FORUM Nebojse.si

V meni je toliko vprasanj, na katera ne najdem odgovorov, toliko reci ki se mi je zgodilo.. ne vem.. bom skkušala na kratko povzeti glavne "dogodivscine" mojega zivljenja.

Najprej me je pri 3 letih zlorabljal moj mali stric, a najbolj cudno pri vsem je da mene to nic ne boli, ravno nasprotno-leta sem bila zaljubljena vanj, nikoli se nisem pocutila kot zlorabljeno, pri 14ih letih sva se znova "nasla". Takrat sem ubistvu dojela kaj se je dogajalo, ko me je zacel siliti naj ga oralno obdelam se mi je zagnusil. A še vedno... ne sovražim ga, ne krivim ga... Sem jaz čudna da od tega nimam nekih posledic ali pa zanje morda ne vem? Ne razumem zakaj mi to stalno odzvanja v glavi, če me dejansko ni nikolli fizično prizadel (ni me brutalno posilil ampak se je z menoj le igral)? Spomnim se da mi pri 3 letih na podstrešju ni bilo ravno zabavno, ni se mi zdelo prav, a nekako se je to vleklo do 6ega leta, potem pa je dobil punco in stvar je bila zaključena. Seveda sem bila cel čas njegova ljubljenka, rada sem ga imela, mislim da sem bila celo zaljubljena vanj in rada sem imela najino "malo" skrivnost...
Sem bolna? 

Zaradi njega sem spolno že kmalu dozorela, praktično se samozadovoljujem že od 6-7 leta. Nikoli se mi to ni zdelo čudno- vsaj v otroštvu ne. Kasneje so se nadaljevali incesti z moje strani (o tem zelo težko govorim ker praktično tega nisem povedala nikomur); zaljubila sem se v svojega drugega bratranca, s sestro sva na mojo pobudo nekaj preiskušali med rjuhami (stara sem bila okol 7 let) Bolno... se zavedam.
Pa vendar sem zelo sexualna oseba (tko jst temu pravim-bog pomagaj kaj je v resnici narobe z mano) ubistvu so mi skoraj vse stvari sexi (moj odnos s sexom se mi zdi mal čuden). V sexu sem odprta, bisexualka, privlačijo me bsdm tematike, še živali se mi zdijo sexi (pa to ne pomen da sem zoofil ali pa kaj v to smer ker nikoli nisem naredila nič takega)... ubistvu tudi vsakič ko sem prizadeta, razočarana se potolažim s sexom. Prva stvar ki mi pade na pamet- sex z nekom ki mi je vsaj približno všeč.

Ok recimo da se je potem stanje normaliziralo, z očetom sem se razumela fantastično, sicer nas je držal na špagici a vseeno lahko rečem da sem bila srečna. Dokler nas neke noči ni zapustil.. ni odšel.. le kap ga je. KOt 12 letna punčka sem ležala na njemu in poslušala njegovo srce... ni bilo. Začela sem histerično jokati, umrl je doma, seveda je bila travma za celotno druzino. Pa vendar ne vem zakaj sem se ob vprašanjem: A je res? začela nenormalno smejat. Kot da sm zblaznela. Nekaj let nisem prebolela smrti.
Mama se je začela zapijati, jaz sem prevzela vlogo matere za ostale druizinske člane, veliko je bilo kreganja, nasilja itd. Nič zavidljiv položaj. 
PO njegovi smrti sem začela počasi opuščati šolo, v sedmem razredu so me odpeljali na pumpanje, ker sem se ga iz čistega dolgčasa napila in skoraj umrla..nisem delala samomora!

POtem pri 14 ih sem se zaljubila v nekega modela, kateri me je kasneje tudi brutalno posilil. Spet... ob misli na to ne čutim niti trohice jeze, slabe volje.. enostavno- zgodilo se je- prazen nič. Takrat vem da sem od šoka okamenela, ko sem videla da je močnejši sem preprosto odnehala... vem samo da me defenitivno ni bilo tisti trenutek tam. Po tem dogodku sem bila par dni v šoku, ki spet ni bil tako hud kot bi mnogi pričakovali in srečno sem živela dalje.
Kar naenkrat pa se mi ni več dalo luftat naokoli s svoji best frendico in sem se rajši držala doma, brala knjige in spala.. veliko je bilo spanja. Postajala sem čedalje bolj čudna, nessamozavestna, nisem si upala v trgovino itd.
Uredu... sem šla v srednjo šolo- zaradi premale samozavesti, občutku da me vsi gledajo itd. sem začela špricat. Seveda nisem naredila šole. Prepisala sem se na drugo in spet.. zgodba ista le da sem zapadla v droge, alkohol, travo itd.
Šolo sem po 4ih letih komaj spacala. Pri 17ih mi je moja prva ljubezen storila samomor. To me je ubilo.

Leto se je vleklo, bila sem v globoki depresiji, ni bilo dneva ko ne bi razmišljala in planirala svoj "veliki odhod iz tega sveta".
Prvič sem dojela da sem depresivna. Potem so se začeli partiji in z njimi abnormalne količine alkohola, ecstasyev, skratka kar je bilo pri roki. Ni mi žal niti trenutka saj so me partiji ubistvu vsak teden reševali in mi vlivali novo upanje, zaradi ecstasya sem bila srečna- partiji so bili najlepši del mojega živeljenja. Živela sem zanje.

Vmes sem imela enega fanta kateri ubistvu ni pomemben, preko njega sem spoznala svojega sedanjega fanta.
Z njem sem bila 4 leta, prvi dve leti je najina veza nekako funkcionirala, potem pa sem postajala čedalje bolj apatična, zamorjena, brez ciljev. Spravila sem se delat šolo ki sem si jo vedno želela (vsaj nekaj), sicer mi je za vse skupaj po domače dol visel, vendar me je fant nekako prepričal in ker nisem želela biti luzer sem se pač spravila nekaj počet, bolj zato da mi ne bojo težil, kakor da bi si sama tega dejansko želela.
Ugotovili so da imam probleme s ščitnico in tukaj so se moji mood swingi tudi začeli. Na začetku ni bilo tako hudo, potem pa čedalje hujše, do lanskega leta ko sem se prostovoljno odpravila v Eki.
Sedaj sem na antipsihotikih in je stanje se zelo popravilo. Vendar mi ni jasno zakaj sem takšna prasica kot sem.

V vseh teh letih sem postala pravzaprav grozna oseba. Takšna kakršna res nisem želela bit. Moj bivši fant je bil dober do mene, jaz pa sem ga prevarala, prizadela in kot da vse skupaj ni dovolj ko mi je že odpustil sem ga prevarala še enkrat. Zakaj? Kot da ga podzavestno odrivam od sebe? Imela sem slabo vest seveda.. sedaj je najin odnos kar nekaj. Ubistvu sem imela cel čas veze občutek da manipulira z mano, da me skuša preoblikovati v neko osebo, ki bo "zgrajena" po njegovih merilih- ampak on pravi da to ni res in da ne razume zakaj bi to počel.. Sama pa očitno tut nisem dost pametna da bi lahko stvar agrumentirala na primerih in mu pokazala... Moja edina prijateljica ki je še ostala, je po nesreči slišala najin prepir po telefonu in na koncu mi je dejala naj grem stran, da jo je razočaral, da ne more verjet kako je lahko na videz tako prijazen človek tako verbalno agresiven- to sem tudi sama menila cel čas vendar me je uspel prepričati da sem za vse kriva jaz... Še danes ne vem kaj je res.

Sedaj sva kao "prijatelja" vendar opažam da sem z njem obsedena,ne znam ziveti brez njega, ubistvu si niti ne predstavljam. Bolj ko me prizadane z besedami bolj ko mi kaže da me ne potrebuje bolj čutim v sebi potrebo da ga moram dobiti nazaj za vsako ceno. Zakaj? Hkrati pa me tudi boli ker vem da zanj nisem nikoli bila ena in edina in tudi nikoli se nisem počutila zares ljubljeno. Mogoče sem tudi zato varala. Najina veza je bila vse prej kot lepa, pa sedaj kje sem? Spet na tem da se vrnem. Zbiram moči v sebi in se psihično pripravljam na to da lepo grem in se ne vračam več, pa se spet bojim da bo nekaj časa uredu, ko pa bodo prišli slabi dnevi, ko bom vsa depresivna si bom želela nazaj. Kako naj se ustavim? Ne vem več ali ga imam reda, ali ga ljubim, ali ga sovražim, hočem bit z njem a nočem, čim se on pogovarja s kakšno drugo se men skor utrga, bog ne daj da ona dobi tisto pozornost za katero jaz hrepenim že vsa 4 leta in za katero mi pravi da nisem dovolj dobra, da sem dolgočasna in da moram JST neki narest da bom to dobila. Vedno mu nekaj manjka in to je postal ubistvu že razlog za vse stvari ki gredo narobe- njemu nekaj manjka, jaz se trudim to zapolnit, potem meni nekaj manjka, se on trudi, jaz tega ne dobim in spet sva tam kjer ni muh. Kot da živiva vsak v svojem vesolju, oba delava in se trudiva za najino vezo a na koncu sva še bolj izčrpana. Sploh jaz. Mori me da ko se res trudim in naredim zanj vse, dobim klofuto vsakič, ko prebiram njegove "zajebancije" z drugimi dekleti in počutim se prazno, jezno, razočarano, da s etrudim za prazen nič, a hkrati vem da sem jaz tista ki je varala in da nimam pravice težit. POvrhu vsega nisva niti skupaj in praktično lahko dela kar hoče.

Sedaj sem na tej točki ko si ubistvu želim samo pretrgati vezi it stran, samo je problem ker doma imam tudi zelo morbidne pogoje in to da pridem k njemu mi je nekakšen safe place. Neumno vem. In ubistvu sovražim to da ga kao rabim, medtem ko je on ves srečen, odkar sva nehala, ničkolikokrat mi je rekel da ON MENE NE POTREBUJE. Mu privoščim ampak hkrati mi je pa vse skupaj čudno... kot da mu nikoli ni bilo mar zame. Zakaj je potem vztrajal? Zakaj sem jaz vztrajala?

Odkar sem prišla iz Ekija je moje življenje ena sama polomija. Od tega da ko sem ga prevarala, sva zaključila, sem umes mela že enega fanta (bolj FF) on je bil nekaj časa sam, potem pa je podrl mojo best prijateljico. Takrat se mi je skoraj utrgal (nisva bila več skupaj, dobila sem to kar si zaslužim, imela drugega pa še vedno obsedena z njem) Ampak ok s tem fantom sva tako ali tako sexala nekajkrat in to je bilo to. A to da je moj "predragi" (bivši) imel odnose z mojo BF, tega ne morem pozabit- nefer in dvojna merila iz moje strani.
Ja vse skupaj je tko otročje... sej pravim. zapletla sem se v lastnih lažeh, postala prava miss bitch, jih dobila po glavi a še kar  nimam dovolj očitno.

Teden nazaj sem hotela narest samomor in pristala sem na urgenci. Ker sem budalo pojedla premalo količino tablet sem jih prepričala da nisem delala samomora ampak da sem želela samo spat (drugače bi me zaprl na zaprti oddelek). Hvala bogu so mi verjeli.

Sedaj vem da je čas da pustim to prekleto vezo za sabo, a me je strah da ostanem sama. Začuda moje psihično stanje nobenemu potencialnemu partnerju ne predstavlja ovire.. a jo predstavlja meni. Tako kot sem fucked up si ne upam imet nikakršnih odnosov. Poglejte kaj sem storila s svojim življenjem.

Šola stoji, letos bi morala na fax in se komi pripravljam da dokončam in maturiram. Upam da mi rata, časa imam vedno manj, volje tudi. Ubistvu mi dol visi če jutr umrem. No ja.. to bi bil krasen konec. Tko nekako nočem živeti, a se bojim umret, tko da sem ujeta nekje umes, kjer ne živim in nisem mrtva. Le kdo bi razumel tole kolobocijo.

Skratka od vseh stvari, ki so se mi zgodile me najbolj boli tale veza. To da kljub trudu za nekoga nisem bila dovolj dobra me ubija... potem pa še misel da sem naredila nekaj abnormalnega- prevarala, lagala in spletkarila... that's not me. Kaj mi je? Kot da on iz mene vleče same slabe stvari in se te še potencirajo.

Zato komaj čakam da me psihiater sprejme (s koncesijo malce dlje traja) saj bi rada najprej razčistila tale odnos ki me več kot očitno ubija.. potem pa ostale stvari... tudi počutim se v sebi skoraj cel čas prazno. Edina stvar ki me napolni z adrenalinom (ali kao bi temu rekl) je da sem pa tja v trgovini kaj ukradem, skadim kako jolo ali pa se s kom posexam. Ubistvu me najbolj napolne z energijo sex, ali pa če me kdo zapeljuje ko se počutim zanimivo, poželjivo... Joint pa me osreči vsak večer. Le še tko se smejim. Ne glede na to kaj se mi je dogajalo sem bila nasmejana. Vsi me poznajo kot sončka. Škoda da tega sončka jaz ne vidim...

Pravijo da sem lepa, da sem kot prijateljica 1-a, da sem edina normalna naokol (mislim bog pomagaj če sem jaz merilo za normalnost kako je šele svet v moškemu spolnemu organu), vizuelno sem privlačna in praktično nikoli nisem imela problemov s partnerji,se imam za inteligentno, vendar s emi zdi da sem čustveno popolnoma ohromela... Še za svojo mačjo dušico imam občutek da je sploh nimam zares rada, da ne znam met rada.. Tudi psihiater mi je rekel, ko sem hladno opisovala svojo preteklost, da sem dozivela vellike travme in da sem otopela. Zdej ne vem, ker če gledam za nazaj, štale s familijo, me nič od tega ne boli, tudi o smrti svojega fanta brez problema govorim. Ubistvu se mal počutim krivo, ker nič ne čutim. Ko sta mi umrle babice sem zajokala, pač šok, ampak v resnici mi ni bilo hudo, kljub temu da sem jih imela "rada". Najbolj sem jokala ko mi je umrla psička. Za živali sem pretirano čustvena. vsaka stvar (pa naj bo povožen maček na cesti) me pretrese do te mere da se moram zjokat.

Dolgo časa sem verjela v sanje, v pravo ljubezen, v odnose, sedaj se končno v sebi počutim mrtvo. Vse v meni je umrlo.


Ubistvu niti ne vem kaj želim od vas.. mogoče sem se rabla samo izpovedat.
Prosim če lahko brez obsojanj komentirate. Vem da sem fucked up in če ne bi imela zdravil ne vem kje bi bila...

pa še to...

Vsa čustva (z izjemo zalosti)  so fejkana (čeprav tudi jokam samo pred parimi ljudmi). Včasih se prav gravžam sama seb. Imam eno prijateljico, ob kateri snamem vse maske, se počutim varno in ona me ima čeprav zamorjeno še vedno rada.
Vsi ostali stiki.. fejk. Vsak nasmeh, vsak pogled... fejk, fejk fejk. PO eni strani se počutim že ko en sociopat samo še morilske misli mi manjkajo.

Draga LOSTinMYSELF,

hvala, da si delila z nami svojo zgodbo ... žalostno zgodbo :( :'( ... a vseeno vidim v tebi MOČ, da si želiš nekaj narediti zase, da se želiš "pozdraviti" (če lahko tako napišem). Vsekakor boš potrebovala pomoč strokovnjaka (kar si napisala, da čakaš, da prideš na vrsto). Morda bi bilo dobro, da bi se vpisala v kako skupino (za samopomoč, za žrtve spolnega nasilja, odvajanja od raznih substanc itd.), kjer bi delila svojo zgodbo z ljudmi, ki imajo oz. so imeli podobne težave in kjer bi lažje iskala rešitve. Se pa pri tebi prepleta več zadev (spolna zloraba, posesivni odnosi, ventilacija čustev s sexom, droge ...), zato korak za korakom ... nikar si ne naloži vsega naenkrat ...

Drži se!!! :rozicodam:

Ja sej to je problem.. zakaj bi se včlanila v kakšne skupine o spolno zlorabljenih, če jst tega ne razumem... Res ne znam sočustvovati z dekleti in če bi prišla s svojim mišljenjem (kaj pa je to tazga, pretiravate itd.) bi me verjetno še ven vrgli. Ne razumem kako lahko nekomu to povzroči doživljenjsko travmo.. tudi v bolnici sem imela sobolnico ki jo je očim zlorabljal... razumem da jo boli, štekam da ni kr neki.. v seb pa ne premorem niti kančka sočutja.

odvisna od drog nisem. Niti nikoli nisem bila, šlo je zgolj za eksperimentiranje ki je potem preraslo v malce abnormalne meje pa vendar ko sem se odločila zaključit sem zaključila. Edina stvar ki me vleče vase je trava, od nje pa sem odvisna. ker se rada smejim, ker sem vsaj trenutek srečna. Nehala sem že 1001 in vem da mi ne bo uspelo dokler vsaj približno ne naravnam svojega psihičnega stanja. Ubistvu me trava na nek način rešuje, prežene temne misli in me nabije s pozitivnim mišljenjem.


se strinjam da po neki čudni kalkulaciji si dejansko želim živet, le da sem sita vseh teh črnih oblakov ki me dušijo, sita vsega sranja, cel lajf že gledam kako so ljudje nesrečni okol mene, kako jih situacije hromijo... skos poslušam jokanje znancev, "prijateljev" kateri so se izkazali vse prej kot to. vedno sem nekakšna opora ljudem. Jim svetujem, pomagam, poslušam.. a nikjer nikogar ki bi prisluhnil meni, ki bi me razumel. Če vprašaš ljudi okoli mene ali sem srečna.. vsi bodo rekl da sm sonček.

Nekaj časa sem se še trudila da bi situacijo izboljšala- svoje življenje namreč, pa sem še bolj poteptana.
vem da je v meni še nekaj moči, samo sem jaz popolnoma obupala. Nekak s emi zdi da ubistvu niti nočem videt izhoda. Ker bi najrajš umrla. Edina opora je bil moj fant in tudi v zvezi z njim sem popolnoma poražena, od tega da mislim da me nikoli ni imel zares rad, do tega da imam konstantno občutek, da z mano manipulira in zame pač ni hujše stvari, kot da človek ki mu zaupam (no sem mu) od vseh ljudi najbolj... misli, da sem glupa, me tako tudi tretira in trenira za njemu popolno bejbo. To meni pomeni manipulacija. ON itak pravi da nisem bolna, da je vse to posledica mojega nezadovoljstva do življenja, ker nič ne počnem, nimam hobijev itd. NI problem da si ne želim hobijev, problem je ker bi večino časa najrajš spala in se mi sladko jebe za dejstvo da se svet vrti. če bi me pustil pri miru bi se zarasla s postlo. Pa pravi da sem lena ko hudič. In da lenoba ni depresija.

Glede na to da sem pa totalno v sranju pa niti ne vem če moje trditve drzijo. On me prepriča praktično v vse z konkretnimi argumenti pa vseeno imam občutek da nekaj smrdi. Ker se vedno na koncu počutim kot kup ničvrednega dreka z občutki neznanske krivde in res se počutim kot da bolj groznega, gnilega človeka ni od mene. Vse kar sem grdega naredila v zivljenju je to da sem prevarala in lagala. Počutim pa se po vsakem kregu z njem kot da sem umorila 100 ljudi, jih mučla na najbolj grozne načine itd. Vse kar sem kdajkol želela je to da bi me nekdo imel zares rad. Pa če dobro premislim, kako naj me ima kdo rad, če sama sebe nimam? Če sploh ne vem če jaz lahko ljubim?! V življenju sem bila enkrat samkrat zaljubljena, ostali odnosi so prerasli v več s časom, s časom sem človeka vzljubila in na tem gradila vezo.

Naj povem še da takšen odnos kot ga imam s tem fantom nisem nikoli imela. res je da sem s tezavo predzadnji odnos prekinila (predvsem zaradi stiske doma, ker je bilo vse boljše kot poslušat pijano mamo) in mislim da je to tudi problem sedaj. Ker nimam normalne familije, niti normalnih pogojev za življenje, in pač trenutno nimam kam kakor domov- zaradi tega pač mislim da fanta potrebujem. Imam pol leta časa da dokončam šolo, pa nimam moči, to da sem doma po tolikih letih je zame katastrofa. Zabija me v depresijo in ne vem kako bom zaključila šolo če živim v nezdravem okolju. Dokler ne zaključim šolanja, kki je pogodbeno vezano ne morem delat. Pa sem tam kjer ni muh.
Povrhu vsega se pojavljajo še nekakšne obsesije, ja lahko da sem celo odvisna od odnosa..

MI pa daje upanje misel na fax, da bom potem živela na svojem , nek nov začetek itd. samo ne vem če mi bo uspelo do tja, ker kakor pravim... nikoli se nisem počutila tako porazeno in nemočno.


Ne vem kako se rešit, cilj je da se posvetim šoli, da zaključim s tem poglavjem, ne želim se zapletat v nikakršne odnose, pa se vedno znova. Vsaj kar se sexa tiče. Zadevo želim rešit tako da pač sama poskrbim zase, pa je rezultat kvečjemu vsakodnevno izrabljene duracelove baterije... na koncu sem izčrpana in še bolj prazna.

Kako naj se pripravim in neham srat s sexom, in se res posvetim sebi. Kadarkol mi je bed  se zatečem k sexu. Se kontroliram, samo do neke meje gre, potem ko pa mi res tok manjkajo stvari mi postane vseeno za vse cilje, ljudi okoli mene ki bi zaradi tega dejanja lahko bili prizadeti. Prvi občutek po sexu je da sem PONOSNA NASE  ???, nimam slabe vesti, počutim se prijetno utrujena, sproščena, šele po parih dnevih me ujame teta morala. Pa še to mislim da imam slabo vest bolj zaradi druzbenih norm, ker se to  kao ne dela, in ne tolk zarad dejanja samega.

 >:(

uff tole pa je zapis in pol!
tako odkrit! tako natančen... preveč sem zdajle utrujena, da bi natančno brala... oprosti. ampak vedi, da sem s teboj!  :rozicodam:

poskusi narediti en krajši zapis. zase. da vidiš, kaj te sploh mori. tale zgodba je fajn, da te spoznamo natančno, a jaz ne najdem največjega problema.
kje bi ti začela? kaj te najbolj muči?

LOSTinMYSELF,

zapisala si:

Najprej, trava je edina oziroma ena redkih drog od katere nisi fizično odvisen. Torej od trave ne moreš biti odvisna. Je pa prav zato ena najnevarnejših in kot je videti iz tvojega pisanja te je že odnesla tja kjer ni muh.

Svetujem ti, da s travo nehaš, itak je želja le psihične narave in ne moreš biti od nje odvisna, zato lahko brez problema nehaš konzimirati indijsko konopljo in vse njene derivate.

glede marihuane, vem da ne povzroča fizične odvisnosti (čeprav bi se tudi tukaj dalo diskutirati o post efektih ki trajajo cca. kak teden ko ne moreš spati itd! seveda je problem zarad primesi ki jih zraven kadimo) je pa problem ker povzroča psihično odvisnost in ravno tukaj je catch... ker psihično očitno nisem dovolj močna, mi to da se pol ure na dan smejem lepša lajf. Kadim striktno in samo zvečer pred spanjem. čez dan nikoli! Čist iskreno. In tut na to da kadim nisem ponosna!

V čem je problem? največji problem? v tem da sem v tem trenutku očitno v nekakšni osebnostni krizi kjer ne vidim izhoda. In kakor sem rekla je ta veza tista ki me najbolj boli! Tisto iz preteklosti je vseeno, sem pa povedala ker mi določene stvari v zvezi z njo (mojimi občutki) niso jasni...

ok
super!
o travi ne smem neč rečt.  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

ok, zmedena si, ne veš, kaj si, kdo si, kaj hočeš. kul. to je res dobra novica, ker to pomeni, da vse lahko narediš sama! zakon! a nede?
spočij se, vzemi si čas. vse imaš, kar rabiš.
še eno vprašanje: a je treba tako težko preteklost vlečt s seboj po svetu? dej, vsaj za kak dan jo odloži, naj bo, kjer je. začuti sebe. razumem te. tukaj smo!   :rozicodam:

Prebrala sem tvojo življenjsko zgodbo in verjemi mi, "mrlič" ne bi toliko napisal. Torej, v tebi je življenje.

veliko se razbere iz tvojega pripovedovanja, tvoja čustva so razmetana na vse konce, iščeš poti, verjetno pa se niti ne zavedaš, česa se pravzaprav najbolj bojiš:

Prosim če lahko brez obsojanj komentirate.

Poglej, ne gre za obsojanje, ampak vsaj tu na forumu si dovoli vpogled na življenje, ki ga živiš. Verjamem, da ti je težko, vsem nam je na svoj način, ampak začeti moraš pri sebi, da boš razumela razvoj dogodkov. Veliko časa si že preživela v premlevanju preteklosti, s tem pa zamujaš svojo prihodnost. Ljubica, za začetek razmisli samo, kaj boš jutri počela in to uresniči, pa tut če boš cel dan travo kadila. Pusti včeraj...

Toliko zaenkrat, te prebiram in če boš na to pripravljena, napišem še kaj. Ostani pogumna.

samajka

Naše drago *truplo*. Lepo si vse napisala. Občutek imam, da si v neki čudni fazi izkanja. Mislim, da si sposobna ven iz tega šmorna, a boš se morala vsesti...napisati KAJ ŽELIM V ŽIVLJENJU in kako naj to dosežem. Moje + in moje -. Lej...še si zelo mlada in temu primerno malo zmedena. :sesmejem: (brez zamere). Vse kar te ovira odpiši. Če je potrebno tudi fanta. Trenutno moraš sebe spraviti v red. Pravilna zdravila, terapija...in
Tole tvoje bankrotiranje zaradi Duralcella in denar za travco bo ostalo za kaj drugega, če boš sile usmerila v tisto kar želiš in ne samo v mašenje praznine v sebi. OK...jaz jo polnim z čokolado. :zardevam: A mi uspeva tudi že malo manjšat.

Predvsem pa niti za trenutek se nimaj za izgubo. Mlada, perespektivna ženska si, ki ima vse pred sabo.


Hehehehehe....če ti ostane kak joint mi ga šenkaj. Vsi se mi smejejo, ker pri teh letih 45+..., še  nisem videla nobene droge v živo. Najbrž sem zaostala. :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Omenila si, da si terapevtu mirno opisala svoje življenje, zdi se mi, da zmoreš stvarno pogledadti vase.
Določiti meje za jutri - "ok, to sprejmem, za ostalo se obrišite pod nosom..." pa če pri tem odleti tudi tvoj fant, prav...

In ne vleci preteklosti za sabo...zgodovina je za v knjige...trust me

obsojali te ne bomo... :sesmejem:...b blo preveč lastnega pospravljanja pred tem...prenaporno...

...ni mi pa jasn, da bi se blo za prezračit šele tik pred spanjem  :kadim:...no ja, vsak ga po svoje biksamo, vsak dan se kej naučimo...

drži se punca,  :rozicodam:

tole mi je padlo v oči. zakaj ravno zvečer? morda zato, ker imamo podnevi občutke krivde, če slučajno koga srečamo...

... :sesmejem:..."potrjen"...NIKOL nisem imel občutka krivde...sej v tem je hec, ni?

nope.
jaz ga imam, no, zdaj se zdravim za tm, da je nimam več...  :zvizgam:
sori, ker smetimo temo, lostika.  :rozicodam:

sori tut z moje strani...

...če pa si se vsaj malo namuznila, se je splačalo... :kiselnasmeh:

in to spominja na zasvojenost s spolnostjo  http://www.viva.si/clanek.asp?id=1419

zanimiv članek...

Jaz enako.  :sesmejem:

sex, trava...v bistvu nisi lostinmyself...ampak pred sabo bežiš...in s temi stvarmi nekako ustvarjaš umetno srečo, ki pa ni dolgotrajna in pomirjajoča...

Dobro si se naštudirala...se mi zdi, da se dobro poznaš...veš kako funkcioniraš..in dejansko se zelo realno vidiš...po mojem mnenju...

tale tvoj fant ne prinaša nič dobrega...nič dobrega zate...torej stran od njega...

v vsej tvoji zgodbi zasledim to, da ti je trenutno edina svetla točka faks in osamosvojitev...glede na opis precej samostojno deluješ...razen pač telih odvisnostih...drži se ideje faksa in se je okleni...in pojdi za to željo...

sex, trava...ko boš imela sebe rada in se boš cenit začela ...se boš lahko še tega rešila...

pozdravček

Po tvojem pripovedovanju sem presodila, da v življenju nisi imela odrasle osebe, ki bi te modro vodila skozi življenje, te marljivo učila o vrednotah življenja, ti znala zaposliti misli s koristnimi stvarmi. Po mojem mnenju si samouk življenja. Vodi te vest, ki pa je preslabotna, ker nisi bila deležna temeljite vzgoje. Verjetno si bila že od malega osamljena, potrebna pozornosti, ljubezni, te pa ni bilo toliko, kolikor bi je potrebovala. Kje je bila tvoja mama v zgodnjih letih otroštva? Ali se je sploh kaj ukvarjala s teboj? Ko si izgubila očeta, si izgubila še tisto malo, kolikor si imela od nje koristi. Bila si prepuščena sama sebi, svoji modrosti, svoji vesti. Ni čudno, da si tolikokrat storila napačen korak. Vest ti govori, da nisi delala dobro. To je dovolj. Ni se ti treba mučiti, zakaj si storila v otroštvu to in to. Taka mučenja rada vodijo v bolezen. Pomembno je samo to, da veš, da ni bilo prav, sovražiti pa se zaradi tega ne smeš. Menim, da si bila le delno odgovorna za svoja dejanja. Bolj so odgovorni tisti, ki bi ti morali biti v otroštvu v oporo, pomoč in skrb. Če bi imeli nad teboj nadzor, kje si, s kom si, kaj počenjaš, se ti to najverjetneje ne bi zgodilo.

Zdaj je potrebno, da ustaviš misli o tem, kaj si delala narobe kot otrok. Sekiranje ne pripelje nikamor in tudi ni zdravo. Pomembno je, da misli usmeriš v to, kaj boš sedaj naredila iz sebe. Zastavi si cilj, kakšen človek želiš biti. Doslej si bila v samovzgoji samouk. Verjetno boš morala biti še naprej. Mogoče bi potrebovala kakega psihologa (poleg psihiatra). Dober psiholog bi ti bil v veliko pomoč. Če boš imela veliko volje, boš lahko največ koristi naredila sebi prav sama.

Glede fanta pa mislim, da je resnica ta, da ga več ne ljubiš. Če bi ga ljubila, se ne bi spraševala, ali ga v bistvu ljubiš, ali sovražiš. Pri tebi gre predvsem zato, da želiš biti z njegove strani ljubljena. Mnogi ljudje pomešajo to dvoje, da mislijo, da ljubijo, v resnici pa si želijo biti le ljubljeni. Če bi ga v resnici ljubila, ga tudi ne bi prevarala, ker to dvoje ne gre skupaj. Potrebna si ljubezni. Brez nje ti je težko živeti. Zato tudi bolečina v tebi. Zadeva s fantom, kolikor sem presodila, nima prihodnosti. Zato še nekaj časa tvoje življenje najbrž ne bo rožnato. Ko bo v tvoje življenje vstopila druga ljubljena oseba, se bo vrednost tega fanta v tvojem srcu bistveno zmanjšala in ti bo vseeno, če drugim dekletom posveča pozornost. Tvoj primanjkljaj bo dopolnjen in boš srečno zaživela brez obremenjevanja s sedanjim fantom. Mlada si še. Pred teboj je prihodnost. Še vedno nisi popolnoma izoblikovana osebnost. Še imaš čas, da se razvijaš, vzgajaš. Postani takšna, kakršna si boš všeč! To bo tvoja največja nagrada. Želim ti, da ti uspe.  :rozicodam:

Tayana

kako lepo...

Ja, Tayana je lepo napisala !


LOSTinMYSELF, vsaka čast za ta zapis. Vidš, s tem vprašanjem, zakaj se zraven "žrtev" naveže na "storilca" se js ukvarjam že neki časa. Ok, pri meni ni šlo za (tako) spolno zlorabo... Pa vseeno, ko se tega zavedaš, da je to nagravžno, ampak da po eni strani pa že skoraj paše, ne morš niti krivit storilca.

Na netu sem najdla tole :
"Živeli so borci, ki jih mi poznamo pod imenom nindje. Svojo žrtev so tako mučili, da je postala odvisna od bolečine. To je tudi fizično dokazano. Naši možgani se zaščitijo pred mučenjem z kemijo. Tako začnejo izločati substanco, ki ji je ime endorfin in je nekaj podobnega morfinu ali morfiju. Ko se to sprosti, je žrtev brez bolečin v narkotičnem stanju. Če se to ponovi večkrat, postane odvisna od tega.
Prav tako se lahko pri mlajših osebah z določenimi postopki sproži zavarovanje psihe skozi sprejemanje konflikta in spremenijo se tudi načini dojemanja samega dogodka. Tako je tudi v tem primeru žrtev v samem dogodku pričela uživati in je v končni fazi sprejela dogodek kot ugoden. S tem je povzročila konflik vesti in znova nekakšno travmo, ki je tudi sama ni več razumela. Čudna so pota dojemanj življenja in tako je verjetno to ena izmed izjem. "

Nisem prevelika fenica enih kemičnih razlag :) razmišljam, da če v življenju nisi dobil ene prave ljubezni, vrednosti, mogoče pozornosti (s strani staršev, partnerjev, ljudi ki so ti blizu)... pač vzameš tisto, kar imaš.  nemogoče je živet brez enga občutka varnosti. In tud če je tuki en stric, pač rajše to kot nič. pa kokr je to absurdno.

in tega, kar se naučiš, to potem delaš naprej. jaz sem živela v psihičnem in fizičnem nasilju. logično je, da sem tega "vajena". in to, kar smo vajeni, nam daje občutek varnosti. to, kar je varno, nam daje občutek ljubezni. se pravi nasilje zavračam, ampak mi daje občutek ljubezni. kontradiktornost, vem.  in priznam, da v intimnih odnosih ne znam živet brez tega. če imam nekoga, ki resnično lepo (ne sfejkano, ampak iskreno) ravna z mano, se ne morem navezat. rabim nekoga, da me zjebe. takrat sem živa, takrat ljubim. mazohizem.

glede najhujših stvari v mojem lajfu, sem tud js čisto hladna. mislim, da so zamrznile v meni kot način preživetja.  težko si predstavljam, da bi se ti sploh lahko soočala s tem kar se ti je zgodilo brez ene ogroooomne moralne podpore. pa čeprav se ti zdi, da je ne rabiš, mislim, da je to spet samo defense mehanism.

mislim, da se boš prej ali slej mogla soočit s temi stvarmi.
ni ti treba jokat na skupinah, mogoče bi šla samo parkrat, da vidiš, kako je.
ali pa prideš na "naše" skupine za samopomoč in jamraš o tem, da se ti je zlomil noht na desni roki. :)
ne rabiš govorit o tem, če nočeš.

še to, kot mi je znano (kolegica), je pogosto, da ima oseba, ki je bila spolno zlorabljena, močno izraženo željo željo po spolnosti. kompenzacija.

Če si želiš odgovore na vprašanja, ki se ti porajajo, piši psihiatrinji/terapevtki/psihologinji objavljenim na prvi strani Društva Dam (sj verjetno to že veš... ampak js sem to pogruntala šele kakšen teden nazaj :) )

Mogoče sem pa tud js tole rabla napisat zarad sebe :)
Vzemi kaj, če ti je blizu... Če ne pa .... preskoči dolgovezno branje  :sesmejem:

Gud lak.

vsem ki ste bili kolikortoliko resni  :sesmejem: pa tudi tisti ki niste bili  :sesmejem:hvala vsem da se vam je sploh dalo prebrati tole zmešnjavo.

Bom pa odgovorila na čist nepomembno vprašanje o travi.. ker vidim da se vas je kar nekaj obesilo na to  :sesmejem: NI da koga srečam podnev pa morm potem spucat možgane, ampak zvečer samo zato da čez dan sploh kaj naredim, da imam nekakšne vrste motivacijo (lol vem hecn) karikiram: čez dan se učim, zvečer se nagradim z jolico. Pač zame ima nek smisel pa naj se sliš še tok neumn. :D

Naj povem še to (ker vas je kar nekaj napisalo da naj ne vlečem preteklosti) da ubistvu jaz ne razmišljam doma 24 ur na dan in si grizem nohte na rokah, pa pol še na nogah in se sekiram zaradi stvari ki so se dogajale.. ne.. jst si sam želim s pomočjo preteklosti razvozlat svoje delovanje sedaj- v tem trenutku. Zakaj delujem tako kot... in ne vem.. a obstaja kakšen boljši način? Ne morem se kr sprijaznit; eh taka pač sem, ne morm si pomagat. Ker ja.. ubistvu si želim pomoči.

res je tut da sem se praktično vzgojila sama. Dokler je bil oče prisoten sem imela (za moje pojme) pretrdo roko za vzgojo, in če dobr pomislim ko pogledam svojega fanta, vidim del mojega očeta v njem. Ker pač tko je bilo, da ko sem bila majhna sem morala delovati tako kot je rekel moj oče, ali je bilo pravično/nepravično ni bilo pomembno. Nisem smela niti ugovarjat. Isto avtoriteto opažam tudi pri fantu.


Upam samo da ne naletim na kakšnega psihiatra, ki mi bo bolj škodoval kot koristil...

še enkrat hvala vsem, eč ma pa kdo še kaj za povedat.. go ahead.  :)

pa btw... hvala za un člank.. sm kr mal šokirana.

...hm, manjši obrat v razmišljanju na tej strani ...
V članku lahko najdemo razlago za del svojega obnašanja (vsak od nas tisto, kar se mu zdi primerno).
Tudi v prejšnjih postih se najde enako razmišljanje...torej -  osnovo za odgovore na svoja vprašanja imaš...

...misel...

Kako boš to podlago uporabila danes, jutri...zamenjaš vlogo tiste, ki sprašuje s tisto, ki odgovarja, pove, deli svoje prihodnje izkušnje z ostalimi...?

Mogoče s svojim načinom reševanja trenutnega razmerja pomagaš še komu čisto tretjemu...

...res le misel, mirno jo spregledaš...

Pravilno sem razumela, da se ne sekiraš zaradi preteklosti. To si jasno napisala. Vendar se čudiš tej svoji reakciji, ker se ne sekiraš za pretekle nezgode in dejanja. To pa te lahko obremeni za danes. No, upam, da te ne bo. Ne razmišljaj o tem, kako se ne sekiraš zaradi preteklosti, bodi vesela, da si ena tistih, ki se ne! Prav pa je, da se spoprimeš s sedanjostjo in prihodnostjo. Razmišljaš zrelo. Vidim. In potrebuješ ljubezen. To je očitno. Potrebuješ jo, ker jo od malega nisi imela dovolj. Toda poskušaj čim več moči usmeriti v študij, četudi bo ljubezen za nekaj časa odrinjena na stran. Prišel bo čas, ko bo tudi ona prišla. Gradi na svoji prihodnosti! Poprimi se učenja! Ob tem pa sanjaj, kako boš nekega dne našla svojega princa iz sanj. To ti bo dalo moč, da boš bolj kos svojim sedanjim dolžnostim.

Tayana

Vzela sem si čas in prebrala tvojo zgodbo,se poglobila v njo in napela vse sile in moči,da bi te čimbolje razumela.Zgodba je dolga,v njej je navedeno ogromno zares groznih in šokantnih stvari,ki si jih doživljala in jih še danes doživljaš.V bistvu ne vem kje naj začnem,poskusila bom čimbolje izraziti svoje mnenje glede vsega tega kar pišeš.Najprej bom začela pri zlorabah od tvojega strica v tvojem otroštvu,razumem te,da si bila otrok,da kaj dosti nisi mogla narediti,si nisi upala povedati kaj se ti dogaja,v sebi morda niti nisi vedela kaj je dobro in kaj slabo saj si bila le nedolžen otrok.To kar ti je stric storil je neopravičljivo dejanje za katerega bi moral definitivno odgovarjati.Ne razumem te čist dobro,ko pišeš,da nisi jezna nanj oz.le kako bi bila,če ti fizično ni nič naredil.Mislim,da je čas,da začneš razumeti,da so včasih psihične rane težje kot fizične,odvisno je seveda kako se človek z vsem spopade.Sama sem mnenja,da te je ta zloraba globoko zaznamovala,kljub temu,da si tega ne priznaš oz.si nočeš priznati.Vsak od nas v sebi nosi notranjega otroka in če mu ne damo pozornosti in ga ob hudih trenutkih ne potolažimo se stvari le še stopnjujejo in nikdar nismo povsem mirni.Pišeš,da ne veš kako si lahko postala taka oseba kar nisi nikdar želela,odgovor se ti ponuja na dlani samo odpreti moraš oči.Globoko v sebi si tako obupana,otopela in brez možnosti sočustvovanja,da si,ko si imela fanta lahko njega brez nekega premisleka lahko prevarala,ker od otroštva nosiš vzorec,da so drugi delali s tabo tako grdo in se na posledice kaj bo s teboj niso ozirali.Vsi določene vzorce poberemo iz otroštva in glede na to,da si ti doživela veliko travm to vlečeš s sabo,ker se pravzaprav ne znaš ali ne zmoreš soočiti z odgovorom na vprašanje kaj te v resnici najbolj mori?Kaj je tisto zaradi česar si se pripravljena srečevati z drogami.Veliko stvari boš morala spremeniti,če si želiš nekega dne zadihati s polnimi pljuči.Prvo je definitivno to,da enkrat za vselej dojameš,da fant s katerim si bila ne želi biti s tabo,četudi sta se oba trudila,da zvezo rešita.Če ti je sam rekel,da te ne potrebuje moraš narediti nekaj v tej smeri,da ga pozabiš,greš ven s prijatelji,se posvetiš reševanju svojih težav,ki jih zagotovo imaš in morda spoznaš osebo,ki jo boš cenila do take mere,da ne boš varala,da boš spoznala,kako lepo je iskreno ljubiti in biti resnično ljubljena.Tega ti nisi doživela,vsaj po tvoji zgodbi sklepam,da so bile tvoje zveze v bistvu prazne,da je bilo v njih veliko nesoglasij,ki so se reševala s seksom,kar pa ni način,da bi zveza uspela.Začeti moraš gledati nase,poskusiti biti čimveč v naravi,v dobri družbi brez opojnih substanc,ki te uničujejo.In kar je najpomembneje,poiskati si moraš strokovno pomoč,to je dejstvo,ker depresija ni muha enodnevnica.Začeti moraš imeti rada samo sebe,šele nato boš imela lahko rada druge.Želim ti veliko moči in poguma!Srečno!

Da ne odpiram nove teme... Imam eno vprašanje če kdo kaj ve...

Zaradi bolezni nissem uspela zaključiti šolo v določenih rokih. Posledično si moram sedaj zrihtati potrdilo od pshiatra kot dokaz, da me zavod ne bo terjal (šolam se preko zavoda)
Ker še nisem našla svojega psihiatra me zanima kje lahko to dobim? Pri dezurnem psihiatru na polikliniki? Al mogoče na ekiju kjer sem prebivala ene 2 tedna?

Ve kdo?

Tam, kjer so te zdravili, bi rekla. Zavrti telefon.

Ja, forum ima to prednost, da si lahko brez maske, ker te nihče ne pozna osebno.

Izjemna izpoved. Dobro se mi zdi, da nadaljuješ s pisanjem.

Ja, vsakdo potrebuje nekaj, kar mu prebuja veselja do življenja ali lajša žalost. Zdravo je, če so to pristni medčloveški odnosi, zdravju neškodljivi konjički. Da ne bom še jaz omenjala saj veš česa.

Predvsem pa bi bilo najbrž fino, da tvoj vsakdan ne bi bil zaznamovan z begom pred čustvi, odrivanje čustev nekam stran ... Najbrž si tega želiš, ne?
V pravem odnosu si ranljiva, ker čutiš in čustva izražaš in izkazuješ. In glede na napisano bo morda preteklo še dosti časa, da boš pripravljena na predan in spoštljiv odnos z moškim ...

Moje osebno mnenje je, da si najdeš dobrega terapevta, ki te bo spoštoval in vodil, najprej ena na ena.
Šele potem morda skupina. Sama si ne upam pametovati, ker premalo znam. Poznam pa po moji izkušnji (in tistih, ki jih poznam) zelo dobro psihiatrinjo, ki pa je privat in zato plačljiva, pa še v Ljubljani je. Če te zanima, ti posredujem kontakt. Drugih ne poznam, ni pa rečeno, da ni kje tebi bolj dostopen primerljivo dober terapevt.

Vse kar sem kdajkol želela je to da bi me nekdo imel zares rad. Pa če dobro premislim, kako naj me ima kdo rad, če sama sebe nimam?  

Mislim, da si si odgovorila.. Najprej sprejmi sebe, naredi nekaj zase - samo zase.. bodi nekaj časa sama s seboj, pusti svoje "seksulane prijatelje", .... 

Sicer si pa še zelo mlada, res - ne želi si "toooolikooo" ljubezni.. , čeprav iz tvojih besed dostikrat zveni precej odrasla oseba.. daj si malo mladostniške razposajenosti, pusti pijačo, travce... Mislim, da si nekje spraševala, ali naj se umakneš težavam... jaz pravim, - ja - izogibaj se jim.. Če so pa neizogibne, se jih pa postopno loti.. če se le da...

No, toliko "pomoči" z moje strani...

Definitivno pa moraš narediti šolo  :oki:.. pljuni v roke in to čimprej.. Poleti pejd delat, da se malo zamotiš, športiraj...  izogibaj se druščini, ki samo popiva, kadi.... imej se rada  :-* :rozicodam: