FORUM Nebojse.si

Zdravo,
pred tremi leti sem začela jemati Paroxat, zaradi depresije in paničnih napadov (no, niti nisem bila nikoli pri psihiatru - samo zdravniku in psihologu - tako, da je to bolj moja ugotovitev). Po enem letu sem z AD skušala prenehati, pa se je tesnoba v prsih  ponovila, tako da sem z AD nadaljevala. Od takrat sem se počutila povsem uredu.

Danes pa sem se zbudila in me je spet tiščalo v prsih in skrbelo (ne vem kaj že...). Je možno, da kljub AD zopet pridejo ti napadi??? Res, da sem pred dnevi enkrat pozabila vzeti tableto (upam, da je bilo to samo enkrat, ker to res že delam tako avtomatično).

Končno (vem, da bi morala za sebe narediti to že prej) sem poklicala psihiatra, da bi se naročila, pa je rekla, da imajo termine za april  :( Kaj, če še tudi jutri ne bo uredu? K splošnemu zdravniku nimam kaj hoditi,...., kaj naj delam dva meseca preden pridem do psihiatra. Kaj, če ne bom mogla v službi fukcionirati???

Tasa, če prav razumem, jemlješ paroxat tri leta. In kaj si v tem času spremenila, kaj si se novega naučila, katere vzorce ti je uspelo pretrgat, s katerimi pa imaš mogoče še težave? Kako je bilo s psihoterapijo? uspešno? .......

ker, saj veš, samo Ad-ji so premalo...

Zdravo,
tu je moj problem. Določene stvari sem popravila, ampak temeljnega problema ne: moja zelo nizka samopodoba, čeprav sem sposobna marsikaj.

Živim v takem okolju, ker bi me ''požrli'', če bi kdo zvedel da hodim k psihiatru in to me je odvrnilo, da se nisem odločila za obisk psihiatra - samo psihologa. Včeraj sem se odločila, da danes pokličem in se naročim k psihiatru (včeraj je bilo še vse uredu), ker sem končno piršla do te točke, da moram za sebe narediti to, čeprav okolica tega ne sprejema (vem, da je pozno). Danes, pa me je zagrabila ta tesnoba, ki jo že tri leta ni bilo. Res pa je, da je bilo trenutno veliko psihičnih pritiskov....

super, me veseli zate... oh, okolje je marsikje podobno - a še najmanj pomembno. važno je, da mi nekaj naredimo zase  :oki: Samo in edino to šteje.

Ampak, zakaj se mi to spet pojavlja, če jemljem AD in je bilo tri leta uredu???
Lahko zato ker sem vmes pozabila enkrat vzeti tableto (upam, da enkrat :().

Sploh lahko to traja samo par dni. Do sedaj nimam teh izkušenj. Samo od sebe ni nikoli minilo...
Bo potrebno povečati dozo? Kar me je nabolj strah  :(

P.S. Zraven imam malo kolegico (staro 7 let) in je rekla, pa ravno tega žalostnega smeškota si kliknila, dej tega ko skačejo :) Joj otroci:  :wav: :wav: :wav: :wav: :wav: :wav: :wav:

Znova se po vsej verjetnosti pojavlja zato, ker niso bili odpravljeni vzroki tvojih tesnob. Z istim načinom razmišljanja bomo prej ali slej padli v isto počutje. Z raznimi vrstami terapije se uredi tudi to, čeprav lahko traja. Samo antidepresivi pa za celovito ozdravitev niso dovolj - so samo bergla, ki naj bi ti pomagala na poti do sprememb. Dobro je, da si se naročila k psihiatru, ali morda veš, če je hkrati tudi psihoterapevt?



PS: kolegici pa lahko pokažeš še več smeškov, s tem da klikneš na [več], čisto na koncu druge vrstice s smeški ;).

Glede na to, da je bilo toliko pohval, sem se odločila, da bom dala svoj denar za dr. Rebolja....

Kaj pa naj do takrat počnem? Ker s to tesnobo je nemogoče normalno delovati. Saj popoldne kar gre, zjutraj me to zagrabi in ne popusti. Kaj naj delam v službi?

Sem pa stara šele borih 24 in me to precej straši, kako bom še celo življenje, ki je pred mano lahko normalno živela. Imam tisoč želja in volje polno, ampak strah me pa povozi.

Do takrat se lahko naučiš kake tehnike sproščanja/dihanja, se začneš vsak dan čim več gibati, zapisuješ misli, predvsem pa delaš čim več stvari ob katerih pozabiš na tesnobo.

Ja, ko le ne bi bilo še slabše. Tega se najbolj bojim  :( Glede na izkušnjo, ko se mi je to zgodilo prvič- Drugič se mi je zgodilo, ko sem nehala jemati AD, ampak je bilo v enem tednu uredu, ko sem spet nadaljevala.

Sedaj imam pa spet tisoč vprašanj in dvomov, ker si ne znam pomagati, ko AD jemljem, pa vseeno spet tole  :( Nimam pojma na koga naj se obrnem, da bi me malo pomiril, glede ''zdravstvenega dela''. Pri osebnem zdravniku sem imela zelo slabe izkušnje.

Anchi ti je lep nasvet dala  :pomezik:

Zdravo :)

Fino da si se odločila za doktor Rebolja. On ti bo pomoje znal pomagat. Glede teh slabših dni ki jih imaš, pa vedi da je čisto normalno, da se tudi na antidepresivih kdaj počutimo tesnobne in depresivne. Sigurno bo minilo, samo jemlji to kot pač slabše obdobje, ki je samo prehodno. Jes mam ful nihanj, pa sm na visokih dozah antidepresivov, sam ko se nvadadiš, da za vsak slabši dan preveč ne zapaničariš, se ne giblješ več v tem začaranem krogu :). Kot so ti že svetovali. Hodi na sprehode, probaj kakšno dihalno tehniko, predvsem pa čim manj misli na tesnobo in se s čim zamoti.

Upam da ti bo kmalu bolje :)

Hvala vam za vse odgovore.

Res mi je sedaj bolje in tudi upam, da bo tako ostalo.  :oki:To je prvič, ko se je krivulja sama od sebe spet obrnila navzgor.

Sedaj se skušam čim bolj zaposliti in odmisliti, da se mi lahko to spet zgodi. Po drugi strani je to tako, da me takšen padec ponovno spomni, koliko so določene stvari pomembne in jih pri normalem počutju in nenehnem hitenju zanemarjam. To je predvsem čas posvečen mojih najdražjim, čas posvečen samemu sebi in drobnim razvajanjem, nesekiranju za vsako malenkost, ipd.

Sicer pa mi sploh ni jasno, kako lahko po vsem tem kar se mi je dogajalo še vedno pozabim na te stvari, vedno ko se mi počutje izboljša. Ko se enkrat počutim uredu, se mi že ne da iti na sprehod vsak dan. Že delam kompromise: danes pa mogoče ne, ko dežuje; danes sem pa preveč utrujena in podobno....

Lepo se imejte in lep deževen pozdravček  :pomezik: