FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!
Že dolgo nisem bila na forumu, niti na ogledu, kaj šele, da bi kaj napisala-ker sem mislila, da je to za mano! :'(
Kakšna zmota! Praktično sem že pozabila, kam lahko grem "pojamrat" (pa saj sem v glavnem samo brala, nič jamrala).
Ko pa sem začela brati o Francki-sem zagledala sebe...driska, nespečnost, slabost, nemir, nora panika pred dnevom...Tudi jaz sem spet začela z AD (asentra) ampak šele 1 teden in ni še nič.Saj vem, da bo, če bom zdržala. Ker moj sprožilec pa je družina, mož..od koder se ne morem umaknit.
Saj ne vem, ali ima sploh smisel kaj pisat, ker se stvar vleče že leta, edino moja depra je izbruhnila (tako izrazito, da sem jo prepoznala in šla k zdravniku) šele pred 2 leti. Na žalost z mojim psihiatrom nisva našla stika in ko mi je bilo malo boljše, sem nehala hoditi k njemu. Nehala sem tudi jemati AD (mi je rekel, da lahko , ko sem 9 mesecev brez depra simptomov) in sem. Sedaj sem jih začela jemati na lastno pest (so mi še ostali), nimam moči k zdravniku (osebnemu), da mi jih napiše za naprej, sem se pa naročila k novi psihiatrinji-ampak šele 2. aprila. Če ne bom prej potonila....
Strah pa me je vsega-pusta, ker bi morala mlajši hčeri nabavit kostim, pa ne zmorem...počitnic, ker bomo vsi skupaj in ne bo za živet-toliko napetosti in trenj je med nami; strah me je starejše hčere in njenih izpadov-kričanj, žaljivk, groženj; muka mi je učiti se z njo (je maturantka)-odlaša do zadnjega in potem paničari in mene vleče v to; najbolj pa se bojim moža....najlepše je, ko ga ni doma, ker ko je, imam občutek, da hodim po minskem polju-nikoli ne veš, kdaj boš stopil na mino in bo eksplodiral.
Jaz pa se ne znam postaviti zase, bojim se njegovega kričanja, nepogovarjanja...ne znam se upreti.
Samo trepetam od panike, bruham, driskam, ne spim....Včasih mi obljubi, kako se bo spremenil, da se trudi...do prve priložnosti, ko eksplodira (zaradi nepospravljene mize, prahu v dnevni, ker se je polula maček na ploščice, ker nisem pravočasno dvignila telefona...)
Jaz pa se samo vedno bolj bojim in trepetam in prosjačim za njegovo naklonjenost-samo da je on dobre volje, pa sem jaz tudi boljše (čeprav sem vedno na preži)
Kaj je biti zadovoljen, srečen...ne vem že leta...Nekoč sem bila pa ne pomnim več kdaj.
Bom kdaj zmogla postavit se zase? Ne verjamem, ker je preveč "shita" na meni, pa otroci so vpleteni...
Jaz strahopetka bi rada samo izginila-le moja mala hčerka me drži, ona je edini svetel žarek, ki ga pa tudi vedno bolj -mi vsi-zagrinjamo v temo.
predolga sem, oprostite.
efka

hej efka...

in dobordošla...

sicer ne vem kaj je med vama z možem, ampak očitno ti pobere popolnoma vso energijo...res ni nobene možnosti, da bi šla živet stran od njega? socialno stanovanje ali kaj takega?

kljub vsemu pa le zberi toliko moči, da greš do zdravnika...

piši še...nič nisi predolga..

pozdravček

..dobrodošla med nami ponovno in Ad-ji ne bodo rešili situacije, ampak dejansko je na tebi, da storiš nekaj iz odideš iz začaranega kroga, ki te duši in pahne v stisko.



 :rozicodam:

Tablet imam dovolj za 1 mesec, k psihiatru pa sem naročena 2.4....pa saj bo prej spet eksplozija doma, je bila že včeraj, pa še bo....vedno isto, jaz pa tonem vedno globlje, vsakokrat se potopim malo bolj, niti na prejšnjo točko ne prilezem, začnem vedno z nižje  :'(.
Bila sem že povsod...Center za pomoč staršem, otrokom in mladostnikom,, pri privat psihoterapevtki, na društvu za Nenasilno komunikacijo, pri psihiatru...vsi pravijo, da se moram sama spremenit, premaknit-a kako, ne pove nihče. Ne vem kdaj sem bila nazadnje na sprehodu, rada edino grem k prijateljem, ker je tam varno...tam se lahko sprostim, mož je tam prijazen, večja hčera tako ne hodi z nami, mala pa ima družbo in je vesela...Doma je pa Afganistan, Gaza....karkoli-samo bojišče in jaz strahopetec samo trepetam in skušam vnaprej predvidet vse situacije, da se ne bi zgodile. To me ubija...
Ne znam, ne zmorem, nisem sposobna, nočem...ne vem, kaj je vzrok, da se vrtim in vrtim v krogu...
Odvisna sem od dobre volje in čustev mojega moža-ampak, ker mu ne zaupam več, sem vedno na rpeži in v strahu.
Ne morem vstran, če bi zmogla bi šla pred 20 leti....Zdaj je preveč prtljage..
efka

ja razumem...sam k največja fora pri vsem tem je, da itak noben ne reče kako...

to je tko kot prvi korak...z eno nogo naprej, pa potem z drugo...samo stopit je treba...

obrni se še na kakšno pravno službo...da bi ti svetovali...vem da so to težke odločitve, ampak pri napisanem se mi zdi da bo to zate edina pot do miru, da greš stran od njega.

Samo da povem-ni fizičnega nasilja, samo psihično (če je to "samo"), ko je OK je najbolj ljubeč mož na svetu, samo razjezit ga ne smem >:(.
Ampak, če bi bila močnejša, bi se znala branit, upret, tako pa se samo umikam, igram žrtev in trkam na njegovo usmiljenje.
Depra me stiska okoli vratu, da ne morem normalno dihat in se borit...in obratno, zaradi pritiskov se depra pojavi in se vrtiva v krogu-jaz in ona in mož in otroci-peklenski ples, ki nas ubija....
Mož reče-ti sama si to delaš-verjetno je res, pa kaj ko si ne znam "to ne delat".
Kakšna druga bi ga nazjala, jaz ga pa prosim, da se umiri, ker me teta Depra tako lepo pestuje....
efka

efka  :rozicodam: si ločitev lahko privoščiš? finančno, mislim, bi šlo? .. sta na svojem? mogoče pri starših? služba ok....?

Ločitev-tisočkrat v mislih, večkrat na jeziku, nikoli udejanjena. Zdaj je več ne zmorem-nova hiša, krediti, odraščajoči otroci, vse skupaj narejeno, ustvarjeno...in v ozadju bolestna odvisnost od moža, ljubezni,naklonjenosti....če je on ljubeč, prijazen, jaz živim, če ni, umiram...
Nekoč nisem mogla dihati brez njega od ljubezni, zdaj ne morem dihati od panike...kot da sem marioneta na vrvici-kakor on potegne, tako se jaz premikam...
Vsako jutro je nova borba, da sploh vstanem, ali pa vstanem hitro, tiho, da sem sama s sabo in da se ne rabim pogovarjat, da me noben ne vidi, da se ne rabim bat dneva..
Pri zadnji dep.epizodi sem shujšala 7 kg, sedaj sem spet na tej poti...hrana mi ne gre ne dol, ne gor...čakam, da mož pokliče, pa ne bo, ker smo ga spet razjezili...
Jaz pa kot puščava vode, čakam prijazno besedo, samo namig, da pritečem kot cucek...
Ali mi res ni dovolj hudo, da vztrajam?
Je lahko še huje? Dvomim, ker povedala nisem niti tisočinke...
efka

kaj torej ostane? z ad-ji si začela, sedaj bi bilo super dobit še kakega pametnega strokovnjaka, da skupaj z njim začneš gradit na totalno porušeni samozavesti... mogoče preberi kaj od Rozmanove ali kakega drugega avtorja o odvisnosti od odnosov,... pridruži se skupini za samopomoč... in korak za korakom se začneš postavljat zase in v prvi vrsti - cenit samo sebe! ker to je pravzaprav najvažnejše - kako znamo cenit in spoštovat sebe, kako znamo sebe dat v prvi plan.... Začetki so težki in spotikajoči... a drži ko pribito, da se počasi daleč pride  :oki:

objem  :rozicodam:

Pozdravljena Efka.

Sedaj se boriš z depresijo. Dveh tako močnih bitk sedaj ne boš zmogla. Zato se najprej osredotoči nase. Nujno pojdi do zdravnika!!! Bosta videla kako in koliko zdravila delujejo nate.
Prvo moraš poskrbeti zase in nato za hčerki.
Če ti ne boš boljša, močnejša, ne boš mogla skrbeti zanju.
Potem boš šele videla realnejšo sliko in tudi ocenila kaj se da narediti in kaj ne.
Definitivno pa pojdi do zdravnika in jemlji zdravila, ki jih predpiše.

Počasi bodo prijela zdravila in bo lažje.
Pazi nase.

Hvala za objem in besede!
Knjig od Rozmanove in tudi drugih sem prebrala celo morje!
Teorijo poznam, a udejanit to!?
Malo sem šla tudi na Priporočanje terapevtov-čisto me je potrlo, tako malo upanja je...
Najraje bi zaspala in se zbudila čez kako leto...ali pa sploh ne.
Ali kdo tukaj res verjame, da je življenje lepo? Ali se le slepimo(te)  od ene do druge epizode.
Vem, da AD-ji niso rešitev, samo stopnica, rešilna bilka, da čisto ne potoneš!
Pa bom kdaj toliko zlezla ven, da bom ukrepala?
Ne verjamem...
Škoda, da nimamo enostavnega gumba za off, pa da se samo izklopiš..
efka

Efka, ja življenje je lepo, vendar je odvisno samo od nas in ne od nekoga drugega, da ga nam polepša. Upam, da se ti bodo javile naše pupe, ki so bile v podobni situaciji in ti bodo skozi svojo zgodbo razložile, da se da presekati "peklensko" gugalnico in zaživeti mirno življenje, ki si ga zaslužiš.

Dejstvo je da se boš morala sama sebe spremenit če boš želela nazaj notranji mir, zdravje, srečo...
To boš dosegla s pomočjo kvalitetne psihoterapije in če je potrebno, tudi ob podpori Ad.

Spremenit sebe je osebnostna rast, zorenje v odraslo osebo...v čustveno stabilnost, vrednotenje sebe in zavedanje svojih potreb!

Takšna se lažje soočiš z situacijo v kateri si...
Začneš delat stvari zase, greš na sprehod naprimer...se sproščaš....greš v kino....
Se naučiš kakovostne medosebne komunikacije...
Ko se spremeni naš odnos do nekoga - se posledično začne spreminjat tudi njegov do nas!!!
In ko imaš vrednostenje sebe pošlihtano, ko veš kdo si in kam greš, morda tudi spoznaš,
da si ujeta v tej vezi, da si vredna drugačne ljubezni...in se odločiš oditi naprej...
In tudi to je sprememba v tebi: dozorelost, da spoznaš, da imaš lahko kaj več od svojega življenja.

Objem in vse dobro ti želim,
Aslan :rozicodam:

p.s.
Ker veš kje te čevelj žuli: odvisnost od odnosa...le delaj na tem področju.
Knjige niso dovolj...pojdi po strokovno pomoč..predelaj to....korenine so zagotovo od otroštva.

Vloga žrtve ti apriori odvzame vso moč za upor...in on dela s teboj tako, kot mu pustiš sama da dela.
Postvaljanje meja v odnosu....to je potrebno mal predelat...

So trenutki, celo dnevi, ko si rečem-daj se vzami k sebi, grem celo nakupovat, ali k frizerju...in si mislim, saj bo, saj gre počasi..
Sem že čez 40 in kot kaže še ne-dozorela.
Sebe sem cenila kot srednješolka, potem sem se pa izgubila nekje na poti-ko sem spoznala svojega sedanjega moža (s katerim sem 25 let).enim in edinim...
Očitno sem to podzavestno iskala...s kakšnim razlogom, ne vem.
Ampak nekaj me res zanima-ali resnično imate izkušnje,da ste s spremembo svojega obnašanja doživeli spremembo tudi pri drugih? Opazno spremembo, ki je vzpostavila nov odnos med vami in to osebo (npr. partnerji, starši). Ker meni se zdi, da bi lahko naredila karkoli, pa bi moj mož odreagiral vedno enako.
Ali pa jaz delam vedno isto stvar, čeprav se meni zdi,d a je drugačna..
Ne vem?
Samo naj že ta Asentra prime, da bom začela upati!
Hvala vsem, ki mi odgovarjate!
efka

Jest mam to izkušnjo. Zadeve se niso spremenile čez noč.
Ampak v zadnjih dveh letih so spremembe ogromne.
Celo psihoterapevtsko pomoč je mož poiskal, na svojo željo.
Medsebojna komunikacija je popolnoma drugačna kot nekoč.
Obema so se odprla nova obzorja...

Začelo se pa je z spreminjanjem mene.
Z spreminjanjem mojega odnosa do sebe in sveta.
Z mojim razumevanjem da lahko on povedano razume na svoj način...
Z mojim drugačnim načinom, kako povem kaj želim, kako razmišljam.
Z mojim načinom odreagiranja na njegova dejanja, besede....

Največ sem odnesla iz Šole čustvene inteligence.
In mi je žal, da so te programe po novem, za več kot polovico skrajšali.
Res kakovostna osebna rast.

Da se še sama oglasim, glede na to, da so tudi meni postavili diagnozo »odvisnost od odnosov«:

Že od nekdaj nisem znala navezovati stikov … pa ne toliko zaradi socialne fobije (tisti, ki me poznajo, vejo, da dandanes z navezovanjem stikov nimam problemov), pač pa zaradi svoje zakompleksanosti (ki je bila bolj kot ne v moji glavi) – prekomerna teža. Zato nisem imela veliko prijateljev. V bistvu sem imela ves čas samo eno prijateljico, ki mi je pomenila VSE in v katero sem VSE vlagala, ker sem mislila, da je to to – edino pravo. Ko je bivša najboljša prijateljica v SŠ spoznala fanta, smo bili kar naenkrat trije v odnosu in nikakor se nism znala prilagoditi. Zdelo se mi je, da sem tretje kolo, nek privesek, ki ga ona ne potrebuje več. In tako sem se en dan pač odločila in ji napisala (tolk jajc s5 nism mela, da ji povem v faco), da vidim, da me ne potrebuje več v svojem lajfu. Tko sva prekinli stike in nikoli več nisva navezali stike. Po njej je minilo kako leto, ko sem spoznala novo najboljšo prijateljico, na katero sem se pa res FUL navezala. Pomenila mi je vse. Bila mi je edina. Po dveh letih sva prekinili stike … tko, čez noč … na silo … Sj v bistvu se je vsa kalvarija vlekla že pol leta in sm vedla, da bo eni slej ko prej počl … sam jst si nikakor nism upala oditi, ker sm vedla, da bom s5 sama in tega me je blo na smrt strah. Pri 22-ih ostat sam. Groza! Strah!

Nikakor se nism mogla sprijazniti s tem, da je ni več, nikakor! S tistim dnem, ko sva prekinili stike, se je začela NAJINA nočna mora. Sama sem padla v tko hudo depresijo, iz katere nism vidla izhoda. Nisem se znala pobrat, nisem znala živeti brez nje, vse je postalo brez smisla. Čist sm se zapustila, životarla doma 8 mesecev, prejokala vsak dan, prebedela noči in prespala večino dni. Zakaj tko hudičevo boli pri srcu, ko si razočaran? Kolkrat sem si zastavla to vprašanje! Kolkrat sem želela najti slabe stvari o njej, da bi mi blo lažje pri srcu, da bi jo lažje prebolela! In bolj ko sem se trudla, da bi jo »pozabila« oz. našla kaj slabega o njej … VEČ sm premišljevala o vsm skupaj. Damn!!! Šele ko sem ji dala prostor v srcu, si rekla pri sebi, da je v mojem srcu svobodna … mi je blo lažje. Ampak, da sm do tega prišla, je trajalo …

Od začetka najinga razhoda sem se želela z njo pogovorit, a ona ni želela. Rekla je, da potrebuje čas, da premisli o vsem, da mi bo sploh lahko spet zaupala. Sam jst tega nism mogla sprejet, nikakor ne. Kako naj čakam, ko pa ne vem, kdaj se bo vrnila? Počutila sm se popolnoma izgubljeno. Želela sm in ji težila, da mi pove časovni okvir, kdaj se bo javila, ker sm nujno potrebovala ta občutek varnosti. A odgovor, ki sem ga jaz želela slišat, ni bil taprav ... nikoli.

V osmih mesecih, sem ji napisala ogromno sporočil, kjer sm ji na dolgo razlagala o seb, zakaj je do tega pršl, kako se počutm, da jo pogrešam, imam rada, jo skušala razveselit s smešnicami ... In bolj ko sem ji pisala, slabše je bilo. Sploh ni blo več pomembn, a sem ji napisala kaj lepega ali slabga, vedno se je zadeva poslabšala. Vsaka od naju je vztrajala pri svojem. Bla sm ful jezna. Da ne razume! Da je hladna! Da se ne odziva! Da ji nisem več pomembna! Zdravje se mi je poslabšalo - zabuhle oči, stiskanje v prsih, neenakomerno bitje srca, prebavne motnje, bolečine v trebuhu, samomorilne misli … Tiho sem vpila po pomoči, kar pa nihče ni opazil oz. tudi če so, so zadevo drugače obrnili. Prenehala sm jest, prenehala sm pit, se zaprla med 4 stene, ker me je vsaka ženska nanjo spomnla. To je bilo še v času novoletnih praznikov in mi je bilo še huje pri srcu, ker sm povsod videla same srečne obraze, men pa tko hudo. Solze so mi skoz tekle po licih, nisem se mogla zadržati … a pred tem nikol jokala. Nekajkrat sva se vidli zunaj in se obnašali kot tujki, kot da se samo na videz poznava - srce se mi je trgalo. Tolk sm si jo želela objet, pa sm vedla, da ne smem. Groza!

Ko sem po 8 mesecih vidla, da stvar ne pelje več nikamor, ko me je na to tudi ona opozorila, kakšne vse stiske povzročam pri njej s pisanjem in teženjem, sm se odločla, da si poiščem pomoč. Začela sm na tem forumu, ki mi je bil odrivna deska za naprej. Vključila sm se v skupine za samopomoč, obiskujem psihoterapijo, berem strokovne knjige … Ugotovila sem, preko terapije, kje so moji izvorni problemi in sedaj to razčiščujem. Ne rečem, ni vedno lahko ... a vsekakor se mi zdi takšno življenje BOLJŠE kot tisto prej. Nisem več lutka drugih, da bi hodila v tisto smer, kot drugi želijo. Niso več drugi na prvem mestu. Če se ne počutim ok, se umaknem in iščem pri sebi, kaj je tisto, kar me žuli. Takrat si ne želim družbe in dam to vedt drugim. Hočem bit sama. Poslušam sebe. Delam tisto, kar mi paše. Če si nekaj želim oz. hrepenim po nečem, si izpolnim. Učim se, da bi čim bolje cenila sebe. Učim se boljših in kvalitetnejših odnosov. Učim se, da bi čim večkrat iskala srečo in zadovoljstvo v sebi. itd. :wav:

In kaj sedaj?
Po skoraj 2-eh letih nedruženja s to punco, sva se prejšnji teden dobili in se pogovarjali o vsem, kar se je dogajal. Stiska in tesnoba sta bli velki pri meni, ker nism vedla, kako bo, noge sm mela čist mehke. Bil je 1. pogovor, ki ni bil pod prisilo in kjer ni blo nekih občutkov krivde, kreganja … Obema je bilo po pogovoru lažje pri srcu. Kaj sedaj ... ne vem ... se bom prepustila ... :oki:

P. S. Efka, vidiš, nisi sama. Veliko nas je takih, ki smo šli čez podobne stvari. Drži se! :rozicodam:
In največja sprememba, ki jo lahko kadarkoli naredimo, je sprememba v nas samih. :A)

Pozdravljena!!!

Huh,jaz sem ena izmed tisti...ki sem zacela spreminjati sebe....In ,ko sem spremenila sebe,sem se locila.
To,kar opisujes ti,mi je se predobro znano...Vedi pa eno..ADji ti bodo pomagali v toliksni meri....da boz lazje delala na sebi,zdravila ne bodo resila tvojih tezav...te bodo ostale,taksne kot so..ti pa,ce ne bos zacela necesa spreminjati,lahko papas samo tablete,mogoce lazje prenasas svojega moza in otroke...oni se ne bojo spremenili..In..konec koncu tudi,zakaj bi se.....ce jim ti vse to dopuscas..Da ne bo pomote...jaz sem delala popolnoma enako...

Vem,da je lazje svetovati,ampak jaz ti govorim iz lastnih izkusenj....lahko ti povem le to,kaj je meni pomagalo.Vedno pa si zakrivamo oci,sami sebi...ja ne morem...hisa,otroci.....to je samo beg...pred resnico..oz...se bojimo zaziveti..drugace...Ampak verjemi mi...je tezko....zelo....pa kljub temu lepse,predvsem bolj umirjeno...

Pa tudi pri meni ni bilo fizicnega nasilja...psihicno...sej ne  vem..kaj naj bi bolj bolelo..po moje oboje enako..

In ja...so me obtozevali...tudi moji dve pupi....da sem se spremenila...ja normalno..gledati sem koncno zacela nase..Sprva jim ni bilo pogodu...sedaj pa...so srecne...Imajo mamo...ki gre lahko z njima kamorkoli..Prej seveda nisem sla...tako kot ti ne...Imamo res veliko manj denarja....Ampak moja starejsa pravi...da je sedaj tako srecna...ker je vse tako mirno...in da...nikoli,res nikoli.....ne bi zamenjala.

Nic pa se ne zgodi cez noc..draga Efka..vse rabi cas....da dozori...ce ne drugace v nasih glavah.

Smilis se mi,ker imas zelo podobno zgodbo moji...pa ker vidim da nisi srecna...Pa vem.....da bi lahko bila....Komu mislis,da delamo uslugo...Sebi ze ne...sebi bos naredila uslugo,posledicno tudi tvojemu zdravju...ko bos zacela spreminjati stvari,ki te tako zelo morijo...

Res ti zelim vse dobro....

eli

 Pisala sem 15 minut in nekaj stisnila, da je izginilo!
Torej še enkrat!
Hvala vsem za odgovore in nasvete!
Saj v resnici globoko, globoko v sebi vem, da bi lahko bila srečna-sama! Ampak nimam"jajc".Če človek vleče prtljago 25 let, je težka. Ko moža ni doma, je vse mnogo bolj mirno.Saj se skregam s starejšo hčerko, celo pošteno, pa gre to mimo in čez pol ure se pogovarjava dalje. Če je on doma se ne upam skregat,ker bo prirohnel in se vpletel in potem bom mirila njega-hčera to ve in izkorišča. Najlepše je, če je on odsoten, pa smo v normalnih odnosih...ker če imamo tihe dneve in ga ni-sem v strahu, kaj bo,ko pride, če pride, se bo pogovarjal, bom morala spet prosit, ga mirit....ta mala sprašuje, kdaj pride-saj ne vem, če in ali bo normalen.
Sovražim se zaradi tega-nekoč, v srednji šoli, tudi na faksu še sem bila voditeljica, neustrašna...sedaj (zadnjih 20-25 let) pa sem kot miška, v strahu, sovražim hrup, glasen smeh, ropot, glasen pogovor...
Najraje sem sama doma, ali z mlajšo hčero, ki je zlati otrok, pa ne vem če bo še dolgo, ko vse to opazuje....Sedaj se prebijam z Lexaurini-toliko da Ad primejo (upam, da že čez kak teden).
Najlepše je spati in najhujša so jutra....ko me prešine, kaj vse me čaka do večera, jaz pa se komaj uspem iz postelje spravit....pa še mož se vrne zvečer (seveda se spet ne pogovarja).
Vem, nikoli ni krivda samo na eni strani, on išče potrditev, da je ljubljen (ker to ni bil v svoji primarni družini), jaz sem mu to dajala in mu še, pa ni dovolj, zdaj več ne zmorem tako pristno, ker sem utrujena od večnih borb, večnih padcev....večnih obljub....včasih celo sprevidi, reče, saj nočem biti tak, kako si naj pomagam...ampak to so trenutki, že takoj zatem reče, saj, če bi naredili kot rečem, se ne bi rabili prepirat, pa vi nočete nikoli ubogat >:(
Eli, hvala, da si delila svojo izkušnjo...jaz še vedno upam, da bom lahko spremenila sebe in potem dobila pozitiven odziv od moža...
Čeprav je upanje vsak dan manjše...sem pa tudi strašen strahopetec kar se odločitev tiče, že od nekdaj.
efka

Efka, samo od sebe žal nič ne pride.... nekako bo treba se odločit za spremembo - v sebi najprej potiho, v mislih; potem pa v akcijo skočit - psihoterapija pomaga; tudi skupine za samopomoč so super... precej tega je, le odločiti se je treba.

objem  :rozicodam:

Vem, da moram narediti spremembo, če hočem spremembo...pa ne vem, kaj sploh hočem...Ali si zaslužim srečo? Zakaj? Saj ne moremo biti vsi srečni! Morda mi je namenjeno, da nisem... :jok:
Mogoče sreče sploh ne maram, ker je nesreča potem še toliko bolj globoka....vedno sem se bala sreče, raje sem bila vedno malo nesrečna, je bolj "ziher".
Mogoče mi bo terapevtka pomagala, da si dovolim sprejeti srečo, ali pa tudi ne...
Saj ne vem, če bom zdržala še mesec in pol...
Bom tu več jamrala  :( tačas
Vseeno vsem HVALA
efka

Efka, najprej razčistiva tole tu:


odgovor je en sam samcat : JA ! zaslužiš vso srečo, zaslužiš najboljše! a zakaj? ker vsi zaslužimo srečo in ti nisi izjema. Ker smo vsi unikatni, ker vsi upamo na najboljši možni izid, ker nismo tu v nekem kaznjenskem bataljonu, ... ker imamo pač eni žal vmes smolo - a to še ni sedaj znak za to, da pa tako mora bit.

Skratka: si zaslužiš in skrajni čas je, da srečo sprejmeš z obema rokama (beri: storiš tudi v praksi nekaj zase)

 :rozicodam:

se podpišem pod Arwen,

mogoče bi pa poskusila oba s kakšnim zakonskim svetovanjem? ali on sploh ve, da jemlješ ad in kako se počutiš?

zna biti kdaj razumevajoč?

Mož ve, da jemljem (spet) AD in kadar to razume, mi reče, saj vem, da sem jaz ta sprožilec in takrat je celo dojemljiv za idejo o terapiji. Samo to traja do trenutka, ko ga razjezi maček,, hčera, ali to, da ne najde CD-ja, ki ga je snemal dan pred tem....in spet smo tam, kako on samo dela, mi razmetavamo, nihče ga ne upošteva....nič ni na svojem mestu...
Saj včasih se mi smili, včasih je celo upravičeno jezen, samo njegova jeza je kot cunami-ruši vse pred sabo...
Sicer on tudi meni, da je depra nekaj, kar lahko premagaš z voljo, da se ni treba "drogirat" :kadim:
Toda konec koncev ( ko lahko stvarno razmišljam) ni njegova jeza moja stvar-če bi se le znala izolirat, ogradit od njegovih izbruhov in me ne bi tako potolkli-že to bi bilo dovolj, da bi lažje splavala iz živega blata. Ampak ravno ta povezanost, zvezanost, odvisnost od njegovega razpoloženja me vleče navzdol...
Kako ven?!
efka

tudi to je daleč od resnice.

nekaj o jezi najdeš tu: http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=2477

Kako ven iz tega: s spremembo same sebe; aslan je lepo napisala:

Nekoč mi je terapevt (kjer sem bila zaradi težav z hčero) rekel:" Gospa, ni vam dovolj hudo! Očitno zdržite še več, kajti ko ne boste mogli več prenest, boste stopili naprej iz takega odnosa!"
Mogoče je res, mogoče je manj grozno vegetirat in trpet, kot premoči toliko moči, da izstopiš iz tega.
Lažje je živeti tako, predvidljivo, čeprav grozno in boleče, kot riskirat, ko ne veš kaj te čaka. Lahko spet padeš....Saj sem se že tako zverzirala, da lahko skoraj vse predvidim, vem kaj me čaka, pa čeprav so to muke,jih poznam...
Kaj bi sploh z veseljem?
Eh, nehati moram, ker se spet utapljam!
grem nekaj delat :zvizgam:
efka

jap, strah pred spremembmo je huda reč ... bistveno laže je ohrajati status quo, kot pa kaj spremeniti... vsaka sprememba nosi v sebi strah pred neznanim, neko negotovost,... a dejstvo je, da kdor ne tvega, ne profitira...

http://www.rtvslo.si/odprtikop/z_vami/strah-pred-spremembami/

Efka, draga, sama imam za seboj zelo zelo podobno zgodbo. Poročila sem se pri 21 letih iz velike ljubezni, s krasno podobo o najinem bodočem življenju. Prvih nekaj let je bilo lepih, potem pa je zadeva začela drseti vedno bolj navzdol. Iz samozavestne ženske sem v dvajsetih letih postala to, kar pišeš ti - prestrašena, depresivna in čustveno otopela oseba, mula, ki vleče voz, dokler pač ne bo izdihnila. Bila sem močno odvisna od odnosa, živela, ko me je ljubil in umirala, ko je bil jezen in se ni želel pogovarjati z mano. V dobrih obdobjih je bil najboljši mož na svetu in jaz zanj najboljša žena, v hudih....ni besed....Dobrih obdobij je bilo vedno manj in vedno krajša so bila....Tudi jaz imam dve hčerki in vsi smo neznansko trpeli od te neprestane napetosti v zraku. Če ga ni bilo doma, je bilo malce boljše.
V dvajsetih letih zakona sem nekajkrat pdla v depresijo, zmeraj hujšo. jemala AD-je, pa prenehala, pa spet začela. Hodila k terapevtki, on ni želel. Mislila sem, da dobesedno ne bompreživela tiste groze in pritiska. Nazadnje sem poskušala samomor, ki se ni posrečil....Grozljivo sem s tem prizadela hčerki....Spet zdravila. Nazadnje sem vendarle pričela čisto po malem delati tudi nekaj zase. Zaradi tega neznosnega pritiska v sebi sem želela nekako najti vsaj malce miru. Pričela sem hoditi k jogi. To je bilo prvič, da sem sploh naredila nekaj samo zase. Ja, pričela sem se spreminjati in pričela je rasti zavest, da si zaslužim bolj mirno življenje in drugačne odnose. Sicer se je na koncu pričel spreminjati tudi mož in bil je celo pripravljen priznati svoje napake in celo pomoč je poiskal, a bilo je prepozno. Zmogla sem se razvezati in zaživeti s hčerkama sama. Zakreditirala sem se do konca življenja, da sem ga delno izplačala. Po nekaj letih sem celo spoznala novega partnerja, s katerim sedaj že živiva skupaj lepo, mirno in ljubeče življenje.
Še vedno sem na AD-jih, verjetno jih bom jemala do konca življenja, saj se mi je zaradi ponavljajoče depresije trajno porušila možganska kemija. Življenje v napačnih vzorcih je terjalo svoj davek.  Zato dobro premisli, če se splača vztrajati. Meni je nekoč terapevtka rekla, da so otroci vedno samo izgovor. Ko je dovolj težko, potem greš....Takrat ji nisem verjela, 8 let za tem pa sem to izpeljala in danes vem, da je imela prav. Ko je bilo dovolj nevzdržno, sem zmogla vse....
Poskusi še s partnersko terapijo, če želiš ohraniti zakon, a TAKOJ. Ne čakaj in postavi ga pred dejstvo.
Nisi napisala, kaj menita o vajinem odnosu hčerki. Moja starejša je bila stara 17let in mlajša 12, ko sva se ločila in predvsem starejša je ločitev zelo podpirala. Pogovori se z njo, saj ni več otrok, če je pred maturo. Če zelo podpira očeta, lahko ostane z njim, ti pa se z mlajšo odseli za nekaj časa, da presekate situacijo. To je tudi ena od možnosti.
Možnosti je več, le da jih ne vidimo, ko smo v "dreku". Predvsem se ne prepusti, ker to te bo ubilo.

Želim ti veliko moči in da AD-ji čimprej primejo.
Ribica

Ribica-100 krat hvala za tvoj odgovor, ker dokler ti nekdo ne pove, da obstajajo tako podobne zgodbe, misliš, da je samo tvoja taka....Kot si rekla, živim ko je prijazen in umiram, ko je jezen in se ne pogovarja...in najboljši mož na svetu, ko je vse OK in najhujši, kadar je tista faza...
Kot sem povedala, pri nas je kar naprej kot v Gazi-nikoli ne veš, kdaj bo bomba padla. Jaz ne naredim nič zase, ker se bojim oditi od doma, če je mož doma s starejšo hčero. Kajti ona ga ne prenese, pravi da ga sovraži in da bi bila najbolj srečna, če bi odšel...Mlajša ga še vedno pogreša vsak trenutek, ko ga ni (ima takšno službo, da je dosti odsoten), čeprav že ona večkrat reče-zakaj je ati vedno tečen.
Včasih se ne upam niti tuširat, da ne bi v tem trenutku prišlo spet do spora med njim in starejšo hčero.Ona zanalašč izziva (kriči, treska z vrati ali pa ima slišalke na ušesih, da nič ne sliši), mož pa samo išče, kaj ji bo očital, kaj bo našel-kot pes in mačka sta si...in  ker se noben od njiju ne zna (noče) ustavit, moram biti vedno zraven, da sem kot mirovne sile med dvema ognjema...
Sedaj mož spet pravi-ali gre ona, ali grem jaz. Trdi, da je za vse slabo pri nas kriva hčerka....in to ji govori že kakih 5 let...ona pa je vedno hujša-to je njen odgovor na njegove reakcije in izjave...
In jaz sem to vsa leta trpela in prenašala in še vedno, dokler me ni depra dokončno stisnila pred 2 leti...Po izboljšanju sem nehala jemati, sedaj sem spet tam kot prej...
Kot pravijo :"Psi laju na karavane, a karavane prolaze!"
Začela sem se bati tudi starejše hčere oz. njenih izpadov (ki pa so, saj vem, samo reakcija na družinsko situacijo).
Mož že leta obljublja, da se bo spremenil, včasih celo izjavi,da mogoče bi pa res rabil pomoč...do naslednjega brezveznega izpada....in kot praviš Ribica-obdobja miru so vedno krajša, izpadi vedno pogostejši in iz vedno bolj bednih razlogov.
Ampak jaz potem vedno iščem še razloge,, zakaj je do tega prišlo, analiziram situacije, ga skušam "občutit, začutit"-kot so mi svetovali strokovnjaki zakonske terapije, mu dam prav, ko je jezen zaradi nespoštovanja (po njegovem)pravil,....vendar težko razumem brezkončno jezo in sovraštvo, ki veje takrat iz njega. In ko mi reče, da se moramo pomenit, se začnem takoj tresti (dobesedno mi trepeta celo telo), ker vem, da to pomeni njegove grožnje, komandiranje, hčerino kričanje (pa me ubij že enkrat, če ne bom jaz tebe..), moje moledovanje, da se umirita in jok mlajše hčere, ker jo je strah. To je naš pogovor, ki bi naj razčistil zadeve.
Saj na koncu običajno jaz privedem do nekega navideznega premirja, ki to v resnici ni, vsi se počutimo izdanje, ogoljufane, mož-ker ni po njegovem in je spet "izigran", hčera, ker je vse isto, jaz, ker sem bila spet predpražnik, ki naredi vse za mir...
Od doma upam samo takrat, ko nista s starejšo hčero skupaj doma-s ta malo se še nekak razumeta (če je pri volji).
Dolga sem, predolga....
Prebijam se  z Lexaurinom 2-3x na dan, Asentra 11 dan....mogoče bo počasi...
Hvala vsem za podporo!
efka

Efka, saj je neverjetno, ampak pri nas je bil odnos med možem in hčerkama prav tak. In verjemi, otrokom delata medvedjo uslugo s tem. Tudi mene je starejša hči prosila, naj vendar nekaj ukrenem, ker ne more več tako živeti in naj on že nekam gre. Niti ata mu ni mogla več reči. Mlajša se je pa v bistvu do konca borila, da ne bi prišlo do razveze, a ko se je mož odselil in se jima nekaj mesecev sploh ni oglasil, mu je to tako zamerila, da so šele sedaj, po šestih letih uspeli nekako urediti odnose, da se redno videvajo in celo na 2 izleta so že šli skupaj. Je pa vse to pustilo posledice - predvsem pri mlajši hčerki, da je zelo nezaupljiva v odnosih s fanti in tudi sicer je imela nekaj težav, tako da je tudi eno leto hodila k terapevtki-predvsem zaradi jeze na očeta. Starejša ima to srečo, da je v zadnjem letniku gimnazije pričela hoditi s fantom, ki je res pravo nasprotje očeta, dober, priden, uspešen, ljubeč, miren po značaju....tako da je nekako zacelila rane iz njunega odnosa in je sedaj do njega zelo spravljiva. Res pa je tudi, da se je moral oče kar precej potruditi, da sta ga punci sprejeli.
Jaz vidim vašo situacijo verjetno precej skozi svoje oči, zato ti polagam na srce, da stori nekaj zase, sicer boš pregorela kljub antidepresivom. Jaz sem v nekem trenutku obupa, ko mi je bivši zabrusil, da naj se že ubijem enkrat in mi prinesel ves predal z vsemi zdravili, ki jih imamo doma, pojedla vsa uspavala in pomirjevala, kar sem jih imela. A očitno ni bilo dovolj, ker sem se po dveh dneh nezavesti prebudila.
Tako da, AD-ji te ne varujejo, le moč ti dajo, da se aktiviraš. Poskusi se vendarle s starejšo hčerko pomeniti na prijateljski način. Pojdita ven na kavo ali na sprehod ali kaj podobnega. Kakšne ima načrte za študij? Bo študirala v domačem kraju ali se bo odselila? In moje mnenje o mlajši - slej ko prej bo tudi ona prišla v konflikt z očetom, če ne boste nekaj res radikalno spremenili.
Resnično premisli, da bi se odselila za nekaj časa. Morda ga to motivira, da bi bil pripravljen vključiti se v neko resno partnersko terapijo. To center za otroke, mladostnike in starše vsekakor ni. Sem bila tudi sama tam z bivšim, pa se mi zdi, da bi tudi njihovi svetovalci potrebovali kakšno pomoč. Vsaj v MB je to živa žalost in zelo nestrokovno.
Si že slišala za imago partnersko terapijo? V sobotni prilogi časopisa Večer je bil objavljen na predzadnji strani prispevek Lidije Kociper, ki se s tem ukvarja. Gospo osebno poznam in menim, da so njene delavnice zelo dobre.

Želim ti, da boš zmogla čimprejšnje odločitve.
Ribica

Oštja, familije z dvohčerkarskimi družinami da so takole eksplozivne?
Pišem kot en foter take družine. Ne bom zagovarjal moške plati, briga me za tovrstno solidarnost, morda pa z mojim primerom kaj pametnega uganemo. Pri nas je namreč stanje dokaj podobno z na srečo eno dokaj jasno razliko: sam se res kar pošteno matram, da bi moje ženske živele kolikor toliko normalno, seveda pa jim želim naravnost sanjsko življenje. Ampak vidim, da me samo stavek 'ampak sem danes pa že popizdil malo bolj strpno kot predvčerajšnjim, a ne?' ne bo posebej daleč pripeljal. Oziroma je tole moje napredovanje bolj želvje, bojim pa se, da gre vse skupaj z zajčevo (ali pa Ahilovo) brzino.
Mislim, da je finta pri meni v še ne dovolj prežvečenih vzorcih iz otroštva, ki sem jih potem v iskreni želji po povsem drugačnem odnosu v lastni družini nevede in nasprotno hotenju spet skopiral. In se zato s taveliko hčerjo, ki je dobesedno izdelek mojega iskanja, napak in popravljanja teh istih napak in zato tudi moja slaba vest, seveda imava neskončno rada in se neskončno sovraživa. Vse, kar reva naredi ali pa ne, rentgeniziram, interpretiram, analiziram... in potem, ko mi jasno odtrga pokrov, seveda prosim ženo za posredništvo. Včasih ga zahtevam, včasih se pičiva kar sama...
Zakaj sem s 'tamalo' v boljših odnosih? Ker sem bolj samozavesten, ker od tavelike vsaj pri parih rečeh vem, da so (začuda) dobro delovale. Tamala več ne ogroža moje samozavesti. In potem je seveda sranje, ker tavelka to čuti kot svojo izrinjenost in smo spet v boju...
Povedal bi še to, da se odnosi doma seveda primerno zapletejo, ko pride do težav na drugih področjih (služba, primarna družina). Kar seveda ni pošteno in prav, je pa tako. Ja, želvamo.

Ne vem, Efka in Ribica, očitno drži, da mirovništvo v takih družinskih okoljih res terja hud davek (tudi moja draga ima za sabo epizodo depresije), rešitve pa tudi sam ne poznam. Ja, partnerska terapija, imam celo prijateljico, ki jo izvaja, ampak se spet pojavi toliko vprašanj: kaj pa, če niti ni tako hudo? Saj doslej smo nekako rešili težave. Kaj, če 'samo-zdravljenje' dejansko prinaša sadove, a počasi?

Efka, ne vem, koliko je tapravega nasilja v vaši familiji. Mislim, da imaš vso pravico, da se tvoja dva bistvene reči pomenita sama. Vidiš, kako se je opekel Bush, torej se nasloni na Obamo in umakni čete ter opazuj. Ponudila si mir, če ga nočejo, ga pač ne bo. Ti imaš druge posle. Srečno.

pri nas je bilo tudi nekaj let podobno...

s tem da sm bla jz nekako v vlogi tvoje mlajše hčere in mirovnik...in v bistvu me je pr vsem tvojem pisanju najbolj zaskrbelo zaradi mlajše...

obe hčerki pomoje čutita izjemno nemoč...in veš meni je bilo najhuje videt prestrašeno in nemočno mamo...srce se mi je paralo...pa tudi če bi mi napisala, da dobr skriješ svojo prestrašenost, otrok čuti...otrok ve...

v bistvu kej dost ne vem več napisat, vsem trem pa želim in upam, da boste uživale mir in lepo življenje ...zaslužite si ga in tako bi moralo biti...

Hvala Ton za tvoj moški prispevek-saj, moj mož tudi trdi, da se trudi, kaj več pa ni od tega. Trudi se mogoče dan, dva in potem ga to (očitno) tako zafrustrira, da popeni še za nazaj... :'(. Saj vem, da tudi on vse to težko preživlja (ne dolgo nazaj je celo govoril o samomoru) tudi on je nemočen, ampak svojo nemoč izraža z agresivnostjo, jaz pa z depresijo. Očitno sva skupaj prišla po napaki....čeprav je bilo na začetku sanjsko (tako sem mislila...).
Starejša hčera je čisto njegov karakter (rojena na enak datum), upornica,eksplozivna, čustvena, raje napade kot, da se brani...in tako je boj med njima neizbežen. Jaz pa vse za ljubi mir...teptam svoja čustva in čustva otrok, da se ne bi on še bolj razjezil...
Vedno sem klonila pred agresivci, glasneži...še sedaj me kričanje (tudi na cesti, med mladino) spravi v nekako paniko..
Vidim, da je mlajša v precepu-atija ima rada, a je tudi jezna nanj, sestro ima tudi majčkeno rada, a je nanjo še bolj jezna, ker sliši, da je ona kriva za atijevo slabo voljo, mene-mamo ima pa najraje, a vidi, da je mama kar naprej žalostna in ona ne ve kaj bi-začela je grobo nazaj odgovarjat ( po zgledu starejše sestre). Tudi mene najbolj skrbi za njo-zato pa vem, da moram toliko ojačat, da se premaknem iz mrtve točke.
Malo sem se premaknila, iščem informacije o zakonski terapiji in čakam na pregled pri psih.
In vsak dan pogledam na forum, da začutim vašo pozitivno energijo!
efka

super efka!...se je začelo premikat...in enkrat se potem mora premaknit!

držim pesti

Dobro jutro!
Če je za koga?
Hotela sem vprašat-a kdo ve za kako skupino za samopomoč v MB. Nekoč sem sicer bila v skup. Društva za nenasilno komunikacijo, ampak kje je že to.
Ker vidim, da si v drugih krajih kar lepo pomagate!
Doma imam spet tihi teden (kar tako, ker smo žleht:), pa mi je mogoče celo lažje, ker trenutno nisem pri močeh,d a bi spet razpravljala "over and over again" o istih stvareh, prosila, mirila, klečeplazila...nimam energije za to. Edino me skrbi, ker je mala hčerka doma, jaz pa v službi, mož pa se dela nevidnega-upam, da ji bo vsaj zajtrk dal.
Včeraj zvečer sem po dolgem času v miru zaspala (skupaj z hčero v spalnici,mož v sobi za goste...), 1 lexaurinček pa je bilo do 4 zjutraj  ;D.
Mogoče pa bom malo višje le prilezla...čeprav do sedaj ni bilo tako...
Ali lahko upam?
Samo, ko bi lahko to žogico, ki jo imam neprestano v grlu spravila nekam dol...pa kamna iz želodca bi se tudi rada rešila :(
Vikenda me je grozno strah, ker smo vsi skupaj, naslednji teden pa naj bi imel mož celo dopust ( da se bo ukvarajal s ta malo ha,ha....to smo se zmenili še pred izpadom...), jaz pa v službi...joj...
Upam, da bo šel v službo, pa bodo deca pri babici...da bom lahko mirno šla v službo.
Mislim, da bodo tudi AD vsak trenutek v redu prijeli-danes je menda 12 dan, še kak teden pa bo.
Mami mi skoz govori, da si naj listke s pozitivniimi mislimi prilepim-meni pa je to čudno, neprijetno, preveč razkrito...a kdo to dela? Pomaga?
Ker če si nalepim in berem , v resnici pa ne verjamem, da sem v redu in da se mi nič slabega ne bo zgodilo-a je kaka korist od tega (samo da berem?) Ve kdo?
lp
efka

Efka, pozdravljena.

Sem prebrala vse in nebi niti dodajala. Držim pesti, da se vse uredi in da boš čimprej bolje :rozicodam:

                                                                    Trzinka

Danes sem malo bolje-in sicer proti vsem pričakovanjem, ker se mož sploh ne pogovarja z nikomer, praktično ga sploh ne vidim, ker je v svoji kletni sobi in vsake toliko gre od doma in se čez nekaj ur vrne.Pogovarjat se noče, pravi da se nima kaj, naj živimo svoje življenje in on bo svojega....Mala hčerka me prosi, da  ga prepričam, da pride spat v spalnico (napisala mu je celo pismo :( ) ampak ne morem, večja hčera pa pravi-mama sspet bo tako kot vedno , nekaj časa bo trajalo, potem bo hotel da se pogovorimo in bo malo v redu, pa spet ponovno...In čisto prav ima.
Mene mirijo lexaurini...in res je trenutno se ne morem soočit z njim in razzščiščevat znova iste stvari ( po njegovem je vsega kriva starejša hčer, ki ga ubija, žalosti in mu uničuje življenje-to so njegove besede).
Saj vem, da me bo spet zvilo, ker tako ne bo šlo, ampak samo danes si bom privoščila malo predaha...
Lepo bodite
efka

Me veseli, da si bolje...

samo tole pa je precej zaskrbljujoče...večja hčerka, pa da je vsega kriva...tudi ti misliš tako?

Psihično nasilje je še hujše kod fizično,ker nimaš kej pokazati.Če ne boš brez izgovorov  TAKOJ ukrepala,boš zgubila vse osebe.Najstarejša hči mora živeti z krivdo,da je ona vsega kriva in potihem čaka da boš NEKAJ storila.Tamala,še nekaj let pa bo na istem in čez nekaj let boste vse tri razvaline.
 .Življenje tvojih otrok je vtvojih rokah.Z dejanji dokaži da ti pomenijoNAJVEČ na svetu.KAKO? Sem prepričana,da ti že veš.Ne beži v bolezen,ker je izgovor,da nekaj NE storiš. Imam53 let.Bi ti imela marsikaj povedati o sebi.Včasih ni druge,kod potegniti črto,pozabiti na sebe in zaščititi otroke.Ne sanjaj,da se bo   spremenil . :rozicodam:

Sem proti razpadanju (verjetno zato, ker se toliko bojim zase), ampak če nekdo z vso resnobo na otroka preloži odgovornost za neuspeh svojega življenja, kot poročaš, Efka, potem...
V nekem idealnem svetu je človek hvaleže, ker ga bližnji in manj bližnji prenašajo, ker živijo z njim... ampak do takih modrosti se redko prebijemo kar vsak dan, največkrat je potrebna takšna ali drugačna izguba.
Skratka: vse dobro tebi, puncama in tudi možu. Ga razumem, a je njegova obramba napačna.

Eli, zdravo!

Predvidevam, da si Štajerka, zato od tebe pričakujem, da boš enkrat tako udarila po mizi, da se bo hiša stresla. Če pa to ne bo dovolj, pa možu taki focn stisni, da se bo v lufti trikrat obrno!!!

Pa kaj se to pravi, da lastnemu otroku govoriš, da te ubija, uničuje... To je psihično nasilje, ki se lahko celo kazensko preganja. To, kar tvoj mož govori hčerki je nezaslišano. Rezultat tega pa bo, da bo sovražila, ne samo njega, ampak tudi tebe. Šla bo na svoje in nikoli več je ne boste videli. In to prav kmalu.

Ne vem, zakaj si svojemu možu sužnja. Nekaj mora biti narobe... Misliš, da sama ne bi mogla preživeti? Ker on zasluži več kot ti? Ne vem, kje je finta, da hočeš tako trpeti.

Rečem pa ti le, da bodi levinja, ki zaščiti svoje otroke! In bolje se boš počutila.

 :zardevam:Ups, v bistvu sem pisal Efki

Efka,
moža spravi na skupno terapijo, zdaj. Orodje za to je vloga za ločitev (četudi bi šla do konca - sama zadeva je zate tehnično zelo enostavna in hitra). Brez tega se ne bo spremenil, s svojim obnašanjem mu le potrjuješ, da ima prav. Brez dobrega šoka ne bo spregledal in se spremenil. Mora pa najprej spregledati.
Skupna lastnina, hiša, krediti...to so stvari, in nič več kot to. Na koncu ti bodo toliko pomembne, kot meni moje...nič.

Obnašanje otrok je dovolj vnebovpijoče po spremembi, MORAŠ jo narediti, ne postavljajta hčera v položaj, da bi izbirali med vama.

Ker sem sam pristal na forumu, ni potrebno posebej poudarjati, da je vse to že za mano, danes vem, kaj bi bilo takrat spremenilo mene.

Še vedno imaš družino na kupu, UKREPAJ, ne le razmišljati. Odlašanje bo kvečjemu prineslo še kakšno tretjo osebo na tvoji ali njegovi strani, takrat bo reševanje na meji nemogočega ali tudi že čez...

MORATA začeti govoriti o reševanju družine, prenehati obdolževati se za vsako mišjo figo...

pogum,  :rozicodam:

Hvala vsem za odgovore....globoko v sebi vse to vem, pa me strah hromi...Verjetno res mislim, da brez moža ne bi preživela (pa ne mislim finančno), ker sem dobesedno psihično odvisno od njega. Ne vem zakaj, ne vem kdaj je do tega prišlo, vem samo da reagiram na vsak njegov migljaj, besedo, gesto....vnaprej pripravljam scenarije, da bi se vse dobro izteklo, ko se začneta s starejšo hčero prepirati, se začnem tresti kot šiba, da komaj hodim, vendar pridirjam do njiju, da se postavim vmes kot obrambni zid...
Hčera se grozno upira, že nekaj let imamo borbe z njo, žali nas vse po vrsti, preklinja, ne drži se ur prihodov domov itd. ...saj vem, da je to samo reakcija na razmere. Ampak zaradi tega obnašanja sem tudi jaz postala do nje hladna, ne morem je več sploh sprejemat kot otroka, temveč v njej vidim samo upornika, osebo, ki mi hoče spiti zadnjo kapljico energije....
Seveda pa niti slučajno ne mislim, da je za razmere kriva ona-kriv je mož, ki je takšen kot je in jaz, ki sem vsa leta to dopuščala....
Terapija...do nedavnega je vse zavračal, kakšnih 10 dni nazaj pa je celo prvič rekel, mogoče bi pa rabil pomoč, ker ne znam jeze spravit ven drugače kot na družino...ampak to je bil trenutek slabosti (očitno), ki je minil še preden se je dobro usedel..
Pri njem na silo ne gre nič, če ga bom na silo hotela kam spravit, bo enostavno odšel-saj je že rekel, spakiraj mi kovčke in grem...
Nočem ga branit, ampak očitno je v njem nekaj hudo narobe, nekaj kar ne zna povedat, pokazat...samo tako zna, da bruha iz sebe jezo in očitke....
Jaz pa ne vem, ali se od njega tako odvisna, ali mi še vedno toliko pomeni (po 25 letih)-zato rabim terapevtsko pomoč, da pri sebi razčistim,  :'(
Vsem hvala za vzpodbudo!
efka

A si res prebrala VSE.Moža braniš,da je z revežem vse narobe,hčero pa opisuješ,kod da je pošast,ki vas vse terorizira.Ja draga moja,pokrov ji dviguje,ker nič ne narediš in je v hudi stiski.Nehaj se pomilovat in nekaj nared,da ne bo pri vas nekaj hudo narobe.

ampak delaš pa ravno to  ???

Saj sem napisala, da vem, da ni ona kriva, da je njeno obnašanje posledica.
Ne branim moža, cel čas govorim, da je on vzrok (pa jaz, ki v to igro pristajam)-samo skušam si razložit, kaj je to v njem, da tako reagira, da bi znala pristopit do njega, na način, ki bi ga nekako streznil. Ker več kot jasno je,da mi to v vseh teh letih ni uspelo-torej nisem izbrala pravega pristopa.
Kar se hčere tiče-težko je z razumevanjem prenašati izpade, kletvice, kričanje, neupoštevanje pravil, nikakršnega sodelovanja pri opravilih doma (za pospravit krožnike z mize se moramo skregat)...
Samo razlagam, kako je....saj včasih res terorizira vse (tudi babico, ki ji na vse načine hoče ugodit)... :jok:
Iščem poti in načine, samo da se malo poberem..težko je reševati takšne situacije, če zjutraj ne veš ali boš lahko vstal ali ne....pa saj sami veste
efka

Te popolnoma razumem, ampak te še enkrat vprašam:kdaj in kaj boš storila?Ali se zavedaš,da tvoja nedejavnost,lahko pripelje do tega,da postanejo duševni invalidi.Da je na tej poti se vidi v njeni komunikaciji.Otroci potrebujejo sigurnost.Pri kom od vaju dveh jo lahko dobi?Njen način obnašanja kaže na to, da goji zamero do obeh.Kaj misli mož narediti je njegova odločitev,na katero žal nimaš upliva.Sama pa moraš TAKOJ nekaj storiti.Ne zgovarjaj se na bolezen,da ne bo prepozno,te nočem strašiti, a taki mladi ljudje so nepremišljeni in jih stiska pahne v neumne odločitve.

.....se strinjam z predhodniki in ljuba duša daj glej na otroke in odziv tvoje hčerke je notranja bolečina, ki jo izraža na agresiven način, ker žal ne zna ali ne more drugače in je velik klic na pomoč in poskrbi zase in za hčerki, ker imata vso pravico do mirnega otroštva in tvoja naloga je, da jima to zagotoviš očitno sama, kajti ne rešujej in ne opravičuj več moževega vedenja, ker to je njegovo vedenje in sam si mora posiskati pomoč in za njegove izbruhe ni opravičila, še najmanj pa to, da jih povzroča starejša hči.

...oprosti, mogoče bo tole grobo, vendar...

Citat je blef...če se mu gre, naj si sam pakira...(če pa kdaj odide, bo to tako iznenada, da niti ne boš vedela, kaj se je zgodilo)
Potrebno ga je postaviti pred DEJSTVO, kateremu se ne bo zmogel izogniti in nad katerim ne bo imel kontrole. Tako dobi možnost, da se nauči prispevati svoj del v življenju družine. Dobi možnost...ni nujno, da jo tudi izkoristi.


Terapevt bo kvečjemu izbrskal ta isti odgovor..."ne vem"...potem pa na prvem mestu omenjena odvisnost...tudi takrat boš ti tista, ki bo izbrala med tema možnostima, terapevt tega ne bo storil zate.

...še enkrat : jaz sem ta vlak že zamudil...ti ga mogoče še nisi...ukrepaj

Nikar ne troši energije, za to, da bi ugotovila, kaj ga muči. Ker tudi če boš vedela ne bo nič drugače. Dejstvo je, da tako reagira. In tudi če boš ti vedela, bo reakcija še vedno ista. Nič se ne bo pri njem spremenilo. Sam je odgovoren za svoja dejanja.
Ti pa si na prvem mestu odgovorna zase in za svoji dekleti.

točno tako  :oki: drži ko pribito.... in še vedno velja: spremeni se sam in spremenil se bo svet...

Meni pa ni po godu, da zdaj Efko naganjamo v neke hitre in radikalne poteze. Po vseh teh letih v treh dneh ne bo povzročena nepopravljiva škoda. Po mojem je bolj čas za razumen in pretehtan premislek.
Na tvojem mestu bi se osredotočil predvsem na dekleti. Na obe. Velika je obrambno in po naravi (pač vrhunec uporniških let) zajadrala v totalno zanikanje, ko te utemeljeno krivi za večino svojih težav.
Če mene prašaš, se že leta sprašujem, kdaj in ali je ali ni prepozno za kaj popravit - ampak še zmeraj velja, da je tudi danes lahko prav ustgrezen dan za nek nov začetek. Za en zametek nekega pogovora, v katerem (pa četudi ga bo morda trikrat, štirikrat prekinila in oddivjala - pa poskusi še enkrat prihodnji dan) ji le pojasni, da je ne sovražiš, da te je pa starševska in ženska vloga očitno malo povozila in res rabiš pomoč za naprej. Kak uporaben napotek. Upam, da jo sploh še zanimaš - ampak po mojem jo. In konec koncev tudi če je ne - naredi korak v to smer za njeno, hčerino prihodnost. Ljudje smo namreč hudo bukovi v tem, da se nam zdi nujno ponavljati napake naših staršev, se potem zapletati v njihove skupaj z našimi svežimi težavami... in bo RES lepo od tebe, da ji namesto občutka, da mora na vsak način pobegniti iz te zaklete družine, daš za popotnico kaj drugega.
Enako svetujem s ta manjšo. Ne pomagaj ji zasovražiti očeta - konec koncev ima vso pravico, da ga prav nekritično ljubi, pa naj gre za 100karatnega osla. Poskusi še njej razložiti svoje videnje tvoje in drugih vlog in morda se boš tudi od nje, kot od tavelike, česa modrega naučila.
Nameni se k temu te dni, ko ti je dal mož nekaj dobrodošlega odmora.
Srečno, Efka.

Hm, sej o tem govorimo...je pa tko...ko sm bla jz kot otrok v taki situaciji, sm mamo nagovarjala k radikalni odločitvi(stara sem bila 13 let)...

napisali smo svoje mnenje...in nihče ne govori o treh dneh...gre se za to, da se je treba odločit...s tem ko starejša kriči in razgraja kliče na pomoč...sliši pa je noben ne...tamala pa tiši v sebi...ne vem...

kdaj je prepozno in kdaj ni...iz lastnih izkušenj...je že prepozno ampak, to ne pomeni, da se ne da popravit...bo pa potrebno veliko truda in pomoči otrokoma, da bosta predelali vzorce...

razumem efkino situacijo...ampak ni ga čez notranji mir, brez strahu, brez napetosti...in to se da doseč...v tej smeri jo spodbujam in želim srečno!

Kaj naj rečem....moža mi v teh 3 dneh v budnem stanju ni uspelo dobiti oz. videti. Ker kadarkoli grem v klet (kjer ima svojo sobo) ga ni, ali pa "spi" tako, da niti ne morem z njim vzpostaviti stika. Starejša hčera je dokaj mirna, pogovarjava se, ona pravi zamenjaj ključavnico, da ne bo mogel not.. >:(, ta mala pa me vsak dan vpraša, če je ati že boljše...
Na srečo jo vsak dan peljem k babici, kjer s prijateljico preživljata dopoldneve...
Vsako noč se zbudim, kako uro gledam v zrak (saj vem, začetni učinki AD), zjutraj pa je prva stvar WC...panika, tresenje....pa saj poznam to.
Danes sem spet globoko v "sh...", prikazuje se mi zadnjih 25 let, jočem, ker se vse resnično ruši... :jok:
Vem, da me "brcate", da se zbudim, premaknem, meni pa -saj je noro- gre po glavi, kako sva z možem na začetku govorila, da bova midva imela čisto poseben zakon, kjer se ljubezen ne bo nikoli končala :jok:
Če ne bi bilo tako žalostno, bi bilo smešno, pa ni.....
Z otrokoma poskušam normalno komunicirat, vendar je v tej situaciji to več ali manj samo navidezno...
Če se mi bo še naprej izmikal, ga bom morala nekako presenetit (noro je, da čakam moment, da ga kje srečam, pa mi še ni uspelo, ker gre ven pri garažnih vratih in se odpelje, jaz pa tudi ne morem dežurat)-čeprav je to spet ista taktika kot doslej, ko sem jaz hotela razčistit on je pa molčal.
Kaj pa naj, če beži-naj ga lovim? To bi bila burleska....
efka :(

Koliko pa je v hiši nasilja in alkohola?
To dvoje po mojem pomembno vpliva na to, kako hitro reagiraj.

razumljivo, da je hudo... hudo, ker se je drdugače izteklo... hudo, ker ni odziva z njegove strani... hudo, ker imaš občutek, da si za vse sama... hudo pretrgat toliko let skupnega življenja... hudo, ko pomisliš, kako bo, ko boš sama.... a glede na opisano - kakšno opcijo sploh imaš?



nikogar, a res prav nikogar, ni možno prisiliti v nič... on pač igra na znane strune, na strune, ki so vedno do sedaj užgale...

Moj mož alkohola sploh ne pije, šampanjec za novo leto in to je to, fizično tudi ni nasilen.
Samo toliko!
efka

Okej, to je pomirjujoče.
Potem jaz glasujem za depresijo tudi na njegovi strani. Ker je na tvoji že definitivno potrjena, bo morda lažje na celotno zadevo gledati takole: tule se ne srečujeta ona dva, ki sta si obljubljala neznansko in najbolj posebno ljubezen pod soncem, pač pa dve motnji, ki sta se na 'subjekta' one ljubezni nacepili v letih in desetletjih. Jaz bi šel torej v smer nekega partnerskega in družinskega zdravljenja - ker rada ga očitno še imaš, on pa bi si tudi že znal sam spakirati kovčke, če bi ga preveč tiščalo.
Zdaj kako to povedati dekletoma, predvsem večji, ki ima za razumno samo eno rešitev (izkleniti hudiča)? Ne vem. Nujno bo tudi njo - in to kot enakopravnega partnerja ob vsem viharju, ki bo te mesece divjal okrog mature - vključiti v reševanje te zloženke.
Morda bi se veljalo z dekletom pomeniti tudi v smislu, da ob neuspehu ali nejasnem uspehu reševalne akcije naredite vse za nek spodoben študij bodisi na drugi univerzi ali v tujini (ampak ne na način, da jo boste zdaj pregnali od doma, seveda).
Drži se in držite se vsi.

Po opisu sodeč,njemu ti dol visiš,ti se pa s tem nočeš sprijaznit in si sama pri reševanju zakona.Sory tok sm jezna,čeprav se nebi smela vtikati,toda moram ti reči.Oba skrbita samo za svoje počutje.On se tebe izogiba,ker mu je samemu lepše,ti bi ga pa rada prsilla v nekaj,kar tebi paše.Otroka pa s svojim obnašenjem kličejo na pomoč in očitno sta za vaju nevidna  .Kaj se mora zgodit tragedija,da se boš zganila?TI inON ta moment nista važna.Na prvem mestu so otroci,ki kar upijejo NA POMOČ. Ej MAMA zmigaj se,dokler je še čas.

Hvala Ton, za moški pogled-dosti mi pomeni!
Hčera namerava študirat v drugem mestu (že od nekdaj to govori, še preden je prišlo tako daleč).Res me skrbi tudi glede mature-težko bo za njo in tudi zame (še sedaj ji pomagam pri učenju...). pred nami pa je tudi maturantski ples :(, ki hčeri dosti pomeni, sedaj pa kaže, da bo vse skupaj bolj klavrno.
Mož me v tem trenutku spominja na potepuškega psa, ki se zvečer zavleče v nek kot, prespi in se čez dan spet klati-ni mi jasno, kako lahko odrasel moški (z zelo odgovorno in celo nevarno službo) tako reagira...kot da je čisto izgubil razum, zadnjo trohico razsodnosti, kot neka psihopatska igra...
Saj že navezujem kontakte za partnersko-družinsko terapijo, če bo šlo....
Bom videla kakšno je stanje, ko pridem domov....
efka
-vidim, da je v tem času Dane poslala svoj prispevek...ne vem, če to, da rešujem zakon, pomeni prisiliti ga v nekaj, kar meni paše...najinega 25-letnega skupnega življenja ne poznaš...najmanj skrbim za svoje počutje, ker če bi, ne bi pristala v depri...če bi bila egoist, bi zase poskrbela....mogoče sem res sama pri reševanju zakona, vendar on daje v "normalnih" dneh vtis najbolj ljubečega moža na svetu....potem pač res nasedam na lepe besede že toliko let... (neštetokrat mi pove, kako me ima rad, kako je zakon brez otrok prazen in zakaj nekateri nimajo otrok-to mu kao nikoli ne bo jasno...vse to so njegove besede skozi leta..
Otroke sem poskušala zaščitit kolikor se je dalo in kolikor sem znala...
Kot kaže vse premalo....
Kljub "kritikam" vsem hvala...za komentarje
efka

V depresiji se znajdemo nezavedno zato,da nam ni treba ,ali ne moremo sprejeti težkih odločitev.

Efka,
da ti na to odgovorim, z mojga vidika, kot hčera - tud jst se doma upiram in teram svoje, preprost zato, ker želim na ta način opozorit nase, na svoj prav in se ne želim postavt v isto vlogo, kot jo pri nas doma igra mama - vlogo žrtve in kovanje tipov v nebesa, da oni so pač drugačni (od česa le???) in da njim doma pa ni potrebno delat tega in onega ... in meni se to tako obrača, da potem tudi jaz delam nič in je vse breme na njenih plečih (pa se zavedam, da to ni ok). Tud to, da ona ne upošteva meja, pravil, kletvice, kričanje ... vse je znak, da čuti neko stisko in ne zna drugače "povedat". Vrjamem, da hčera vidi vaše razmere doma in ji je hudo in jo boli, da mora to gledat ...

Bravo,nekaj iz prve roke. :clap: :clap: :clap:

Ja, težko je sprejet to, da je tako obnašanje klic po miru, pomoči....ker človek vidi samo upor, sovraštvo, nesodelovanje....sprejet njene izpade na ta način se šele zelo počasi učim...
Mogoče še težje sprejemam takšno obnašanje, ker sem bila vzgojena strogo, niti na pamet mi ni padlo, da bi se upirala (vsekakor ne glasno) in oče je bil v mojih očeh strah in trepet (tudi ko ga ni bilo zraven, si nisem upala o njem kaj grdega reči....kot da ssem se bala,da bo nekako zvedel :o)
Pa moj oče ni bil noben "psihič"-samo saj veste, socializem, trda vzgoja....takrat je bilo to normalno...ampak kaže, da se mi je ta strah pred komandiranjem tako usidral, da sem (paradoksalno)padla v kremplje natanko takemu komandantu (da ne govorim, da mož dela v vojski >:(
Večer je in meni je zvečer vedno za kanček lažje kot zjutraj, ko ne vem kaj bo dan prinesel....sedaj se dan počasi zaključuje in preživela sem...
...upam, verjamem, da se bomo nekako izmazali, tako ali drugače...
lep večer vsem
efka

ja, sedaj je pa marsikaj bolj jasno... dejstvo je, da vzorce prenašamo in nosimo s sabo in skoraj logično je, da je tako... kaj pa, če tole sprintaš in mu daš prebrat?


Ja, Efka, boste! tudi jaz to verjamem in držim pesti zate  :rozicodam:

Efka kako zelo te razumem !!!
Sama sem poročena 23 let in sem doživela in preživela marsikaj. Zelo težko je dobro krmariti med možem - otroci - in še kak starš se vmes najde ( vsaj pri meni je tako ) .Vedno gledaš na druge na sebe pa pozabiš.
Z leti ti tako življenje preide v nekaj čisto običajnega,vsakdanjega.
Jaz sem se tudi izgovarjala na vse možne načine - samo,da se mi ni bilo treba pogovarjat o težavah,ki pa so nerazčiščene postajale vedno hujše.Tudi komunikacije mož - žena ni bilo.Predno sem dojela kako velike so naše težave pa je preteklo kar nekaj časa.Z možem sem šla na dopust sama brez otrok,prijateljev.Pred odhodom sem mu razložila,da bo to dopust,ki naju bo ponovno združil ali pa obratno.Tako je vedel kaj ga čaka in se strinjal z menoj.Zaenkrat ostajava skupaj,veliko stvari sva razčistila,seveda sedaj ne živiva kot v raju  :sesmejem: ampak se trudiva in rešujeva stvari sproti.
Vse dobro ti želim,bodi pogumna  :rozicodam:

lp

Pozdravljeni!
Danes sem imela v službi tako ludnico, da se nisem mogla utapljat v paniki - enostavno sem delala kot stroj in na vse pozabila. Kakor hitro pa imam 5 minut časa že razglabljam....razmišljam in paničarim...Včeraj zvečer sem moža "ujela" na hodniku in mu rekla, da je nedopustno tako bežanje pred nami, problemi.....Da od njega zahtevam, da dobro razmisli o prioritetah, o družini in da iščem terapevta za zakonsko terapijo...odgovoril mi je, da on že ne bo nikamor šel, da naj grem če hočem...
Rekla sem, da še vedno vidim upanja za našo družino, ampak samo, če bova oba šla k terapevtu, v nasprotnem primeru je za nas konec :'(. Potem sem se obrnila in odšla vstran. Prvič, da ga nisem nič prosila, prepričevala, moledovala...Bomo videli, kaj bo..
..upanje umira zadnje..
efka

bravo zate  :clap: :clap: :clap:


in to drži ko pribito!  :oki:

en velik objem z moje strani  :rozicodam:

Samo po tej poti naprej, saj nimaš več kaj zgubit. :rozicodam:

Le nadaljuj z mirnim, a čvrstim stališčem. Prva reakcija je bila znana in pričakovana, vztrajaj...

Pomembno je, da ga prepričaš o svoji nameri in da ima pri tem možnost sodelovati, da to ni zgolj ultimat z brezpogojno predajo.
Ker je vojak, predvidevam, da ima zanj beseda "beg, bežanje..." zelo določen pomen in bi znala biti njegova reakcija še dodatna užaljenost, česar ta hip ne potrebuješ. Jasno pa mu le povej, da njegova izolacija ne koristi družini.

Tudi to, da imajo v njegovem delovnem okolju natančno urejeno zaporedje razporejanja nalog in njihovo izvajanje ne sme biti vzrok, da bi  tak vzorec prenesel na družino, kjer sme biti v veljavi izključno kompromis. Pomoč pri iskanju najboljših rešitev za vse, ne le njihovo določanje in kontrola.

trudiš se, to je dobro  :rozicodam:

Vsi mi pomagate, sem pa posebej vesela moških odzivov, ker so le drugačni...
V današnjih sanjah se je že vse uredilo, zjutraj pa sem se zbudila v takem krču, da sem komaj zlezla iz postelje in namesto jutranje kave sem vzela lexaurin....
Pa še avto se mi je pokvaril, no, saj še pelje, ampak je sklopka fuč in jo moram menjat, ker se je mehanik čudil, da je sploh še zdržala...In v zadnjih 6 mesecih je to že četrto popravilo (avto je pač star), moj mož pa se z limuzino vozi :(
vse se je zgrnilo, namesto, da bi sedaj skupaj sedla pa zgruntala kak dalje, se še sama s tehniko ubadam. Mu nisem niti povedala (saj se tak ne pogovarja) ker bi sigurno našel krivdo spet pri meni...kot da sem jaz pokvarila...
Danes imam dopust, da sem malo z otroki, čeprav velika se tako uči in pride dol samo jest, ta mala pa je šla s sosedom v kino...jaz pa pospravljam, da se zaposlim in upam, da bo mož čim kasneje iz službe prišel >:(
bodite lepo
efka

Poskusi se čim manj ukvarjat z razmišljanjem, kaj dela on, pač pa razmišljaj, kaj boste delale ve. Lahko tudi same tri kam greste - v kino ali v mesto v slaščiščarno ali malo v šoping. Lahko si izmisliš mama:hčerka dan in si ga naredite maksimalno dobro. Pojdite v kopališče za cel dan in malico s sabo....Možnosti je veliko.
Tudi avto lahko sama pelješ k mehaniku.
jaz sem najprej s tem začela. Smo šle same za 5 dni na morje, vzela sem kredit in sem si kupila svoj rabljen avto - brez da bi mu sploh kaj rekla (pa sem totalno antitehnični tip - sem si poiskala pomoč pri prijateljih), pa čeprav je on bil vržen na avte.... Pokaži sebi, otrokom in njemu, da zmoreš sama.
Ribica

Pozdravljeni!
Ta presneta jutra, ko se zbudim vsa v trepetu, slabosti in paniki-šele proti večeru malo zaživim. Mislim tudi, da se prvi učinki AD kažejo (dobra 2 tedna sta zdaj) in je malce lažje. Avto sem pri mehaniku uredila-s tem, da me je zjutrj čakalo neprijetno presenečenje, ker se je mož odpeljal z mojim avtom v službo. Poslala sem mu SMS, da kako lahko kar tako odpelje avto, sploh ne ve, da je bil čisto fuč in če ga ne bi sama porihtala, bi mu lahko kje po poti crknil..in da naj se že začne normalno vesti.
Na to mi je napisal, da je hčera vzrok vsega, da se ne more z nobenim pogovarjat, dokler se ne pogovorimo mi trije....
Saj poznam take pogovore...on zahteva, hčera kriči nazaj, jaz pa ju mirim....že 100krat videno...
Pol sva si pisala po mailu in sem mu povedala marsikaj, kar sem tu napisala in tudi glede tega, da je krivec hčera -da to ni,d a je ona samo posledica vsega in ne vzrok...ter da hočem, da gremo na skupno terapijo..Na to je jezno odpisal, da on NIKOLI NE BO šel nikamor, da lahko on vse te terapevte (tepce) kaj nauči, da se edino lahko usedemo in bo on povedal, kako se treba obnašat >:(, če pa nočem pa lahko on tudi sam s sabo komunicira, jaz pa se bom počasi navadila na to, ker nas tako ne bo več dolgo gnjavil s svojo prisotnostjo (češ, danes, jutri sem lahko mrtev).. :ne:
Hčera mi je danes rekla,da sem itak jaz kriva za situacijo,ker če njega tako davim kot njo, ni čudno ,da mu grem na živce...(ko sem zahtevala,da pride zvečer domov do neke spodo :jok:bne ure).
Torej....
Če bi jaz prosila in ga mirila, bi zadeva že bila končana (do naslednjič :(), ker pa ga pustim, je vse bolj sovražen.
Hudo mi je zaradi male, ki gre v šolo v naravi in ji ni naklonil besede že 10 dni...ona pa sprašuje-mami, bo ati kmalu boljši?, ne bo več tako jezen?
ZRaven vsega nam je še pobegnil muc, ki smo ga imeli zelo radi ( ga ni že 4.dan, običajno je odšel samo za 1 dan) in hčerki gre kar na jok...
Ne vem, če bom zmogla vse to še dolgo prenašat.....če me ne bo še 1krat zlomilo, kot me je že :jok:
PRekleto!
Ravnokar se je splazil v bajto, v temi, nekaj sem slišala, vzel ključ od avta in se odpeljal, kot kakšen lopov....niti srečat nas noče... :jok:
efka

SMS in emajl nista najboljša medija za reševanje, nimata pogleda v oči.

Preden ga pripraviš, da skupaj sedete, mora razumeti, da bo govoril IN poslušal, brez tega pogovora ne potrebujete. Družina NI vojska, za boga...

To, da si mu pisala o stanju avtomobila in o tem, naj se začne obnašati, je zanj prošnja(popuščanje) - torej je vse v redu (po starem,po njegovo). Tudi, če zahtevaš, naj bo ob uri doma - s tem mu le pokažeš, da je nepogrešljiv - spet voda na nejgov mlin.

Efka, mene še nisi prepričala o svoji odločenosti, njega gotovo toliko manj. Moraš obdržati čvrsto stališče.

Uporabila si besedo "sovražen"...je to sprememba v njegovem obnašanju? Če je, potrebuješ konkretno strokovno pomoč, forum ne bo zadoščal.

...uh...miren, a čvrst pogovor...brez naštevanja podrobnosti in določanja krivcev...

( za mačka ne skrbi, tudi po mesec dni se bo potepal, pa se spet vrnil...to mački počno)

Samo nekaj-hčeri sem določala uro, ne njemu, zato je rekla, da jo gnjavim in da če njemu tudi tako gnjavim kot njej z uro, ni čudno, da me ima dovolj!
Danes sem mu povedala, kaj mislim s pogovorom, da nismo v vojski in da je družina (kot Praviš)kompromis... on tega noče dojet. Razen, da me je kakih 10 minut poslušal, je dalje enako....še vedno je drugje,v sobi...ne komunicira...
Kar se avta tiče, se mu samo hotela reči,da ne more kar vzet avta...
eh,ne vem več nič
hvala Rob
efka

poslušal je - torej komunicira...
Enako velja sedaj zate, čas je za govor in čas za poslušanje...oba enakovredno.

Ko je sam s sabo, razmišlja, brez skrbi.

Mirno nadaljuj pogovor, čas zanj izberi skrbno, ne ponavljaj se.
Podrobnosti omenjaj le bežno, ne zgubljaj se v njih ( ..."samo nekaj"..."kar se avta tiče"...), ohrani rdečo nit : rešiti krizo z enakovrednim, mirnim pogovorom - skupaj poiskati rešitev.

Če imaš čas za v knjižnico, tam najdeš kar uporabna besedila o komunikaciji - res je mnogo balasta v njih, a zase le izvlečeš kak dober nasvet.

pogum, :rozicodam:

Tule nas bo veliko babic povsem okililo dete, se mi zdi. Eni pritiskamo, drugi vlačimo stran, vsak zase je prepričan, da ve...
Žal mi je za tamalo - jaz bi partnerju (morda kar po elektronski pošti) skušal pojasniti predvsem to, da spor povzroča preveč 'kolateralne škode' - to bo pa kot vojak že razumel. Povsem enako odgovornost do deklet ima in za vraga naj se jo loti izpolnjevat. Upam, da tamala ni vmes že odpotovala v šolo v naravi.
Ta velika pa pač gnjavi z repertoarjem, ki se ga je v teh časih naučila. Ker vidi, s čim te, Efka, najmočneje prizadene mož, pač še ona uporablja iste metode. Opravičilo: tudi ona je žrtev, samo brani se.
In bajdvej: a pride domov ob dogovorjeni uri? Kolikor berem, se sicer upira, nekih ekscesov v smislu sex, drugs 'n' R'n'R pa ne zganja?

Drži se, Efka!

nak, ker ima glavno besedo Efka in se mi zdi, da kljub vsemu kar solidno vodi barko .. vprašanje je le, koliko časa, Efka, boš zdržala? in potem je skoraj na mestu vprašanje: katera odločitev pomaga večim ljudem? Katera odločitev prinese vsaj malček olajšanja in miru v življenje vseh vas?

Pozdravljeni!
Kar se tiče moje starejše-razen, da dostikrat zamudi prihod domov in da mora vsak dan nujno ven, ni nekih ekscesov...edino doma se ne dotakne ničesar, kar bi dišalo po delu, pa zelo rada kriči in kot mož-je vedno ona žrtev...
Drugače, kar se tiče situacije-v resnici bi bila (kot sem že omenila) zdavnaj rešena, če bi jaz prosila, moledovala ipd. Ker pa sem tokrat (kljub hudi psihični stiski) zdržala, da sem ga pustila, da sam začne pogovor, je trajalo...
V soboto je zahteval, da se pogovorimo,če ne bo v ponedeljek spakiral >:(
Na to sem odgovorila, da smo se "pogovarjali" že neštetokrat, pa je vedno isto-ker pogovor pomeni, da on pove, kaj pričakuje od nas, mi pa se temu prilagajamo..
Kljub vsemu smo se v soboto vsedli skupaj in 1 uro pogovarjali-začuda brez groženj in visokih tonov(oba sta se zadržala, hčerka in mož)-čeprav je rezultat tak kot vedno..."isto sr..., drugo pakovanje", kar pomeni, da se konkretno nismo zmenili nič, razen, da je hčera povedala kaj jo moti, mož je menil, da "tako malo zahteva" in da si zasluži spoštovanje .....Ampak najbolj bedno je pa to, da je v vrhu njegovih zahtev, da hčera (ki bo čez 3 mesece stara 19 let) njemu vsaj 1x na teden zaigra kaj na klavir...saj vem,da je slišati smešno, ampak on to smrtno resno, ker to njemu toliko pomeni, da je pripravljen vse drugo spregledat, če bi ona zaigrala na klavir (on je želel, da po nižji glasbeni šoli igra naprej, ona pa ni več hotela)....patetično in bedno...
Hčera je na to odgovorila, da ona sovraži igranje in bi še mogoče zaigrala samo njemu na ljubo, če je ne bi on kar naprej zaje...., ji govoril, da je za vse ona kriva, da je glavni vzrok za vse probleme v hiši...
Vse skupaj je bilo mlatenje prazne slame....
No, vsaj s ta malo se je celo malo ukvarjal in pogovarjal, tako, da ji je bilo lažje oditi na zimovanje...
Jaz malce lažje diham, tudi zato, ker je mož spet službeno odsoten oz. pride domov vsake 2 dni...jaz pa vmes nabiram energijo, da ostanem na svojih stališčih-da ga nekako spravim na svetovanje....in da uvidi, da hčera ni krivec, ampak žrtev..
efka

Hopla, meni se pa bere tale vaša sobotna maša presneto DRUGAČNA od predhodnih - in to ravno zaradi tvoje nove vloge, Efka. Čestitam!
Glede 'zahtev' sama vidiš, da se vam že vsem trem meša. Tista s klavirjem je pa res mesarska. Moram prav paziti, da mi prsti ne opalijo kakšne protimilitaristične...
Resnično pa: na tvojem mestu bi imel sobotno mlatnjo za velik uspeh in to ekskluzivno tebe (in, khem, nas). Niste se poklali, kulturno ste presedeli, celo srečanje oče - mlajša se je odvilo po najboljših močeh. Mislim, da je premik začet, zdaj ga samo nadaljuj: nadaljuj z osamosvajanjem, kar enostavno pomeni, da ne boš več modra čelada, pač pa raje modra dama, ki jo hreščanje in vreščanje spomnita na sproščujoč sprehod, se domisli česa povsem utrganega (recimo skupne vožnje na servis)... etcetera.
Res si dobra!
Ne morem pa, da nebi: žal je pust mimo, morda mu pa klavirsko soarejo lahko pripravita - vključno še s tvojo pevsko točko - za 1. prihodnjega meseca?

Dodajam: ob vsem zafrkavanju seveda še zmeraj resno mislim, da tvoj mož potrebuje strokovno pomoč. Morda bo delovalo kot stigmatizacija, ampak vojska ima svojo psihološko službo, ki po mojem sploh ni zanič.

 :sesmejem:...isto sr**...res?
...efka, dobro ti gre...

Še svoj del v pogajanjih pristavi, da ne bosta le mož in hči na koncu dobitnika.
Pa vlogo moderatorja pri pogovorih obdrži - hitro bosta začutila, kdo v resnici nadzira situacijo.

Želja po igranju na klavir...nestvarna, tu se strinjamo (punca ne mara igrati na klavir...)...vendar -
ko nam je nekaterim butalcem res vseeno, se odrečemo večine običajnih stvari, želja, potreb...in svoje bistvo zgostimo na ozek prostor, koder smo še vedni MI (JAZ) in tisto je nedotakljivo...res dobra razlaga presega tisto, kar smem napisati, zato je tu bolj primeren katerikoli psiholog. Tvoj mož kaže visoko stopnjo obrambe ( stisnjen je v kot...)- in tega ne mara.

efka...zdržala si en krog...naj ti bo naslednji lažji   :rozicodam:

res je Efka  :clap: se podpišem pod Tona in Roba   :rozicodam:

Hvala za vzpodbudo, čeprav jaz nisem tako prepričana  :ne:
Ker se to pri nas ponavlja po bolj ali manj enakem scenariju-edino, kot sem rekla, je tokrat šlo brez mojih prošenj, bila sem bolj "šarf"...
Tudi ne morem biti prijazna, zdaj ko je on "kao" OK, sem kar malo na distanci,ne morem kar tako oprostit....samo se bojim, da se mi mož spet zmuzne (kar se terapije tiče)-ker pri njem so potrebne take strategije, da bi mi jih še Napoleon zavidal...
Živim za vsak dan sproti, ker ob misli, kaj me čaka v marcu :maturantski ples-hčera pa še nima obleke, kar pomeni, da bo naslednjih 10 dni histerirala, vse bo zadnji trenutek, frizura, manikura....,vmes še imam ogromno službenih obveznosti, potovanje, polno nekih rojstnih dnevov....skratka PANIKAAAAA,kar nočem misliti, čeprav vem, da je boljše načrtovanje, pa kaj ko moram potem takoj dirjat na WC, ko samo pomislim :(
Eh, mogoče pa bo nekak šlo
lp efka

Pih, glede na domače bojišče bo mala malca.
Razdeli življenje na dejavnosti, projekte, ure - pa saj to že več kot uspešno delaš. In zmeraj predvidevaj še kako uro zase, prav?

Efka, mogoče za hčer http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,134.160.html Olja prodaja obleko

Hvala za namig, vendar hčera noče dolge obleke, pa še številka je premajhna :P
efka

Efka, jz imam črno rdečo obleko od svojega maturanca. Zgornji del je črn, spodnji pa rdeč, pa majhne vrtnice so prišite na ramenih. Če te zanima, ti pošljem sliko, pa dolžina je nad koleni, številka pa 36.

Žal-moja hčera ni tak drobižek, ima številko 40 :zardevam:
Vseeno hvala!
efka

Danes sem si ravno mislila, da po 3 tednih pa bi AD že lahko prijeli-ampak že 2 dni imam cmok v grlu,, nikakor ga ne morem "dol spravit". Včeraj nisem hotela vzeti lexaurina, danes pa sem ga, ker me čaka spet naporen dan in zakaj bi se trpinčila :seznojim:
Mož se vrača po odsotnosti (vmes je bil 1 večer doma) in mogoče je to ta panika. saj na zunaj se delam močno, ampak noter...
Nekako ne morem in ne morem biti "prijazna", ne morem se prav z njim pogovarjat-on sam mi je rekel, da saj ve, da rabim čas in da "mogoče pa imam celo prav"!
Vmes berem knjigo dr. Harvilla -Najina ljubezen-bože mili, kaj je vse tukaj noter....tega sam ne zmoreš naredit...Tako, da upam, da bo mož pristal na terapevta, ki sem ga že kontaktirala in mi je to knjigo priporočal...Samo, če bo moj mož kdaj pristal na to, sem jaz "bicikel",ker je že meni težko brat in sprejet vse kar je v knjigi navedeno. Upam, da je v živo lažje, bolj normalno sprejemljivo..
Spet je pred nami vikend :(, spet bomo cele dneve skupaj...ojoj...pa še ta stres z maturantskim plesom, oblekami....jaz pa tako sovražim nakupovanje...
In hvala bogu, da je slabo vreme, ker če je sonček, se mi zdi, da moram biti dobre volje pa tega ne zmorem...še kar se potapljam v slabi volji, brezvoljnosti in nimam moči videti kaj lepega.
Ker kot sem že rekla, nisem čisto prepričana o tem, da si zaslužim biti srečna in zadovoljna, oz. da je prav, da sem (v službi imamo polno dobrovoljnežev, ki se kar naprej smejijo-tako mi grejo na živce, da bi jih najraje raztrgala, ko slišim neprestano hihitanje :ne:
Pa bodite vseeno lepo, upam, da vam ne grejo dobrovoljneži  na živce!
efka

 :zvizgam: efka, jaz tudi vsako priliko porabim za smeh  :zardevam:

Jaz pa ne vem, kdaj sem se nazadnje smejala, tako zares.... :kiselnasmeh:
...se nimam zakaj...
V študentskih časih pa sva se s cimro neprekinjejo smejali in enkrat je kolegica od smeha dobesedno padla s postelje :sesmejem:
...to so bili lepi časi...
efka

Pozdravljeni!
Malce se oglašam...mislim, da AD le prijemljejo počasi, ker drugače bi me v trenutni situaciji panika že popolnoma zajela...
Ok, obleko za hčero imava, ostalo še ne (dodatki, nogavice...saj vem, da bo spet v četrtek norela...), vmes se je bilo potrebno vpisat na faks-na koncu sem morala jaz to naredit, ker nje sploh ni bilo doma celo nedeljo popoldan in ponedeljek (elektronski vpis)...
Z možem komuniciram zelo skopo...on se nekaj trudi, ampak jaz ne morem prestopit....hčero pa je začelo spet metat...verjetno bo kar držalo, kar mi je nekoč rekel en psiholog, da hčera na vsak način hoče pozornost, četudi negativno in sedaj, ko je stanje z možem malo boljše, je ona začela "špricat" pouk in doma leži ter gleda DVD...Mož je prišel slučajno prej domov in jo našel doma ter me poklical in vprašal, le je kaj narobe z njo (ona se z njim skoraj ne pogovarja)-nisem imela pojma....zato sem jo poklicala in vprašala, kaj dela doma in mi je odgovorila, da je pri kontrolki imela "švinglc" pa jo je prof. poslala ven in iz protesta (njene besede-sem popiz...)šla domov...Rekla je tudi, da bo drugič prof. stolkla, le kaj si misli stara smotana (njene besede). Ko sem ji rekla,da naj ga zdaj ne svira v 4. letniku, ko je vsaka ocena pomembna (vsa leta je bila prav dobra, sedaj upa, da bo dobra), mi je odgovorila, da ne more biti normalna v taki družini, z norim fotrom in mamo, ki samo guši...
Take stvari me čisto iztirijo, danes bom verjetno s ta mlajšo hčero šla takoj po službi v mesto in jo potem peljala na plesne, samo, da se mi ne bo treba soočit z hčerko :(
Prav bojim se njenih izpadov, skoraj tako kot moževih...
Spet imam knedelj v grlu....Najbolj sem srečna, če hčere cel dan ni doma (s tem, da vem, kje je...), ker potem ni konfliktov...
Najrajši bi kar pobegnila...če ni mož, pa je ona tista, ki mi sproži paniko..
Saj vem, da ni prav,kar govorim in mislim...ampak to je dejstvo...imata čisto enak karakter...eksplodirata če ni po njuno...
Čisto egoistično si želim, da bi ji uspel vpis na faks, da je drugo leto ne bo več doma čez teden (in kolikor jo poznam, tudi čez vikende ne bo hodila domov kaj pogosto)...ker si želim miru...z enim takim karakterjem je že dovolj težko, če imaš pa dva enaka...
Prav sovražim te svoje strahove pa ne vem, kako se jih znebit...
Prekleta panika :jok:
efka

O ti Efka. Poznam te zadeve, ampak, glej, če te prisotnost onih 'kakor najbližjih' najbolj moti - kaj potem, za vraga, sploh počnete skupaj?
Res kaže, da si v ljubezensko/sovražnem vrtincu moža in hčere (pa ne namigujem na nič, kar bi presegalo odnos fotr/hči) res 'koleteralna škoda', ki jo oba nekako po navadi izkoriščata za odganjanje in pritegovanje drugega. Meni se je zdelo, da si naredila velik korak, ko si se emancipirala in 'ponorela' še sama (njima se zdi, da te pravice sploh nimaš), ampak s tole obleko za maturanca si pa padla naravnost na stare tirnice. Da o vpisu na faks sploh ne govorim. Da je to dandanes naloga staršev, je popolna sprevrženost (v slogu vicev o Italijanih, kako ne morejo od mame). Boš potem tudi na faks hodila namesto nje, kadar se ji ravno ne bo zljubilo?
Efka, tvoja hiša je, ne beži iz nje. In tvoja družina. Nič nisi zamudila, bodi pa odločna: vsak naj počne svoj del obveznosti (tudi hišnih), vsak naj prevzema svoje odgovornosti. Tudi za medsebojne odnose.
Uf, samo kregam te, ne?

Nič hudega, mogoče pa to rabim-kreganje, mislim...celo življenje sem bila "preveč" pridna, ubogljiva in malce depresivna (pred kratkim mi je sestra povedala, da me ni upala pustiti same doma-v srednji šoli-ker se je bala, da se bom ubila-uboga sestrica, ki je mlajša od mene in je imela take strahove-očitno sem že takrat zapadala v taka stanja, pa jih nisem prepoznala oz. takrat je bilo to tako nenavadno, da se ni nihče s tem ukvarjal).
Vedno si rečem, samo, da še to mine (sedaj maturantski ples...vem,da bo še neko sr...,ker nikoli ne gre gladko...), potem imam (joj, grozno...) rojstni dan....ne boste verjeli, česa me je strah-tega, da mi mož ne bo kupil darila, pa ne ker si ga želim, ampak, ker se bo spet na mene jezil, da nikoli ne ve, kaj mi naj kupi, ker nikoli nič ne povem, ker sem preveč komplicirana...in potem bi raje videla, da mi nič ne kupi, kot pa da spet sitnari...
Pa saj res nič ne rabim ....ponavadi mi kupi kaj, kar bi rad imel sam in potem je užaljen, ker nisem vesela (običajno je darilo drago in sem jezna, ker toliko zapravlja, nam pa zmanjkuje denarja za potrebne stvari..)Pa prijatelje bi morala povabit-nimam moči se ukvarjat z načrtovanjem, kupovanjem, zabavo...
Samo da še to mine...... :kiselnasmeh:
efja

Ravno to si moraš pridobiti: pa kdo te bo tule kregal, porkaduš!
Malo zdrave arogance.
Lej, rojstni dan je SPET ena tema (kot maturantski), ki bi morala biti nekaj lepega in vzpodbudnega, pri tebi je pa pogrebščina. To postaja vzorec. Da bi pa sedla z možem in se zmanila, da gresta morda skupaj kupit darilo (in s tem razbremenita oba)? Ali pa jih steraj, naj ti vsi trije kupijo skupno darilo. ČE se ne pobijejo, bo morda še kaj pozitivnega iz tega. Daj, skušaj vsaj zastaviti te projekte pozitivno. Seveda ni povsem verjetno, da se bodo tudi iztekli tako, ampak morda jim bo prav to vlilo nekaj barve.

Živjo efka

po tvojem rojstnem dnevu bo naslednji, pa spet ( vsaj štirje na leto, pa obletnica poroke, pa en praznik je ravno za nami, pa še cel kup takih dogodkov...)...

In ti si boš vsakič rekla, naj le še to mine... ( kar precej kontrole je nad tem vsem...)

Če jo je sam našel, se sme sam z njo pomeniti, enako jo smeš ti sama najti in se sama z njo pomeniti...

Tole z darilom...in rojstnim dnevom...pa povabit bi morala....in na koncu beseda zabava...hm...

efka, komanda mora bit...ampak... vsega sveta ti pa res ni potrebno nositi...naj ga še drugi malo podpro - Ton je kar fajn predlagal...daj jim možnost, saj bodo zmogli

Žal, kot sem napovedala-naš "kao" pogovor je zalegel-ampak, čisto nič!
Isti sr... drugo pakovanje...
S to razliko, da je včeraj "pokasirala" ta mala :(
Saj vem, da sem "dosadna" s tem razlaganjem, ampak edino tu lahko pojamram...
Mož je šel po mlajšo na plesne in ker sem jo jaz peljala tja, sem tudi vzela nekaj oblačil, da ne rabi tam puščat, ko se preobleče (čevlje, bundo..). In mož me ves razburjen kliče, da mala joče, ker ne najde čevljev in če jaz kaj vem o tem...Na to sem odgovorila, da sem jih jaz vzela pa tudi bundo in krilo, ker je potem tako v supergah in trenirki, da ne rabi vsega nositi v nahrbtniku in da sem ji povedala...na to on živčno, da se nikoli nič ne znamo zmenit, da zdaj vsi iščejo njene čevlje in da naj drugič otroku bolj razločno povem, kaj sem vzela...da nikoli več ne gre on po nikogar, ker potem vedno nečesa ne ve in ne najde in izpade "budalo"....
Meni je bilo, milo rečeno, smešno, da se zaradi takih stvari sploh splača razburjat...ampak iz te malenkosti je nastalo tak cirkus, da je ta malo 3x udaril, ker jo je zafrkaval, da joče, ona pa mu je rekla, da naj že neha...on ni nehal, ona je jokala in mu rekla, da se samo dere na vse in naj jo pusti na miru...
nakar je popenil-češ, froc mi ne bo tako govoril in jo je udaril...
Domov je prišla objokana in zaprla vrata ter rekla,da naj ga ne spustim noter, da naj že gre od nas, ker nas samo krega....
Jaz sem spet......diplomatsko skušala reševati položaj, želela se pogovorit z njim, želela, da se z otrokom pomeni in ji pove kaj je bilo narobe in .....
Po pravici povedano sem se počutila, kot da sem otroka izdala, ker je mož popenil iz nič, normalen človek bi me poklical, vprašal če vem, kje so oblačila, ob pojasnilu rekel, OK, hvala bogu, da jih imaš, ne rabimo več iskat, otroka potolažil,češ ne joči, saj je mami vzela.... drugič pa bolj poslušaj, kaj ti mami govori...to, bi bila reakcija normalne osebe...
Po mojem prigovarjanju sta se zvečer pobotala, potem jo je pa crkljal in crkljal, ker je vedel, da ga je "mimo usekal"...ampak škoda je bila storjena...
Isto je delal pri starejši hčeri....in kaj imamo zdaj...
Jaz pa sem in še to dopuščam, samo da je navidezni mir, da se otrok potolaži (čeprav ima verjetno grenak priokus, kljub atijevemu opravičilu)...
Najrajši bi ga raztrgala, tako sem v tistem trenutku jezna, potem pa me spet popade panika in kamen v želodcu in tak strah, da se cela tresem in samo tiho molim, da bi bilo spet vse mirno...
 :jok:
Do naslednjič....
Zdaj ne upam nič robantit, ker je maturantski-da bomo tam vsaj kolikor toliko normalni....da ne bo hčerka na maturantskem brez očeta...
Potem bo pa spet kaj, da bom popustila....saj vem, rekli boste sami izgovori-čakam, (ne vem kaj), da bom dovolj jezna, močna, kaj vem kaj, da ne bom popustila...pa ne dočakam...
Saj mi je jasno-ampak sem reva, "chicken" kot rečejo Američani...ta prekleti strah biti sam, pa ne ker ne bi zmogla, ampak kot da bi s tem pogrnila na celi življenski črti...
BOdi dovolj...
Hvala, če ste se prebili skozi to šlamastiko :oki:
efka

ne nisi "dosadna" s tem pisanjem, ampak pri najboljši volji te ne razumem več, kajti po vsem napisanem bi zaradi otrok morala takoj oditi od njega saj imaš do njih odgovornost in ali se ne zavedaš, da s svojim vedenjem , ker ne storiš prav nič sama daješ ubogima deklicama napotnico za psihiatra??

zelo se mi smilita hčerki res, ker biti v takšnem domu, mah res te kot mamo ne razumem  :'(

Nisem brala vsega za nazaj, le zadnji vpis, k čemur me je spodbudil Mašin...

Težko sodim o čemer koli, o kakršni koli situaciji, poznam tepež in poznam ljubezen. Videla sem že veliko ljudi okoli sebe, marsikaj se lahko obrne, rane zacelijo, družina o(b)stane...

Ne vem, kako drugi.
Vem pa, da če bi se kdor koli na svetu, vključno z njegovim očetom, ali pa nevemKdo... samo dotaknil mojega otroka, bi ga lahko z golimi rokami raztrgala. Četudi bi bila v najhujši depresiji, pa četudi je to zadnje, kar bi v življenju storila.
Pri meni in živalih tu ni nobene razlike.
Pa amen.

efka...tudi jaz tega čisto ne razumem. Podpišem se pod masin in vesnin post. Celo zamerim ti...na žalost ne morem iz svoje kože. Zame so otroci, živali in nemočni zaščitena kategorija. Nedotakljiva. Jaz sem brala tvoje vpise...in oprosti...nekako se mi zdi, da ti ustreza biti *žrtev*.

efka, tvoj drugi ali tretji post...

mene si s tem vrnila na prvotno razmišljanje ( moj prvi ali drugi post)

...pripraviti ga do terapije tokrat brez pogajanja ali pa potegniti krepko črto.

Njegove besede pred pol ure: "Uničili ste me, ali grem jaz ali ta večja! Tu sem samo zaradi male"...spet je eksplodiral, zaradi grobih besed večje hčere, kričanja in tuljenja, grozi,...jaz pa bruham, norim, paniačrim...najboljše, da zginem, ker nisem sposobna zašćititi ne sebe ne otrok...naj mene potolče, pa bom mogoče napol mrtva rešila otroke, če ne bo pa-kot pravi, pretepel ta veliko, pa čeprav ga potem zaprejo...
konec
efka

Efka,
to, da izgineš, ne bo rešilo tvojih otrok.
Če ne moreš čez 5 minut rešiti položaja, ni huda reč.
Pomembno je, da to rešiš.
Morda s pomočjo strokovnih služb, strokovnjakov, terapevtov.
Najprej pa pomiri dekleti in SEBE.
Človek, ki nori, ne reši ničesar.

Nikogar na svetu ni, ki bi smel obsojati nemoč. Tudi jaz je ne.
Vem pa, da tole, kar pišeš, terja radikalne spremembe.
To si dolžna sebi, predvsem pa otrokom.
Naj punce v miru zaspijo, z vedenjem, da jih imaš rada. To je vse, kar lahko ta trenutek narediš. Največ.

hvala bogu; in to čimprej. Resnično zelo težko razumem, čemu sploh še poskusit rešiti nekaj, kar je že zdavnaj propadlo.

p.s.
in si prepričana, da se maturanca ne oklepaš le kot izgovor?

Tudi pri meni ni nobene tolerance do fizičnega nasilja, vseeno pa, dajte, punce, malo ustavite konje. Če bomo razganjali vsako zvezo, v kateri je kdo mahnil drugega, bomo, zagotavljam, več podrli kot pomagali.
Meni se tip bere ne bolan, pač pa od tradicije in popolne izgube kompasa o svoji vlogi povsem iz pameti, zato reagira panično. Kaj pa je hujšega, kot da ti takrat, ko skušaš krčevito pokazati, da si del družine (sam prideš po hčer na plesne), vse uide z rok, ko otroku niti čevljev ne moreš najti? Razumem, o, kako razumem.
Efka, res se morata pogovoriti. In se posvetovati z nekom, ki obvlada razmerja, sicer bo šlo tole dejansko k vragu. Ti stvarno pomisli, ali bi se že ob nesodelovanju vse tri nekam ne umaknile (kar seveda ne bo lahko - potem te bosta tamali obtoževali, kako si ti uničila družino) - ampak ne čakaj na naslednji izpad in to tudi jasno povej.
Ne znam ti svetovati drugega: ena od Delovih spletnih svetovalk je moja prijateljica, ji napišeš en kratek opis dogajanja?

Efka,
nekje sem ti že zapisala, da imam zelo podobne izkušnje družinskega dogajanja in da te zelo razumem v tvoji stiski in načinu razmišljanja, saj sem tudi sama takrat tako razmišljala in čutila - od besa, ko bi ga z golimi rokami raztrgala do paničnega strahu pred tem, da bi odšel, da bi zakon razpadel in družina.... Nikoli ni bilo bolje, pač pa SLABŠE. Na koncu vendarle sem zmogla odločitev in rešila, kar se je rešiti dalo. Moji hčerki sta kar nekaj let preživeli v takšnih nezdravih razmerah in verjemi, da so bile posledice. Tudi pri vas so že (bodo), če ne boš ukrepala. Zaradi tvoje odvisnosti od tega nezdravega odnosa z možem bosta zavozila prihodnost vajinih punc - kandidatke za psihoterapije in takšne spletne strani in še za kaj.... Starejša je popustila v šoli, mlajša bo padla v isti odnos z očetom, ko bo še malce odrasla.... Ukrepaj, za božjo voljo, ne prepuščaj se temu, kar bo pač bo. Preživela boš, verjemi in našla malce dostojanstva, ki ga že dolgo nimaš več.
Ribica

Pozdravljeni!
Samo malo se javljam (da še migam), maturantski ples smo preživeli-celo zelo v redu, hčerka je plesala z možem (drug na drugega sta bila ponosna), mož je trenutno spet "OK"-tako kot je vedno po izpadih...obljube, priseganje večne ljubezni, izjave v stilu: saj vem, da se moram spremenit... na zunaj lepo, a tako kot vedno (scenarij in potek je vedno enak)...kako dolgo bo trajalo pa ne vem...
Hčera se cele dneve uči (tako pravi), tudi v šolo ne gre, ker se "uči"...češ, v šoli zapravljam čas, doma se lahko dosti naučim...
Nismo dosti skupaj in se nekako da...vikenda se seveda spet bojim, ker smo na kupu, da ne govorim o tem, da drug teden službeno odpotujem za 3 dni....strah me je pakiranja, obveznosti, en dan prej imam urnik tako nabasan, da ne bom mogla dihat...dopusta ne morem imeti, ker kolegov tudi ni...
že ob 6 zjutraj moram biti na Brniku....strah me je tega tedna ...kar hromi me, najraje bi kak mesec prespala...
Na srečo pa so AD vsaj malo prijeli, tako da se prebijem skozi dan in še samo občasno vzamem lexaurin...
Hčera ima tako gužvo v šoli (3 teste v naslednjem tednu)-kar za sabo potegne njeno paniko, učenje do 4 zjutraj, neprespanost in seveda mojo pomoč pri učenju (torej tudi mojo vsakodnevno utrujenost, ker se pri 40+ ne morem več tako vživet v matematiko, kot pri 18-tih). Že včeraj mi je rekla, da računa , da se bova skupaj učili čez vikend...kar slabo mi je ob misli na večurno sedenje pri njej, razlaganje matematike...., ki sem jo že čisto pozabila, tako da se sama sproti učim..
Ta mala pa bo spet kot peto kolo, naganjale jo bova iz sobe, cel dan bo na računalniku..razen če bo se mož odločil odpeljati jo kam za kakšno uro...če ne bo spet kake eksplozije...
Rekla bom, spet, samo da še to mine...mogoče bo pa res naslednji teden lažje (ko se vrnem) in bova sedla skupaj, pa ga mogoče prepričam v strokovno pomoč...
Saj vem, da je to eno samo jamranje...pa ta moment zdaj ne zmorem drugače...
Rabom še malo kemične spodbude (ampak v službi sem se celo že parkrat nasmejala in celo sodelavci so opazili, da nisem več nonstop žalostna in slabe volje)... mogoče pa bo...
Hvala, da ste tu...
efka :rozicodam:

Efka, kaj več, kot virtualnega objema žal ne morem dat  :rozicodam:  :poljubnjej: :srce-utrip: :rozicodam:

drži se in pazi nase, kolikor je pač možno  :rozicodam:

Odklopi na službeni poti... Pusti skrbi doma..
Vse te bo počakalo. Če.
In nekako se pomiri, morda pa bo, kaj veš, vendarle mir..
Vse skupaj je res življenje in nimam pravice sodit o ljudeh, ki jih ne poznam.

Drži se in vse dobro.

In za šolo - brezzveze te je zdaj sekirati, zakaj je nisi naučila, naj se uči sama - premisli o kakem inštruktorju. Morda pa kaki dobri duši s par evri narediš dobro delo. NE govorim o kakem inštrukcijskem kombinatu, pač pa o kaki znanki/cu, ki študira te reči.

efka, zdaj  je mir, zdaj ste povezani

zdaj je trenutek nadaljevati reševanje družine, ne čakat na naslednje tiho obdobje. Resen pogovor bolj zaleže v mirnem okolju. In ne odrini strokovne pomoči zdaj, ko je mir.

srečno potuj, kamorkoli že letiš, čau



Za učenje je boljši inštruktor ( moje izkušnje, meni so bile te stvari preenostavne, da bi jih znal pravilno razložiti, pri hčeri sem dosegel le upor in debato o tem, kateri pristop je boljši).

Se samo oglašam :)
AD so že čisto prijeli, tako da sem "skooooraj normalna", edino spim zadnje dni bolj slabo!
Službena pot je za mano, doma so se OK držali, mož je "še vedno" miren...(videno ničkolikokrat).
Ampak jutri imam psihiatrinjo-po 2 letih, novo, neznano....sicer iz več strani hvaljeno, samo mene vseeno zvija. Pa najbolj hecno je to, da se bojim,da ji ne bom znala razložit svojih stisk, ker sem "skoooraj normalna". Ker imam takoj slabo vest,da nekaj bluzim, jemljem čas zdravnikom, če mi pa nič ni. Že itak težko povem vse, sedaj pa sem še časovno odmaknjena od teh dogodkov-kaj če me ne bo resno vzela, bo mislila,da sem kak simulant, ki ima preveč časa...
Ko sem globoko doli, se ne morem spraviti k shrinku, ko sem pa gori, pa spet ne, ker mi tak nič ni... :-[
Bomo videli, nekak bo menda že...
Je pa spet "shit", ker se v takem mirnem obdobju uspavam in ne naredim, kar sem si zadala...tudi s tega stališća upam, da bo psihiatrinja iz mene znala spravit nekaj pogumu podobnega, da bom družinsko situacijo začela reševat.
Poročam, ko pridem od psih.
Vsem lep dan :rozicodam:
efka

Sprintaj nekaj svojih starih postov, ko si bila še "doli" in jih nesi s seboj.
Vse dobro in javi se!
Ribica

Prihajam od psih.-kaj naj rečem...sicer mi je kot oseba zelo simpatična, vendar sem bila nekako izgubljena...točno tako kot sem mislila, da bo...Saj ji zdaj ne morem povedat svojih občutkov izpred dobrega meseca, ko sem bila "down", če sem pa sedaj "skooooraj normalna" zaradi Asentre. Ona pravi:super, da vam tako pomagajo!
Hotela je vedet, kaj pričakujem od nje...saj nisem vedela,kaj naj rečem. Opisala sem ji družinsko situacijo-njej se je zdel moj mož zelo obremenjen, preutrujen in očitno v otroštvu neljubljen (kar je verjetno res)...ter da so njegovi tihi dnevi čisto OK,če je to način, da se umakne in naredi čimmanj škode. Rekla mi je,da  jaz jemljem vse preveč pod svojo perut, da vse hočem koordinirat, da vse vidim preveč črno in poslušam druge, kaj mi v govorijo (v smislu-da noben ne bi tega trpel pri možu ipd.-pravi, da je to malomeščanska zavist, ker smo mi v resnici čisto OK :o
Ne vem, očitno ji nisem znala predstavit v kaki stiski sem bila in sem vedno, ko pri nas poči...
Se pa vidivia čez 14 dni-mogoče bo tačas premirje pri nas že kršeno in bom imela kaj povedat o svoji paniki in strahu :'(
Bodite lepo
efka

Efka, kot je že Ribica predlagala - sprintaj vse to in drugič nesi s sabo. Ali pa doma na podlagi vsega tu napisanega napiši opomnike in ji jih daj za prebrat.

Pozdravljeni!
Očitno tudi name to vreme vpliva pozitivno :), tako da sem trenutno kar OK. Celo sem zbrala pogum in po nasvetu psihiatrinje poklicala terapevtko za partnerske in družinske odnose in grem drug teden na razgovor. Možu sicer nisem še nič omenila, ker čakam ali bo v redu ali ne...nočem nekaj vnaprej govorit...Mož se trenutno neverjetno dobro drži, celo s starejšo hčero imata dober odnos (2 krat sta šla skupaj v mesto in na pijačo), včeraj ko ni hotela z mano komunicirat (ker je nisem prejšnji dan pustila v kino ob 9-tih zvečer), je poklicala njega in sta se dogovorila, kdaj pride domov (brez, da bi on spet nakladal in moraliziral)...Ampak saj veste, volk dlako menja, narave pa ne :closedeyes:
Moj cmok v grlu je samo še občasen, panike je tudi manj, celo uspem načrtovat kakšno aktivnost (okna sem umila, juhu...), bravo za Asentro ;D, res je prijela na polno...končno se počasi približujem normalnosti..
Edino uživat še ne znam ali pa nočem :zardevam:, pa saj to mi ni šlo nikoli preveč od rok, ker sem bila vzgojena v stilu "red in disciplina" in uživancija mi je tuja...vedno se kriva počutim, če je preveč "fajn", tako da moram vedno biti malo v strahu, je bolj ziher...
Mogoče pa me bo moja psihiatrinja (ki se ukvarja s kognitivno vedenjsko terapijo) znala "reprogramirat" :sesmejem:.
Vsem želim lep dan.
efka

Efka: takle čas ni čas za čakanje na novo nevihto, pač pa za aktivno delovanje: vsaj toliko jim daj vedeti, da se ti zdi tako življenje v nekem pozitivnem sodelovanju tisto pravo. Srečno!

Nekaj mi šteka!
Še enkrat bom prilepila prispevek.
efka
Spet se oglašam. Kako hitro se situacija obrne :D. Bilo je prelepo,da bi bilo res....Starejša hčera je bila sedaj 4 dni odsotna (s prijateljico sta bili na obisku prijateljičine babice v Švici) in je bilo doma res lepo, vendar sem se ves čas bala, kako bo, ko se vrne. Možu ni bilo prav, da gre, meni je pa ustrezalo (da se malo odpočijem od učenja z njo)...Moža sem prosila, da gre po njo v Graz (tja je prispel vlak), da ne rabi več kot uro čakat povezave s Slo in potem še 1 ura vožnje (po že itak 12 urah potovanja) in sprva ni hotel (češ, jaz bi naj naredil uslugo, ona pa meni nikoli), nato sem ga prepričala.
Vedela sem takoj, da je to bila napaka...on ni našel takoj kolodvora in je (kot običajno) popenil in tak prispel na parking, hčera ga je baje objela, on pa je začel tako nekaj sitnariti...in spet sta se skregala. Hčera me je tik pred prihodom domov poklicala, po glasu sem slišala, da je nekaj narobe...odgovarjala je kratko, odrezano...ko sem hotela govoriti z atijem, on je bil zelo slabe volje, češ, da ga hčera samo nadira, da nekaj govori nerazumljivo, da ne zna komunicirat....tako dolgo je to nakladal, da sem slišala, kako se je v avtu začela jokat in kričat...Prispela sta domov, on ji je rekel, da naj se j..., vrgel kovčke iz avta in šel v hišo...midve pa sva se pogovarjale po telefonu, jaz sem jo tolažila, ji rekla,naj gre k atiju in se z njim pomeni, mu razloži, da se nista očitno razumela, da je utrujena; pač prepričevala sem jo, da naj z mirnim poskuša zadevo zgladit, ker sta oba očitno vstala z levo nogo.
Ni šlo...kaj se zdaj dogaja, ne vem, vem samo, da je hčera šla k babici (mož je ni hotel peljati, babi je prišla po njo), ta mlajša sploh ne ve, kje je ati...
Jaz pa se spet sesedam vase, padam v grozo, strah...in razmišljam, če sem sama kriva, ker skoz razmišljam, kaj bo in na sebe dobesedno potegnem vse slabo...
Če ne bi bilo AD bi padla v brezkončen prepad, tako sem pa vsaj malo pri sebi. Čeprav se tresem po celem telesu, na bruhanje mi gre, vrti se mi...torej vsi simptomi strahopetca...
Na žalost s psihiatrinjo ne prideva nikamor.... :(
Družinska svetovalka pa se mi zdi super, samo zaradi pomanjkanja časa, sva se srečali samo 1x in naslednjič šele po praznikih, tako, da mi žal razen obljube, da mi lahko pomaga pri "postavljanje zase" nisva naredili še nič.
Jutri smo nameravali na Dunaj v ZOO-spet ne bo nič...vedno se to zgodi, ko imamo prosto, ko smo skupaj, ko ne moremo drug pred drugim pobegnit...
Bog mi pomagaj :jok:
Samo iz sebe sem hotela dati, saj vem kaj boste rekli...
Bodite lepo kljub dežju!
efka

 :rozicodam:...ja, veš, kaj bomo rekli...

mirno obdobje je mimo, počakati bo treba na naslednjega...tokrat si bila spet tista *vmes* in trpiš zaradi prepira, pri katerem nisi niti bila prisotna. Še vedno mislim, da se oče in hči zmoreta sama skregati in sama pomiriti.

z navedbo družinske svetovalke si omenila pomanjkanje časa...po moje je kar nujna zadeva pri tebi - čas je pomemben. Vsaj pred prazniki bi ti dala malo podpore, naslednji dnevi bodo mogoče naporni...

...ne mi zameriti, simptomov strahopetca pa nisem našel... :rozicodam:

le mirno, lep dan ti želim

Rob

Hvala Rob za prijazne besede...Hčera ni hotela pristopit do njega, je rekla, da ne more se tako poniževat kot jaz :(
Ta mala pa že eno uro ne ve, kje je ati...kot da je sama doma...
Jaz pa vegetiram, požiram kepo, ki se mi nabira v grlu, pa ne gre in ne gre dol...
Glede pomanjkanja časa-terapevtka je na dopustu ta teden, prejšnji pa sem imela jaz obveznosti ona pa delavnice in nisva mogle uskladiti terminov...ja, res škoda, verjetno bi mi lahko kaj pomagal
Psihiatrinja pa me samo sprašuje, kaj želim od nje, kaj jo hočem vprašat itd. in ko povem, da bi rada, da me nekako ojača, da ne bi tako nihala v odvisnoti od moževega razpoloženja, mi nič ne odgovori, samo, da naj neham tako tragično gledat na vse....
Meni se zdi še slabše kot tragično :'(
efka

Efka draga,
že ves čas te berem, pa ti nisem hotela pameti solit... In že ves čas, kar te berem, imam na jeziku isto: tole vaše stanje je rezultat dveh 'motenj', tvoje depresije in moževega bogvedi česa. In kakor absolutno drži, da za noben skvarjen odnos nikoli ni kriva izključno ena stran - in kakor je res, da nikogar od vaju nimamo kaj sodit- je tole šlo že absolutno predaleč. Oče, ki se je zmožen tako vesti do lastnega otroka, kot se vede tvoj moški, rabi ali brco čez prag ali pomoč; nujno in konkretno pomoč. Skrajni čas za vse vas je, da začne vaš ata odraščat in sprejemat vlogo vsaj očeta, če že moža ne. Ker trenutno si očitno poročena s šestletnikom.
Oprosti za direktnost, ampak če boš samo opazovala, ne boš ničesar rešila - da pa je vse na tebi, pa je tudi že ves čas jasno. Spravi ga k zdravniku, že zdavnaj bi ga bilo treba.

Res vam želim vse dobro, držim pesti. Le poročaj še naprej. :rozicodam:

ja..zapletena si v en prekleto komplesken odnos s človekom, ki je ostal na stopnji otroka, če ne že kr malčka....In s tem človekom imaš otroke..

Hčerka pa pravi, da se ne želi tako poniževat,kot ti..

Mož za zdravnika (ali kogarkoli) niti slišat noče, čeprav sem sedaj imela upanje ( :ne:),da bi se ga dalo prepričat (in svizec zavije čokolado....).
Groza me je oditi domov iz službe, gledat isto sceno kot že tolikokrat, za pomiritev uporabljat iste finte, čeprav se mi na smrt upira...
Včasih se počutim enako kot žena alkoholika- skoz na preži, skozi v strahu, kdaj bo prišel pijan (v mojem primeru-razkurjen- zaradi česarkoli pač že)
Najraje bi izginila-ne zmorem več, pa moram...iščem krivce, obnavljam pogovore, vrtim si scenarije v glavi in -žal- vedno izpadej najslabše možno...
Mogoče pa je res, kot piše v knjigi Skrivnost-da s slabim razmišljanjem, na sebe potegneš slabo... :kiselnasmeh:
efka

In kaj bi se zgodilo, če  bi se uprla...možu...? In nebi več pristajala na podrejen položaj...?

Ko se ne podrejam tako, se zadeve vlečejo dosti dalje...dejstvo je, da točno vem, kaj "pali" pri njem in to taktiko vedno uberem-vedno rata in zadeve se umirijo...
Jaz pa se počutim prazno, strahopetno in sram me je pred sabo in hčerkami...vendar je lažje prenest vse to, kot njegovo ignoranco, jezo in molk...
Saj pravim, da sem strahopetec...bojim se, kaj bi bilo, če bi šla do konca...
Psihologinja, s katero sem do sedaj 1x kontaktirala, meni, da bi mi lahko pomagala z določenimi tehnikami zavzet bolj čvrsto stališče (t. i. asertivnost), žal pa nisva imele še nobene resne ure...
Povedala sem ji, kako je v "dobrih dneh" moj mož "najboljši mož"-še danes zjutraj sva se objela, crkljala, govoril mi je, kako me ima rad...ampak ko bom prišla domov, se z mano sigurno ne bo pogovarjal...in verjetno bo spet omenil odhod do doma, ker z nami (starejšo hčero) ne zdrži več, ker ga nihče ne upošteva..........
škoda besed
efka

Ma kje pa, nič ne vlečeš slabega nase, ne obtožuj se za moževe reakcije. Tele njegove grožnje z odhodom so navadno - skrajno otročje! - izsiljevanje.  Odrasel je in se mora obvladat. Če se ne zmore, naj se spakira ali pa poišče pomoč.

Ja, saj vem, meni je lahko govorit - ampak slej ko prej boš morala zbrat moč in pogum in odločnost in ugriznit v tole jabolko. Z odlašanjem delaš medvedjo uslugo ne samo sebi, ampak predvsem puncama.

A lahko greste na kak način za nekaj časa narazen? Včasih zna to bit koristno, da partnerja vsak zase v miru in brez vsakodnevne vojne razmislita, koliko si še pomenita in predvsem, koliko truda in naporov - in srca! - sta pripravljena vložit v nadaljevanje. Se lahko s hčerkama umakneš, denimo, k staršem?

Druga morebitna korist od take poteze bi znalo bit tudi to, da bi te mož resno vzel. Da mu gre za nohte. Da bo moral kaj spremenit.

Efka, nemogoče je, da bi sama rešila odnos in družino. Ne gre, enostavno ni možno. Lahko se preleviš v ne vem kakšno mučenico in žrtvuješ, vse kar je možno in kar ni možno - sama ne boš mogla doseči sprememb. Odnos in družino gradita oba. In spremenita položaj lahko spet samo oba. Lahko se raztrgaš, pa ne bo nič drugače, dokler se ne bo v roke vzel še mož.

In več kot očitno je, da boš morala ukrepat.

Verjamem, da te je groza prit v tak dom - zato se pa umaknite. Nekam, kjer bo mir. Za nekaj časa.

Le pogum. In ponavljam: ne krivi se. Nisi vsemogočna, da bi lahko vse sama rešila.

Efka,

berem te že nekaj časa, pa nisem uspela še nič napisati. Sprašujem se, kaj sploh še delaš s tem človekom, kaj čutiš do njega, da to lahko prenašaš? To je eno samo psihično maltretiranje. Mislim, da imaš vsega dosti, ne vem pa ali si dovolj močna, da se od njega "odlepiš".
Posledice na tebi so že vidne, tudi na dekletih.... Ne razumem, zakaj se venomer tolažiš, da mogoče bo pa spet vse v redu. Si v ognju, ki ga ne boš mogla pogasiti, razen če se ločiš.
Zakaj ne izkoristiš njegovih besed, da bo šel in mu spakiraš kovčke. Samo tako se boste rešile. Pa še s puncami boš imela težave.
Z njim ne bo nikoli bolje, ampak samo še slabše. Na terapije ne bo šel, ker je on "zdrav", z njim ni nič narobe.....Ali se bojiš finančne pomanjkljivosti??

Draga moja, prosim ne pusti se več mučiti. Saj si ne želiš takega življenja!!
Poskrbi za svoje zdravje in misli na otroke.


        Želim ti vse dobro :rozicodam:

Ja Efka..tole kar si opisala in kako krmariš med njegvoim odtegovanjem in ponovnim priklaplajnjem ljubezni, je čisti psihični sadizem..

Kolk razumemm je tvoj osnovni problem neznosna bolečina ob njegvoem odtegnitvenem vedenju..ne preneseš nj. molka, igonrance..

Res te je zasužnjil..zelo prefinjeno...ne moreš brez nj. nakljonjeosti..in si se pripravljena poniževat do amena za drobtinice..

Ko boš zmogla mirno prenesti nj. igonranco...boš na konju..Poskusi kdaj!

Morda boš presenečana, ko boš ugotovila, da On ne more brez tvoje naklonjenosti..in da ga lahko TI vrtiš..

Zdi se mi, da sem popolnoma odvisna od njega-psihično mislim....Najprej zjutraj pogledam kakšne volje je in potem sem takšne tudi jaz :jok:
Zakaj mislim, da bo bolje-ker vsake toliko je bolje in celo odlično...in njegovo zatrjevanje o ljubezni do mene in otrok...
Psihologinja je rekla-to so samo besede, z dejanji pa vas ponižuje...verjetno drži, vendar jaz živim samo za te trenutke...saj vem, koji mi je vrag?...ne vem, kaj me to vedno znova potegne, da upam...
Lahko bi se umaknila k staršem...ampak, saj nisem ničesar naredila, da bi odhajala od doma...
On nima kam ( z mamo skoraj ne kontaktira, prav tako ne z bratom in sestro, oče je umrl)...verjetno bo spet nekaj časa živel v kleti ...kot že prej, dokler se "mi ne popravimo in ga začnemo spoštovat" :'(
Odvisna sem od njega kot kdo drug od pijače ali droge...
Zakaj, ne vem...
pa četudi bi vedela....
efka

Joj, tukaj pa res niti ena tema ne more brez tega, da bi vanjo ne vpletli famozne floskule o 'odvisnosti od odnosov'...

Efka: ne moreš sama spremeniti situacije in odnosa. Imaš pa moč ukrepanja. In s tem, ko se ji odrekaš, potiskaš svoji hčerki globlje in globlje. Ne bodi presenečena, če boš jutri na nebojse brala svojo hčer, ki se bo znevrotizirana do konca pritoževala nad OBEMA - in to še kako upravičeno nad obema! - staršema. In ravno tako ne bodi presenečena, ko se bo začelo z mlajšo dogajat do pičice isto kot s starejšo.

Imaš moč ukrepanja. Imaš ultimativen motiv za ukrepanje: zdravje svojih otrok. Zame osebno višjega motiva ni. Torej?

S tem, da puščaš zadeve take, kot so, si v celoti so-odgovorna zanje.

UUUUhhhhh...Poznam to ja..

Tudi on je odvisen od tebe in bi se ob tvojem morebitnem in odločnem odhodu zlomil , se vrgel na kolena in te prosil, da ostaneš, da je bil res nefer in da te ljubi in se bo spremenil...potem bi pa bilo vse po starem..

Vrejtno se ti bi tako zasmilil, da bi ostala..

Verjemi pa, da zelo manipulira s tabo in da nj. igra ni poštena..Ti , ob njem funkcioniraš po principu:"BOM PRIDNA..LE NE ZAPUSTI ME IN ME IMEJ RAD!!..oz."Četudi me ne spoštuješ samo da me imaš rad"..prevara..

Tipična sadomazohistična simbioza..In ti si mazohistka..žal..

Najprej moraš prepoznati kaj se spolh dogaja in da tole niti približno ni fer preden lahko začneš ukrepat..Ljubezni pa tvoj mož ni sposoben!!!..to je tudi ena od iluzij, ki jo gojiš..

efka
to ni dobro zate,najmanj pa za tvoje hčere.Dobile bosta enaki vzorec,kot ga imaš ti.Nisi ti kriva,da je tako,zato pojdi in ne poglej več nazaj.Uničila se boš in tudi otrki so velike žrtve.Ne ponižuj se ,glavo pokoncu in mu pokaži,da si lahko brez njega in njegovega poniževanja in terora.Odvisna si od njega,zato ti res priporočam ,preberi knjigo dr.Sanje Rozman,odvistnost od odnosa.Peklenska gugalnica.To je zelo slab vzorec za hčere.On pa naj živi v kleti ali v parku,ne obremenjuj se s tem.Saj ti hoče vsaditi občutek krivde.Ne čakaj na lepe dneve,ker jih bo vedno manj.Pojdi svojo pot.Lep pozdrav in objem.ZMOGLA BOŠ

..Efke..če si vsaj malo iskrena do sebe lahko marsikaj vidiš..mislim pa, da je težko živeti v takem odnosu ne da bi se človek slepil..

Ena od iluzij, ki jo verjetno imaš je tudi ta, da si ti šibka on pa močan...V sebi gotovo veš, da to ni res..

Ker sem živel v taki družini..se mi zdi, da hčerama skušaš dopovedati naj se ne upirata in naj se prilagajata, kot se prilagajaš ti..Onidve imata še zdrav občutek za to, da se ne pustita podrediti..ki si ga ti žal izgubila..

Spoštovali te bosta, če bosta videli, da si ne pustiš vzeti svojega dostojanstva...drugače ne..

scorpion,Točno tako,kot si rekel,spoštovali te basta
tako si to lepo opisal v par stavkih.To sem hotela tudi sama povedati.Točno tako,kot si rekel.efka s tabo smo,bodi močna in naredi nekaj zase in tvoji punci.lp

žal sta ga že dobili  :kiselnasmeh:

Zdaj je že too late..prepozno..Kar sta dobile že imata....

Verjetno  nista dobile od svoje mame nikoli prave opore v odnosu do očeta..Mama se je preveč podrejala in jima dajala nezdrav zgled...Jeza, ki jo hčeri nosita v sebi, je tudi na mamo, čeprav ona ni ravnala z njima slabo..Le na njuno stran ni stopila..s svojo podredljivotjo in pasivnostjo ju ni zaščitila...

Zdaj mora Efke pomagati le še sebi...

Bedarija, kako moreš bit tako škodoželjen? Ker te v drugih temah razjezimo?

Nikoli ni prepozno, da se pomaga, da se kaj spremeni. Efka ima še prav vse možnosti za to.
Drži se, Efka.

Hotela si pikrost..zdaj ko jo imaš spet nisi zadovljna..

Kdo bi razumel ženske?

Moški.
Razumejo ženske. Ti nas ne? :)


Scorpion, s pikrostjo mi postrezi v temi, kamor spada. Postrezi meni, ne Efki. Tale tema je namenjena podpori Efki, ne smetiva je.

Jaz pač podpore ne razumem le kot izmikanje resnici..

Vidš, da ne razumeš kaj je podpora...

Meni se tale teza o odvisnosti sploh ne zdi napačna. Ker če odvisnost pripoznamo in prepoznamo, smo na točki, ko se razjasnita dve poti: ena vodi bodisi ven ali v ustvarjalno uporabo odvisnosti (sam sem recimo odvisen od športa, zato sem hrustljavo zagorel in prikupno tršat), druga pa v - ker smo predpostavili razumsko zapopadenje realnega stanja - neke vrste soodgovornost za lastni položaj v takem stanju. Pozor, tule ne govorim, da bi morala biti žrtev soodgovorna za nasilje (kar je pogosto glavni mehanizem zlorabe), ravno nasprotno: 'žrtev' naj ob pripoznanju stanja dobi tudi jasno sliko, kako bi bilo brez teže negativnega odnosa/čustva/odvisnosti in kako bi se takšno stanje vtisnilo v ostale prisotne (v odnosu do katerih, predvsem otrok, PA lahko nastopa tudi kot bolj soodgovorna oseba), POTEM pa naj se počasi in v miru odloči, kako naprej.

Po mojem mnenju Efka aktivno išče rešitev, žal pa se ravno ob tem vidi, da partner ne išče v isti smeri. Ker sta punci zmeraj 'kolateralna škoda', je zadeva bolj potrebna ukrepanja kot neko stanje brez otrok.

Seveda je Efka odvisna - popravljam, seveda jo tudi jaz vidim kot odvisno, ampak odvisna je od moža, ne od odnosov. Odvisnost od odnosov je floskula in kliše, v katerega se da fino zateči in s svojim razsajanjem tukaj po forumu dela več škode kot koristi (da je sama v sebi protislovna, pa bolj spada v katero drugo temo kot sem).

V celoti se strinjam z zgornjim vpisom, v njem bi spremenila samo tole: - ne da lahko, v odnosu do otrok po mojem mora nastopati kot povsem soodgovorna oseba. Soodgovorna ne za nasilje, ampak za dopuščanje stanja in pasivnost.

Definitivno mora najprej prepoznati in pripoznati odvisnost - to pa že počne, ne? Naslednji korak je seveda uvideti, kakšno bi bilo stanje brez odvisnosti in še naslednji, kako do njega priti. In ker se je o takih rečeh res treba odločati počasi in v miru, se bo očitno v vojnem stanju, kakršno zmeraj znova zavlada v celotni družini (ne samo med partnerjema) do take odločitve zelo težko prišlo. Zato se mi zdi nujno najprej umiriti situacijo, doseči time-out, v keterem bodo lahko vsi prisotni zajeli sapo.

Partner očitno res išče po svoje, kar je normalno. Brez dialoga in vzpostavitve sodelovanja med obema pa do sprememb na bolje ne more priti. In to je to, kar govorim Efki: sama ne bo zmogla. Kako naj doseže, da bo partner začel sodelovati, pa je vprašanje, s katerim se v tej temi že ves čas ubadamo - ni?

Očitno manj kot drastične spremembe ne delujejo - s tem pa ne sugeriram razdora zveze. Sugeriram šok terapijo za Efkinega moža. Predvsem pa na vsa usta sugeriram, da je treba ravnati odgovorno do hčerk.

Hvala vsem za odgovore!
Vmes sem bila tudi pri psihologinji za družinske odnose(ki mi jo je priporočila psihiatrinja) in čeprav mi je na prvem srečanju zagotovila pomoč pri postavljanju zase, mi je sedaj kar nekako odvzela polet in upanje. Meni namreč, da z malimi koraki (da se prepričujem, da je njegova jeza in izbruh njegov problem, da se umaknem in ga ne mirim itd...)malo upanja za spremembo pri njem.Saj se vidiva spet čez 10 dni, pa bom videla, kaj bova zgruntali...ž
Jaz vseeno mislim, da bo zame velik uspeh, če bom uspela, da ne padem v paniko ko začne preklinjat, kadar mu vijak ne gre v steno, če si bom rekla, to JE NJEGOV PROBLEM, NJEGOVA JEZA IN JAZ NIMAM S TEM NIČ...in odšla iz sobe....Do sedaj mi to ni uspelo, ampak sem se vedno vpletla v izbruh in ga prepričevala, da nima smisla se jezit, da naj se umiri....pri tem pa me je kar odnašalo v brezno strahu in panike...
Sedaj je službeno odsoten in jaz nabiram moči za morebitne izpade...in si govorim kot mantro-njegov jeza je njegov problem...
Če ne drugega, bi bil moj umik iz prostora brez da ga skušam umirit, drugačen pristop kot doslej, čeprav se verjetno marsikomu to zdi blažev žegen...
Če mi to uspe, pa bom morda zbrala pogum tudi za kaj večjega (kakor koli klišejsko se to sliši).
Največji "hec" je to, da je trenutno ves ljubeč in prijazen in spet ima polna usta obljub, kako pa se res ne bo več jezil, kako res ni prav, da tako reagira itd. - kot da ima v sebi 2 osebnosti...
Moram pa priznat, da me kar skrbi, ker psihiatrinja  meni, da je moj mož zelo utrujen in zato vedno tako slabe volje....in da jaz preveč skrbim in hočem preveč zadeve kontrolirat....
Psihologinja pa meni, da je to tako psihično nasilje, da bi celo lahko sprožila postopek odvzema otrok :'(
No saj ne, da bi imela namen to naredit, me je pa opozorila, da njegovi izpadi sodijo v ta okvir...
Tako sem že čisto zmedena-ali sem postala tako trpežna, da tega več ne prepoznam, ali pa je to malo pretiravanje z njene strani...
Nobena od njiju pa mi ni-kot pravi Trina-znala svetovat, kako bi partnerja pripeljala do sodelovanja...obe menita, da je to izgubljen boj, ker je on zadovoljen s takim stanjem...
Jaz pa vem, da tudi on ni zadovoljen, da tudi on želi drugačno življenje, bolj mirno...s tem, da meni, da je na nas, da tako življenje ustvarimo, da on nima nič pri tem, saj "kao" daje vse od sebe, s tem ko dela v službi, dela okoli hiše, v hiši....mi moramo samo ubogat, pa bo.
Bodi dovolj....hvala za vse komentarje in za to, da ste tukaj.
efka

tipičen pretepač - ki žensko najprej v bolnico spravi, nato pa ji gromozanski šopek rož prinese in kopico obljub


in kaj te ovira, da tega še nisi storila? ga poslala nekam in se umaknila, on naj pa po mili volji fiksa v steno pa še po palcu naj se kresne, čemu bo potem kaj odleglo... Res je, Efka, to je NJEGOV PROBLEM! njegov kolerizem, njegova jeza. On naj se spopada z njo, če se mu lušta, ti greš pa kaj pametnejšega ta čas delat.

Efka moja, se ti podpišem tisočkrat, ne bi se mogla bolj strinjat. To bo definitivno zmaga, zmagala boš pa sama nad sabo. :)

Sicer pa: ne glede na to, koliko je utrujen in koliko si ti preveč nadzornik nad vsem skupaj - takole se ne sme obnašat. Jaz res zelo zares mislim, da ga boš morala na nek način spravit do strokovnjaka. Jaz za tem njegovim vedenjem vidim zelo izrazito motnjo. Da boš morala najti neko pot. Že res, da je njegova jeza njegov problem - ampak posledice te jeze so pa vaš skupni problem, ni tako? In točno zato se jo bo moral naučit obvladat. Sam se očitno tega naučit ne zmore. Kako ga boš torej pripravila do tega, da sprejme pomoč?

Strinjam se, da gotovo ni zadovoljen s stanjem, kakršno je. Očitno pa je veliko preveč po eni strani ponosen, po drugi mogoče naučen, da mora sam poskrbet za take reči, da si kot moški ne more privoščit psihičnih težav ali kaj vem kaj - očitno si ni sposoben priznat, da ga je polomil. Tako priznanje samemu sebi in drugim bi najbrž zanj pomenilo (življenjski?) poraz.
To so zelo običajne reči, pa zato seveda nič manj težavne. Kako ga boš torej zvlekla preko te točke?

Z nečim, kar bo resno vzel. Z nečim, kar ne bo že milijontič ponovljena in odigrana scena med vama. Z nečim, česar še nisi storila in ga bo lopnilo po glavi. Z nečim, kar ga bo premaknilo - premaknilo ga bo pa po mojem spoznanje, da vas lahko izgubi. Nekaj, kar ga bo motiviralo. To sem imela v mislih, ko sem ti predlagala, da se začasno umaknite.

Držim pesti za vas vse.

Še enkrat sem te prebrala in dodajam še tole: definitivno se trudi, nikakor mu ni vseeno.
Trudi se pač tako, kakor zna, na način, ki ga obvlada. Motivacija očitno ni problem. Samo način.

"Trudi se pač tako, kakor zna, na način, ki ga obvlada. Motivacija očitno ni problem. Samo način.
Poslano na: danes ob 13:37Objavil: trina  "

Točno to je rekla tudi psihologinja-on ne zna...za njega je edini način tak (saj sem povedala, da je od 14 leta dalje v vojski-gimnazija in akademija itd....)
Seveda to ni opravičilo, ker se vsega da naučiti, če se hoče...kot se jaz hočem "naučiti" ne mirit ga in si dopovedat, da njegova jeza ni moj problem, se on mora naučiti, da je njegova jeza njegov problem in da način izražanja nezadovoljstva ni pravi...
Moja motivacija je visoka, za njegovo pa vem samo toliko, kot mi pove...zdaj pa, ali so to samo besede, ali je kaj na tem, spet ve samo on...
Ali je pripravljen iti preko sebe...ne vem, včasih se mi zdi, da raje"crkne" kot, da bi priznal, da rabi pomoč in da tudi raje gre, kot da bi pogledal vase...
A to je spet njegov problem....si pravim sedaj :pomezik:
lp efka

Hja, jaz bi rekla, da ne gre toliko za to, ali je pripravljen it preko sebe; meni se zdi, da gre bolj za to, ali zna it preko sebe.

Mislim, da hoče, samo ne zna. Konec koncev ste njegove ženske, ne?

Gre za odraslega človeka (tvojega moža)..ne za otroka..Odrasli mora imeti lastno odločitev in motivacijo za spremembo in sodelovanje..NE MOREŠ GA VLEČI TJA!!!..Pa saj to sama veš..da ti nebi nikoli uspelo..

Lahko mu le daš izbiro:-Ali sodeluješ ali pa bova počasi šla vsak svojo pot....Mora se naučiti prevzemati odgvornost za svoje izbire..

Je pa pomebno, Efke, da LOČIŠ sebe in svoje težave od njegovih..Ker se mi zdi, da si čist poistovetena z njim......Težava je pa predvsem tvoja..to je TVOJ roblem..In vprašanje je le kakšne izbire in možnosti za nj. rešitev imaš....lahko se tudi le prilagodiš in trpiš naprej po starem...


Bo pa kr res, da si tako otopela in prilagojena, da si precej neobčutljiva in ne vidiš dejstev, predsvem pa si verjetno mojster laganja sebi ...

V veliko temah in razpravah se s Scorpionom ne strinjam in velikokrat sem že hotela tudai kaj napisati, ker me je včasih kar razbesnel.... ampak tukaj pa mu dam 100% prav. Zakaj? Ker sem tudi sama živela leta in leta v prav takem zakonskem odnosu, v čustvenem izsiljevanju, v odnosih ko je bil mož "super" in jaz "najboljša žena", potem pa padec v 10 klet  pod zemljo...odmik, molk, kaznovanje z odtegnitvijo pozornosti in jaz sem se vila v bolečini in se spraševala, kaj naj naredim, kaj sem naredila spet narobe.... ŠIT! Nič ne pomaga, če oseba ne sprevidi svojega napačnega ravnanja in se odloči spremeniti ga. Poznam sladke obljube in obdobja pomiritve, ki trajajo le tako dolgo, da si vsi katerji malce oddahnejo za novo vojno....ki je vsaka daljša in bolj boleča....iluzije padajo.....Efka, sem ti že pisala o tem in ti rekla, da si absolutno sama odgovorna, da nekaj ukreneš ali pa ne....in svoje hčerke rešiš ali pa potisneš še globje....Tudi jaz imam dve hčerki, ki sta od tega odnosa "fasali" kar precej....Po 20 letih sem se razvezala in si postavila življenje na nove temelje. Ena od hčerk je potrebaovala terapetsko pomoč, druga zaenkrat ne. Šele po treh letih po ločitvi so bile posobne postopnega navezovanja stikov z očetom in zdaj, po šestih letih zmorejo celo nekajkrat na leto na enodnevni izlet in se imajo lepo....
Efka, nehaj čakati, da se bo nekaj spremenilo, ker se nebo in (oprosti) nehaj se smiliti sama sebi, če nič ne ukreneš. če nič ne ukreneš, si sama odgovorna. To je to in to je hotel povedati tudi Scorpion.

Ribica

Ribica, spomnim se, kar si napisala o svojem bivšem možu; tudi tega, da ni zdravil bipolarne motnje. Popolnoma ti verjamem, da je bilo življenje ob njem pekel in si definitivno storila prav, kakor si storila. Je bil pa tvoj opis netretirane BMR pri odraslem moškem, kot da bi ga iz učbenika vzela - tudi sama poznam kak tak primerek.
Ne zdi se mi pa okej komurkoli - ne samo takim, ki jih zgolj berem na forumu, še prijateljem v realnem življenju si ne bi upala zagotavljati, da se zveza ne bo nikoli uredila, in jih naganjati, naj jo nemudoma razdrejo. Da je edina rešitev to, da začne Efkin mož sodelovati in da je s svojo pasivnostjo soodgovorna za stanje svojih hčerk, pa smo tako ali tako vsi napisali.
Če je vzrok vedenja Efkinega moža neka motnja, rabi pomoč. Kamor ga bo morala Efka zvleči, je strokovna pomoč - in po mojem jo definitivno rabi. Če je zadaj res motnja, bo strokovna pomoč definitivno pomenila spremembe. Mislim, da je ne glede na kakorkoli opisano stanje to korak, ki ga je treba izvesti. Pred brcami v rit.

Je pa evidentno, da Efki tukaj svetujemo vsak iz svojega kota - in tudi prvič ni. Že pri prvem pogromu na Efkinega moža in pozivanju k razdoru sem pomislila, da jo k temu naganjate ali samske ženske brez otrok ali pa ločene. Naj nobena ne vzame tega kot očitek, saj je popolnoma normalno, da vsak gleda skozi svoje izkušnje. Tudi tokrat jo k razdoru pozivata vidva s Scorpionom, ki razdor zveze že imata za sabo. Jaz imam za razliko od vaju za sabo dve desetletji srečne zveze - valda z vzponi in padci, ampak večino časa srečne. In ravno zato je moj nasvet drugačen od vajinega.

trina,tudi jas se strinjam s scorpionom in ribico.Pa ne iz dobenega drugega razloga,kot is tega,da se ta človek ne bo spremenil in niti priznal,da je z njim kaj narobe.To je glih tako,kot alkoholik.Dokler ne prizna ,da je se ne more zdraviti.Tukaj so otroci in za njih je to najslabše.To veš ti zagotovo tako dobro,kot jas.Verjamem,da si srečna in človek razmišlja popolnoma drugače,če je srečen.Po moje efka že predolgo to prenaša,če že ne zaradi sebe,bi morala nekaj narediti v drugo smer,zaradi punc.Saj ji nihče ne sugerira,da ga mora na vrat na nos zapustiti.Samo prečitaj efkine prispevke in boš videla,da je z njim zbolela tudi ona,to lahko vidi vsak.Zasužnjil jo je,on pa misli,da dela ona narobe.Če bi bila jas v njeni koži že tako dolgo kot ona,se ne bi niti obrnila nazaj in bi šla.Pa ne zato,ker sem tudi jas že srečno ločena 14 let,ampak to bi naredila še enkrat.Pa brez zamere .lp

Ma nič ne zamerim, Flaver, zato pa je forum, da vsak pove, kako vidi problem, ne?

Ampak glej: vsi ji govorimo, da ne sme več samo pasivno opazovati škode, ki se dela puncama, in da je ravno zaradi punc tako nujno doseči neke spremembe. Razlika med nami pa je v tem, da ji jaz sugeriram, naj moža najprej spravi k strokovnjaku po pomoč. To si zasluži ne samo on, ampak celotna družina. In potem pravim še, da zna biti ta pomoč učinkovita in točno to, kar bo povzročilo tako zelo prepotrebne spremembe.

Uboga Efka, kako jo seciramo... Upam, da bo kaj pametnega iz tega.

Jaz ne govorim o nujnem razdoru zveze..govorim o tem, da je naivno pričakovati spremebe pri človeku, ki si tega sam ne želi...

In tukaj Trina kažeš ne le pomanjkanje izkušenj z ljudmi, temveč tudi naivnost, ki jo veliko ljudi kaže s samoprevaro:Saj se bo enkrat spremenil!! NE NE BO SE!!

To je temeljno dejstvo, ki ga moraš sprejeti:Zakaj? Zato,.ker ni v tvoji pristojnosti ga spreminjat in silit v razvoj ali karkoli!! Spremenil se bo po svobodni volji,  na lastno iniciativo in odgovornost ko mu bo Efke začela postavljat meje..Ko bo začela skrbeti zase in ne bo več toliko odvisna od nj. naklonjenosti..

Razdor zveze ni nujen...Vleči odraslega nevrotika na zdravljenje je pa neumnost, ki jo poskušajo ljudje, ki menijo, da jim bo terapevt poskušal oblikovati partnerja po nj. podobi..Ponavadi se zgodi dvoje:h terapetvu ga ne morejo nikakor zvleči..če ga pa pa se enkrat dvigne in zdirja iz ordinacije...

Trina..manjka ti izkušenj....

Bojim se pa, da dekleti že celo življenje doživljajo, da se Efke ne zna postaviti na njihovo stran in jih zaščititi prred očetom..In škoda je že narejena..Ribica je to lepo opisala..

Če je to res bo povedala Efke sama....Seveda se lahko motim..sklepam le na onsovi izkušenj..

Ne, Scorpion, pomiri se - samo drugačne izkušnje imam kot ti. Predvsem pa za razliko od tebe ne sodim slednjega človeka po svoji podobi - z drugimi besedami: za razliko od tebe, Scorpion, vidim v težavah Efkinega moža kaj drugega kot totalno znevrotiziranost.
In drugo: dovolj ljudi poznam, ki jim je strokovna pomoč in zdravljenje pomagalo postavit stvari v življenju na svoje mesto. Spraviti se v red. Za razliko od tebe.

Zato ponavljam: mislim, da je najprej potrebna strokovna pomoč. In to ne za nevrozo - glej, Scorpion, pa če ti gre to še tako na živce: ljudje utegnejo imeti tudi drugačne težave kot ti.

......Ja in tudi tako srečni niso vsi, kot se ti tebi zdi, da si..

Tale z vlečenjem nevrotika tipa Efkin mož h terapevtu se mi pa zdi res bosa.....Jasno je, da ga ne bo spravila tja in če ga bo bo kmalu ušel..

Efke poskusi...in poročaj čez eno leto...

Vsekakor so veliko srečnejši od tebe. To pa je kar nekaj! :)

Resno mislim. Zdaj pa mi še enkrat odgovori, da boš imel zadnjo besedo, potem pa prepustiva temo raje spet Efki. Prav?

Tudi ti boš počasi dobila izkušnje in bolj poznala naravo ljudi Trina..Kar vztrajaj..

Z trdim delom se daleč pride četudi človek ni preveč talentiran..

...se spopolnoma strinjam z škorpijem in ribico in res ne vem, kaj ima tu veze samski, ločen ipd?????, kajti dejstvo je, da če že sama Efka živiš in vztrajaš v hudo bolnem odnosu, pomisli na hčerki, kajti slej ko prej bosta potrebovali strokovno pomoč in niti slučajno ne po svoji krivdi, mož pa naj se zdravi ali ne pač njegov problem in ne tvoj.

naj vsak prebere moj prispevek še enkrat: ne nagovarjam je k razvezi, pač pa k akciji. In malce nesramna je bila pripomba o samskih in ločenih ženskah, ki pozivajo še druge k ločitvi..... Ko sem z bivšim možem prišla k dr. Ruglju, je bila ena od prvih stvari, ki mi jih je očital, zakaj sem to dopuščala tako dolgo (da je pil in manipuliral z nami) in zakaj nisem z otrooci odšla. Nič o tem, zakaj ga nisem zvlekla na zdravljenje. Resnično naivni ste vsi, ki mislite, da se da odraslega človeka zvleči k terapevtu, zdravniku.... Trina, privoščim ti tvoj lep zakon, tudi jaz sem sedaj 2,5 leti v srečnem partnerstvu in živim na čisto drugih predpostavkah......Efki pa še enkrat polagam na sre njene hčerke. Moje so meni zelo zamerile, da nisem ŽE PREJ nekaj ukrenila. Smo imele tume me med sabo prvo leto po razvezi težave v odnosih in s starejšo sem tudi nekajkrat šla na skupni pogovor k psihologu. Vendar se je zadeva unesla šele, ko je dobila fanta - na srečo zelo dobrega in se čustveno umirila. Pa tudi razumela me je takrat lažje.
ne sodim po sebi, pač pa imam zelo veliko izkušenj. Z bivšim možem sem 3,5 let hodila v skupino zdravljenih alkoholikov - tedensko 2 uri. Tam je potekala tudi partnerska terapija, ne le protialkoholična....  In to je teorija - da mora zasvojenec - katerikoli - sam spoznati in se odločiti. V tem primeru je Efka zasvojena z odnosi, ker ne more pekiniti škodljivega odnosa z možem, mož se pa tudi obnaša kot zasvojenec (ne vem s čim, a ima zelo veliko skupnega z alkoholikovim obnašanjem). Seveda nujno rabo neko pomoč - a menda se strinjate, da je pomoč učinkovita le, ko jo nekdo sam želi.

Želim sve dobro in samo dobro. Sama pa žal vem, da samo obupovati in nič ukreniti ne pomaga. mene je moje življenje v 20 letnem zakonu pripeljalo v kronično depresijo in do smrti bom na zdravilih. Če bi ukrepala prej, bi bilo verjetno marsikaj drugače. Da ne govorim o vzorcih pri dekletih.... Moji se vsega zavedata, ozavestili sta svoj problem in mlajša je jezo na očeta (in tudi name) 2 leti predelovala še pri terapevtki. ne vem, koliko se Efka o tem pogovarja s hčerkama, se bojim, da ne prav veliko....o svoji nemoči ukrepati in kaj bi bilo prav....


da ne dolgovezim - vem da je težko, sočustvujem, a pomaga vedno resnica. In ta je običajno trda.
Ribica

tudi jaz se popolnoma strinjam

Ribica,
strinajam se s skoraj vsem, kar si napisala. Žal mi je, če se ti je pripomba o tem, kako vsak svetuje iz svojih izkušenj, zdela nesramna: ni bila mišljena nesramno in dejstvo je, da drži. O Ruglju pa bom rekla samo to, da je definitivno napravil več škode slovenski psihiatriji kot vsi ostali 'psihiatrični škodljivci' skupaj.

Ne vem, katerič že bom ponovila: vsi Efko pozivamo k akciji, vsi jo opozarjamo, da s svojo pasivnostjo ravno tako dela škodo puncama kot njen mož. Tudi jaz mislim, da bi bila morala že zdavnaj ukrepati in da je narobe, da toliko časa dopušča takšno stanje. Ravno zato predlagam, naj moža zvleče k strokovni pomoči, če sam od sebe ne gre.

Prav nič naivna nisem, ko mislim, da se da odraslega zvleči k terapevtu - nasprotno, poznam take, ki se jim je to zgodilo in danes funkcionirajo povsem drugače. Pomoč ni nujno učinkovita samo takrat, ko jo nekdo sam želi: če si bila poročena z moškim z BMR, najbrž veš, da je zanikanje lastnih težav in sploh obstoja motnje eden njenih glavnih simptomov v akutni fazi. Zato je takrat nujna intervencija zdravnika ali bližnjih; zdravnika tukaj sploh ni, od bližnjih pa ima Efkin mož tudi menda zgolj Efko. Zato se mi zdi prav, da Efka najprej poskusi to možnost.

Da ne bo kakega nesporazuma: niti slučajno ne trdim, da ima Efkin mož BMR - še več, ne trdim, da sploh ima kako duševno motnjo. Se mi pa zdi, da jo ima. Trditi si pa česa takega niti od daleč ne upam.

Ker me Efkina zgodba zelo spominja na eno ali dve zgodbi, ki sta se lepo razpletli z zdravniškim posredovanjem, bom spet predlagala: Efkinega moža k psihiatru. Pa ne toliko zaradi njega samega in tudi ne zaradi Efke, ampak predvsem in najbolj in nujno zaradi hčera. Starejša očitno že leta nosi posledice, kot kaže, funkcionira podobno kot oče.

Tudi ne trdim, da se bo zgodil čudež - kje pa. Trdim pa, in bom zatrdila vsakič znova, da si Efkin mož zasluži poskus zdravniške intervencije. Najbolj zaradi hčera - potem pa tudi zaradi sebe samega in Efke.

Če človek pravi, da z njim ni nič narobe in zavrača obisk kakršnihkoli terapevtov, verjemi Trina, da iz te moke ne bo kruha. Zato tudi Efki tako svetujemo.
Ženske smo veliko bolj fleksibilne od moških, govorim iz lastnih izkušenj. Odvisno od človeka, kako širok spekter razgledanosti ima, glede na dojemanje medsebojnih odnosov moški-ženska, mož-žena.
Oba sta potrebna dobre psihoterapije in pomoči pri reševanju zakonskih težav, vendar zaenkrat sodeluje samo Efka in ne mož. Tudi nikoli ne bo. Mislim, da je to vsem več ali manj jasno.

Spet sem na strani scorpiona,ribice in trzinke.Res ne vem,kako lahko negdo misli,da je to tako enostavno,prijeti dedca pod roko in ga zvleči na zdravljenje.DOKLER SI SAM NE PRIZNA;DA IMA TEŽAVE;NE BO PRISTAL NA TO.NIsem več mlada,sama sem dala to skozi in ne govoriti,da ga naj zvleče tja.Morda ji bo uspelo prvič,potem bo pobegnil.Moj bivši mož je moral zaradi mene k psihiatru .Šel je samo enkrat in nikoli več.On je rabil pomoč ,ne jas.Potem je pisal pismo na ministerstvo za zdravstvo in krivil mojega psihiatra,da me ima za poskusnega zajčka in ,da me je naredil preveč samozavestno.Bedarija,da ji ni para.Imela sem podoben primer kot efka,zato vem,da ni druge rešitve,saj on krivi njih,da je takšen.Trina,odpri oči.Res me zanima,kako bi ti tega tvojega ,ki ga sedaj ljubiš,pa ni nujno,da je kaj narobe z njim,spravila do psihiatra ,ali kogar koli.Zelo veliko je moških,ki se tega bojijo,pa ne rabi biti z njimi kaj narobe.Moj bivši mož je zelo pameten in razgledan moški,ampak tukaj,je nula.Psihiatri so po njegovem,za norce.Efkin mož je daleč od tega,da bo spoznal,da je z njim kaj narobe.Bolana je že cela družina.Vesela bi bila za efko,če bi ji uspelo ga spraviti po pomoč,verjemi mi.Ampak v sebi čutim,da ji ne bo.Efka vso srečo.lp

Ja Flaver..res je...pridružujem se tudi Trzimki in Ribici..

Mogoče sem res preveč aboslutno zatrdil, da nekoga ni mogoče prerpičati, da gre h  terapetvu, da bi rešil partnerski odnos...Vendar, je to potrebno doseči brez siljenja in pritiska...Človek mora sam priznati, da ima sploh problem...In potem začutiti potrebo in željo, da bi nekaj naredil za odnos, ker is ga želi ohraniti..motivacija mora biti notranja...

Ribica in Flaver so povedale svoje težke, izkušnje v zvezi s tem....in niso ravno optimistične...Ker sta to doživeli na lastni koži jima aboslutno verjemem...

Velik problem so ljudje, ki trdijo, da nimajo problema, da z njimi ni nič narobe..S takimi ljudmi je zelo težko shajati in živeti....Ravno tako z ljudmi, ki ne želijo ničesar narediti na sebi...kaj šele, da bi šli v garanje terapije...

Efke ima težko pot pred sabo.....kako se bo končala se ne ve...dejstvo je, da mora nujno začeti delati na sebi, razviti občutek zase in za postvaljanje meja...izid bo v vsakem primeru izboljšanje , ne glede na to ali bo ostala z možem  ali ne...

Možu je treba prepustiti ODGOVRNOST za nj. izbire, čustva in življenje..Sedaj ga prelaga na vse okrog sebe...Ker ga Efke tako varuje pred vsako bolečino , da sploh ne začuti, da ima problem...ne more začutiti...

On bo zase celo trdil, da je zelo srečen, čeprav vsi okrog njega gagajo...

scorpion, dobro povedano :oki:

Že dolgo sledim tej temi,nekajkrat sem se oglasila in kmalu ugotovila,da Efka ne bo storila NIČ, čeprav vidi,da so žrtve tudi njene hčerke.Zadostuje ji vaša pozornost.Seveda je to samo moje mnenje in ni nujno ,da se s tem strinjate.

Bi se kr strinjal s tabo Dane...Mam veliko izkušenj z ljudmi, ki le jarmrajo in potrebujejo le nekoga, ki jih malo posluša..potem pa po starem naprej....

Hčerkam je pa škoda že narejena...Ker so že skoraj odrasle....Odšle bodo in Efke bo ostala sama z možem...Jezne bodo nanjo, da ni poskušala nekaj narediti in ni pokazala nobene odločnosti, da nekaj spremeni...

... in na koncu ostaneš sam... (moja starša sta brez otrok in vnukov)

Dovolite mi, da v tem viharju izrazim sočutje do Efke. Vse bolj se mi zdi, da bitka v dajanju nasvetov prehaja v fazo "če pa ne boš naredila tako in tako, potem..." - saj sama dobro ve, kam plove ladja.
Srečno, Efka.

točno tako, Efka, tvoje življenje je, ti imaš vajeti v rokah, tvoja odločitev je - samo ti se lahko odločiš tako ali drugače in, kot pravijo modri, je vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, vedno pravilna (ker pač v dani situaciji vsak naredi tisto, kar takrat najbolj ve in zna) ... je pa pač tu nanizanih kar nekaj izkušenj, možnih scenarijev, bolj ali manj nepristranskih pogledov (a malce subjektivno obarvanih, ker vsak pač govori iz sebe) , ....

držim pesti, da se odločiš za pot, ki bo najboljša predvsem zate   :) ter seveda za hčeri in ostale vpletene  :rozicodam:

Jas bi napisala še samo to,da mi je moj sin rekel,če bi ostala z očetom,bi verjetno danes bil na drogi.Pa je bil takrat,ko smo se razvezali star 8 let.Se pravi,da je otrok zelo dovzeten,če v družini ni reda .On je to občutil,že tako majhen.Ponosna sem,pa ne zato,ker sem se razvezala,ampak,ker sem zmogla.

Flaver, kako boš testirala resničnost te sinove izjave?
kako naj jaz testiram resničnost izjave, da sem naredil prav, ko sem pri devetih pribežal od mame nazaj k očetu?
Kako naj Efka testira resničnost izjave, da bosta dekleti nepovratno prizadeti, če ta skupnost ostane v sedanjem stanju?
Kako naj Ribica (katere mnenje v celoti sprejemam) testira resničnost izjave, da je njen zakon povzročil v hčerki travme, ki jih mora ta reševati s strokovno pomočjo?

Zato priporočam previdnost pri receptih. V strokovnih bukvah (Anica Mikuš Kos pravi takole: "Dobro znano je, da hudo neugodna družinska situacija, psihiatrična bolezen enega od staršev ter socialna patologija v družini ogrožajo otrokov psihosocialni razvoj. Obenem pa vemo, da večina otrok iz neugodnih družinskih in socialnih okolij ostaja vendarle v psihosocialnem smislu zdrava.") sem našel odrešujočo tezo, da so otroci izjemno trpežni preživelci, da lahko iz še tako nemogočih okoliščin pridejo takorekoč nepoškodovani. Seveda s tem ne priporočam, da pozabimo nanje in se mirno prepirajmo med sabo še naprej in da niso v bistvu pomembnejši od nas, saj niso nič krivi, da so se narodili nam zgagam - le to pravim, da naj ne bodo edini faktor treznega in tehtnega premisleka o naših težavah.

Jaz mislim, da nekdo, ki ima simptome in trpi nevrotične težave ni nujno slab starš...Če sebi prizna težave in poskuša nekaj narediti v smeri terapije ..

Za nevrotike je sploh značilno, da bolj mučijo sebe, kot druge..medtem ko psihopati mučijo bližnje, ne priznajo lastne odgvornosti v odnosih, težijo h dominantnosti, in popolni kontroli nad drugimi..

Se opravičujem za poskus laične razlage......

Moja starša nista imela nikoli opravka s psihiatri in nista nikoli uživala zdravil za psiho...To pa ne pomeni, da nista bila bolna oz. da ni bil odnos, ki ga živita že 50 let nezdrav...Tako sta pač funkcionirala, v simbiotičnem odnosu v katerem ni bilo prostora za individualnost..Šlo je za zlitje...

Moja mama je bila celo življenje stoična mazohistka...stregla je očetu, tiho trpela, ga idealizirala in se odrekla vsaki objektivnosti in kritičinosti....Sva pa zato v takem odnosu nasrkala oba z bratom...Oba vsa imela hude težave...Napetosti v odnosu so se kanalizirale preko otrok..

Moja mati ni bila nasilna in brezčutna...Njena napaka je bila le PODREJANJE in mazohizem..To je pomenilo, da se nikoli ni postavila na stran otrok, ker se je bala očeta..Le njega je podpirala..

Temu se danes reče "pasivni sokrivec nasilja"....Nedko, ki ne krade le drži vrečo...

Ker sem sam doživljal tak odnos čestitam Flover in Ribici..in katerikoli ženski, ki zmore pogum in odide...Če bi moja mama to zmogla bi jo lahko cenil..zdaj je žal ne morem...

Lahko bi le postavila meje in se ne več podrejala očetu...s tem bi ga prisilila h spremembi...

Flover in Ribico pa zelo cenim zaradi odločitev, ki sta jih naredili v svojem življenju...In tudi sinu od Flovr bi verjel....otroci imajo dobro intuicijo, občutek za resnico...

Testirat se da čisto preprosto.
Ribičin otrok ima najboljšo možno popotnico.

Prvič: za odnos se je nujno potruditi. Odnos ni mirna reka, ampak polna brzic, tudi vrtinci so vmes in čisto mogoče priplavamo živi, zdravi, celi in mirni. To je Ribica naredila. Borila se je. Otrokom je, še enkrat poudarjam, dala zgled, da ni treba takoj bežat, da je odnos tudi kompromis, prilagajanje, tudi kdaj treba kaj požret, sebe malo pristriči, dati priložnost.. Pa vendar ne za vsako ceno!

Drugič: ravno zaradi omenjene cene ni ubila samo sebe do konca. Dovolj pa, a ne do konca. Ko je šlo za biti ali ne biti, se je odločila. Jaz in moji ali samo on ne glede na posledice... Njen otrok ima zgled matere, ki se zna odločiti. In posledično se iz dreka, blatne reke, spraviti v mirne tokove in kvalitetno zaživeti.

Ribičin otrok ne bo zašel, ima zgled, ima izkušnjo, in, ja, ve, kaj je življenje. Ni bil zavit v celofan, ni bil pa tudi narejen za podplat...

Kako bo z Efko, ne vem... Vem pa, da se njen tip ne bo spremenil s terapevti, ker tja niti pod razno ne bo šel. Spremenil se bo počasi, stežka, morda s kakšno boleznijo, ki jo bo prej ali slej fasal, z vprašanji, ki jih brez dvoma že zdaj postavlja sam sebi... Kdaj mu bo kapnilo, pa Bog ve..

Se strinjam..

Res je, tale tema se je včeraj spremenila v vojno - očitno je sprožila zelo globoka čustva v prizadetih. Ker teh čustev nisem hotela več prizadevati (pa čeprav jih nisem namenoma), sem včeraj utihnila. Danes se zdi, da se je barka začela malo umirjati - upam, da bo debata odslej tekla bolj mirno.

Zakaj se je tako razgrela? Ker se čustva, ki se jih je dotaknila, tičejo življenjsko pomembnih potez, ki smo jih sodelujoči v preteklosti vlekli. Zato bi rada sporočila včerajšnjim sogovornicam, da s tem, ko se z njimi glede Efkinega položaja ne strinjam v celoti, ne dvomim v pravilnost njihovih življenjskih odločitev; ne spodbijam pravilnosti tega, kako so v življenju ravnale. Nasprotno: to odobravam. In spoštujem.
Rada pa bi, da v tej debati dopustimo eden drugemu imeti ali malenkost ali malo ali bolj ali v celoti različna mnenja. Različna mnenja nas ne smejo ogrožati in prav nobene potrebe ni, da zagrizeno postavljamo svoje videnje za edino pravilno. Kakor je sicer normalno, da bo na Efkino situacijo vsak apliciral svoje izkušnje in svetoval iz njih - saj ravno na tem principu temelji ves forum - pa ni več okej, da moramo po vsej sili pripraviti ostale, da mislijo povsem enako kot mi - tukaj pride do tega, kar se je zgodilo včeraj. Drugačno mnenje nas ne sme ogrožati in ne sme pokvariti strpne debate; zaradi drugačnega mnenja sogovornikov ne smemo omaloževati. To se menda strinjamo, ne?

Moti pa me pač predvsem to, da se Efkinega moža tako demonizira, da smo tako brez dvoma prepričani, kaj da misli in čuti - pa o tem ne vemo čisto nič; tega res ne moremo vedeti. Nobene pravice nimamo vnaprej zagotavljati, kako da bo ravnal na osnovi tega, kar smo mu pripisali; kako bi komunicirali z njim, če bi se registriral na forum in opisal položaj, kot ga doživlja on? Stavim glavo, da ga sploh spoznali ne bi. In če bi napisal, da je v prepiru razbil vrata s tečajev, bi bil na forumu deležen božanja in mirjenja. Tako je to.

Moti me, da se ga brez možnosti zagovora pribija na križ in potem potegne križ čezenj.

Aha ..jaz te zdaj bolj razumem...

Ja,trina,tudi jas te sedaj razumem.To vse drži,res ne poznamo njegove strani.Pa vseeno ni nič narobe,če mi,ki smo to dali skoz,napišemo svoje mnenje.Efka bo tako naredila po svojih občutkih,mislim pa,da je čist ok ,ko ji napišemo naše iskušnje.
Tudi to drži,da sedaj ne morem testirati sinove izjave,vem pa zagotovo,da bi se stvari odvijale popolnoma drugače,kot so se.Tudi sina sem vozila na psihoterapije in zagotovo lahko trdim vsaj to,da je škoda že bila narejena.Vse se je končalo še dokaj hitro,zato sva si oba opomogla.To je moje mnenje in sem prepričana,da sem naredila prav.lp

kako se že reče, vsaka zgodba ima svojega malarja....

Smo le malo neusmiljeni do nekoga, ki noče prevzeti nobene odgovornosti v odnosu..

Človek gre po pomoč kadar ima problem. Dokler pa on problema nima, nobena pomoč nima haska. Lahko se ga zvleče nekam. Tam bo fizično prisoten in to je vse. Mogoče še kakšna manipulacija zraven.

Kdor ni odšel z dvema otrokoma iz hiše v podnajem kjer nima vsaka svoje sobe in preživnina za otroka ni dovolj za najeto stanovanje ne ve s kakšnimi strahovi se o tem odločujoča mati spopada. Občasni izbruhi so večino časa lažje breme kot preživeti 30 dni v mesecu z eno plačo preživnino ki je takoj niti ni in dvema najstnicama.

Mocka,velika večina nasvetov je plod lastnih izkušenj.Starši smo dolžni zaščititi svoje otroke,ne pa iti po liniji najmanjšega odpora.

..Ja to je res..saj tudi potem dobimo plačilo za to... :)..slabo ali dobro..

Efkin mož je neodgovoren, ker noče ničesar narediti na sebi...ona pa zato, ker goji iluzije, ki se nikoli ne bodo uresničile..

V takem bolnem odnosu se človek lahko zelo ustavi in se ne more izkopati iz nevrotične navezanosti..

Bog pomagaj, danes sem po odsotnosti (službeni) ponovno prišla pogledat na forum in me je kar stisnilo, ko sem videla kakšen plaz sem sprožila s svojo temo.
Hvala vsem za mnenja...
Me je pa vseeno prizadelo, ko nekateri menite(jo), da pišem o tem,samo zato, ker hočem pozornost in da mi že to zadostuje, ker naredila ne bom tako nič...
Mi vsi, ki smo na tem forumu smo se, ali se še spopadamo z depresijo-in sami veste, kaj narediš kot si "down"-...nič, komaj živiš, komaj vstaneš, komaj se prebiješ skozi dan, ukrepat pa takrat ne moreš kaj prida.
Sedaj sem (kot sem povedala) malce bolj "normalna"(po 2 mes. AD), sposobna sem zjutraj vstat, kolikor toliko funkcionirat in celo delat načrte za naprej. Prav tako sem šla k psihiatru, nato k psihologinji in tukaj skušam reševat situacijo v smislu ne zapadat v grozo ob moževem izbruhu.
Mislim, da nisem čisto pasivna...
Moj mož ni zadovoljen s položajem v katerem smo...tudi ni zadovoljen s svojimi reakcijami...Še vedno pa si noče priznat, da rabi strokovno pomoč, ker misli (kot večina moških), da nima kaj hodit tja, da je on dovolj moškega, da sam reši zadeve...
Ne zagovarjam ga, samo odgovarjam na predpostavke, da on ne vidi težav in problema...Vidi jih, samo ne vidi, da izhajajo iz njega in ne drugih..Mogoče bo kdaj videl drugače, mogoče ne...vem, da ga ne morem na silo nikamor zvleči, zato pa se jaz poskušam toliko "ojačat", da se bom naslednjič odmaknila od njegovega izbruha, prepoznala to kot njegov problem in mogoče (res, mogoče) bo zanj to signal...
Ne vem, mogoče pa ne bo, ampak dokler ne poizkusim, ne vem. Do sedaj sem vedno hotela njega umirit in videla situacijo kot moj problem...
Upam, da bom znala naslednjič (ki bo zanesljivo prišel  :jok:)reagirat drugače...
Pa bomo videli...
lp efka

Efka, ti si pametna ženska.

Saj, ravno to: če bo tvoja dejanja (ali ne-dejanja) razumel kot signal - ker bodo drugačna kot po navadi - ga zna premaknit, ne?

In: to, da vidi probleme, je jasno - pa tudi, če ne vidi, da je kriv ali sokriv ali kakorkoli že za probleme: ne bi bil pripravljen obiskat strokovnjaka skupaj s tabo, ker pač problemi so, ne glede na to, po čigavi krivdi?
Ker to, da ni zadovoljen s svojimi reakcijami, je prvi korak k temu, da jih poskusi spremenit.

Ja saj..tvoj mož Efke ne zmore prevzeti ogvornosti za svoje reakcije..Vsi drugi so odgvorni zanj, njegova čustva in vedenje...

To je značilno za družine, kjer med čalni niso jasne meje...In mož očitno krši meje vseh...Hčerki se temu čisto naravno , zdravo upirata..Ti pa si se podredila....

Počasi ...in vztrajno..pa bo šlo..

se strinjam :oki:

Se strinjam s tabo scorpion.Ni več kaj dodati.Efka,vso srečo.lp

Jaz bi se na tvojem mestu umaknila od takega moškega in prvo poskrbela zase.

To pa počne, ker lažje daje probleme v podzavest in nevroze 'zdravi' na tebi, kot pa da bi šel na dolgo in neznano (soočenja s svojimi strahovi in čustvi) in na koncu tudi dolgoročno uspešno pot.
Torej nima jajc in ti nima kaj pomagati ampak ti škoduje.

LP

Ja..magične besede:poskrbeti zase!! Kako to v praksi narediti , brez ali s takim partnerjem, je pa individualna zadeva...

Samo malce se javljam...
Stanje doma bolj ali manj nespremenjeno, mož previdno, naokoli kaže določeno zanimanje, da se mi pridruži pri družinski terapevtki, starejša hčera pa vsake toliko izbruhne (skrajno žaljivi sMS, kletvice, grožnje z odhodom in samomorom...) čez nekaj ur pa kot da se ni nič zgodilo....jaz pa sesuta :(
Danes sem bila pri psihiatrinji, ki mi je priporočila dvig doza AD, ker spet padam....nikoli še nisem jemala več kot 50 mg Asentre, bom sedaj poskusila z 75 in počasi na 100...Torej nič ne kaže na konec, prva evforija je minila, sedaj se spet malo spuščam na tla...ponovno se pojavlja cmok v grlu in občasna potreba po Lexaurinu...
Kot sem že zdavnaj pisala, imam v sebi prepričanje, da ne smem uživati ali biti srečna...in to je prepričanje, ki mi ga skuša psihiatrinja "prepovedati"...kot pravi, nisem na svetu za kazen...(to ste mi že tudi tu, na forumu povedali, pa še vedno v sebi ne verjamem :jok:)
Ne vem, od kdaj in od kod so v meni ti občutki krivde za vsak majhen užitek...že kot otrok si nisem dovolila uživati (npr. če sem imela kaj res rada, si nisem hotela privoščit in sem se nekaj dni trpinčila, dokler se mi ni zdelo, da si zaslužim - potem sem si to vzela...npr. kakšno sladkarijo) Še sedaj vedno nekaj "šparam" za potem, za poseben dan, trenutek....ki nikoli ne pride in tako mi zastarjo šminke, parfumi itd. - stvari, ki sem si jih kupila v trenutku šibkosti in si jih potem kot za kazen ne privoščim. Noro, ne...
Danes mi ji psihiatrinja 10 krat ponovila, da sem v redu in da se zaslužim srečo in sedaj si to ponavljam v mislih kot mantro-upam, da se mi bo vsedlo v možgane...
Kljub vsemu želim vsem lep dan (brez toče :nehvala:)
efka

Hej, Efka, saj si super - lej, kako si uspela premaknit moža, četudi minimalno!
Le pohvali se, ker si zaslužiš. Očitno si sposobna ženska, marsikatera druga bi že zdavnaj vrgla puško v koruzo.

Tole s starejšo hčerko, o grožnjah s samomorom - si povedala psihiatrinji? Najbrž so res samo grožnje, ampak načeloma je treba vsake take grožnje resno obravnavat. Tudi hči je prav gotovo sesuta, če takole vzganja; po mojem ne bi bilo slabo, če jo naslednjič vzameš s seboj k psihiatrinji ali terapevtki ali pa ji priskrbiš kako drugo pomoč. Nikakor pa ne smeta tega z možem prezret.

Kaj pa tamala?

Drži se, Efka - sem že razmišljala, zakaj se nič ne oglasiš. In si me prav razveselila danes, ko si se. :rozicodam:

tudi jaz sem malce razmišljala in se strinjam s tem, kar je Trina napisala, namreč, dobro bi bilo, da tudi hči vzameš s seboj na psihoterapijo. Bolje, da že sedaj ukrepaš, mogoče bo pa potem lažje obema. :rozicodam:

Hvala Trina za vzpodbudo!
Ja psihiatrinji sem povedala o hčerinih besedah, SMS-tudi ona meni, da hčera potrebuje pomoč, vendar je hčera že hodila k terapevtu, s katerim se "kao" full dobro razume, pa skoraj nikoli noče iti k njemu. Jaz imam občutek, da je on preblag za njo, da ji vse preveč pušča, da se sama odloči, ali pride, ali ne in ona pač ne pride,  (razen ko potrebuje opravičilo za šolo ???). Bila je enkrat tudi pri psihiatrinji (za mladino) pa je rekla, da ne gre več, čeprav je psihiatrinja na vsak način želela, da pride....mislim, da je psihiatrinja pristopila dokaj direktno in moja hčerka tega ne sprejema (jaz in psiholog delava z njo "v rokavicah").
Mnogokrat je že grozila,  2 uri zatem pa gre ven s kolegico in je vse super in se smeje itd. tako da....ne vem, kaj naj mislim o teh izjavah...
Je pa dejstvo, da ni OK, da ima težave s sabo in okolico-in vem, da je ogromno tega prišlo iz družinskih okoliščin (nekaj pa je tudi karakter-isti mož-izbruhne kot vulkan in se s tem sprazni, pri tem pa je (ga) ne zanima, kaj to pomeni za okolico) :o
efka

Ja, to je res skrajno naporno za okolico - po drugi strani pa je lahko tudi neverjetno dobra varovalka za tistega, ki to počne: se sprazni in mu odleže. Samo da okolica po navadi tega ni pripravljena predolgo prenašat.
Kaj pa, če bi poklicala tega njenega psihologa in mu povedala, kako funkcionira doma? In da grozi s samomorom? Vprašanje je, kaj mu pove sama in kakšno podobo ustvari pred njim.

Kaj pa misli zdaj po srednji šoli? V Ljubljano študirat? Tak odmik od domačih napetosti bi bil verjetno v dani situaciji zelo dobrodošel - če z očetom funkcionirata kot pes in mačka, bi lahko na tak način oba zajela sapo.

Efka, meni se zdi, da kar gore premikaš, veš. :oki:

Ha, gore ja...mogoče pesek, ali kamenčke, ne pa gore :'(
Spet sem šla brat SMS, ki mi ga je včeraj poslala in je tako poln jeze in sovraštva, da ga sploh ne morem celega prebrat naenkrat...Psihologinja mi pravi, da moram končno postavit sebe izven njunega odnosa in da sta za odnos odgovorna mož in hčera (mislim, odnos med njima)...pa saj veste, kako je pri otroku-če je 60 let star, se ti zdi, da si ti odgovoren zanj...
Moja hčera pa me še prav posebno vleče v vse-neuspeh v šoli, pri prijateljih, nezadovoljstvo z lastnim izgledom, kriva sem praktično za vse, kar se njej slabega zgodi in tako sem vpletena v to, da tudi sama tako mislim...
Mogoče, počasi...pa bo.
efka

Ja, očitno še ni pripravljena prevzeti odgovornosti sama zase - to gre z onim praznjenjem po drugih lepo skupaj - ampak mine, ko se naučiš nosit odgovornost za lastne besede in dejanja sam in jo nehaš nalagat na druge. Tvoja hči jo očitno nalaga nate - torej se moraš ti naučit, kako te odgovornosti ne prevzemat. Dokler jo boš sprejemala ti, je sama ne bo rabila.
Se da naučit. Ti povem iz lastne izkušnje.

Seveda bo. Drugače kot počasi pa tako ali tako ne gre.

Včeraj popoldne sem bila na pikniku (službenem) in ko sem šla pogledat telefon(da ga ne bi :seznojim:)
sem našla 5 neodgovorjenih klicev od hčerke in 1 od moža-ko sem poklicala, kaj je (moža) mi je rekel, da nič, da je samo hotel vprašat kdaj naj pride po mene...v ozadju pa sem slišala, kako je hčera tulila, kričala naj pridem domov...in potem mi je poslala 5 SMS samih kletvic (idi v p.m., zaklala vas bom,....spokala bom kufre, stari je psihopat.....SOS...). Spet sem poklicala moža (kao, da mu povem, kdaj naj pride) in poskušala potipat situacijo doma...mož mi je (napol v smehu) rekel, ti samo uživaj, nič ni narobe, saj veš naša punca histerira kar tako, ker ji hočem računalnik zrihtat (hčera ne dovoli,da bi ji mož počistil računalnik balasta-češ boš gledal moja sporočila, slike....-sama pa tega nikoli ne naredi in potem nonstop jamra, da ji počasi dela, da je zanič-pa ni, samo poln je junk-a in tudi nikoli ne updata antivirusnega programa-nam je že enkrat zružil rač. zato-da ne govorim, da je v bistvu mož ta računalnik odstopil njej, ker je najhitrejši, sam pa ima staro kišto)....torej iz njegovih besed in tona glasu ni bilo nič ekstra, ona pa je tulila kot zver...
Ko je potem prišel po mene, mi je povedal, da sta razpravljala, ona z dretjem, on (baje) mirno, da mu je grozila, češ boš že videl, ko mama pride...ipd. - ampak, da ni bilo nič takega...
Po njenih SMS pa....konec sveta.
Jaz nisem dovolj pametna, da bi ugotovila kaj je in kaj ni. Na njene SMS nisem odgovarjala, zvečer pa sem slišala, kako sta se s sestrico in prijateljico smejali, kot da nič ni bilo...
MIslim, da hčera nujno potrebuje pomoč ali psihologa ali psihiatra, ker se v njej nekaj kuha, očitno je v hudi stiski (matura, med drugim) in bruha iz sebe najslabše (spomnila sem se na film Izganjalec hudiča :jok:-točno tako so zgledali njeni SMS).
Običajno, če zadeva eskalira, izbruhne tudi moj mož (o tem sem že pisala), tokrat pa ni in zato menim, da je bilo vse skupaj samo drama iz njene strani in (sicer zelo nenavaden) klic na pomoč...
Problem je v tem, ker je njen psiholog na dopustu (pa itak noče iti k njemu, razne po opravičila, ker še ni sprevidela,da potrebuje pomoč), tako da ne vem, kaj naj (saj bi lahko koga drugega zrihtala, pa ne bo šla...).Jaz pa sem čisto sesuta...jesti sploh ne morem, ne spim, če pa, me tlači mora...na bruhanje mi gre, samo še pomirjevala me nekako držijo...
Joj, spet sem bila dolga...pa kaj ko nekako moram dati iz sebe... četudi me včasih skritizirate :rozicodam:
Upam, da imate lepši dan kot jaz
efka

Definitivno nujbo rabi pomoč - da ne bo hotela it k terapevtu, ni neobičajno: torej pojdi najprej sama. Praviš, da bi lahko koga drugega zrihtala - naredi to in se posvetuj najprej sama, kako naj ravnaš. Samo ne oklevaj, naredi to že v ponedeljek.

Mogoče ti bo dalo tole kako iztočnico:
Myth vs. Fact: Teen Depression

MYTH: You're better off not discussing depression with your child.
FACT: Communication is key to understanding what's going on in your teen's head. Even if he doesn't show it, he'll appreciate that you care enough to ask how he's feeling. Remember, you still can influence your child during adolescence.

MYTH: Teens are just moody.
FACT: The National Institute of Mental Health reports that up to 8 percent of adolescents experience depression. That's why it's critical for parents to learn to distinguish between typical teen moodiness and behavior that could indicate depression.

MYTH: Depressed kids are loners.
FACT: Depression can affect punks, perfectionists, popular kids-it doesn't distinguish. The only common thread is that depressed teens tend to feel alone-even when surrounded by friends.

MYTH: You should strictly enforce limits with your depressed child.
FACT: It's wiser to choose your battles. Taking away privileges from a depressed teen may fuel her despair. Make her accept responsibility for her behavior, but don't punish her for the way she feels.

MYTH: You can't do anything if your teen refuses help.
FACT: You don't have to take "no" for an answer. If she's adamant about refusing help, consult a therapist for parenting tips and advice on how to coax her into therapy.

MYTH: You'll know if your child is depressed.
FACT: The signs of depression aren't always obvious. Some kids mask them so they won't worry their parents. What's more, parents may shrug off warning signs, confusing them with typical adolescence.

MYTH: Depression isn't an inherited condition.
FACT: It runs in families. Frequently, if a teen has depression, one or more parents may also.
It's important that other family members get treatment, too. The data shows when a mother gets treatment for her depression, her child often gets better.

MYTH: Depressed teens look like depressed adults.
FACT: Adolescent depression manifests itself differently. Rather than appearing blue, teens may become defiant and irritable. Some get labeled troublemakers because they challenge authority. This, in turn, prevents them from getting the help they need.

MYTH: Adolescent depression affects both sexes equally.
FACT: It's twice as prevalent in girls. Researchers think the inequality may have to do with the different way boys and girls experience and respond to stress.

MYTH: Resuming normal routines helps depressed kids get better.
FACT: If a teen is depressed, the everyday can seem overwhelming. That's why parents should try to make reasonable accommodations rather than pushing their child to "keep up."

MYTH: Teens shouldn't take antidepressants.
FACT: While antidepressants pose risks for a small percent of youngsters, they shouldn't be ruled out. If they are prescribed, both doctor and parents should closely monitor the teen's behavior.

Že sama sem razmišljala, da ima hčera depresijo...ampak ni bila dovolj dolgo pri psihiatrinji, da bi ta kaj zgruntala...Ker res zelo niha v razpoloženju, mogoče svojo depresijo izkazuje tako da izbruhne...
Kar se tiče omejitev-praktično jih nima, samo da pove, kam gre in kdaj približno se vrne...karkoli več, za njo predstavlja "gušenje", reče mi saj sem stara 19, ne gnjavi....drugi se drogirajo in pijejo, jaz pa nič od tega...(res sploh ne pije...mogoče kdaj kozarec Bandidosa-če pa vozi, pa nič)...
Ima čas za učenje, čas za prijatelje, izhode...nič ne rabi doma delat (svoje stvari si včasih zlika-večinoma jih jaz), za vse skrbim jaz, občasno si skuha špagete, če je sama (drugače me čaka, da pridem domov-ob 16-17-tih)...ampak nikoli ni zadovoljna, vedno samo jamra oz. tuli, kriči (zelo je glasna), nima (razen ene) prijateljic, ni zadovoljna s svojim izgledom (vsi vidimo, da je lepotica), pravi, da je grda, debela, vse na njej je odurno (mogoče ima res kakšno kilo viška-daleč od debelosti)...torej res vse kaže na globoko nezadovoljstvo..
Samo zakaj tega njen psiholog ne vidi (ali se res da vse to prikrit?)
Grem že v pon. v akcijo!
(če bomo prieživeli vikend :jok:)
efka

Če bi rada prebrala več na to temo: http://bipolarna.si/forum/viewtopic.php?f=53&p=7440#p7440.

Saj bo šlo, samo ukrepat je treba.
Imejte čim lepši vikend. :rozicodam:

izvor: otroštvo (beri: starši, vzgoja, okolje)





in prav ima ! na svetu si, da uživaš, da se imaš lepo, da si srečna, da si zadovoljna, da si ljubljena in da ljubiš,... in skrajn čas je, da DANES uporabiš šminko, da danes piješ iz kristalnega kozarca, da danes oblečeš novo obleko,... a zakaj ? preprosto - ker SI ZASLUŽIŠ!!!!! ker SI vredna! ker brez karkšnegakoli dvoma zaslužiš več  :rozicodam:

Pozdravljeni!
Še preden sem uspela poklicat kogarkoli me je hčerka poklicala v službo z besedami: Odhajam, pakiram,psihopat mi je uničil življenje...Pri tem pa moža sploh ni doma (je službeno odsoten 2 dni) in po telefonu sta se uspela spet skregat :jok:
V trenutku sem se začela trest kot šiba, vročina se mi je širila od glave navzdol, po ramenih, v roke...vroča teža, vrtoglavica, občutek da bom začela bruhat...v glavnem panika.. :'(
Ne mine minuta, že kliče mož...če me je hčera kaj klicala, ker sta se spet sprla, da ima on dovolj, da je ne sme nič vprašat, da mu takoj reče, da ji grozi, da se ga boji...da več ne ve, kako se naj z njo pogovarja, da ne bo čutila tega kot napad...
Ona pa spet drugače, da ati laže, da se meni "lepega"dela, njej pa grozi, da me sovraži, ker ji ne verjamem ampak držim z njim ....
Ne vem, kaj si naj mislim...kje je resnica...domnevam, da nekje na sredini. Ampak ali je sploh na meni, da jo ugotavljam?
Vse terapevtke mi zagotavljajo, da je to njun odnos, da jaz nimam pri tem nič, da se naj odmaknem, da sta oba odrasla...jaz pa ne morem iz tega...Po eni strani vem, da je hčerka sposobna zdramatizirat vsako stvar (tudi do mene-če ji kaj ne gre pri učenju...si puli lase, tuli, kriči, meče stvari po sobi), po drugi strani pa vem, da mož nastopi dostikrat tako, da bi res najrajši pobegnil (pogled, kretnje, izraz na obrazu, žaljive besede...)-očitno pretiravata in lažeta oba...
Jaz pa se vedno težje zjutraj dvignem iz postelje, v 3 dneh sem pojedla vsega skupaj za kakšen obrok ali dva...cmok ne gre navzdol iz grla, samo pospravljam po hiši, da bi bilo čimmanj vzrokov za prepir, likam, da bo vse picikato - po drugi strani pa skušam biti čimmanj doma (poleg hčerke)...Ne morem zaspat zvečer, prebujam se kar naprej, tlačijo me grozne more (kako mlajšo hčerko ugrabijo, kako je ne najdem, kako se utaplja...)
Zbudim se čisto mokra od groze :jok:
Mož pravi-gremo vsi skupaj k psihologu (končno), hčera pravi-grem od doma, kamorkoli, ne zdržim več...kaj pa jaz-jaz pa moram vzdržati vse, njega, njo, ta malo, službo, doma porihtat, pa ne se zlomit. Ne vem, kako dolgo še bom zmogla, kljub višji dozi AD in občasnemu lexaurinu...
Kot vedno sem dolga, ker samo tu lahko povem, kaj mi leži na duši-pri psihologinji nekaj povem, psihiatrinja pa me nekako zaustavi in zablokira in vse ostane v meni :ne:
Bodite  :oki:
efka

Pridružujem se tvojim terapevtkam: ne vtikaj se v tuj boksarski spopad. Ma naj se enkrat zares zbijeta, odideta, splezata vsak na svoje drevo... Saj konec koncev bosta po pravici trdila, da si tudi TI odgovorna, ker sta imela oba občutek, da si na njuni pa spet na drugi strani...
Efka, nič ti nisem zavisten. Pojdi na sprehod, pelji malo na igrišče ali na krožek, potem se pa v miru izprehodi.

Če mož končno sam predlaga, da pojdite vsi skupaj k psihologu - pojdite, hvalabogu!

Definitivno nimaš kaj bit razsodnik med njima ne iskat resnice ne ugotavljat, kdo ima prav - ne delaj tega, to te uničuje in niti pod razno ni tvoja dolžnost. Vzemi tamalo in pojdita na sladoled ali v kino ali kamorkoli; ali pa pojdi sama.

Če hči noče k psihologu, pač pojdita sama z možem. Se mi samo zdi ali se je mož res premaknil s prejšnje mrtve točke?

Ja, tokrat je že to čudež, da ni takoj eksplodiral, da se je pripravljen pogovarjat (ponavadi je v taki situaciji utihnil za 1 ali 2 tedna in živel v kleti)...tako, da bom v čet. ko grem k psihologinji, tej tudi povedala, da bi rada skupno srečanje..
Hčera je še pod dodatnim, maturitetnim pritiskom...strah jo je tudi postalo študija v LJ (ker nima nobene prijateljice za skupaj stanovat)...
Ravnokar sem ji rihtala inštrukcije iz angl. in sem ji povedala, da jo bo inštruktorca poklicala-pa je začela-ne, ne bom se jaz z njo pogovarjala, ti se zmeni, jaz ne vem kaj naj rečem...(pa se morata samo dogovoriti za uro)-to je punca stara 19 let :kiselnasmeh:-očitno sem res vsa ta leta sprejemala vse na svoja ramena in ona se ni naučila absolutno nobene odgovornosti, samostojnosti....Čeprav me pa izsiljuje, da hoče na počitnice v tujino (kao, da se bolj nauči angleško) in da zakaj ji tega ne omogočim, saj nismo taki reveži (njene besede).Seveda bi morala jaz vse uredit...pa denar izpljunit..
Ampak, kako se odmaknit od njunih večnih borb, ko mi hčera grozi, da bo odšla, ali se ubila, ker držim s "psihopatom, ki nas vse maltretira in uničuje"-in pravi, takrat ti bo pa žal, ali pa tudi ne, ker se me boš rešila...
Ne vem kaj naj! Predlagala sem ji ponovno, da pokliče svojega psihologa, da malo vsaj poklepetata, pa je rekla, da ne rabi ona psihologa ampak foter in jaz-da pa meni očitno noben ne more pomagati, ker samo hodim od enega do drugega pa še vedno ne sprevidim, da je ati kriv za vse in da je edina rešitev, da se ločiva...
Oh jej, utrujena sem na smrt...najraje bi jaz izginila...zaspala za kak mesec...ali sploh.. :sos:
efka

Ko te začne obtoževat in zmerjat in izsiljevat, jo preprosto nehaj poslušat in odkorakaj stran. In ji povej, da tega ne boš poslušala. Povej ji tudi, da se bo z inštruktorico dogovorila sama ali pa se pač ne bo nihče. In odkorakaj stran.

Kaj ba, če bi svoj novi čudež :) vprašala, ali gre s tabo na sprehod (potem, ko boš odkorakala od hčerinega zmerjanja, seveda). In gresta res samo na sproščujoč sprehod - brez debat o hčerki in vsem ostalem?

...obogo dete tvoja hči, samo to lahko rečem in niti najmanj me ne čudi, da je takšna kakršna je, samo res ne vem, da ti kot mama tega ne uvidiš in da končno nekaj ne narediš oz. ali čakaš da še najmlajša zboli????

se strinjam, pa tudi če ne naredi mature...šele 19 let ima, ti pa si že tako utrujena, bo morala tudi sama nekak naprej, ker ti ne boš več vsega zmogla...

srečno efka

Z zanimanjem spremljam temo, ker bi rada pogruntala, kaj je ženskam, da se kljub finančni neodvisnosti ne ločijo, če imajo moškega, ki ni pripravljen delati na sebi in se truditi za družino. Ker sem od svoje matere mučenice tudi sama pobrala vzorce in se bom upam komaj na stara leta naučila postavljanja zase in ostalih veščin normalnega funkcioniranja, seveda ne obsojam. Samo zanima me, zakaj nam je vsem tako težko priznati, da delamo napake, poslušati stroko, najdemo toliko izgovorov zase in za druge, da gre namesto v pravo smer naše življenje in življenje družinskih članov navzdol. OK, rabimo čas, da se sami poberemo, to sigurno. Najbolj mi ena stvar ni jasna: kako se lahko crkljaš z nekom, ki se ga bojiš? Isto je delala moja mati, za katero sem ugotovila, da sploh ni imela vloge matere, ni izpolnila te naloge, ker je bila v isti vrsti z nami otroci, nemočna, njeno preživetje odvisno od edinega odraslega v družini - svojega moža, jaz torej sploh nisem imela matere, tvoji hčeri pa prav tako ne. A ti je to že kdo povedal,..se mi zdi da si brala Sanjo Rozman, aja...mislim, da sem to o vlogah v družini prebrala nekje drugje, ne pri njej.

Glede na to, da se crkljaš z nekom, ki se ga bojiš, si že razmišljala o tem, da si mazohist? Ker jaz sem, meni BDSM povzroča največje ugodje pri seksu. Trenutno sem sama, to spolno deviacijo moram odpraviti z vsemi ostalimi napakami, ki jih imam, preden si najdem koga za resno zvezo.

tkole nakak razmišljam...zato, ker ...več razlogov...prvič veliko lažje je sprejemati slabe stvari, in poslušati slabe besede, kot komplimente itd...vrjetno vse skupaj izhaja iz lastnega samospoštovanja in občutka manjvrednosti...in ko se človeka-partnerja bojiš v tistem trenutku si razvrednosten, ponižan, takrat postajaš nič...v svojih mislih...ko se bojiš in ko si ponižan sam pri sebi spiraš občutek krivde za vse za nazaj....dejansko si misliš, da si zaslužiš trpljenje...

eh ne wem tko nekak jz vidm zadevo...

Ja, to sem tudi jaz mislila, da se ne znam postaviti zase, ker se še vedno krivim za milijon stvari in si potem kao nekje v podzavesti zaslužim trpljenje. Samo mene zanima bolj to, če lahko ljubiš nekoga, ki se ga bojiš ali tu ne more biti prisotna ljubezen?

Vztrajati pri moškem, ki ne vrača ljubezni oziroma celo trpinči ženo (pa naj bo fizično ali psihično) zame ni ljubezen. Moje osebno mnenje je, da takšne ženske pa zaradi strahu pred neznanim ne zaključijo takšnega zakona in vseskozi upajo na boljše čase.
Včasih je mogoče lažje biti z nekom ki te po malem maltratira, kot pa biti sam.
Seveda se zraven pojavijo še materialni problemi.. delitev premoženja, kam sploh iti??
Ne vem.. vsak zakon ima svojo zgodbo. Ampak tako nekako vidim in razumem zadeve jaz

...efka je odrasla oseba in če ji odgovarja vloga žrtve naj jo pač igra in tu nobeno višanje ad-jev ne pomaga, samo še slabše bo z zdravjem, vendar pa tu sta deklici, ena že z znaki depresivne motnje in za dekleti meni osebno je hudo in to je zame neodgovornost do hčerke-skratka ne štekam te efka res ne kot mamo ne in ko berem to in podobne zgodbe vedno bolj spoštujem svojo mami, ki se je vedno znala postavit zase in posledično seveda tudi zame kot svojo hčerko in efka imamo temo Sočutje notranjemu otroku, kjer Jola in ostale punce nazorno opisujejo svoje trpljenje, ki so ga doživljale v svoji primarni družini in zaradi tega so zbolele in prehodile dolgo pot do zdravja in hčerka ti je lepo nazorno povedala zakaj je takšna in ne vem kaj naj ti še pove in tu noben psiholog ne bo rešil situacije, dokler ne boš rekla stop možu in očetu svojih otrok ter se zavzela za hčerko.

Ja, ljudje Božji, predvsem tisti, ki poudarjate, da tukaj pridejo ljudje po podporo in ne iskat Sodnika, Tožilca in Še koga, ki jih bo dokrajčil še s krivdo..!?
Saj jo že ima.
Hodi k terapevtom, je bolna in menda je depresija res huda bolezen, pravite, ko še na noge včasih težko stopiš...
Res je. Napisala sem že na začetku, da fizične grobosti ne prenesem, kaj šele, da bi se kdorkoli na moje pišče spravil. Trdim isto.
Ampak, ženska je med nami, stvari se odvijajo, nekaj se premika..
Res, nikoli ni prepozno.

Efka, bila sem nespretna v prvem postu, mi je v bistvu žal.
Mislim, da ne boš obupala, kot niso mnoge na tvojem mestu. Verjamem, da bo dobro in ti to želim iz srca.

Vista, zakaj?
Ker je človek krvav pod kožo.
Crkljanje s strahom? Moj odgovor: Komot.
Če je strah tvoj večni spremljevalec, če imaš tak zgled, če si k temu nagnjen, če je tako "normalno" v tvoji bližini, če, če, če....
In če-jev, da se to spremeni, je enako število.

Maši, ne moreš obsojat, ker je ne poznaš. Tvoja mati je, vsa čast ji!, to reševala drugače. Je pa drugačen človek, je imela drugačno situacijo, drugačno preteklost, drugačno mamo, drugačen genski zapis, drugo klimo, kaj veš kaj... Kako bi ti na njenem mestu, pa ne ve nihče, ker nisi na njenem mestu.

Tale ženska se "tolk sekira" in še mene boli, ko samo preletim kakšen zapis...
Zato verjamem v Efko.

super  :clap: res, to je pa velik korak naprej!



jp... če človek vsa leta, kar je na tem svetu, posluša le, kak nebodigatreba je, se ti to tako zelo usidra v telo, podzavest, v kri, povsod, to postane dejstvo.

Verjemite, da je zelo težko verjet komu, ki pravi, joj, kok si ti fajn, kolk je lepo, da si... to je zelo zelo zelo težko začet sprejemat. Govorim iz sebe - imam namreč še kar problem s tem - sprejet pohvalo, namreč  :kiselnasmeh:



lepo napisano  :oki:

Vesna, super si to napisala  :oki: .


Efka, držim pesti, da se ti stvari čimprej spravijo v red   :) ... zdrži punca !

..podajam mnenje in ne obsojam in do mnenja imam vso pravico, tako kot ti vesnav in kot sem napisala pri vsem tem bosta posledice nosili hčerki, najstarejša jih žal že ....

masi, sej imaš tudi ti prav.....sam včasih se ne da nekaj narest kar "na horuk", .... sicer ne vem koliko časa to stanje že traja pri Efki...ampak vseeno...imam občutek, da je popolnoma za vse sama in verjemi, da ji ni lahko, da se počuti nesigurna in brez moči...
Kot je že Vesna napisala:

Kristy vedno znova me stisne, ko so/smo otroci žrtve, ker so/smo nemočni in tako ranljivi .....

res je, Masi... otrok, nič kriv nič dolžan, kratko potegne (govorim iz sebe, iz lastne izkušnje).. in pri moji poti navzgor so mi precej pomagala tudi različna mnenja, stališča, izkušnje ipd ljudi na forumu in v skupini ... (največjo težo pa je imel občutek, da me nekdo sliši in posluša in stoji ob strani)  in sem vzela malo tu in malo tam (vzela pa predvsem tisto, kar se mi je tisti hip zdelo, da je za mojo konkretno situacijo najprimerneje), kaj priredila, kaj spremenila, ... in korak za korakom sem počaaaasi začela prve korake delat... čist shodila pa še nisem  :kiselnasmeh:.

Vem, vem,...če pomislim nase, sem si včasih tudi želela (pa še danes, ko sem proč in ko fotr še vedno, kadar je nataknjen zganja svoje fore), da očeta ne bi bilo, da bi bilo veliko lepše brez njega, predvsem veliko mirneje ... tako, da dobro razumem Efkino starejšo hči... in njena agresija je posledica stanja v družini...
vendar razumem tudi Efko.... ni ji lahko.... berem to temo od začetka že...
No, saj če je mož predlagal, da gredo vsi k psihiatru, štejem to kot dober znak (v bistvu ne poznam nobenega moškega, ki bi zaradi problemov z ženo/punco sploh hotel k psihiatru).
Upam, da bo držal besedo!
Agresija...agresivno obnašanje je "hudič"....prinese toliko gorja  :(

Maši, eh.. kakšno mnenje, naprtila si ji krivdo, primerjala z drugimi, "boljšimi" mamami, kot da Efka pa nima tega precenjenega Notranjega otroka..
Daj, preberi, kaj vse ta ženska počne za svoje otroke, vedno za vse ona, zato pa je tako.

Predobra je, evo, kaj je!
Zato pa je najebaLA ko žuta, če hočeš.

vesnav s teboj se pač ne da kontaktirati, ker pač samo čakaš in prežiš na nekoga posebno še iz uredništva evo, tako je.

sori efka in prepuščam temo tebi in vsem ostalim za mnenja

Vem, da tako v resnici ne misliš, ker vem, da veš, da to ni res.
Sploh vem ne, kaj je uredništvo na forumu. Častna pionirska. To boš razumela.

Mi bo pa prijetno pri srcu, če boš Efko še enkrat prebrala, pa mogoče na to mater pogledala drugače.
In ti tega sploh ni treba povedat meni.
Vem, kakšna si kot oseba, zato te niti pod razno ne jemljem, kot si predstavljaš.
Tudi če hočeš, tega ne boš od mene čutila.

Ne želim pa brati Efko, kot jo berem. Sesuto kot kanto, mater, ki se je razdajala, ki ni znala biti groba, ki je zdaj ravno zaradi svoje dobrote NEHOTE naredila tudi škodo in želi drugače, ampak je vmes, ko je vozila, logično, zavozila.. Ne želim, da obupa, da prevzame vso krivdo, niti pod razno. Da poleg moža in starejše mule, obeh, ki jo v resnici izrabljajo, njeno mehkost, da jo še tu krivimo.

Vprašanje je, kdaj človeku povedati, da dela nekaj narobe in kako. Verjamem, da Efko neizmerno boli, ko se ji očita, da ni dobra mama. Po drugi strani pa pri tej temi nihče ni omenil tega, da šibkost ni izgovor, da imajo otroci prioriteto. Mogoče ona tega ne ve/ni vedela. Ne vem. Moja mama je bila in je še ista mučenica, pa že hodi okrog psihiatrov 40 let. Vprašanje, če je kdo njej povedal, da je odvisna od odnosov in da je kot mati odpovedala na celi črti. Še pred nekaj leti sem jo peljala k očetovi psihiatrinji, ko je oče spet imel izpade. Debelo uro je zdravnica poslušala, kako se mama smili sama sebi, ves čas je jokala, jo bodrila, ji rekla, da njeno življenje ni bilo zaman, da je bila dobra mama, da je vzgojila krasne otroke in pokazala name in ji na koncu rekla: radi pa ga imate še vseeno, kajne? In mama je prikimala.  :022: :pottytrain5:  Tisti krasen otrok (jaz), ki ga je vzgojila, je že celo življenje v depresiji, tako mi pravijo psihologi, k psihiatru se odpravljam komaj pri svojem 43 letu, bele lase imam že od svojega 35. leta, vsi strici so alkoholiki, ki so nasilni do svojih žen, noben se ni spremenil niti na stara leta, psihiatri zgleda ne poučujejo ljudi, temveč jih podpirajo pri svojih kriminalnih dejanjih...

Efka...sva ti Masi in jaz povedali kaj novega ali si to vse že vedela in ti je najino pisanje kaj škodilo, te znerviralo še bolj...če ja, se iskreno opravičujem.

Vista, delila si izkušnjo, osebno, in pokazala drugo plat. Razumem te in tako, kot mi je žal zase, da sem del tega izkusila, mi je žal, da si ti tako močno in kdor koli drug.
Ne, šibkost ni izgovor. O nemoči pa bi znala povedati veliko.
Razmišljam samo o tem, da je ljudem, ki niso imeli nobnega zgleda, noben jim ni dal potrebne ljubezni, znanja, informacij ipd. etc.:).. veliko in mnogo težje narediti KORAK naprej (in zato so zame morda več vredni) kot tisti, ki jim je vse omenjeno bilo dano in jim je to samoumevno. Po mojem je takim lažje.

Po mojem tako npr. ženska, ki se tudi pri 40-ih znebi vzorca, naredi 1000 krat več (rabi 1000 krat več moči), kot ženska, ki slabega vzorca ni imela. Če sem bila jasna, saj ne vem..

Ne bi smetila te teme, ne spoznam pa se še najbolje na tem forumu, kje bi bilo najbolje odpreti temo o tem, da so odvisni ljudje bolniki nesposobni poskrbeti zase in družino in da je po moje naloga psihiatrov, da zaščitijo nedolžne otroke, prosim? Bolnik ni sposoben, nekdo od tistih, ki so plačani za zaščito otrok, bi moral ukrepati, ane? Ker pri meni so vsi stran gledali in se še sama nisem zavedala, da je nekaj narobe z mano oz. sem se podzavestno in zavestno krivila, da jaz nekaj ne znam, nočem, sem slaba,...nevednost na celi črti. Za odvisnost od odnosov sem slišala šele na internetu, prej nikjer.

Naj ostane tale tema namenjena Efki in temu, da ji pomagamo. Razplamtevanje strasti in dokazovanje, kdo ima edini in najbolj prav, pa naj se preseli v kako drugo temo kam v splošne debate.

Efka se zdi meni pogumna in močna ženska in mislim, da dela, kot je najbolj prav.

Uh, Vista, to bi bilo pa spet neskončno problematično. Že tako beremo zgodbe o 'dobrih' pomočnikih, ki ljudem vzamejo otroke v imenu neke države in gredo potem stvari zelo rade v hudo nepredvidljive smeri. Če recimo zdajle Efko (pazite, govorim o povsem hipotetični možnosti) 'razglasimo' za bolnico in ji vzamemo pristojnost skrbi za družino, je to zanesljiva pot v tragedijo že zato, ker s tem njej vzamemo možnost, da kakorkoli vpliva na tok dogodkov.
Se pa strinjam, da bi bil v idealnih okoliščinah prostor za neko ne-prisilno svetovanje in pomoč - ampak kam ga naj postavimo? V zdravstveni dom, center za socialno delo, na sodišče, policijsko postajo? Vsaka od teh možnosti ima vrsto negativnih implikacij.
Vesna, ne mogel bi se bolj strinjati s tabo kot se v tem primeru, zato, prosim, ne zavrzi s kako ostrejšo besedo tega, da lahko bodisi soglašamo ali polemiziramo s tvojimi dragocenimi nasveti.

Hvala. Se trudim, nisi opazil?
In čakam pozitivne zgodbe od Efke...

Efki predlagam, da v četrtek odide k terapevtki skupaj z možem, saj ni potrebno prositi za nov termin, da prideta skupaj k njej. In naj kuje železo, dokler je vroče - beri - dokler mož kaže voljo oditi k terapevtu.
Pri punci pa je kljub vsemu treba enkrat postaviti neko mejo, saj menim, da Efko čustveno izsiljuje. Če meni, da je sposobna sama na potovanje v tujino, si bo sposobna tudi inštuktorja sama urediti. To ji naj Efka mirno in odločno pove. Efka naj neha igrati preveč zaščitniško materinsko vlogo in ko bo punca histerirala, naj se umakne. Če bo pogrnila maturo, je to njena odgovornost, saj je vendar dovolj stara in samostojna za siceršnji life-style.
Punci ni lahko, absolutno se zavedam, a preveč vate škodi, enkrat se morajo vsi soočiti s tem, ona pa tudi z dejstvom, da prevzema odgovornost za svoje življenje (kar naj bi polnoletnost in z njo matura pomenila). V ta kontekst spada tudi odnos z očetom.
Efka, sama si nalagaš več, kot bi bilo potrebno, spusti zadeve, ki niso tvoja odgovornost, saj ti še vedno ostane več kot preveč drugega. In drži se, vem da je grozljivo težko, poznam vse tiste simptome, ki si jih napisala, da so se spet pojavili.

Ribica

Evo, točno to sem hotela napisat tudi sama; imam samo en dodatek tam pri 'vročem železu:' ne samo, da naj gre mož že jutri s tabo, Efka, k terapevtki, poskusita se spravit še na kak sprehod ali karkoli podobnega, kar bosta lahko počela v miru in sama. Mislil, da ste vsi obremenjeni in pod pritiskom in taka mirna urica v nekem drugem okolju, ne doma, in brez bombardiranja in histeriranja s strani kogarkoli - tak intermezzo zna delat čudeže.
Srečno, res, od srca. :rozicodam:

Vam povem, da me je kar stisnilo, ko sem spet videla odzive....Očitno s svojo zgodbo izzovem vse mogoče in mislim, da bom za nekaj časa poniknila...
Nekaterih napak se zavedam, nekaterih očitno še vedno ne...
Kako je ckrljati se z nekom, ki se ga bojiš...ne morem reči,da se jaz moža ravno bojim...oz. bojim se njegovih izbruhov, fizično se ga nikoli nisem bala...in moj mož mi kaže ljubezen...na žalost pa v izbruhu pozabi na vse...
Tudi jaz se zavedam,da je hčerino obnašanje posledica družinskih okoliščin in to tako psihičnega terorja s strani očeta, kot na drugi strani popuščanja in razvajanja z obeh strani (tudi mož jo je vedno razvajal, do 10, leta je bila njegov center sveta...)-ampak jaz sem bila pri 19 takor rekoč "za poročit"-če veste kaj mislim...
Karkoli bom rekla oz. napisala, vedno bo nekdo hudo proti, nekdo absolutno za, večina nekje vmes, dejstvo pa je, da jaz živim to življenje in občasno, ko res ne vem več kako naprej, to napišem in sem vesela vaših odzivov, sprejemam tako kritike kot spodbudo in skušam iz vsakega  vzeti nekaj kar bi mi pomagalo...
Ne bi pa želela, da sem kamen spotike in da se okoli mene in situacije, ki jo opisujem tako krešejo mnenja, da se skoraj skregate med sabo...
bodite pozdravljeni
efka

moja mati ne bi smela otrok, s tem, da ona še ni obiskala psihologa/psihiatra.. (saj jaz o tem ne vem); a v tem primeru ne bi bilo mene  :zvizgam:

nisi, Efka, nisi kamen spotike  :rozicodam:

pa saj si sama ugotovila:


saj poznaš tisto zgodbo o družini z oslom, ki gre na pot? in enkrat jezdi osla sin, drugič mati, tretjič oče, potem vsi, pa nihče... in v vsaki vasi so bili kamen spotike...

Je pač tako, da imamo vsak svojo zgodbo, vsak svojo izkušnjo... in večinoma vsi govorimo, pišemo iz sebe, mogoče podoživljamo kak dogodek še enkrat... in potem so komentarji, kot so... In vsi pišemo iz sebe, nihče od nas ni v tvoji koži - kako je biti v tvoji koži, pa veš edinole ti najbolje. In vem, da vsak dela v dani situaciji tisto, kar takrat smatra za najbolj pravilno.

In držim pesti, da gresta skupaj z možem k terapevtki in da se začne klobčič odvijat v korist vseh, tebe, otrok in moža  :rozicodam:

Efka, nikar se ne poslovi. Od nas vzemi tisto, kar ti koristi, ostalo pa presliši in naj te ne prizadene. Pa saj vendar veš, da delaš prav.

Drži se, naj ti kritike ne vzamejo poguma. In javi se še, prosim, ker nam resnično ni vseeno zate. :rozicodam:

Efke..nisi kamen spotike..tvoj primer se ne tiče le tebe, očitno..Močni odzivi pomenijo, da nas tukaj vse, bolj ali manj, čevelj žuli..

Res ja, držim pesti zate, da se počasi zjasni vse skupaj na bolje.
Pa vzemi si čas zase, tista ideja s sprehodom ni slaba.

Trina, hvala za nasvet. Odprla sem novo temo in prosim, da je ne vzamete kot kritiko, temveč kot znanje o človeškem funcioniranju v času odvisnosti.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3534.0.html

Za ljudi s preganjavico in psihozo so druge teme Maši piši tja

efka, ni potrebe, da ponikneš...

kot pišeš, sta z možem en korak napredovala, ne zapre se več v svoj *bunker*, ampak je pripravljen sodelovati...zelo dobro
..mislim, da je Trina (ne grem zdaj iskat nazaj...) omenila, da bi gotovo poleg obiska terapevta koristil še čisto navaden sprehod - vidva sama -predelata pogovor s terapevtom, ali pa le zavijeta nekam na sladoled...
Če vama uspe z možem, da bo za oba prav, bosta dosti lažje k temu pritegnila še hčeri...zgledi vlečejo, verjemi mi

Forum...kot že parkrat omenjeno, vzemi iz vsakega posta TISTO, kar ti lahko koristi...ostalo spreglej...in na neprijetne vložke ti ni treba odgovarjati, če tega ne želiš...
...skregali pa se bodo tu za vsako malenkost, pa če je to zaradi tebe, mene, kogarkoli...če malo prelistaš ostale poste, včasih kar sapo vzame, zaradi česa vse so se ljudje sposobni prekljati na dolgo in široko...

lep dan vam želim  :rozicodam:

....mocka opozarjam te, da umiriš ton pisanja in še en stavek v smislu, da imam preganjavico....in boš izključena.

Maši,

Mocka, prvič jo-ga sicer berem, je najverjetneje opazil(a) tvoj v oči bodeči stavek, ki je čisto iz konteksta in nima veze ne s temo ne z Efko ne z ničemer v resnici, zato je, predvidevam, tako odreagirala.
Ker po temi sodeč... če kdo bere, lahko namreč ugotovi, da sem te spomnila samo na to, da ni ok obtoževati ljudi, ki pridejo na forum po pomoč (kot je Aslan npr. napisala v številnih temah in kot tudi ti ponavadi trdiš)... In s tem ni nič narobe, vsaj po mojem.
Lahko si prebrala, kaj vse Efka počne za svojo družino.

Da imaš preganjavico, ne gre jemati dobesedno, saj to za kogar koli lahko potrdi samo zdravnik.

Njeno pisanje je pisano v istem tonu kot tvoje. In nič drugega. Predvsem oštro.

Ker jaz tudi ne prežim. Na nikogar, še najmanj pa nate. Nenazadnje ni tole smisel življenje pa tudi poznamo se.

Če pa že nameravaš koga izključiti iz lastne želje, moči, nemoči, potrebe po nevemčem, pa izključi mene.
Prav?

...a lahko pusimo temo Efki in brez igranja advokatov prosim....

...Bral sem, da  xxxxxxxxxxxxxx, ki je sedaj v priporu, na veliko grozi svoji družini, jih obtužuje ( :A)..Zlorabljal je hčer in obtužuje družino)..Grozi tudi s samomorom..

To je tipična reakcija psihopata, ko mu dokončno onemogočiš nadaljnej bolno delovanje..Celo svojo družino je prepričal, da je to kar se je dogajalo čisto o.k. in da so vsega krivi ONI in ne ON..Težko si je predstavljati kako uničena je samopodoba in samospoštovanje teh nj. družinskih članov..

Osebno menim, da je Efkin mož osebnostno nekaj podobnega, le da zadeva ni tako drastična..ni spolne zlorabe in incesta..Deluje pa podobno::Kontrola, dominanca, obotoževanje drugih, sadizem skrit za prijaznostjo, nesprejemanje odgovornosti..

Verjamem, da je Efki to težko priznati..Njen mož pa že ni tak in ne more biti tak..Nemogoče je, da bi sebe tako zelo slepila..to je težko priznati..

kaj občutiš, Scorpion, če te primerjam s Haiderjem?

Nič posebnega, ker se mi zdi, da to ni moj problem :)..(če me ti primerjaš s kom..)

bom pa drugače vprašala : s kakšno pravico si nekdo drzne kogarkoli primerjat s xxxxxxxxxxxxxxx?

Kje pa piše, da tega ne smem? Govorim le o podobnih osebnostnih in značajskih lastnostih..

Očitno ti kar nekaj občutiš ob tem..

Arwen ima prav. Ne moreš soditi takole čez prst. In posebej je otročje, če potem vsakega, ki ti to očita, odpraviš z 'aja, tudi tebi smo stopili na žulj'. To je otročje in hkrati najhujša popotnica totalitarnih režimov.

XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX XXXXXXXXXXXXX

Sapo mi je zaprlo, Scorpion.
Saj vsi vemo, da uživaš v provociranju - in velikokrat me s svojimi provokacijami tudi nasmejiš. Ampak tukaj si v žaljivosti, neobčutljivosti in privoščljivem naslajanju nad bolečino drugih prav zares presegel samega sebe. S kontrolo, dominanco, obtoževanjem drugih, sadizmom, skritim za prijaznostjo, in predvsem nesprejemanjem odgovornosti si pač odlično opisal Scorpiona na nebojse; si si zavestno postavil ogledalo - ali ti je v zanesenem uživanju ob prizadevanju bolečine spodrsnilo in te odneslo predaleč?

Namesto, da ti razlagamo, kaj si z zgornjim vpisom storil, se mi zdi veliko bolj prav, da se ta tvoja žalitev preprosto izbriše.

se strinjam

Ni presegel samega sebe v tej temi, jo je v eni drugi, v konkretnem primeru, ko je uporabnik foruma v akutni fazi klical po pomoči, omenjeni pa ga je sistematično spodkopaval do fundamentov. Osebno izživljanje.
Sem na to opozorila. Vse. Sploh pa je v arhivu.
Tole ni nič novega.
Je pa nedopustno.
In seveda je problem. Njegov. Očitno močno občuti ob tem.
In, ja, pri tem je treba biti na preži.

Bistvo človekovega življenja je v transcendensci..preseganju samega sebe..

scorpion, prosim ne vznemirjaj uporabnikov.
Nimajo vsi tako debele kože kot ti.  :A)

Ja saj bom..danes me mal daje provokativnost..

Bom mogu najdet nek drug ventil..

Z mano je čisto preprosto..samo mal prijateljskega odnosa rabim..Tako sta me sedaj pomirila Hister in Ton..Dva moška ..zanimivo..

Sem pa dobil eno mastno grožnjo na o.s. od ene ženske očitno..Bila je zelo totalitarna...Sama grožnja z bananjem sicer nebi bila nič posebnega, če nebi bilo dodano zraven, da o tem ne smem razpravljati na forumu.. :)..o nj. grožnji namreč

Efka, da povem svoja občutja, kot hčera staršev, ki sta imela podobne težave, samo da sta se ona dva še včasih malo stepla in fizično nasilje terala tudi nad mano...ampak to zdaj ni pomembno, pomembno je to kako sem jaz občutila mamo, ki je bila v podobni vlogi kot vi, ponavadi kot žrtev očetovih izpadov...na mamo sem gledala kot žensko brez svojega jaza, na žensko, ki ni samostojna in bo pretrpela vse, samo da bo ON ostal z njo, imela sem občutek kot, da ji jaz nisem pomembna in da je tista glavna oseba samo ON...in tudi jaz sem hotela, da se ločita, to pa iz tega razloga, ker sem rabila mirno okolje, ker mi je bilo dovolj tega nenehnega strahu, kaj bo ko pridem domov... in tudi jaz sem takrat kot otrok že vnaprej predvidevala situacije kaj se bo zgodilo in moram priznat, da se mi je takrat zelo izostril ta čut...se nisem velikokrat zmotila  :kiselnasmeh: Težko je živet z večnim strahom v sebi in to ti definitivno pusti posledice. Razlika je bila pa v tem, da sem jaz takrat kot otrok morala vse doma naredit in sem bila zelo samostojna, za kar pa mi ni žal, da so me starši tako forsirali, mi je to kasneje, ko sem ostala sama prihranilo marsikaj.

Vse lepo  :rozicodam:

A ti se pa še kar smiliš samemu sebi in iščeš pozornost?  :)
Some things never change...očitno. 

[/i]
Citirano z omenjene spletne strani.

Forum je torej misljen kot varno zatočišče, kot dajanje nasvetov, predvsem pa kot vzajemna altruisticna sopomoc. Svobodna komunikacija seveda da, a z zavedanjem njenega statusa, pozicije, torej pospremljeno z dobrsno mero odgovornosti v komuniciranju s participanti foruma. In seveda se parafraza brezcasnega zlatega pravila: "Ne stori drugim tistega, kar ne bi želel, da drugi storijo tebi"! Klicaj.

Himko, že dolgo mi ni bilo nekaj tako všeč, kot ta tvoj zapis....

K

Hvala Koklja!

Himiko

Ja Sadness..V takem odnosu tvojih staršev si se počutila odrinjeno..Mama je gledala na lastno preživetje..in premalo nate..Fajn, da se tega zavedaš..Gotovo pa je posledica teh odnosov doma, da imaš sedaj nick name Sadness..

Imel sem zelo podobno izkušnjo..mazohistične matere, ki je bila pripravljena zatajit lastne otroke, le da je obdržala moža in preživela...

In še nekaj:Fritzli se ne dogajajo samo drugim.., tako kot se prometne nesreče ne dogajajo samo drugim, kot se rak ne dogaja samo drugim, se depresija ne dogaja samo drugim..

Vsi smo na istem čolnu...ki ni 100% varen..

In kaj zveze ima to z Efko?
Res se ne dogajajo samo drugim - na srečo pa tudi vsem po vrsti ne. Če te je, Scorpion, spet popadla nenasitna potreba po znašanju nad svojo materjo, pojdi vendar k svojemu proslulemu notranjemu kričaču in tam presegaj svoje in naše meje; Efko, ki je prišla po pomoč v stiski, pa - če ji ne znaš pomagat! - s svojimi nebulozami pusti pri miru. Efka se namreč v tvoj konstrukt ne prilega.

Se tebi v življenju res ni zgodilo nič dovolj presunljivega, čudovitega, grozljivega, silnega, da se moraš kot pijavka hranit s tujo bolečino? Lastne nimaš dovolj, pa jo moraš povzročat drugim, da zbudiš lastna čustva in nasitiš svoj ego?

Pozdravljena, Efka  :rozicodam: kako si kaj danes?

Že nekaj dni me ni bilo na forumu, sem se pa pozabila odjavit in je bilo videt, kot da sem...in mogoče se je komu zdelo,da se bom že oglasila, če mi kaj ne bo prav.
Vidim, da je boljše, da me ni bilo...
Če samo preberem tole:

"Osebno menim, da je Efkin mož osebnostno nekaj podobnega, le da zadeva ni tako drastična..ni spolne zlorabe in incesta..Deluje pa podobno::Kontrola, dominanca, obotoževanje drugih, sadizem skrit za prijaznostjo, nesprejemanje odgovornosti..

Verjamem, da je Efki to težko priznati..Njen mož pa že ni tak in ne more biti tak..Nemogoče je, da bi sebe tako zelo slepila..to je težko priznati.."

Če bi Scorpion bral moje prispevke, bi videl, da mi ne gre samo za svoje preživetje...potem ne bi iskala pomoči na vseh koncih in krajih, vključno s tem forumom...
Primerjat nekoga s Fritzlom...
Sploh nočem komentirat...in kot sem rekla, očitno je boljše, da poniknem, vsaj za nekaj časa, ker se mnenja tako krešejo, da se kar kadi...
Za tiste pa, ki mi skušajo pomagati - samo kratek report: trudim se, vsak teden se dobim s psihologinjo, skušam čimmanj moža pomirjat (naj se sam  ???), okoli vratu me še vedno stiska, pa se nekako prebijam...
Hvala vsem, ki razumejo ...
efka

Efka, glej - Scorpion je samo eden in njegovo mnenje je ... ma, bom raje tiho...

Je pač tako na forumih in povsod - sto ljudi sto čudi... + dobro je upoštevati dejstvo, da smo konkretno tu gor vsi z nekim predznakom slabih izkušenj...


Efka, tvoja odločitev je... če se odločiš še pisati tu gor, zelo dobrodošla  :rozicodam: v nasprotnem pa tudi razumem ...

Objem

Draga Efka, :rozicodam:
Scorpion je samo en - samo na žalost najglasneje kriči ...
Vsi ostali smo, kot vidiš, jezni nanj - zato nikar ne ponikaj in nam daj še kak daljši report. Scorpiona pa enostavno preskoči, ker ni vreden, da ga prebereš.

Draga Efka, verjamem, da je bilo razočaranje ob branju te teme veliko...
Ne samo tvoje, mnogih drugih tudi.

Mi smo s teboj in spoštujemo tvoje delo na sebi...
Skupaj s teboj se veselimo tvojih napredkov...

Vsak od nas ima svojo zgodbo, svoje razloge za določene zavore, določena prepričanja,
in ko pride tvoj čas boš delala spremembe, ki jih boš čutila kot pravine...vse ob svojem času.

Topel objem in še vedno te čaka tu topla beseda. :rozicodam:
Sem s teboj!

Efka, ne bom nič napisala,

pošiljam ti samo en objem :rozicodam:, drži se

Efka,

jaz bi potegnila kratko črto: odločila bi se korenitih sprememb v življenju, ker drugače ne gre in ne gre...se strinjaš?? :oki:

Najprej, če se le da normalno pomenit z možem, mu za mesec dni prepusti hčerki in se vzemi v roke ali tako,..da boš mesec dni sama s seboj, ker boš tako lastne misli, želje in potrebe lažje zbrala skupaj. Nato, po notranjem občutku se odloči za primerno obliko psihoterapije (baje, da jih je več!?) in se zaupaj kakšni dobri kolegici, ki ti bo še naprej blizu... :clap: Meni pomagajo veliko sami sprehodi v naravi, na samem in meditacija ter branje knjig, ki mi prinašajo odg..drug za drugim...poišči jih!! :oki:

Ne daj se in vztrajaj dalje..se splača in kot sem že rekla: vzami si mesec dni časa zase!! Morda pejdi k mami, k sodelavki ali prijateljici...neko momentalno zavetje brez "nevihto zunanjega sveta", ki še tako buri druge strahove ob depresiji, tesnobi..ni tako kot zgleda,..pravi svet je znotraj tebe in ta je lep!  :wav:

                                           Dušica

efka,

mislim nate. oglasi se kaj

Efka,verjamem,da se boriš po svojih zmožnostih in ,da je nam lahko soliti drugemu pamet,sami pa pri svojih problemih odpovedujemo pa vendar preberi in razmisli tudi take nasvete,ki ti niso blizu,kajti v njih lahko najdeš tudi kaj uporabnega.Jaz se na scorpiona na tvojem mestu ne bi jezila ,saj je izhajal iz sebe,iz svojih izkušenj,bil je to njegov pogled na tvoj problem iz njegovega zornega kota.V njegovih odgovorih se izražajo njegove stiske,njegovi vzorci.Je oseba ki pove to kar misli.Ne zavije v noben celofan in ne doda nobene mašne.To je ON. Poskušajmo drug drugega sprejemati takšne kod smo:enaki,pa zopet drugačni.Veliko uspeha  ti želim.

Pa daj ga lomit, Dane!
Zmerjanje človeka s Fritzlom je zate nasvet?!

Že res, da ima vsak tu gor svoje 'stiske in vzorce' - a nikakršne stiske nikomur ne dajejo pravice, da se brezčutno izživlja nad drugimi. Če bi to veljalo, lahko ta trenutek naredimo križ čez življenje in ga prepustimo kaosu.

In kako bi se ti počutila na Efkinem mestu, pač ne moreš vedet; najbrž pa bi se bi se tako ti kot katera druga počutila povsem enako kot ona.

Trina bila sem na Efkinem mestu pred 22. leti. Sedaj lahko opazujem svoje odrasle otroke in se zavedam posledice svojega pasivnega NE-delovanja.

uf, sem že napisala odgovor, pa sem nekaj zamutila...

Torej, "človek", ki drugega fizično in psihično muči zame NI človek... sori.. in si zasluži ime Fritzl, Hitler, Bokassa,... Arkan,.... KKK,..

Nisem govorila o tem, Dane - govorila sem o tem, kako bi se počutila, če bi ti moža kdo zmerjal s Fritzlom.

In iz tvojega vpisa, Tačka, se vidi pač samo to, da si tega, kar je počel Fritzl, nisi sposobna predstavljat - in prav je tako. Jaz imam precej dobro predstavo o tem, kar je počel njegov slovenski ekvivalent, in mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi kogarkoli, ampak res kogarkoli, ozmerjala s Fritzlom. Dajte res vsaj malo razmislit, preden vam kaj takega takole pavšalno in povprek zleti iz ust.