, drugačna, zatežena, nemogoča in še marsikaj. Ampak še vedno sem prepričana, da tisto kar mene osrečuje, morda druge onesrečuje in obratno. In še vedno sem prepričana, da je dovolj, da se najdeta skupaj dva, pa čeprav čudna, zatežena, drugačna in nemogoča, samo da mislita isto, pa sta že lahko srečna. Življenje in ljudje smo si tako različni, da le kaj. Tako je potem različen tudi naš pogled na ljubezen, odnose, srečo, nesrečo in nasploh vse. Praviš, da mora biti partnerstvo razgibano, drugače postane rutinirano in zdolgočaseno. Hm, partnerstvo ne more biti razgibano tudi če živita partnerja ves dan skupaj? Ljubezen in fantazija nista dovolj za razgibat nek odnos? Konec koncev pa, če partnerja skupaj samo jesta, spita, se sprehajata ipd, imaš prav. Tak odnos potem počasi odmre, saj enostavno nima smisla. Če pa imata partnerja ob vseh navadnih rečeš tudi nek skupen cilj, potem ju že to toliko motivira, da se enostavno ne moreta dolgočasiti, ampak jima je vsak dan in vsaka minuta razgibana in pomembna. Seveda ne govorim o vsakdanjih ciljih, ampak o ciljih na višjih nivojih. O nekih skupnih idealih. Skupni rašnji. O tem, da nekaj pomembnega počneta skupaj. To zveže dva človeka za zmeraj. Večina današnjih ljudi žal živi drugače. Nekje do 15-16 sta vsak v svoji službi, potem prideta domov že napol utrujena, nekaj na hitro pojesta, potem mogoče pade še kakšna naloga z otroci, pa nakupovanje, pa TV, potem pa zgrmita utrujena v posteljo in hitro zaspita. In naslednji dan spet isto. In naslednji dan spet isto. In naslednji dan spet isto. ..... To res ne more biti neko razgibano partnersko življenje. Razgibano sicer še preveč, partnersko pa.... Hm, rekla bi, da je ravno v takem načinu življenja že na začetku zapisano, da se bo ta odnos prej ko slej sesul. In običajno je sesut zelo hitro, ampak tega nima noben časa niti opaziti. Kaj ju je ločilo? Ne stres in ne rutina in ne zanemarjanje drug drugega, ampak predvsem to, ker sta živela drug mimo drugega in pa to, da nista imela nobenega skupnega visokega cilja. Čudovita knjiga, ki govori o tem: 7 navad zelo uspešnih družin.....Poznaš? :) Na koncu pa še to: pravijo, da je človek lahko srečen, tudi če je sam. Že mogoče. Ampak zakaj biti sam, če nam to ni potrebno? Konec koncev smo ustvarjeni za življenje v dvoje. Tudi zato smo tako različni med seboj moški in ženske. Da eden ima nekaj, kar drugi nima, in obratno. Ko se spoznata in združita v odnos dva res prava partnerja, se to zares lahko vidi, saj drug drugega izpopolnjujeta tako dobro, da funkcionirata kot ena oseba. In to je to. Čeprav še vedno ti misliš drugače....jaz pa drugače. Pravijo da je ravno to tako zanimivo, kako smo si ljudje različni med sabo. Mogoče imajo celo prav. :pomezik: Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: Azrael na torek, 24. marec 2009 ura: 08:45 Citiraj če pa imam ob sebi partnerja, zakaj le bi potem morala živeti kot da sem sama?! Hočem reči, da je zame partnerstvo predvsem to, da iz dveh oseb narediš eno, ki skupaj dela vse, kar se le lahko. Ne priporočam ti takega razmišljanja... partnerstvo gotovo ni združitev dveh oseb v eno. Lahko imata tudi kakšna različna zanimanja, hobije. Zagotovo pa morata imeti veliko skupnih stvari, interesov, da sta rada skupaj - vsekakor. Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: vesnav na torek, 24. marec 2009 ura: 09:34 Hm.. Jaz tudi ne.
Po drugi strani pa sem si želela včasih en tak odnos. No, imela sem ga z bivšo cimro, ampak se ni dobro končalo, sem se pa ogromno naučila iz tega in napak ne mislim ponavljati. Zame je vsekakor primerljivo, saj je šlo za globoko ljubezen. Nataša, super, ampak po vsem, kar pišeš... tale tvoj tip.. hm.. meni se ne zdi dolgočasen. Pišeš, da se veliko smejeta. Ne vem, no, ampak če to ni največ v dnevnem ritmu, da se dva, ki živita skupaj, skupaj vstajata, jesta, pijeta, lulata in kakata ali kakor že praviš.. da se imata še voljo veliko smejati...?! Ja, odlično. Zavidam ti. Kaj bi rada? Višji cilj? Ok, daj ga sama ven, zakaj mora on povedati prvi.. Kaj si ti želiš, da bi vidva imela za skupni cilj? Primerjava z bivšim tipom, ki ti je hodil v otroško sobo, se mi ne zdi ravno, no.... Tale tvoj zadnji partner je po mojem čista loterija, raje ga "čuvaj". Je pa po mojih izkušnjah tako: po tvojeih normativih je moje vsakdanje življenje totalno vsakdanje in bedno, ampak jaz sem noro zadovoljna, dokler ni hujših stresov, ker takrat pa vem, da mi bo ravno tale tle ob meni (čeravno gleda v svojo smer in mi gre občasno na živce zaradi tega) nedvomno in edini stal ob strani na mrtvo in živo. Ne rabim višjih cilje. Domišljije imam pa naprodaj, za letet ne rabim njega. Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: scorpion na torek, 24. marec 2009 ura: 19:26 Jaz bi reku, da je partnerstvo združitev dveh ob ohranjanju lastne samostojnosti in individualnosti...
Ne moreš imeti zdravega in dobrega partnerstva, če ne stojiš na svojih nogah...It's simply not posssible.. Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na četrtek, 26. marec 2009 ura: 09:44 "Je pa po mojih izkušnjah tako: po tvojeih normativih je moje vsakdanje življenje totalno vsakdanje in bedno, ampak jaz sem noro zadovoljna, dokler ni hujših stresov, ker takrat pa vem, da mi bo ravno tale tle ob meni (čeravno gleda v svojo smer in mi gre občasno na živce zaradi tega) nedvomno in edini stal ob strani na mrtvo in živo." Hm, spomin mi zleti tri leta nazaj, ko sva komaj začela skupaj. Takrat je bila moja stara mama na smrt bolna in vedeli smo, da bo še zelo malo časa med nami. Z mojim sem se pogovarjala tudi o tem in šla sva jo tudi skupaj obiskat. Vprašala sem ga, če bo šel z mano na pogreb, ko se bo zgodilo. Njegov odgovor: "Veš, da bom, logično." Tako lepo mi je bilo pri srcu, zdelo se mi je, da sem res zadela loterijo. Pa se je zgodilo. Moja stara mama je umrla konec junija, na soboto. Pogreb pa je bil potem v ponedeljek. Seveda ni šel z mano. Razlog: je moral delati! Pa ni bilo najhujše to, ker ni šel z mano, sploh ne. Ampak to, kako se mu je zdelo logično, da ni mogel z mano, ker je pač moral delati. Takrat je bil že drugo leto v firmi, sicer na pogodbe za določen čas, vendar že drugo leto. Najnovejša pogodba je zahtevala od njega, da dela od petka do ponedeljka, ostale tri dni pa ne. Urnik so postavljali šefi vsak teden sproti. Od človeka, ki me ljubi in ki sem mu nadvse pomembna bi pričakovala, da bo naredil prav vse, da bo tistega dne z mano. Žal ni bilo tako. :( Situacija se je ponovila lani pozimi, ko smo se selili. Pomagal mi je, ko je lahko, ne pa ko sem ga potrebovala. Niti dan službe ni izgubil za to. Točno ti dve situaciji sta mi dali razumeti, da bo vedno z menoj, če bo lahko, da pa ne smem računat nanj, saj ga ne bo, če bo moral delat. Njegova služba žal zavzema prvih 100 mest, šele na 101. mestu sem jaz. Letos s prvim januarjem so ga po tolikih pogodbah za določen čas končno sprejeli za stalno. Ne boš verjela, celo toliko sem bila naivna, da sem verjela, da bo zdaj drugače. Vsa tri leta mi je namreč stalno ponavljal, da ima pač te nesrečne pogodbe za določen čas in da si ne more privoščit kaj zahtevati, da pa bi bilo sigurno drugače, če bi bil sprejet za stalno. Njegovi urniki so bili namreč nemogoči, praktično so ga imeli za loleka, ki prihaja na delo takrat, ko se drugim ne da. In sem trpela in čakala. No, pa je le prišla ta tako težko pričakovana pogodba za stalno. Poleg tega še tako lepa, da sem kar vriskala od veselja. Spet so mu namreč dali tako pogodbo, da mora delati od petka do ponedeljka po 6 ur dnevno. Takoj po Novem letu je delal spet normalno, cel teden s samo enim dnevom pavze. Razlog: so prazniki, me rabijo. Pa se je nadaljevalo spet isto naslednji teden pa naslednji pa naslednji. Godrnjala sem in čakala. Dokler mi ni ves vesel povedal, da je dobil že brez nadur še večjo plačo, kot prej. Pozabila sem povedati, da je imel v 16 mesecih službe samo 3 dni dopusta. Vsi ostali sodelavci so med tem časom šli vsaj po 3x za en teden na dopust, on pa je seveda takrat moral delati, ker je primanjkovalo ljudi! Pred enim mesecem mi je pa bilo zadosti. Bil je en navaden teden, brez praznikov in česa podobnega. Povedala sem mu, da si bom tudi jaz vzela tiste tri dni fraj, da bova končno lahko skupaj vsaj nekaj dni zapored. Pa je seveda na to pozabil in spet sprejel urnik za cel teden. Razlog: hja, potrebovali so ga, ker je manjkalo ljudi, saj je šel en njegov sodelavec na dopust! Ne samo, da njemu niso dali dopusta že skoraj leto in pol, ampak je moral še za svoje po zakonu fraj dneve delat, da lahko drugi počivajo!!!! Takrat pa mi je res prekipelo in očitno je videl, da se mu ne splača več igrati se z mano. Ja, dala sem mu ultimat. Mirno, brez kričanja, ampak zgleda tako odločno, da je končno razumel: "Ali boš končno izkoristil to čudovito pogodbo in bil doma ob torkih, sredah in četrtkih, ali je pa res konec. Zdaj res ne zmorem več." In je zaleglo. Že kake tri tedne je doma on torkih, sredah in četrtkih. Zmenila sva se, da bo pomagal ob praznikih, da pa bo ostale tedne te dneve doma. Veš, da ne verjamem. Dokler bo trajalo, pač bo, potem pa bom videla, kako naprej. Po pravici pa povem, da bi raje imela za rivalko kako žensko kot pa delo. Z žensko bi zelo hitro odpravila, pravzaprav bi se odpravila proč kar sama. Tako pa.... Ko sem se vse te mesece spraševala, kaj naj naredim, če naj ostanem z njim ali ne, jokala, bila polna žalosti in obupa, sem vedno mislila na to, da pač dela, da ga moram razumeti, da je delo nuja, da bo enkrat že boljše itd. In vendar je v meni ostala tista žalost. Zato pravim, da bi ga raje imela za prijatelja. Ko ga namreč gledam kot partnerja, me zaboli duša. Potrebujem človeka, na katerega bom lahko računala vedno in povsod, ne pa samo takrat, ko ne bo na urniku v službi. Kaj če se mi bo kaj zgodilo ravno na dan, ko bo moral v službo?! Saj vem odgovor: bom sama kot en pes. :( Ko mi je rekel, da ga v službi potrebujejo, sem skoraj ponorela. Jaz ga pa ne potrebujem?! Še dobro, da je samo en navaden mesar, ne morem si zamisliti, kakšno bi bilo najino življenje, če bi opravljal kako zares pomembno funkcijo!!!! Včasih sem mislila, da je deloholik, vendar sem na koncu ugotovila, da temu ni tako. Deloholiki namreč ne morejo brez dela, on pa ne more brez svoje službe, delo ga pa sploh ne briga, saj se doma ne pritakne niti ene reči. Pravzaprav mu je vse odveč in pretežko, kar mora postoriti doma. Pa ga prosim za pomoč mogoče enkrat na mesec ali dva in še to za čisto moška dela! Navajena sem, da delam sama in sem ženska za vse, včasih pa le rabim moško roko za kakšno reč. Pa se tako težko stegne ta moška roka, uf. :( Zato raje gledam nanj kot na frenda, ko sem namreč gledala nanj kot na zakonskega partnerja, me je to vedno spravilo v tako žalost in obup, da kar nisem mogla naprej. Ko pa uspem gledati nanj kot na prijatelja, potem pa kar gre. Boli namreč misel, da vse, kar sem dosegla, sem dosegla z ultimati. Ok, lahko gledam na to, da se je res ustrašil, da me bo izgubil in se je zaradi ljubezni do mene odločil, da se spremeni (kakšna iluzija!!!). Lahko pa gledam na to tudi tako, da se je ustrašil, da me bo izgubil in da bo potem spet ostal sam kot en pes in moral za vse skrbet sam (bolj verjetno!). ......Kmalu po tem, ko sva začela skupaj, se je zaradi problemov s stanovanjem preselil k meni. Ker dela 20km stran in ni imel prevoznega sredstva do tam, se najprej ni mogel odločiti za ta korak. Ko pa sem mu rekla, da za nekaj časa, dokler si ne poišče primernega stanovanja bliže ali pa kupi kak avto, ga lahko tudi jaz peljem v službo in ga grem iskat, je pa pristal na to. Pa se je začelo. Vstajala sem ob 4-5 zjutraj, ga peljala v službo, se vrnila domov, šla delat, po službi sem na hitro stekla domov pa spet letela ga iskat. In tako vsaki dan, dan za dnem. Šest mesecev je to trajalo!!! Dajal mi je za benzin, še preveč, glede tega bi lagala, če bi rekla drugače. Dajal mi je za račune in za hrano, vedno, tudi za to bi lagala, če bi napisala da ne. In vendar me je ta življenjski ritem dobesedno pokopaval. Bila sem tako utrujena, da sem jokala skoraj vsak dan. Dokler mu na koncu nisem dala ultimat: ali si poišče primerno stanovanjce, glede na to, da se ni mogel odločiti za nakup avta, ali pa je konec. Zanimivo, da si je zrihtal stanovanjce v roku dveh dni!!! Potem sva se videvala občasno. On je prišel k meni z avtobusom, jaz sem ga peljala zvečer domov. Pa je bilo tudi to prav brez veze. Lani februarja, ko sem se končno vselila v to stanovanje, sem mu rekla, da želim z novim začetkom, da se tudi ta naša situacija končno uredi. Pa se je le odločil, da si kupi en mali avto. Dober mesec dni ga je kupoval pa nič iz tega. Ponorela sem, res. Potem pa mi je le priznal, da je preveč negotov in da si ne zaupa in da bi rad, da pridem jaz tam, da skupaj izbereva kaj primernega njemu. Sem očitno mama za vse, uf!!! Še isti dan sva staknila primeren avto zanj, ga kupila in moj kolega nama ga je pripeljal domov. Ker ni vozil kar nekaj let, je namreč čutil potrebo, da se prej malo privadi. Pa so začele inštrukcije. Dva tedna so trajale, on pa se nikakor ni mogel odločiti, da se odpravi v službo z njim. Avto je stal pred hišo, on pa je živel kot prej. Dokler mu spet nisem dala ultimat in se je končno odločil, da se odpelje z njim v službo. Zdaj ga seveda vozi in je ves vesel, da ga ima. Se pa sprašujem, če lahko res rečem temu ljubezen!? Kako grenek okus ostane v ustih, ko pomislim, da imava zdaj kar lepo življenje, da pa sem vse dosegla z ultimati!!! :( Človek brez karakterja, brez odločnosti, brez hrbtenice. :( Ok, pravijo, da močne ženske vedno najdejo za partnerja šibkega moškega in obratno. In ne rečem, da bi si želela ob sebi nekega moškega, ki bi imel močen karakter, sploh če bi njemu to pomenilo, da mi ukazuje, me tepe itd. Po drugi strani pa vsaj malo odločnosti in moškosti tudi ne bi škodilo! Res sva si v veliko rečeh podobna in glede tega ne morem reči nič drugega, kot samo dobro. Ampak tisto najpomembnejše...tisto naju pa ločuje stalno in težko verjamem, da bo kdaj drugače. Zato raje gledam nanj kot na prijatelja, manj boli. Rada bi bila ljubljena in rada bi se zares počutila ljubljena. Vse tiste nežnosti, ki mi jih daje, in vse tiste male pozornosti, ki mi jih stalno poklanja, ne odtehtajo teh reči. Ker vem, da ga ne bo, ko ga bom najbolj potrebovala. Ali pa bo samo zato, da me ne izgubi. Bi bil pa lepši občutek, če bi bil ob meni iz ljubezni, spontano. Ker mu tako narekuje srce, ne pa strah pred tem, da me izgubi. Boli to, res. :( Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: vesnav na četrtek, 26. marec 2009 ura: 12:01 Očitno...
Da se bo spremenil, hm, se ne bo.. Še posebno, ker vse narediš ti, kar je treba. Spet on, praviš, ima lepe lastnosti... Ne bi rekla, da je copata, je pa navajen, da ti konkretiziraš velike korake. Kaj pa, če enkrat ne bi? Moški imajo drugačne možgane. Tale tvoj odnos je tipičen primer. Kljub temu ga ne vidim slabega... Imam samo eno vprašanje? Koliko kemije je med vama? Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na petek, 27. marec 2009 ura: 17:01 Hja, da se bo spremenil oziroma se ne bo, veš, da to vem. :) Vem pa tudi, da se je vseeno toliko prilagodil, da zdaj veliko lažje shajava, kot sva na začetku, in da tudi to je že velik napredek, pa še kako! Še posebno, če pomislim, kakšno otroštvo in vzgojo je imel, potem sem pa res lahko zadovoljna. Še vedno pa ostaja dejstvo, da sva si v tistih tavelikih rečeh zelo različna. Mogoče bo pa tudi glede tega prišla kaka sprememba v naslednjih nekaj letih, kdo ve. :zvizgam:
Če ne bi bila jaz tista, ki bi konkretizirala tavelike korake.....Hm, možni bi bili samo dve poti: ali bi se mi zmešalo ali pa bi ga enostavno postavila pred vrata. Ker pa mi nista ne prva ne druga možnost glih najbolj všeč, bom očitno primorana vedno trpeti do onemoglosti, potem pa postaviti ultimat, hja. Res pa je tudi, da sva do danes porihtala kar precej reči in da sem ga tudi že toliko spoznala (on pa tudi mene seveda!), da mislim, da ne bova več prišla tako daleč. Vsaj kar se mene tiče, si tega ne bom več dovolila. Nekaj časa trpeti, ja, ok. Ampak mesece in mesece in mesece, to pa ne več, res ne. Mislim pa, da tudi on to ve, saj se zadnje čase kar drži tega, kar sva se zmenila. Prej mu nikoli ni uspevalo držati besede več kot en teden. Seveda govorim o njegovi službi. :) Da so moški drugačni in imajo drugačne možgane, se itak ve. Vendar pa na srečo on ni glih tipičen primerek tega, je pa kar blizu, to pa ja. Vendar pa je meni najpomembnejše to, da ni glih kot vsi ostali kar se tiče gostiln. Tipičen moški gre namreč tako rekoč vsak dan vsaj za nekaj časa tudi v gostilno s frendi, večkrat pride vsaj malo opit domov in v hladilniku mora zmeraj imeti vsaj kakšno pivce. Pri meni na srečo teh problemov ni. Oba pijeva samo vodo vedno in povsod. In glede tega se počutim prav blagoslovljena, res. Sem provala dve leti in pol živeti z alkoholikom in čeprav se je to dogajalo pred milijon leti, teh dveh let in pol ne bom nikoli več pozabila. Enostavno ne prenesem gledat dedcev, ki se po ure in ure opirajo na šank, grrrrrrr. :ne: Da pa je slab....To pa sploh ne, zdaleč od tega. Včasih bi ga sicer prav zbrcala, ko moram biti na trenutke mama tudi njemu in ko je tak slabič, vendar pa da je slab, tega ne bi res mogla reči. :) Je res dober in na trenutke, ko sem tolikokrat mislila prekinit z njim, sem si prav želela, da bi me klofnil ali kaj podobnega, samo da mi ne bi bilo potrebno več razmišljati, kaj naj naredim, ampak bi točno vedela kaj: odpreti vrata in ga zbrcati ven za vedno. In vendar, bolj ko sem to želela (saj veš, da nisem :) ), bolj je bil on dober z mano. Tako da je bilo očitno prav, da ostaneva skupaj. Ni idealen, ni mi pa slabo z njim, to pa ne. :) Hm, kemija med nama..... Z njegove strani je in to še celo zelo močna. Z moje pa....sem jo začutila, začela se je oglašati, je pa žal ugasnila zelo kmalu. Še vedno imam rada njegovo kožo, še vedno ga rada božam in cartam, vendar pa.... Še en dokaz, da tisto, kar seješ danes, boš jutri žel. ...... Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: vesnav na petek, 27. marec 2009 ura: 18:40 Nataša,
jaz sploh ne vidim med vama nobenega problema. Če bi vsi partnerji svoj odnos takole analizirali, bi se spisalo še več...:) Kaj bi sploh rada? Praviš, da se bo z leti spremenilo morda.. SE pravi, boš vztrajala. Po drugi strani pa.. nekaj jamraš.. Kje je tukaj bistven probem? Po tvoje. Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na sobota, 28. marec 2009 ura: 19:02 Očitno še vedno ne znam povedati, kar čutim, glede na to, da si vse to moje pisanje vzela kot jamranje. Res mi je žal, če dajem tak občutek. :(
Po naravi sem analitik, to je res. Res pa je tudi, da ne bi in niti nisem nikoli analizirala na tak način mojih odnosov z nikomer, razen s tistim, s katerim nisem bila srečna. Ko sem se počutila ljubljena in izpopolnjena, verjemi, da nisem analizirala! Če bi bila zdaj stara 20 let manj, tudi ne bi tega delala, ampak bi enostavno odprla vrata in se poslovila od njega. Tako pa stalno, že vsa tri leta vse to dogajanje, ki je med nama, postavljam na vago, ki se pa nikakor noče umiriti, tako da nisem še uspela videti, na katero stran vleče. In zato potem spet analiziram in analiziram, jamram pa ne. V čem je bistven problem? Da ti lažje odgovorim na to vprašanje, ti bom povedala, kaj se dogaja zadnje dneve. Toliko ko sva (sem) dala skozi zaradi te njegove službe, se je zdaj odločil, da si poišče drugo, da ne zdrži več. Torej so bila vsa ta tri leta dobesedno vržena v smeti. Spet bo namreč na začetku. Spet ne bova imela tako rekoč nobenega skupnega dneva fraj, spet ne bo mogel imeti dopusta, spet se bova kregala zaradi prostih dni. V čem je torej problem? V tem, da hočem biti ljubljena in to tudi občutiti. V tem, da želim imeti neko sigurnost in varnost od človeka, ki mi stoji ob strani. V tem, da želim čutiti, da sem mu prva pred milijon drugih reči na svetu. V tem, da želim, da končno enkrat začne živeti z mano, ne pa da samo živi pri meni. Sicer pa, vem, da me je težko razumeti in je boljše, da niti več ne govorim o temu, res. Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: MATEJ09 na torek, 07. april 2009 ura: 17:02 Živjo. Mislim, da tole tvoje "prenajedanje" ni tako nedolžna zadeva, kot si predstavljaš, pa tudi nezadovoljstvo z odnosom, naveličanost in utrujenost, ki se tekom dneva stopnjuje bi morala vzeti resno. Vseeno mislim, da bi bilo dobro , da čimprej obiščeš vsaj svojega osebnega zdravnika ali pa greš na posvet k psihiatru. Depresija se lahko hinavsko skriva za mnogimi simptomi, kot laik ti ne morem povedati zakaj se gre pri tebi, v nekaterih primerih hoče telo neravnovesje snovi v možganih ( depresija , anksioznost ) izravnat z povečanim vnosom hrane. Lahko bi bile tudi težave z ščitnico itd. Vsekakor pa poskušaj malo manj analizirat in bolj poslušat, kaj ti hočejo povedat tvoje telo in tvoja čustva. Racionalizacija je lahko tudi samo obrambni mehanizem, da prikriješ kaj zares čutiš.
Upam, da sem ti kaj pomagal s svojim razmišljanjem. Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: scorpion na sreda, 08. april 2009 ura: 12:04 Seveda imaš problem Natasha...
Ne počutiš se ljubljena....In verejtno si v svoji okolici velikokrat slišala:Kaj pa sploh hočeš? Kaj ti sploh manjka? Saj ti nič ne manjka! Saj imaš vse..!.Poglej okrog sebe koliko ljudi je živi v stiski..itd.. To je vse zanikanje problema, omalovaževanje, negiranje....Dokler nisi zadovljna v sebi imaš problem..in nihče te ne more prepričati v nasprotno.. Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na četrtek, 09. april 2009 ura: 09:34 Zanimivo, da sem včeraj čisto slučajno pokukala na ta del foruma in kar obstala, ko sem videla, ne samo, da me čakata še dva sporočila, ampak predvsem to, da me vsaj nekdo skuša razumeti in da ta dva sta menda celo oba moškega spola. Res sem bila prijetno presenečena, priznam. :) Hvala vama za to, obema. :)
MATEJ09, o tem svojem prenajedanju sem že govorila z zdravnikom, dal mi je tudi ime nekega zavoda, kjer opravljajo psihoterapijo, tako da sem zdaj jaz na vrsti, da naredim naslednji korak. Priznam pa, da me bremzata dve reči: prva in najpomembnejša je ta, da nimam glih najboljših izkušenj s takimi in podobnimi zdravniki. Dvakrat sem poskusila potrkati na njihova vrata, enkrat zaradi telesnih težav, ki jim niso mogli najti vzroka, drugič pa čisto slučajno, ko sem tam peljala svojo takrat 3-letno hčerkico, in obakrat sem se potem samo spraševala, koliko ljudi sta ta dva človeka spravila v bolnišnico, namesto da bi jim res pomagala. Tako da me je strah, da bi tudi tukaj naletela na take brezvezne ljudi. Res pa je, da tega ne morem vedeti, dokler vsaj ne poskusim. Mogoče bom pa potem še celo prijetno presenečena, kdo ve! V obratnem primeru se itak lahko samo obrnem in grem ven. ....Druga reč, ki me bremza, pa je malo bolj zamotana. Večina navadnih ljudi, to sem videla tudi tukaj na forumu!, me ne razume! Ker so zdravniki tudi samo navadni ljudje, lahko sploh pričakujem, da bom razumljena?! Skoraj prepričana sem v to, da mi bodo tudi oni rekli enako: "Kaj sploh hočete, gospa? Saj vam nič ne manjka!" Shit, najbrž res nisem za ta svet, ne. ... Scorpion: Priznam, da sem stokrat prebrala te tvoje besede, saj si z njimi dejansko povedal tisto, kar je edina resnica. Res je ne počutim se ljubljena, vsaj ne dovolj. Vem, da me ima rad, glede tega sploh ne bi diskutirala. Mogoče celo misli, da me ljubi. Mogoče me celo res ljubi. Ampak ta ljubezen zame ni dovolj, me ne osrečuje, mi ne daje tisto, kar bi me lahko osrečilo. Veš, pred kakimi desetimi leti sem prebrala eno čudovito knjigo, ki mi je kar precej odprla oči glede tega. "5 jezikov ljubezni", ne vem, če poznaš. Mogoče imava midva problem samo v tem, da ne komunicirava enako, ne vem. Vem pa, da je on samo en "navaden smrtnik", kot jaz ponavadi pravim navadnim ljudem, jaz sem pa drugačna. Potrebujem več in drugače. Se da sploh kaj narediti glede tega? Mogoče bi pomagalo, da začnem tolči z glavo v zid. Mogoče bi se pa potem kaj premaknilo tam notri in bi se spremenila. Tako rada bi bila čisto ena navadna kokoš, uf. ..... Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: scorpion na petek, 10. april 2009 ura: 12:31 Ta občutek, da se ne počutiš ljubljenega tudi jaz poznam in potem vidiš, da ti oseba ob tebi tega ne more dat.....Vsaj ne toliko in toliko kot bi želel....
je pa tako:problem imaš ..vendar on ni dogovoren za zanj niti za tvoja čustva v zvezi s tem...Mal teko vem..vendar drugače ne gre.. Naslov: Odg: Mogoče pa sploh ne spadam sem.... Sporočilo napisal: natasha31367 na nedelja, 12. april 2009 ura: 09:10 Vem, scorpion, to je samo moj problem, sploh in še posebno, ker je njemu vse skupaj čisto ok in zgleda celo, da je srečen. Veš, nikoli si ne bi bila mislila, da bom kdaj doživela tako situacijo-zgodbo. Včasih me dobesedno paralizira! Ne vem, kaj naj, res ne. Še pred dobrim letom nazaj sem mu večkrat rekla, da bi bilo bolje, da se razideva, da nisva za skupaj, da dušiva drug drugega. Rezultat: solze po njegovem obrazu. In velika velika velika žalost. Hja, pa sem pustila to reč pri miru in si spet ponovila, da saj je prav ok, da kaj sploh hočem....in življenje je šlo naprej. Tako vsaj zgleda, čeprav se meni zdi, da se je ustavilo prav pred tremi leti. Na zunaj funkcioniram še vedno normalno, nobeden ne bi rekel, da mi sploh kaj fali, ampak znotraj, znotraj zna bit pravi pekel, uf.... Kako si si ti pomagal? Kako si pomagaš? Kaj si naredil, ko si bil v moji situaciji?.....
|