FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Zaradi kroničnih bolečin v mišicah in sklepih  in dlje časa trajajoče depresije - ne jokavost, ampak nezmožnost sprostitve in normalnega gibanja, sem končno odšla k psihiatru. V bistvu me je končno
nagnal napad panike, ko sem se nisem mogla soočiti z enim družinskim dogodkom, ki naj bi sledil čez
nekaj dni. Zdravnik mi je predpisal AD Cymbalta 30 mg, čez 2 tedna pa povečal na 60 mg. Moram rečt,
da sem z zdravnikom zelo zadovoljno in mu zaupam. Tudi vem, da brez zdravil ne bi šlo, saj sem se
nekaj dni pred obiskom samo še tresla in zmogla opravit le še nujne dnevne obveznosti. En teden po
začetku zdravljenja je bilo še grozno, drug teden je prišlo do rahlega izboljšanja, ampak strah pred
strahom in bolečine so bile še močne. Dobila sem še Neurontin 100 mg 3x na dan.  Zdaj so 4 tedni
okrog in počutim se bolje, vendar se še kdaj tresem in imam občutek strahu pred nevemčim. Res pa
je, da me v zadnjih dveh tednih ni čakala nobena stresna situacija, podobna tisti, ob kateri sem
doživela paničen napad. Torej, bolje je, še daleč pa je od tega, kar sem nekoč bila. In vem, da je še
dolga pot do tega, da ugotovim, zakaj sem padla v tako grozno stanje, verjetno pa je dejavnikov več:
od izgorelosti od vsakodnevnega tempa, do strahu pred nadiranjem šefa, do nezadovoljstva, da je
taščina beseda zadnja in da se je prevečkrat vmešavala pri vzgoji hčerke (naši prostori so od njenih
ločeni samo s stopnicami!). Kljub temu, da je sposobna, delovna, pametna, razgledana, ustrežljiva,
vedno pripravljena skočiti na pomoč, je ne prenašam, morda podzavestno, ker imam občutek, da
se ji bom mogla podrejat do pozne starosti(Ima komaj 58 let). Mož sicer potegne z mano, a je pač
sinek edinek, ki ima svoja starša zelo rad in menda še sam ne ve, da manipulirajo in izkoriščajo tudi njega. Upa se kaj rečt edino, če mal spije, pol se pa itak mora opravičit drug dan, pa itak oba veva, da alko ni še nikogar rešil.
V glavnem, ne vem, če je tašča ravno vzrok moje bolezni, morda se nanjo le zgovarjam kot na
grešnega kozla, ampak ravno v situaciji z njo  sem doživela napad panike (enega pa v službi, ko nisem
pričakovala, da bo prišel šef in sem se samo tresla - dobro, da ni bilo treba nič delat z njim).

Mogoče bom drugič še kaj več napisala, upam pa, da me boste razumeli.

Oliva dobrodošla na našem Forumu DAM.

Ja, dokler nas zdravje dobesedno ne prisili, tolko časa
si zatiskamo oči, da so težave, da bo treba kaj spremenit...

Panični napadi sami po sebi niso nič nevarni,
so pa sila neprijetni in strah pred ponovnim napadom panike ostaja v mnogih od nas.

Kar se panične motnje tiče je lepo obvladljiva z kognitivno-vedenjsko terapijo.
Preusmeritev misli, dihanje, izpostavljanje, sproščanje....
V kombinaciji z antidepresivi pa je sploh učinkovito zdravljenje.

Naše telo se je z fizičnimi simptomi odzvalo,
na čustvene stiske, na potlačene strahove, stalno hitenje, skrbi...
Torej:
- najti vsak dan čas za sebe
- za hobije, ki so tebi ljubi
- za gibanje (dela čudeže v počutju)
- graditi samozavest
- znat se postavit zase, se naučit reči NE
- dovolit si počitek
- pozabit na perfekcionizem
- živeti polno življenje
- ne se podrejat in držat čustve v sebi
- prepoznat negativne misli
- prepoznat negativne vzorce ki so zakoreninjeni v nas
...
Vse te spremembe so delo na sebi, osebna rast...
Se naučit bit gospodar svojega življenja....
Zvedat se SEBE in se imeti rad.
Če ne gre samostojno, pa gre s pomočjo psihoterapevta!

Antidepresivi so bergla, ki nam pomaga na začetku zloma...
So tudi pomoč pri uravnavanju porušenega kemičnega ravnovesja v možganih.
Vendar samo zdravila čudeža ne bodo naredila.
Dajo ti pa moč in voljo, da začneš sama spreminjat SEBE, svoj način življenja..
in s tem se bodo spremenili tudi odnosi drugih do tebe.

Vse dobro ti želim,
Aslan

te razumem popolnoma...imam tačo, ki tudi mori...in partnerja, ki si ji ni upal zoperstaviti...s tem, da moja ni ne razgledana, ne sposobna, ne delovna, ne pametna, ne ustrežljiva...ampak je samo veliki maipulator...blefer...

se mi je kopičilo nekaj časa, dokler nisem imela s partnerjem več izbruhov...kregava se sicer nikoli ne...ampak ta tašča mi je prav nekje ležala...pa sem povedala svoje...

sedaj je bolje...partner je razumel manipulacijo lastne mame...in mu je jasno, da jaz želim postaviti mejo, preko katere tašča ne sme! Seveda je ista meja postavljena tudi za mojo mamo...

Oliva, full te razumem....sem tudi jaz ločena od partnerjevih staršev samo s stopnicami  :dft006:....
Ne vem kaj naj ti napišem v vzpodbudo, ker tudi sama še vedno rešujem situacijo.... ampak mogoče bi ti rekla nekako v tej smeri, ko boš bolje z zdravjem ne bi bilo slabo menjat službe (tako maltretiranje tvojega šefa je nedopustno >:(), in potem.... če se da...z družino it na svoje. Tako boš bolj mirna.
Vem, da je težka pot...vsak dan iskusim to...se borim že nekaj časa....

Vsem se zahvaljujem za odgovore. Aslan, tvoj post sem kar sprintala in ga imam v torbici.
Glede menjave službe: v naši JV provinci si vesel, da jo s srednješolsko izobrazbo sploh imaš, čeprav vem,
da me že počasi ubija, ker v njej ni napredovanja, ampak delam kar mi šefi dajo.

Glede lastnega bivališča: s plačo cca 550 EUR neto (mož še manj) so to le pobožne želje. Ali pa sem
preveč nesamozavestna in se bojim tako resnih odločitev. Strah... strah je tisti, ki hromi življenje.
Upam, da mi bo bolje. Se še kaj oglasim, ker tu ste redki, ki razumejo depresijo, anksioznost, strah
pred strahom, napad panike. Še enkrat, hvala.
Lp, Oliva.

O sem počaščena, hvala. :-[

Še malo o tašči:
Preberi si kaj o "postavljanju mej" v medsebojnih odnosih.
Jasno in glasno povedat kaj ti je prav in kaj ti ni prav.
Do kje se lahko kdo vtika vate, od kot naprej ne več.

Povedat na prijazen in ne-napadalen način.
Uporabljaj JAZ stavke:
JAz sem prizadeta, kadar nasprotujete moji vzgoji, saj se počutim ničvredno.
JAz imam vašega sina rada in želim mu bit dobra žena.
JAz VAs spoštujem, enako pričakujem tudi od vas. Sem odrasla oseba in mama...

Babica ima pa hkrati pravico bit do vnukinje razvajajoča.
Lahko ji dovoli male lumpatrije, neumnosti ...
Otrok pa mora vedeti, da doma, pri tebi velja nekaj in to je neizpodbitno.
Če mu babi dovoli drugače, naj bo to pravilo le za takrat ko je pri njej.
Torej pomemben je odnos (zaupanje, iskrenost) med teboj in hčerko.

Naša babi (moja mama) je moje otroke hudo narobe učila:
"če ne boš pridna, greš pa takoj nazaj k mamici"
"če ne boš pojedla, bo babi jokala"
...
Mene otroci spoštujejo, nje pa ne.
Sama sem zgradila z njimi lep odnos in celo razumejo vzgojne zablode babice.
Skupaj se temu smejemo, in vseeno se imajo fajn pri babici in ona se še kaj nauči od njih.

 :'(  :jok:  :'(
Nimas pojma kako te stekam!!!!!!! :D
 :rozicodam:

Čim prej boš tvegala in se spustila v "resno" odločitev za tvojo korist, prej ti bo bolje!
Najprej si ti, potem šele ostali. Tašči postavi mejo in preko nje se nima kaj vtikat in posegat. In mož mora biti na tvoji strani, pa naj bo edinec ali ne. Sicer naj se preseli k mami in z njo živi - podnevi in ponoči!
Kdor ne pove jasno in glasno kaj želi in zahteva, nima nikakršne možnosti, da bo to tudi dobil...

strah res hromi...ne narediš nič...in ker ni akcije...ni reakcije...

po drugi strani, če se človek ODLOČA...s tem sproži AKCIJO, na katero so lahko različne REAKCIJE....tudi POZITIVNE

ampak...kakršnekoli že so...so  produkt NAŠIH ODLOČITEV...si rlahko rečeš: OK, ni mi dobro, ker sem povzel tako odločitev, ampak še vedno je to MOJA ODLOČITEV...

sicer pa si kot barčica, ki te premetava morje...in ti je lahko slabo zaradi ODLOČITEV DRUGIH...ki jih jemljejo v tvojem imenu...

zato sem vedno stališča: zajahaj bika in ga drži za roge...ni lahko, ampak še vedno, kot stati pred bikom, na milost in nemilost...

Bom še jaz iz izkušnje kakšno besedo pritaknil, da mogoče skupaj pomagamo Olivi narediti kakšno spremembo. Kajti točno tole slednje, SPREMEMBA, je to, kar potrebuješ, Oliva!

Lej, verjetno se zavedaš dejstva, da si fizično in mehansko čist lepo zmožna premagat vse življenjske napore, ki ti jih prinaša vsakdanjik. Ok, vemo, da ne boš mogla avtomobila na hrbtu nosit, ampak ostalo, kar se nabere čez dan, pa odneseš, rajt?

Druga stvar, ki jo vemo/veš, je dejstvo, da se ti zaradi porušenega ravnovesja družbenih in osebnih vrednost v tvoji glavi pojavljajo kratki stiki v obliki napadov panike, strahu pred nevemčemu in celo pred strahom samim (ok, glede te definicije ne dam roke v ogenj, ampak tako si jaz to predstavljam).

In tretja stvar, kot so že omenili prejšnji pisci, so bergle (v obliki zdravil in zdravnikov), ki jih trenutno uporabljaš in po katerih hlastaš, ker VERJAMEŠ, da je pomoč v tej smeri, vsaj trenutna pomoč.

Ok.

Zdaj se pa postavi v hipotetično situacijo:
recimo, da ti spodnesemo vse bergle in odrečemo vso pomoč - ugrabimo tebe in taščo in vaju odvržemo na samotni otok, poln hrane. Kaj boš naredila? Se boš odločila umret, ker je tvoj "kvazi" povzročitelj panike tako blizu? Ali se boš odločila živet?

Resda primer ni najboljši, ti pa povem iz prakse, da je mene tašča najedala s svojimi nasveti dolgo, dolgo časa. Še ko sem z vrtalnikom luknjal zid, je v predpasniku priracala iz kuhinje in mi popravila vrtalnik, kao, ne vrtaš naravnost, takole bo bolje...
In kaj sem naredil?
Zamrmral sem nekaj v brado in kuhal zmero in jezo vedno bolj. Dejansko sem pa popustil svoja načela in dopustil, da me nadvlada, ker nisem imel jajc se postavit zase!
Dokler nisem lepega dne ponorel, ko je imela opazko na mojo košnjo trave, zabrisal sem ji kosilnico v glavo (ok, dal sem ji toliko manipulativnega prostora, da se je umaknila :sesmejem: ) in jo poslal v rodni kraj.
Potem sem pa čez uro ali dve, ohlajen, prišel nazaj, na njen dvignjen pogled sem samo svareče zažugal s prstom, rekel, naj bo tiho, ker hočem pokosit do konca in od takrat sva prjatla na kubik!

Kaj hočem povedat?
Rabiš popoln reset obstoječega stanja. Rabiš, da se ti utrga in to čim prej, dokler imaš še kolikor toliko debel varovalni oklep. Rabiš spremembo, menjavo službe, druge probleme, mogoče moraš zanosit, karkoli, rabiš drastično spremembo!
Da te pa postavim na trdna tla, ti pa povem še slednje:
če boš čakala, bo sprememba nenadzorovana, kajti ponavadi se človek ne premakne, dokler se ne zgodi kaj hudega. Ne čakaj na take vrste sprememb!
Zato ukrepaj, ne čakaj na naključno spremembo, ampak naredi nekaj sama, da boš nadzorovala situacijo in si s tem uredila vse kratke stike v svoji glavi.

Mogoče malo zmedeno pišem, ura je pozna, ampak točno s takim pristopom se je meni ljuba oseba znebila epilepsije, druga znanka je sedaj vesela mamica, lahko bi pa bila zagrenjena gospodinja nekje Bogu za hrbtom, in še kar nekaj takih poznam, ki jim je uspelo premagati lastne strahove ravno z načrtovanimi spremembami.

Skratka - svojega strahu se boš slej ko prej rešila. Le pihnem ti na dušo, da si čimprej sama izberi metodo in pot, po kateri bo do tega izboljšanja prišlo.

jaz mislim, Oliva, da je tvoja tašča le sprožilec tvojih težav, ne pa njen vzrok. Vzroki so globlji....

Je pa zelo neprijeten občutek, da z možem ne moret iti na svoje, ker vama to preprečuje finančna situacija...Žal mi je ljudi, ki morajo ostati v nezradvih odnosih, ker nimajo možnosti oditi...

Se strinjam s Scorpionom.

Hvala bogu da je moja 200 km stran in da jo vidim 3x letno. :clap:

Glavon, zelo dobro si tole napisal  :oki: ... bi te mela takoj za prjatla  :pomezik:

glavon  :oki: :clap:

Jaz bi samo to dodal, da je šel moj zokon po zlu ker se snaha in tašča nista razumeli in to je vplivalo tudi na mojo bolezen in ni zaman rek da morata biti tašča in snaha toliko narazen da ne moreta priti druga do druge v copatih.
Oliva res je čas da vzameš stvari v svoje roke tako doma kot v službi.
Zdravila so res bergla, ki nam pomagjo vzpostaviti ravnovesje potem pa moramo delati na sebi kot pravi Aslan.

Hvala prav vsem. Tudi sama mislim, da tašča ni direkt vzrok. Sedaj tudi spreminjam misli in vidim, da mi dejansko nič noče in se tudi ne dam več zmotit,
ko jo zagledam. Ampak, zakaj za vraga, sem doživela napade panike ravno v
zvezi z njo? Ravno ona mi je šla pri hiši najbolj na jetra in sem se je izogibala.
Na vse, kar je ona rekla ali naredila, sem imela negativne misli. Ima pa ta gospa
blazno sugestivno moč in iz njenega obraza si je mogoče marsikaj mislit.Ampak
sedaj nekako razumno gledam na vse, tudi kaj mi je prav in kaj ne, par mesecev
pa sem imela stalno negativne občutke. V bistvu ne vem, ali človek zapade v
depresijo in se poruši kemično ravnovesje v možganih, ali najprej kemija dela
svoje in človek ne deluje racionalno? V glavnem, v bistvu sem bolje, če se me
kaj čudnega loteva, pričnem počasi s trebuhom globoko dihat in je bolje.

Me je pa še vedno strah napada panike (najbolj neprijetno je tresenje, bitje srca
me niti ne moti, ni me strah, da bom umrla). Zdaj v soboto npr. moram tasta nekam peljati. Zdaj me sicer ni strah, tudi dihanje obvadujem vsebolj, ampak kaj,
če odpovem predno bo treba it? Sicer imam prvo pomoč Ansilan 5 mg, ampak je
dokaj počasen in nežen, po njem sem pa nekako s slabšimi refleksi, pa tudi sicer
se ga izognem, če se le da (v 6 tednih sem pojedla 4 - 3 v prvem najhujšem tednu, enega pa ta teden pred enim zdr.pregledom). Ali naj ga preventivno vseeno
vzamem kako uro pred odhodom, ali naj čakam, kaj bo? Ker prime pa ne ravno v 10 minutah. Kot pravim, z depresijo sem bolje, bojim se samo še tega tresenja,
ker me je sram, da bi to domači videli.
Sem pa le nekaj naredila zase, zamenjala sem osebnega zdravnika, ker se s
prejšnjim nisva razumela že po prvem stavku. Morda bo čas prinesel še tudi
druge spremembe, ali pa se bom vsaj naučila uživat življenje v danih pogojih.
Ker tako grozno pa pri nas le ni. Kasneje pa opišem eno mojo razlago - če je
prava, niti nisem sigurna - zakaj sem dobila prvi napad panike. Lep pozdrav, Oliva.

Zakaj za vraga ravno tašča, Oliva? To je pa čar nezavednega....nekdo nam nič objektivno noče, mi pa se ga izogibamo, se ga bojimo...

ravno zato mi je razvojno-analitična terapija všeč, ker lahko odkrivaš zakaj se nečesa bojiš, od kod izhajajo strahovi, jih razumeš, odkrivaš sebe, svoj čudoviti svet nezavenih psiholoških silnic....in se postopoma osvobajaš...

Moja tašča je, ko sem rodila, prišla v bolnico na obisk, hodila okoli postelje, čekirala dete, hrano, potem pa dvignla mojo rjuho in pogledala podnjo. Nč mi ni hotla praktično kajne ampak me je vrglo v totalen psihični kolaps. P ji M, kaj ima za gledat pod mojo rjuho. Kdo bi to razumu. Jaz zdaj že malo bolj in mi ne pride blizu več, niti pod razno. Naj živi v svojem miru, jaz pa bom v svojem.

Obstajajo tašče., ki bi rade zlezle v posteljo svojega sina..kadar je ta v njej s svojo ženo......tako da me ta vdor v tvojo intimo ne preseneča...

O moji tasci sem ze pisala...
Brez besec. :seznojim: