FORUM Nebojse.si

Končno sem se tudi jaz opogumila...Naj začnem z mojo zgodbo. Pri petih letih me je spolno zlorabljal sosed, pri katerem sem bila v popoldanskem varstvu. Ne spomnem se veliko, ostali so le boleči spomini, mene nemočne deklice in njega, kako prodira vame...kako sem le kip slonela..in upala da bo čimprej konec...kako sem ga prosila naj neha..naj neha..a ni...Takrat je umrl velik del mene. Kot deklica sem to zaupala svoji mami, ki pa me takrat ni slišala, rekla je, naj ji povem kasneje...ne bom pozabila kako sem obstala. Takrat se je končal moj odnos z mamo, ki se je vedno bolj in bolj krhal. Sovražila sem jo, ker sem mislila, da me je slišala, ampak se ji ni zdelo omembe vredno, da bi me poslušala...dogodke sem nekako potlačila in skozi osnovno šolo se nekako prebila. Moč sem našla v učenju, cele dneve sem se učila, samo zato da mi ni bilo potrebno misliti nanj,.,na boleče spomine. Zgodila se je srednja šola in spoznala sem mojega prvega fanta, zaljubila sem se, on pa je od mene želel le sex. Takrat sem se začelo ponovno spominjati zlorabe, slike so dobivale svoj pomen. Dogodki so se povezali. Začutila sem neznosno bolečino, da sem bila zlorabljena, da je res, da se mi ne samo dozdeva...fant me ni imel rad, predstavljaja sem mu samo sex in čeprav bo to grozno slišat. nekako. sem uživala, da sem trpela,. da sem bila mučena. mučila sem samo sebe...Bolj kot me je prizadev bolj sem se čutila privezano nanj...bolano....potem me je zapustil. Mislila sem, da se mi je porušil svet. Zloraba je vedno bolj prihajaja v ospredje. Bolečina je bila neznosna, počutila sem se tako samo..tako samo...edina tolažba je bila hrana. Pričela sem jesti, jesti se basati dokler nism bruhala od prenajedanja...v tistem obdobju sem se tudi začela rezati, nekajkrat sem poskušala narediti samomor. Vse to me je spremenilo, postala sem drugačna oseba, enostavno nisem bila več jaz...Sem le senca tega, kar sem nekoč bila. Spoznala sem drugega fanta, se mu zaupala in mi je pomagal, mi stal ob strani....takrat sem na njegov predlog in prijateljičin odšla k psihiatru, predpisali so cipralex 10mg, pričela sem jih jemat...stvar je nekako še šla, ampak začela sem se zelo zelo rediti...tako, da imam sedaj 100kg,..včasih sem jih imela pa 65!!! :jok:..potem nekako sem zbrala pogum in povedala mami še enkrat kaj se mi je zgodilo. Bilo je hudo, spomnim se kako je dišal zrak, in kako mi je bilo hudo ko je jokala. vsa ta leta sem mislila, da ji ni bilo pomembno....takrat sem odvrgla masko, vsem sem povedala, kaj se mi je zgodilo. Poleg psihiatrične terapije, sem obiskovala tudi terapevta...nekako sem prišla na " zeleno " vejo, končala gimnazijo z pravdobrim uspehom...in sedaj študiram...sem v 2. letniku...ampak ne vem, ne počutim se dobro, imam nek nepojasnen strah, zdi se mi, da me ljudje gledajo, da se mi smejejo, da me imajo predavatelji na piki, tako ne morem več...moj problem so kg...ne vem kako naj začnem hudo mi je...rada bi bila normalna 21 letnica, zakaj moram toliko pretrpeti....kdaj bo meni posijalo sonce????"!!! :jok:

je sosed še živ?

Draga tanaya. Ob takih zgodbah ne vem kaj naj rečem. Da mi je žal...da se kaj takega ne bi smelo dogajati...da je nekaj, kar ne morem razumeti.

Lej...nekaj si že naredila. Obiskala si psihiatra, jemlješ terapijo, mlada si še. Veliko lepega te še čaka. Zredila si se pa predvsem, ker si s kilami naredila pregrado pred moškimi-sexom.
Ne bom ti solila pamet, da sex ni važen. Je. Saj je dober del življenja med moškim in žensko. Ni pa samo sex. So partnerski odnosi, pogovor, potovanja skozi lepe in grde dni. To moraš razčistiti. In verjamem, da ti bo uspelo.  :rozicodam:

  Tanaya, strašne stvari so za teboj, pusti jih v preteklosti. Enkrat si že dala psihoterapije skozi, daj jih še enkrat.
  Kar se hrane tiče, je postala tvoj prijatelj, te popolnoma razumem, ker se je meni to dogajalo in se še vedno zatekam k hrani, kadar imam težave. Od majhnega imam probleme s kilažo in tudi pri 21 letih sem jih imela okrog 100kg.
  Veš, ni pomembno kako izgledaš, pomembno je kako se počutiš in kakšna je tvoja notranjost. Seveda živimo v svetu in družbi, za katere je pomemben zunanji videz. Mlada si in za vse lahko še poskrbiš. Počasi, ne obremenjuj se preveč s tem. Jaz vse življenje hujšam in hujšam, sedaj pri štiridesetih sem najbolj debela, ne počutim se dobro v svoji koži, ampak ko bom pripravljena bom spet pričela z akcijo hujšanja.
  Napolni si baterije s telovadbo, sprehodi, plesom, potem pa spremeni še prehrano. Obišči psihiatra in delaj na samopodobi. Bolje ti bo. Držim pesti zate :rozicodam:

                                             Trzinka

Ja, sosed je še vedno živ. Pozabila sem tudi pomemben del zgodbe, ko sem se zaupala mami, se je potem izkazalo, da ima podobno zgodbo tudi sestra..šla sem na policijo, začela se je preiskava, ampak zaradi pomankanja dokazov, se je postopek ustavil. Stvar nikoli ni prišla do sodišča...dosti sem pretrpela, ker so me doma obsojali, da zakaj sem to naredila, da kaj si bodo drugi mislili, da bo šel ugled hiše..usi razen mame so mi hrbet obrnili...
hrana je bila res moja tolažnica in na žalost je še vedno...čeprav sem nekako poskušala ozavestiti to, da naj manj jem...naj se ne prenajedam, ampak kar jem in jem...in res je, da se bojim moških..verjetno zato toliko jem...ko sem ob moških se počutim ranljivo in me je strah...ne prenesem, da me moški gleda v oči ali kamorkoli drugam...

prenajedanje in s tem povezana debelost je morda tudi neko skrivanje telesa pred moškimi pogledi...

namesto, da bi bilo sram soseda...naj bi bilo sram vas, žrtve?? to je zame nelogično in ni pravilni pristop...

edini, ki naj ga je sram je sosed...in je en navaden ogaben PEDOFIL in nič drugega...

in kakšne dokaze je hotela policija??

Ne vem..mah sploh se ne bom več obremenjevala stem, želim čimprej zaključiti to slabo poglavje..mogoče obiščem kakšno skupino za samopomoč,.

dokazi, niti ne vem...bila sem tam, moja družina tudi, kako je pa stvar potekala ne vem...verjetno je bilo tako še boljše, ker bi drugače zopet bila v stresni situaciji..usja tko je psihiatrinja rekla..

Veš Tanaja,

Tudi jaz sem doživela hudo tragedijo v otroštvu, vendar ne s spolnim nasiljem.

Ta bolečina je bila tako huda, da sem poiskala strokovno pomoč
pri svojih 40. letih.

Sedaj delam na sebi. Na žalost mi je življenje vmes še kar precej "zagodlo".

Nikoli ni prepozno. Si na dobri poti. Pomembno je da si šla po strokovno pomoč Vidim pa da si odprta. To je tvoj glavni adut.

Jaz v življenju se držim principa srednje poti. Mi je v veliko pomoč znanje, izkušnje in včasih povsem "zdrava kmečka pamet".

Cauuu Ogrlica

Čav Tanaja,upam da se vse obrača na bolje.Tudi jaz sem 5 let trpela hudo psihično in fizično nasilje od svojega prvega fanta,od tega je sedaj 9 let,pa me je šele sedaj zadelo.Kar ti hočem povedati - vsi smo preživeli težke trenutke,nekateri od nas težje,kot si kdo lahko predstavlja,vendar moramo gledati naprej!Vem,da je težko,ampak saj veš,kar te ne ubije te samo naredi močnejšega!Življenje je preizkušnja samega sebe in dokler smo zmožni ljubiti in živeti ter nenazadnje občutiti bolečino,vedi da smo živi.Ne obupaj,veliko nas je ranjenih,ampak za dežjem bo vedno posijalo sonce - če ne drugega najdi ta sonček v nas in naših srcih,ki to še predobro poznamo in smo ti pripravljeni pomagati.Tudi jaz še trpim,ampak se borim,borim zase,kajti vsak posameznik na svetu je pomemben in pomembna si tudi TI - to si zapomni.Lepo se imej in želim ti čim več smeha!
Pa piši še,navsezadnje je lepo imeti nekoga,ki ve kaj preživljamo,kajne?!  :rozicodam:

kaj reči v takih primerih? vsako nasilje je obsojanja vredno, če ga pa doživlja otrok, je pa sploh še toliko bolj grozno. Da ni nič tvoje krivde, to upam, da veš... sosed je vsega obsojanja vreden in zasluži zapor. Doživljenjski.

Tanaya, strokovno pomoč še imaš? se mi zdi, da bi bilo pametno poiskati strokovnjaka, ki se ukvarja prav s spolno zlorabo, da ti nekako pomaga prebroditi oz. zaključiti, kot praviš, to poglavje.

Objem  :rozicodam:

Še naprej se poslužuj psihoterapije in sčasoma boš zagotovo napredovala... le vztrajaj. Veliko si že dala skozi, pretrpela.. zagotovo lahko prebrodiš tudi to, kar te zdaj ovira, samo vztrajati je treba, tudi če je problemov veliko.
Drži se  :rozicodam:

Tanaya, shit, res grda zgodba. :( Nima smisla, da ti rečem, da je takih in še okrutnejših vsak dan več in več po celem svetu, saj človek lahko zares doživlja le svojo zgodbo. Rada pa bi ti povedala, da sem pri svojih 8-9 letih doživela nekaj podobnega, kasneje, pred 7-8 leti pa se je to ponovilo tudi pri moji hčerki, ki je bila pri prvi spolni zlorabi stara dobrih 11 let, pri drugi pa dobrih 12. Na srečo ni prišlo nikoli do popolnega posilstva, povem ti pa, da je bilo vedno, pri obeh, vseeno zelo hudo, še posebno pri moji hčeri, ki jo je zlorabil človek, katerega sem poznala 17 let, ko se je to zgodilo, ki je bil 5 let moji hčeri kot oče in ki sem edinemu 100% zaupala in ki ga je moja hči oboževala. Res je bilo hudo. In vendar sem se v življenju po vseh teh hudih rečeh in še vseh ostalih zraven nekako naučila živeti ZDAJ. Preteklost sem premlela, kolikor se je dalo in jo potem dobesedno pustila tam, kjer ji je mesto: v preteklosti! Vem, tvoja zgodba je še bolj žalostna in okrutna, in vendar boš edino tako, da pustiš preteklost za sabo, lahko zares začela živeti sedanjost. Preteklost čim prej dodobra premelji in ji potem pusti, da gre svojo pot. To si si dolžna, punca! Preveč si vredna, da bi si smela dovoliti, da te preteklost uniči. Sploh pa, ker je že zdavnaj ni več! Ker je ostala tam zadaj in ker se je na žalost ne da spremeniti. Zatorej, dvigni glavo, ozri se naokoli in poglej, kaj vse zamujaš. Zdaj! Živi se lahko samo za zdaj, za ta trenutek. Za to sonce, ki ga občutiš zdaj na koži, za ta veter, ki ti zdaj pihlja okoli glave. Včeraj je že mimo, jutri pa....jutri pa bo šele prišel. Torej...korajžno, korajžno, korajžno. Iz srca. :)

kako je to grozno da poznas cloveka 17 let in mu ful zaupas, on pa v glavi goji taksne misli kot je zloraba tvoje hcerke, ne morem verjet kaj se dogaja, ali sploh lahko se komu zaupas, kaj se to dogaja, zakaj se to dogaja, zakaj ima nekdo zeljo po tem da spi z otrokom?! najhujse od vsega je pa predvsem to da verjames temu cloveku in si mislis, da kaj takega ne bi bil sposoben nikoli narditi. mene je to zdej ful pretreslo...

Veš, Mei, od takrat sem se ful spremenila. Sicer živim v sedanjosti, preteklost sem popolnoma premlela, in vendar, nekje globoko v sebi čutim, da nisem glih takšna, kot sem bila prej. Res, poznat nekoga 17 let, mu zaupat do skrajnosti, verjet vanj, da bolj ne bi mogel.... Potem je naenkrat kot odrezano vse drugače. Zdaj se mi to ne dogaja več, se mi je pa kar nekaj časa po tem, ko sem zvedela za to njegovo kruto dejanje: v vseh simpatičnih ljudeh, tako ženskah kot moških, sem iskala tisto nekaj, kar morda nosijo skrito s seboj. Tisto morebitno vražje. Tisto morebitno zlo. Kar nekaj časa sem potrebovala, da so te misli šle iz moje glave, res. Zaupanje pa....ne verjamem, da bom kdajkoli spet komu lahko zaupala 100%. Mislim, da res nikdar več. Sicer sem že 3 leta z drugim partnerjem, rada ga imam, ampak zaupanje....Hm, veš da mu zaupam, vendar 100% res ne. V meni je stalno tisti NNNP (nič nas ne sme presenetiti!). Praktično živim stalno kot v neki pripravljenosti. Sicer ne zavedno in ne načrtno, vse skupaj je postalo nekako del mene. Del mojega življenja. Del mojega razmišljanja. Del mojega nezavednega obrambnega sistema. Veš, prepričana sem, da se lahko zahvalim samo svojemu močnemu karakterju, da sem vse to preživela. Mogoče pa malo tudi temu, ker je bila to itak samo še ena od groznih reči, ki sem jih doživela do takrat. Ne vem. Vem samo, da sem preživela in to je najpomembnejše, res. :) Sicer pa, kako bi lahko bili hvaležni za vse dobro, kar nam je dano, če ne bi poznali tudi slabega?! Veš, da se ne bi dalo. Ta slabo nam je dano prav zato, da se potem znamo veseliti vseh malih lepih radosti in biti hvaležni za njih. Življenje pa itak gre naprej. Na srečo. :)

so bili v teh 17 letih kakrsni koli znaki, tisti cisto majckeni, ki jim nisi dajala pomembnosti pa si potem po tem vsem sama sebi rekli joj saj en ta mali znakec je pa bil tam, tak cisto majcken?

strinjam se z večino tega, kar si povedala. a posilstvo je posilstvo in je absolutno - ali je ali ni. če se je dogajalo karkoli s spolnostjo povezanega in je bilo proti volje posameznice, je to bilo posilstvo. ne omiljevat stvari. priporočam knjigo "spolna zloraba" feminističnih študij, sem jo prebrala tudi sama, čeprav sem zadevo kar dobro že sama predelala. uporabna je predvsem zato, ker te malo zbrca iz stanja "oh oh nič ne morem" in ti pokaže, da si preživel in da se je treba tudi tak dalje obnašat, da ti posljevalec ne zajebe še celega življenja dalje. javita se še kaj!

Najbolj grozno mi je, ker me je spremenila. Ker nisem več jaz, ob vsakih problemih znova plane na plano...vedno znova in znova premlevam bolečino, on pa se z nasmehom sprehaja mimo moje hiše...na tem svetu ni pravice...

če ti bo lažje, ga rpijavi. če ne pa čimprej knjige v roke in psihoterapijo začet.

Sem ga, ampak je bila stvar premalo "trdna" za sodišče..

ufa, ta birokracija... potem pa ti res ne preostane drugega, kot da začneš delat na sebi, da te zadeva ne uniči.

prosim, da se posta od Pain zbrišeta, ke sta skrajnje neokusna za to temo.

Saj ne mislim glede soseda. To je on kriv in ne ona. Ampak glede tega s kakim tipom je bla pa moram uporabiti citata od Šišferja in Trkaja. Nič neresničnega nisem povedal. Če bi povedal bi me popljuvala, ne pa težila naj me zbrišejo.

pain, tebi manjka empatija. in nehaj se vtikovat v teme, katere ne moreš razumeti. pa ne zato, ker tega nisi izkusil, ali ker nisi ženska, ampak zato, ker ne dojameš resnosti tega, kar se nam je dogajalo/zgodilo.
iz tega se ni za hecat z nekimi brezveznimi citati. tukaj niso na mestu in res niso smešni.
z enim zoloftom nisi požrl vse pameti na svetu, dragi moj :A)

Pojma nimam kaj se je dogajalo. In pojma nimam o drugih delih zgodbe, res je, ampak glede njenega tipa pa te dva citata hočeš nočeš pašeta. Empatijo pa dajem ljudem, ki si jo zaslužijo. Dovolj imam žensk, ki imajo ene kretene za fante, potem pa jokajo kako bi si želele imeti nekoga, ki je pošten.

Drugače pa... ja res...včasih res dajem take komentarje. Ampak so izraz mojega obupa tudi. Sej vem no... ne smem posploševat pa to...

Paš še to... sploh te dva citata nista bila namenjena humornosti. Nista bila smešna, sta bila žalostna.

Pain, tvoji komentarji v tej temi so pa, milo rečeno, zelo zelo neokusni.

Pain ti imas dovolj zensk, ki so s kreteni in potem jocejo. Stavim, da si ti tudi izbiras zenske, ki so do tebe navadne koze in potem zaradi njih joces.  :jok:

se podpišem, Pain preberi si še enkrat od začetka zgodbo, mogoče boš pa le dojel..............

Ne, Mei, čisto nobenih znakov ni bilo. Prej obratno! Še najbolj žalostno je bilo to, da je tistega avgusta, ko se je to zgodilo, nekaj dni prej, prišla hčerka domov s počitnic in nam končno zaupala, da jo je en naš frend leto dni prej spolno nadlegoval. Komaj sem ga ustavila, da ga ni šel prebutat. Očitno je potem veliko "premišljeval" o temu in se čez nekaj dni odločil, da se moja hči res razvija v mlado punco in da bi bil že čas, da to preveri tudi sam. :( .....

Posilstvo je posilstvo? Že mogoče in vendar, če se spomnim, kako sem jaz doživljala svoje posilstvo še leta in leta po tistem dogodku, vem, da ni glih vse enako. Ne morem si namreč predstavljat, kako bi bilo, če bi bila res posiljena, čeprav je malo manjkalo, da bi do tega prišlo. Težko verjamem, da bi sploh kdaj komu dovolila, da se me tako ali drugače dotakne. Že tako, ko sem bila "samo" vsa pretipana po dolgem in počez, sem imela potem stalne probleme s tem, da se me kdo kakorkoli dotakne. Že en prijateljski objem me je kot nekako ohromel za nekaj trenutkov. Po pravem posilstvu....hm, res ne vem, kako bi bilo. Ni glih isto to, ne.

nasilje je nasilje

http://www.policija.si/portal/preventiva/kriminal/pdf/spolnoNasilje.pdf

http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/nasilje_1.php

Saj vem, Arwen Coprnica, v teoriji je res vse to nasilje enako, v praksi, glede posledic, ki jih tako dejanje pusti, pa res ni isto na srečo. Če ne bi tega izkusila na sebi, veš da ne bi mogla o tem nič reči, tako pa....

Ne vem kaj naj rečem. Poslala sem mu izčrpen odgovor, mislim da ni omembe vreden....

Draga, res grozno in strašno.
Grozno je, da tip sploh še živi, jst bi ga kr.....
NO! Poskrbeti moraš zase. Kaj ti pomaga, pojdi k strokovnjaku, pa zdravila - bolje se boš počutila in ko se boš počutila bolje, si boš lahko dala kakšno veselje: dobre knjige, družbo, film....
Kar pa se tiče debelosti, jst mam tud zdej enih 100 kg - pa se mi tudi zdi da zdravila močno vplivajop na to, na moj apetit. (naj še skromno priznam, da prov suha pa nikol nisem bla). :kiselnasmeh:
Pa mam moža, ki me ima rad (no ja, še malo rajši bi me imel če bi jih imela 70 - rajši mislim tako, da bi mu učke vn padle).
Upam, da ni izpadlo, ampak ti želim pomagat - hočem ti povedat, da so možne tudi lepe stvari.
POJDI PO POMOČ!

TAKI

točno tako, živeti je treba dalje, ker smo peživele tega grdega zločina. nismo žrtve :happy: to zlo rada v taki besedni zvezi uporabljam, ker žrtev umre, me pa živimo dalje. in na nas je, da poskrbimo, da smo srečne! :)

Tanaya in vse deklice, ki ste pisale o svojih zlorabah, rada bi vam izrazila sočutje. :rozicodam:

Hkrati vam sporočam, da občudujem vaš pogum, veliko ste dosegle. Nekoč ste bile res nebogljene, danes pa ste zmagovalke.

Še bo sijalo sonce za vas...

Nekoč sem nekje prebrala: Manjka nam malenkost, da bi bili svobodni kot ptice: le čas!

samajka

tanaya pa še to. Name se tukaj spravljaš zaradi treh komentarjev, na drugi strani si pa bila zaljubljena v fanta, ki te ni imel rad in hotel od tebe le sex.

KI PA JE TLE LOGIKA?

Pain, preberi CELO ZGODBO !!!

glede na to, da imaš pamet 50-letnika, mogoče lahko razumeš, od kje tisti del, v katerega si se zapičil


Mislim, moderatorji, ko gre za zgodbe od A-do Ž, se briše, kaj pa tu? Resnično Pain, poišči si pomoč.

z eno besedo: zgrožena sem do amena.

Pain, zberi se. Dovolj. Veš, obstajajo ljudje, ki imajo dve plati - eno kažejo, druga pa je temna in jo izrazijo, ko najmanj pričakuješ. Hitro se lahko zgodi, da nekoč ugotoviš, da svojega partnerja sploh ne poznaš. Želim ti, da se s tem ne bi nikoli srečal in spoštuj tiste, ki so takšne zgodbe - preživeli.

samajka

Ja zgodba ima dve plati. Na začetku govori o dekletu, ki je bil nemočen in ga je nekdo spolno zlorabljal, kasneje pa govori o dekletu, ki se je sama brez prisile spustila v zvezo z neko barabo. To je to. In takih deklet ne prenesem.

Ja, Pain... in ostali...

Eni ljudje so bolni, imamo težave s tesnobami, imamo stiske, nešteto vprašanj in nešteto odgovorov. Mi si pomagamo, ne obsojamo se med seboj.

Eni ljudje pa so pač BULANI.

Jaz jih močno ločim v življenju in res redkih ljudi se izogibam. No, omenjenim se.

V.

Bo dovolj Pain. Če nimaš besed podpore, nasveta ali vsaj enega utemeljenega mnenja, potem je bolje, da v to temo ne pišeš, ali pa začneš svojo, kjer lahko razpredaš o dekletih, tvojem odnosu do njih in od uporabnikov dobivaš še druge poglede na svoje probleme. V tej temi si pa off-topic.

vsi smo nepopisan list papirja. iz tebe so prej delali s prisilo(verjetno psihično, mogoče tudi fizično) norca, zdaj pa si brez prisile norec. budala. evo :happy: how's that sound? zdaj pa vzemi kanglico in lopatko in leti iz mojega peskovnika :zvizgam:

Na ta forum sem se vpisala zato, da bi našla ljudi ki me razumejo in ne obsojajo. Življenje res ni pravljica, ne vem pa zakaj tepta ljudi, ki so že od vedno poteptani. Dekleta so me v OŠ izobčila, ker sem bila vedno drugačna..nikoli nasmejana, ampak čudna punčka. veliko sem prestala in ne vem zakaj mi življenje na pot pripelje ljudi, ki me obsojajo...mogoče sem preveč upala in sem preveč povedala. Bolje je molčati, vsaj nihče te ne more ponižati...in ti vzbujati tiste preklete občutke nemoči in ponižanja...

In 99% ljudi na tem forumu te ne obsoja :oki:. Tistemu % pa se očitno, žal, ne da ubežati nikjer... Jaz bi rekla, da piši še naprej, konec koncev si dobila veliko besed podpore od ljudi, ki jim je mar. Črpaj pozitivno energijo rajši od njih, kot da dovoliš, da ti vse pokvari drobna manjšina, ker ni vredno. Kar pogumno :).

Tanaya, ne dovoli, da te en najstnik spravi iz tira. Smo tukaj, da te poslušamo in pomagamo. Vsekakor te velika večina ljudi razume in sočustvuje s teboj.

Pogumna si, da si sploh toliko napisala o sebi, vem da je zelo težko :rozicodam:.

Tanaya, točno tako, kot je rekla Trzinka: ne dovoli si, da te en zafrustriran dedec (dvomim namreč, da je to najstnik, prej obratno!) spravi s tira. Pravzaprav je najboljše, da sploh ne polagaš pozornosti na take ljudi, ne tukaj ne nikjer. Na žalost se bo vedno našel kdo, ki bo imel tako zelo hude probleme sam s sabo, kot jih ima Pain, in ki jih žal ne bo znal ne zmogel ozavestiti in sprejeti in se bo zato potem vedel nečloveško do drugih, namesto da bi se do sebe. Takih Painov je na svetu en cel kup na žalost in vendar smo vsi mi dolžni sami sebi, da se enostavno naučimo, da jih ignoriramo in gledamo na njih kot na bolnike in ne kot na ljudi, ki so 100% odgovorni za svoja dejanja, misli in besede. Glavo pokonci, punca. Še vedno in za vedno bom mislila enako kot prej: čestitam za tvojo moč in pogum. Dobra si, res. :)

Tayana...da se takoj prikažeš nazaj. >:( Če ti pridem gor....bit če svašta.  :rozicodam: Zaradi enega osebka...ma... :ne:
Pain...preimenuj se v zlobo...bolj ti paše. >:(

pain...nihče te ne razume...tu gor pa si dal vedeti v katerem grmu tiči zajec: ti si tisti pošten fant, ki je brez partnerke...punce pa raje izbirajo barabe...
zato ne moreš razviti empatije do njih....

je tko?

Kolikor mi spomin seže je Pain pisal o svojem problemu z očetom, imel je neprimerne in neumesne pripombe o tem, kako je biti starš ipd. Zato sem si zapomnila , da ima 19 let. Nisem sicer 100%, AMPAK.

Sicer, pa itak ni pomembno se z njegovimi nesramnimi komentarji ukvarjati, najbolje je take pripombe ignorirati........., enkrat bo menda odrastel.

Tanaya, kot pravi Anchi - čemu se ozirat na posamezne osebke, ko je večina na tvoji strani? jaz te razumem, te podpiram, stojim ob tebi.... resnično ti želim najboljše in upam, da si toliko močna, da vztrajaš za sebe, zaradi sebe! in svobodno piši še naprej  :rozicodam:

Velik objem  :rozicodam:
Arwen

Po novem je tu z vami Kamen,tako so mi rekli na facebook-u,ko sem izpolnil anketo"kaj si bil v prejšnjem življenju?". Pa naj bo tako....Danes sem obiskal psihologa v sklopu zdravniškega pregleda za delo. Ja, sem v novi službi en mesec in zopet razočaranje.Danes je bila prva plača in zopet ni niti približno takšna ,za kakeršno smo se pogovarjali. Glede na to da je to, po zelo dolgem času spet državno podjetje,sem se žal zopet uštel.
Moj problem sega zelo dolgo nazaj,tja do srednje šole.Takrat sem prvič in potem nikoli več obiskoval psihologa. Imel sem probleme s srcem in me je moj splošni zdravnik po EKG-ju poslal tja.Tam so ugotovili ,da nisem preveč neumen najbolj pameten pa tudi ne.Dobil sem blage tablete za pomiritev,ki jih nisem jedel,to pa je bilo to, vse do prvega večjega stresa. Povzročile so ga že močne slutnje,da se mi bo nekaj slabega zgodilo. Dogajanje v moji glavi sem povezoval s prekomernim delom.Pa danes vem da ni bilo to.Živel sem z žensko ,ki je bila moja prva prava partnerica celih 12 let.In potem so se slutnje uresničile.Ostal sem sam,brez denarja,brez strehe nad glavo,na srečo sem imel službo. Ostal mi je le otrok,ki sem ga lahko videl kadar sem želel...vse dokler se niso preselili daleč,veliko predaleč da bi si lahko privoščil srečanje večkrat na leto.
In v tem času se mi je začelo dogajati v glavi nekaj čudnega in neprijetnega. Zapuščal sem lastno telo,tudi po večkrat na dan.Vsakič sem mislil a je res tako ,ko umiraš.Ponoči so se mi prikazovale vedno iste more,ki jih sedaj na srečo več ni. V spanju sem vpil in brcal z rokami in nogami. Pa sem si govoril "to so samo sanje" Danes se mi zdi da to niso bile samo sanje,ampak da je to znak ,ko moram nekaj narediti.
Bila je ena delovna sobota.Prejšni večer sem popil morda kakšno pivo preveč in sem bil posledično kar dobro utrujen. Kupil sem si energetski napitek,ga na dušek spil in se lotil dela.Ampak ne za dolgo.Zopet sem sel pa,pa...ven iz sebe...trajalo je predolgo,nikdar ni trajalo tako dolgo...komaj sem se spravil k sebi. Sodelavci so me opazovali kaj mi je..nihče ni nič storil....in sem šel še enkrat ven iz telesa in zopet je trajalo predolgo,nikdar ni trajalo tako dolgo.....takrat sem se zares ustrašil in poklical rešilca...in potem zopet EKG-vse uredu,napotnica za psihiatra in tableti. Ne tokrat nisem šel k psihijatru in nisem pojedel tablet. Šel sem k bioenergetiku,hodil sem na terapije dvakrat na mesec in si dobro izpraznil žep.
No ,omenjeni problemi so izginili,vsaj do sedaj.Ostala pa je tesnoba v prsih z njo živim in sem se je že navadil. Včasih tako peče da bi jo najraje pogasil z jokom,pa kaj ko ne znam jokat. Morda pa ta anketa res drži,da sem KAMEN. :kadim:   

:) Vsi smo kdaj pa kdaj kamen, veš. Sicer pa ti moram najprej povedati, da si zgrešil naslov. Pravzaprav bi bil moral svojo zgodbo napisati pod nov naslov, tako te namreč bo marsikdo spregledal. Upam pa, da ti bo vseeno odgovoril točno tisti, ki ti bo vse prav napisal, ja. Kar se tiče tvojega "sprehajanja" iz telesa in spet vanj, si se proval o tem pogovorit s tvojim bioenergetikom? To namreč ni nekaj tako zelo hudega, še manj pa je to tako zelo redko, kot se mogoče zdi. Tega sicer nisem nikoli sama doživela, vem pa, da se to kar precej ljudem dogaja, no. Zakaj se tebi to zdi tako sporna in nezdrava reč, Kamen? Si vse to doživljal kot neko grdo izkušnjo? Ti zdaj ne manjka tole? Misliš, da je tesnobnost, ki jo že toliko časa vlečeš s sabo, tudi direktno povezana s tistimi tadrugimi izkušnjami?