FORUM Nebojse.si

kar precej sem že na forumu pisala o sebi, in zadenj čase se hvalim in delim nasvete kot veliki zmagovalec nad depresijo >:(
najbolj izraziti znaki depresije so bili pri meni fizične bolečine, predvsem v prsnem košu in hrbtu. ko sem si priznala, da imam depresijo in se pričela zdravit, so se mi bolečine pričele zmanjševati, in nekaj časa sem prav zadovoljno živela.
marsikaj sem naredila na sebi, nisem se zanašala samo na AD in nekako se mi je zdelo, da so rezultati res vidni. v zadnjem času so se mi zopet začele pojavljati bolečine in ko sem povedala to psihiatrinji so mi povečali dozo asentre iz 50 na 100 mg. zopet se je vse umirilo
sedaj pa približno en teden spet hodim vsa sključena, saj so bolečine zopet tu. razmišljala sem kaj bi bil vzrok, pa ga ne najdem. nisem doživljala nobenih stresov, nisem imela kakšnih konfliktov.. ma ne vem, zdelo se mi je da sem življenje spravila v red
potem pokličem zdravnico in jo vprašam kaj misli, da bi bilo to. pravi mi, da naj vzamem kak helex, pa bo bolje. sedaj ko sem ožigosana da imam depresijo, ji na kraj pameti ne pade, da bi jaz lahko še za kakšno drugo boleznijo zbolela
zanima me, ali ima kdo od vas takšne izkušnje- in kako si pomaga. vsak nasvet bo dobrodošel.
Imejte se lepo

Tudi jaz sem v času depresije imela bolečine v prsnem košu. Pravzaprav nekoliko nižje od njega. Mene je depresija BOLELA. Bolelo me je tudi po vsem telesu. Tej bolečini sem pravila psihična bolečina. Ko boli dušo, boli telo. Strta je duša in strto je telo. Psiha in telo sta tesno povezana med sabo.

Takoj ko sem se zjutraj prebujala, je ta bolečina stopila vame. Že zjutraj me je bilo strah in groza dneva. Odrešitev mi je prinesel večer, ko sem legla v posteljo in sem videla v spanju odrešitev. Toda noč je bila vedno kratka kakor dih in zjutraj se je trpljenje spet nadaljevalo. Tudi leto dni hospitalizacije ni pomagalo. Zaradi depresije sem nekega dne tudi ohromela v noge. Tudi na splošno me noge niso držale in sem od žalosti kar klecala. Vse to je trajalo nekaj let brez premora, brez izboljšanj. Tablete sploh niso prijele, ne ene ne druge. Lahko jih tudi sploh ne bi jedla, bi bilo enako. Potem pa sem se začela ukvarjati s športom v naravi in depresija je počasi izzvenela. Narava, sonce, hitra hoja in tek so me obnovili, pomladili, okrepili. Takrat sem se tudi znebila 23 kilogramov, ki mi jih je prinesla hospitalizacija, kar mi je dalo samozavest in elan. Iz blede ženske sem postala sijoča in iskreča. Tudi sem se otresla vplivov, ki so mi povzročili depresijo in naredila z njimi za vedno konec.

Zdravila še vedno jemljem. Psihiater me še nima za ozdravljeno. Sem tako na meji med zdravjem in depresijo (žalostne misli, nezadovoljstvo). Toda duševne bolečine vsekakor več ne poznam in to je zame najpomembnejše, saj je bolečino zelo težko prenašati. To, kakor sem sedaj, pa lahko prenašam.

Sem hotel odpreti temo FIZIČNI SIMPTOMI, pa si me prehitela Pupika...


Jaz sem imel leta kronične bolečine pri srcu, pa tudi celo telo me je včasih bolelo, posebno po hudih telesnih naprih..po igranju košarke npr.Moj brat pa je imel hude bolečine obrzanih mišicah, v česljutih...imel je tudi hude napade rdčeice v obraz, ušesa so mu včasih pordečela kot radarji...(je mogoče smešno, je pa trpel)...

Že pred leti sem bral,da se dpresija zna zamaskirat tako, da te boli nek telesni organ, glava , noge, itd....pa hodiš okol zdravnikov in ti ne morjo nič odkrit..

jaz menim, da je to dokaz, da je čustvena bolečina razpršena po celem telesu, v vsaki celici telesa in tkivu...telo in psiha sta eno....

hja, Pupika, če imaš kaj na sumu, bi se jaz še do kakega mnenja dokopala, saj zdravniki niso vsevedni, več glav pa več ve... je pa res, da depresija boli, da se loti našega celotnega telesa in da mogoče te sedanje bolečine opominjajo še na kak stržen v tebi... celota je popucana, kakšen delček je lahko še ostal? 

Zdravo Pupika To kar opisuješ dobro poznam ,ko daš vse preiskave skozi pa je vse b.p. tebe pa še vedno vse boli in tudi zdravi la proti bolečinam nič ne pomagajo .Očitno kljub delu na sebi ,ko si nekako uredila življenje kar najboljše čeprav misliš da je dipresivno obdobje že za teboj se verjetno nekje zadaj še skriva nekaj kar ti dela te bolečine . Dipresija se kaže v različnih oblikah in tudi bolečina je njen sestavni del in ,ko brskaš po sebi pa ne najdeš vzroka bi bilo vseeno še dobro stopiti do kakšnega psihoterapevta da mogoče najdeta kaj te bremeni in ti dela težave
.Vzrokov je tudi lahko več mogoče preobremenjenost ,ki se ti potem v taki obliki kaže vsakodnevni stres .razne obremenitve katerim nisi kos .
Probaj se sproščati delaj tisto kar te veseli in radosti najdi si kakšen tak hobi ,kjer boš res uživala .
Nikar pa ne posegaj preveč po helexu čeprav ti zdravnica to predpiše saj ne rečem sem pa tja kdaj ,ko je res hudo drugače pa še vedno  bolje kakšna sprostitev 
Je pa tudi zasidran strah v tebi ,ki te dela tesnobno da ni še kakšna druga bolezen zdraven razen dipresije zato kar vstrajaj naj te da še na kakšne dodatne preiskave da razblinita dvom o tvoji bolezni ali gre v tvojem prmeru za psihično bolečino ali pa je vseeno še kaj organskega .

Tudi sam se spopadam z bolečinami po vsem telesu v prsih tiščanje že več kot 9 let občasno mi to rata premagati pa tudi bolečine v rebrih ,ki so zelo trdovratne ,ki ne pomaga nobn tablet ampak probam se malo sproščati tako da grem malo na kolo in pa na sprehod veliko pa mi pomeni tudi pogovor kjer se še dodatno sprostim .Tudi sam imam predpisan helex ,ki pa se ga kar malo izogibam in ga res vzamem, samo ko je res hudo . Tudi kavo sem začel omejevati pa se mi zdi da je kar precej boljše pa tudi a.d. sem začel zmanjševati kar se mi tudi zdi zelo pozitivno
,Čeprav tudi vem da imam pri sebi še cel kup različnih problemov katere ne premagujem ,ker so dolgoroč
ni ker pač trenutno ne morem vplivati na njih lahko pa jih samo sprejmem in z njimi živim in tudi tu se lahko kaže dipresivno stanje vendar sedaj sem se vsaj s trenutno situacijo soočil in tako sedaj živim ,kar pa je tudi že napredek ker drugače pa sem še ne dolgo nazaj preveč potenciral te probleme reševati jih pa tako ali tako nisem mogel lahko sem jih samo sprejel in tako delam še danes in sedaj mi je precej lažje pri srcu .
Zato samo pogumno pri razreševanju tvojih bolečin držim pesti zate da ti bo uspelo lep pozdrav Stenzi

ja, tale depra ni nič kaj prijazna. ko že misliš, da se je poslovila čez kakšno špranjico spet prileze malo nazaj
dobro je, da sedaj padci niso tako hudi in globoki
me pa jezi, ker ne najdem nekega vzroka kaj me teži, in ker sem  telesno precej aktivna, pa tudi zadovoljna.
zakaj hudiča me potem ne more pustit na miru?? :(

Telesni simptomi se mi zdijo zelo pomembni pokazatelji naših čustev. Morda se motim vendar ima vsak človek , ki ima depresivne težave tudi kak telesni simptom....verjamem tistim , ki menijo, da ima vsako čustvo svoj organ...pregovori, kot "od tega me boli glava" ali "tale mi gre na jetra" ali "ob tem me boli srce" itd. kažejo na resnico o neločljivi povezanosti čustev in telesa..


Zato nisem mogel sprejti take terapije, ki bi se ukvarjala le z vedenjem in mišljenjem...dokler te boli telo ali kak del telesa, tvoja nevroza ni pozdravljena....

Zadnjič sva s terapevtko uogotovila, da moje nenehno, nezavedno stikanje zob, pomeni močno napetost v telesu in predstavlja , pravzaprav, zadrževano jezo....

hojla pupika

kot bi brala svoje misli. jaz tudi tako doživljam. trenutno me zopet stiska v prsih in rahlo vleče mišice, pa čeprav imam tisoč in eno aktivnost, v službi sem napredovala, lepo vreme je.......mene pa zopet rahlo zvija :o
zgleda da nas mora malo, da ne pozabimo delati na sebi :pomezik:

jaz v teh trenutkih poskušam, čimbolj odmisliti bolečine, se sprostiti in si včasih rečem saj bo minilo :pomezik: ali pa kar vreme okrivim :sesmejem:

pa lep dan ti želim

Nekaj je v zraku.....tudi meni se podobno dogaja, kar nekaj me lovi in lovi in prav zavestno se trudim premagovati. Danes sem sem se vsaj petkrat poskušala vključiti v kakšno temo......začnem pisati in enostavno odneham in se umaknem iz foruma. Vse me boli, na prsnem košu imam občutek, težko diham ali pa vdihujem........Po moje je vse to posledica te vremenske spremembe in upam, da se bo stvar kmalu izboljšala! :-[Po moje je že to dobro, da se prepoznamo in vemo zakaj gre........zato sem prepričana, da bomo zmagali...............Lepe pozdravčke in veliko pozitevne energije vsem, ki to ta hip potrebujete :oki: :oki: :oki:

Mene pa so grozno bolele noge. In še zdaj občasno čutim vsak strah, vsak dvom
v nogah. Seveda je bilo prisotno tudi stiskanje v prsih.

Torej.....če si že prišla tako daleč in če se že dobro počutiš v svoji koži potem
naj te tile simptomi ne zaposlijo preveč v mislih.....
Res je da  je vreme težko in malo se nam še očitno včasih mora poznati....

Kar pogumno naprej.........bo minilo - verjemi!!

lpb

točno tako se jaz počutim zadnje tri dni, kot bi me konj v prsni koš brcnil >:(
tudi jaz mislim, da je krivo vreme :kiselnasmeh: saj bo boljše.....če ne jutri pa pojutrjišnem :A)

lep dan ti želim :oki:


pipi ;D

torej nisem edina z bolečinami.sedaj ko se je drugo umirilo pa so me začeli boleti sklepi.nekaj časa imam bolečine v vseh sklepih prstov na rokah in potem pomine ,pa se preseli na kolena in gležnje-ni povezano z obremenitvijo.vsi izvidi v redu.no ampak sem že napol potolažena,ker vidim ,da nisem edina.

Ja, bolečine v hrbtu so tudi moj "spremljevalec". AD-ji pa zmanjšajo bolečino zato, ker zvišajo raven določenih hormonov in s tem se dvigne tudi prag bolečine.

Ker ne jemljem antidepresivov, se proti bolečinam "borim" s tibetanskimi vajami. Pri meni je razlika očitna. Če jih ne izvajam redno vsak dan, se bolečine vrnejo, ob rednem izvajanju pa je bolečina minimalna ali pa je sploh ni.

Živjo, Pupika.
Pred leti se je tudi pri meni začelo z bolečinami in mi še danes ni povsem jasno ali je to res posledica psihične prenapetosti ali depresije.
Dve leti sem prenašala hude bolečine v nartu (v stopalu), šepala, si skrivila hrbtenico v dvojni S, posledica tega so bile bolečine tudi v hrbtenici in kolku. Tako sem se pri dvanajstih letih počutila kot da sem stara 80.
Slikali so me z rentgenom po dolgem in širokem, testirali na vse možne bolezni, odkrili pa ničesar. Na bolečino sem se navadila (pogosto tudi pomagala z močnimi protibolečinskimi tableti) in najpomembnejše; spet sem se začela ukvarjati s športom. Očitno je depresija pri meni izbruhnila prej telesno kot psihično.
Pomembno je, da se začneš opazovati. Poglej se v ogledalu kako stojiš, sediš in hodiš. Morda te hrbtenica boli zaradi slabe drže. Morda imaš oslabljene hrbtne mišice. Pojdi k fizioterapevtu, povedal ti bo vaje in če se težava ne bo povsem odpravila, bo verjetno postala vsaj znosnejša. Privošči si občasno masažo ali nekaj minutno terapijo hrbtenice z elektriko. Pasivno življenje in basanje s protibolečinskimi zdravili ti bo prej škodilo kot koristilo.
4 leta se borim z hudimi glavoboli in izkazalo se je, da mi AD lajšajo bolečine. Zdravnica pa je omenila tudi možnost, da na glavobole vpliva slaba drža, predvsem v vratu.
Predvsem ti svetujem, da se ne zapustiš, in če le nimaš kakršnih koli težav s srcem, se začni ukvarjati s športom. Človek v dobri kondiciji dobro premaguje tudi stres. Želim ti veliko sreče, tako tudi ostalim sotrpnikom.

Gaia, lahko razložiš kakšne so te tibetanske vaje? Prvič slišim zanje. A pomagajo?


LP vsem.

Upam, da boš našla kaj koristnega v tem prispevku. Tudi linki so. Vir je forum *Metuljčica*.
Tibetanci delujejo na čakre (menda najmočnejša fizična vaja za uravnavanje čaker) in seveda obenem na meridiane in tako torej uravnavajo pretok energije v našem telesu - jo uravnovešajo.

Obenem so pa seveda tudi dobrorošle fizične vaje za celo telo. Kdor ima težave s kondicijo, mišicami, prebavo itd...itd.. poznam veliko ljudi, ki jim je pomagalo, Sama sem med tistimi, ki smo jih že večkrat začeli... pa potem enkrat končali... Moj problem je v tem, da lahko zvečer delam karkoli, zjutraj pa nekako ne gre... Smile Ravno sedaj se spravljam popoldne k tem vajam... in že po prvem dnevu nekako čutim razliko. Blazno mi pomaga za hrbtenico (predvsem tazadnja), imam sesut en disk in moram skrbeti, da ostaja prožna. Je pa treba delati vaje počasi z občutkom, če imaš probleme...

Dolgo sem delala po 5 tibetancev, nadaljevala pa s shiatsu vajami, ki prav tako odpirajo meridiane in resnično pomagajo k dobrem počutju.
Kogar zanima, sem jih enkrat objavila in si jih lahko ogleda tule: Makko-Ho vaje
http://www.svet-je-lep.com/telo_dusa/tehnike_vede/shiatsu/index.php

Ne verjamem, da lahko take vaje, ki temeljijo na uravnovešajnju naše energije in njenega pretoka na ščitnico delujejo kakorkoli drugače kot da tudi njo uravnovešajo - saj je vendar center ene od čaker in vaje delovanje čaker uravnovesijo. Ne verjamem, da to ščitnico samo spodbuja.

Če ima kdo probleme s spanjem, lahko poizkusi tudi z DO-IN vajami za miren in zdrav spanec Michio Kushija, ki sem jih objavila tule:
http://www.svet-je-lep.com/telo_dusa/tehnike_vede/an_min_ho/index.php

Opisano tudi tule, pa tudi še ena vzhodnjaška modrost  pod "modrosti vzhoda" http://www.lunin.net/forum/index.php?automodule=blog&blogid=79&

Srečno!

A.

Gaia, hvala za linke, bom si ogledala podrobneje in kaj poizkusila.  :kiselnasmeh:

Zanimiva so stališča nekaterih avtorjev, ki povezujejo telesne bolečine in bolezni s potlačenimi čustvi...Janov meni,da danes nista glavna morilca rak in infrakt, temveč represija (potiskanje čustev). Ostale bolezni so le posledica te represije.

Millerjeva pa pravi, da je pristna potreba telesa "biti samemu sebi zvest", kar pomeni,da potiskanje ali celi igranje čustev , ki jih ni, lahko pripelje do telesne bolezni. Telo se upre (naslov knjige Upor telesa). Siljenje sebe v "ljubezen" in "spoštovanje" staršev, ki so ti škodovali te pripelje do strašenega trpljenja tvojega telesa...bolezni.

Tudi mene je depresije zelo bolela. In čeprav sem jo nekako spravila "v red" in si uredila življenje, mi vsak malo večji psihični pritisk spet povzroči tiščanje v grlu, naslednja faza je pekoča bolečina po hrbtu... jemljem AD in verjetno jih bom vedno. Lansko poletje sem poskušala z znižanjem doze, pa so se po kakšnem mesecu začeli kazati rahli znaki poslabšanja prav v obliki bolečine po telesu. Če smo torej bolečinski depra tipi, se nam vsak nihaj pokaže tu. Komu drugemu na razpoloženju, tretjemu  pri volji do dela.... Vsi tisti, ki pišete, da vas bolijo sklepi, pa vam priporočam test za boreliozo. jaz jo namreč imam od leta 2002 in vsak ponovni zagon borelije se mi kaže prav v bolečinah v sklepih, kar pa z depro nima prav nič skupnega.

Lep dan!
ribica

jaz sem bil trideset let nazaj prepričan , da imam bolno srce..in sem zahteval na PHP-ju, da mi naredijo ekg. Dr. Škerlova mi je to mogočila in sem ugotovil ne le, da imam zdravo srce, temveč, da je moje srce podobno srcu maratonca...

kasneje sem ugotovil, da je bolečina pri srcu v bistvu čustvena bolečina (ker fizično srce sploh ne more boleti) in me čudovito pelje h zdravju, če le poslušam njene znake....torej psočušati in se prepustiti in ne potlačiti...

vzhodne filozofije in medicina že tisočletja vedo, da se vsako (potlačeno) čustvo skriva v telesu...v ledvicah npr. strah, v pljučih žalost, v jetrih jeza, v srcu ljubezen, ljubosumje itd.....

telo je dober pokazatelj naših čustev, če ga le poslušamo...bolečina v bistvu zdravi....nas pelje proti zdravju , nam kaže pot...

zato ni pametno se za vsako ceno, vedno dobro počutit.....rak je npr. taka bolezen, ki nja začetku sploh ne boli...ker človel ne čuti!! ne prepoznava signalov telesa..ko začne bolet je že prepozno,..ponavadi...

res pa je tudi, da so notranje bolećine nevrotikov tako močne, da jih je treba včasih malo umiriti, ker so drugače neznosne..Zato so AD - ji od boga dani...vendar dolgoročno je treba narediti še kaj drugega....

Mislim, da je problem današnje terapije v tem, da preveč ločuje telo in psiho ...Mednicina se usmerja na telo, kt da bi bilo brez duše...in ga je treba popravit, kot popravi avtomehanik avto....kot stroj..

Psihiatrija se pa usmerja le na psiho, kot bi bila ločena od telesa.....Zame je dobra (psiho)terapija tista, ki človeka nobravnava, kot CELOTO ..telesno, čustveno, intelektualno, če hočete tudi duhovno ali psiho-fizio-socialno bitje....dobra terapija izboljša počutje in delovanje na fizičnem, telesnem, čustvenem in socialnem nivoju...

po dobri terapiji bi se morale dogajati tudi telesne spremembe....(janov je naredil raziskavo na pacientih, ki so šli skozi primalno terapijo in je ugotovil velike telesne spremembe...znižanje krvnega pritiska, izboljšanje krvne slike, boljše spanje, apetit,  velike hormonske spremembe..manj hormona stresa, več hormonov sreče, uravnoteženje estrogena, testosterona..itd...

Po moje, bi čloovek moral imeti po dobri terapiji, poleg psihološnih sprmemeb, tudi večjo odpornost in učinkovistost imunskega sistema in s tem manjše tveganje za infarkt, raka itd..

zmanjšanje čustvene napetosti v telesu izbojlšuje splošno stanje organizma....

Ne morem verjet, da sem vas končno našla, tiste, ki imate iste probleme kot jaz. Lep čas sem mislila, da imam samo jaz take probleme, ker s komerkoli sem govorila, noben mi ni znal nič povedat, vsakemu se je zdela moja težava čudna.  Celo kolegici, ki jemlje AD že lep čas, vendar ima čisto druge težave. Koliko preiskav sem že nardila zaradi problema, ki ga imam. Začelo se je kakšnih 17 let nazaj. Sprva niti ne tako zoprno. Če sem popila kaj alkohola me je naslednji dan tiščalo v prsnem košu (mislila sem, da mi bo odpovedalo srce), potem če ponoči nisem dovolj spala ISTO. Takratni partner me ni razumel. Nisem se upala spiti kozarčka, nisem si upala privoščiti, da ne bi dovolj spala. Ko smo bili na kakšni žurki (stara sem bila 23 let), grozno mi je bilo, ko sem se bala kaj spit v družbi. Če sem komu kaj omenila sem bila čudna. Zato sem to tipčala v sebi in trpela. Do sedaj sem že trikrat rodila, imam fajn družinico. Vendar moje težave so se z leti tako stopnjevale, da me je bolečina v prsih presenetila brez opozorila, zadnja leta celo skoraj ni bilo tedna, ko ne bi imela napadov tiščanja. In bolj se bližal večer, huje je bilo. Bala sem se večerov, poskušala to skrivat, res trpljenje. Pa sem spet parkrat obiskala urgenco, imela sem take bolečine v prsih, kot da mi bo počilo srce, kot da slon leži na meni. In spet vse BP. Šla sem tudi na obremenitveni test, vse ok. Na koncu sem končno pristala pri psihiatrinji in dobila AD Gymbalta, prvi mesec 50g, zdaj pa jem vsak večer po 60 mg. Diagnoza: depresija, ki boli. Vem, da bom morala veliko narest na sebi, ampak res upam, da sem tokrat našla tisto, kar mi bo pomagalo.

Tiara

Glej, Tiara, jaz pa sem pomanjkanje energije in bolečine v mišicah, sklepih in
kosteh prikrivala s kozarčkom ali dva zvečer. Ker se jih nisem rešila, sem se
odločila, da ne spijem niti kaplje več, saj sem začela dobivat občutek krivde,
da sem alkoholik in da se bodo ljudje norčevali iz mene, češ, ga je snoč malo ruknla, dans pa jamra. Moram pa priznat, da sem prvi napad panike dobila ravno,
ko smo prejšnji dan pri sosedih nekaj praznovali in sem malo vina spila, drug dan
je bilo pa treba nekam it. In nato je sledil STOP alkoholu. Vendar se težave niso
rešile, ampak le stopnjevale. Šele zdaj vidim, da je bila depresija. Je pa znano,
da je alkohol anksiolitik in dvigovalec razpoloženja, ampak jaz sem imela občutek
krivde, če sem kaj spila, pa vem, da so bile te količine daleč od opitosti in alkoho-
lizma. Občutek krivde pa zato, ker je bila tašča pred 2,5 leti hud alkoholik, v bistvu pa je tudi bila v globoki depresiji zaradi travm iz preteklosti. In takrat se
je začela moja pregorelost, saj sem jaz držala 3 vogale hiše in bila "njena bergla".
Ona se je hitro popolnoma pozdravila, imam pa občutek, da je od takrat težko
gledala, če je kdo od nas kaj spil. Npr. smo jeseni pekli kostanj, pa sem si po
pojedini natočila 2 deci mošta, pa še petek zvečer je bil. Sem dobila tak pogled,
da me je minilo, sem naredila 2 požirka in ostalo pustila, češ da mi je prekisel.
Evo, Tiara, namesto da je to odgovor tebi, je zdaj ena od možnih razlag, zakaj
so se mi pričeli napadi panike. Zato, ker sem spoznala, kako je ona močnejša,
pametnejša, vzdržljivešja od nas vseh, mi pa smo jo tako zaničevali, ko je bila
v krizi? Jaz sem se počutila manjvredno, nekoristno, nepotrebno. Res me zanima,
kaj ostali pravite na to? Imam sicer še nekaj teorij, kot 7 mesečni otrok sem bila
2 meseca v bolnici (starši so me videli 1x na teden ali 14 dni)? Pri 17. letih sem
imela blazno ljubezen na duhovni ravni s fantom, s katerim se nisva nikoli telesno
zbližala, ker sva se menda bala, da bi to lahko pokvarilo najin nadvse plemenit
in prijateljski odnos, jaz pa sem si to zelo želela, še nekaj časa potem, ko sem
spoznala sedanjega moža (ki je sicer dober mož in oče, da ne bo pomote). Ali so
bile to le neizživete najstniške sanje?
Ne zamerite, ker tako obremenjujem ta forum, ampak zdi se mi, da mi moja
razmišljanja in vaši odgovori - tudi taki, ki brcnejo, pomagajo na bolje.
Nekoč sem bila najsrečnejši človek in ni je bilo na svetu stvari, ki bi me zlomila.
Želim si tega nazaj!  Lp, Oliva

Draga Tiara,

Pozdravljena in upam, da boš na forumu našla koristna orodja in informacije kako se spopasti z depresivno motnjo. Tvoja diagnoza je lahko kvečjemu depresivna motnja , kajti diagnoza depresija, ki boli pač ne obstaja. Depresija boli in to hudo boli in je ena izmed najhujših bolečin, vendar tudi bolečina s pomočjo zdravil, dobrega psihoterapevta in spreminjanjem sebe izveni.

Vse dobro in drži se

Mogoče sem še do tega trenutka vseeno podvomila, da gre za depresijo, ker si pač tega nekako ne moreš in ne znaš priznati. Vedno sem mislila, da so psihične težave drugačne. Da se človeku vidi navzven. Zdaj ko berem te vaše komentarje, mi postaja jasno, da če se ozrem nazaj, sem doživela, kar nekaj neprijetnih situacij. Sicer nobena ni bila ne vem kaj, ampak že od nekdaj vem, kako sem se borila  s svojo nesamozavestnostjo, kako me je bilo vedno neznosno sram pred ljudmi, kako sem bila kritična do sebe, kako me je neka nesojenena ljubezen uničila za neko obdobje, koliko ponižanj sem doživela zaradi svoje netrdnosti, ko sem se pustila zaničevati, kako sem pol življenja mislila, da me nihče ne mara, da ne bom nikoli mati, da sem grda, da nič nisem vredna in še bi lahko naštevala. Imela sem dobre starše, vendar rodila sem se taka, občutljiva, držala sem vse v sebi, nikoli nisem nikomur potožila o svojih traumah. In na koncu mi je to nekje butnilo ven, v obliki bolečine, ki me je vsa letaa mučila, da sem mislila, da imam hudo bolezen in da bom umrla.
Žurala sem ga tako kot vsi mladi, ne preveč ne premalo, fajn je bilo, hodili smo še na srednješolske plese, pa seveda kaj popili. Enkrat pa sem začela (sprva sem temu rekla hud maček) doživljati to moro in kadar sem bila na kakšni zabavi, sem se ogibala pitja (pa ne govorim o nalivanju, govorim o kazarcu ali dveh), da le ne bi trpela naslednji dan ali kasneje če se mi je zalomilo, tudi po teden dni. Potem se ogibala zabav, nikamor več nisem hotla. Sva bila z možem vabljena na martinovanje, varstvo ne bi bil problem pa sem naložila nekaj, da le ne bi šla. Martinovanje, vsi poskusijo kozarček ali dva, jaz pa na uro gledam ali bom šla kmalu domov, da bom dovolj spala in ker mi je neznosno dolgčas.
ja to je to. Zdaj pri svojih 40 in treh otrokih, možu in lepi hiši, se borim s tem. pa mi je enkrat nekdo rekel "pa kaj cviliš, saj imaš vse, kako ti lahko psiha nagaja?!" Da bi ga nekam!!!!!

Tiara

to je mi zelo poznano in blizu. Tiara, sva celo istih let
in nekako bi na zunaj tudi pri meni izgledalo, da mi nič ne manjka. družina, stanovanje, dobra služba, izobrazba.. in vedno se sprašujem, a sem res tak čudak, da me kljub vsemu kar imam vsak toliko časa zvije
potem mi je psihiatrinja lepo razložila, zakaj prihaja do takšnih stanj. ljudje smo kot skodelice. nekaj časa vanjo vlivaš vse: dobro in slabo, in ena sama kapljica potem povzroči, da se prelije čez rob
tako nekako sedaj vem, da več malih stvari, ki mi "kao" ne pmenijo nič, pripelje do čudnih stanj, ki jih ne maram. se trudim, se učim.. in upam, da bom enkrat se naučila kako sama odlijem tekočino iz skodelice, še predno se prelije

Ljudje vse gledajo skozi material, torej če imaš vse kar je naštela pupika bi moral prekipevat od življenja. :o
Pozabljajo pa na svoje duševne potrebe, ki so velikokrat potlačene in neizpolnjene. Potem nekega dne ena sama kapljica povzroči prelitje in vsi se čudimo.

čao pupika in ostali,

danes je prvi dan, ko sem brez cipralexa in ostale mi bodo samo 60 mg cymbalta za zvečer. Tako sem že utrujena od vsega. Pri psihiatru poslušam, kako sem preterala samo sebe, kako moram spremeniti način življenja in v bistvu stopiti čez kup npr. perila, ne pa samo noret in noret. Ja lahko reč, ampak težje narest, če to počneš leta in leta. Rada imam vse poštimano, ampak s tem se uničujem (trije otročki, hiša, dva psa in seveda moj možiček). Saj delam na tem. Trudim se ikn srčno upam, da se bodo moje bolečine nehale, s kombinacijo zdravil in terapije. Res pa je da je tiščanje v prsih proti obdobju pred jemanjem zdravil znatno manjše.
Ja ribič prav imaš. Vse samo meterialno. M;eni ne pomeni nič, če nisem srečna, če se ne počutim dobro. Biti zdrav v duši in sedobro počutiti, ga ni ddenarja ki bi to odtehtal če enkrat veš kaj to pomeni!

Pa, pa, Tiara

kar se telesnih zadev tiče se skraj pozabil na težavo, ki me je mučla celih osem let....imel sem namreč prermantno kri v spermi...to je normalno , če se zgodi enkart ali dvakrat moškemu..Casanova je baje imel take težave kadr je preveč osrečeval ženske...pri meni pa kar skoz...

Panika! Grem k enmu zdravniku, pa k drugmu, pa k Papugi, ki zdravi z kitajsko medicino, pa k bioenergetiku, pa Kušcu, p ne vem kam še vse...noben ni točno vedel ali je rak ali ne...eni so rekli, da ni eni da je....sem že kr mal umiral od strahu..

potem je zadeva nehala, ob malo večji količini seksa, kar naenkrat. Je pamostala tesnoba.Kakšno sporočilo telesa je to bilo? telo ima inteligenco, ki ti sporoča nekaj...rak očitno ni bil ker sem po 16 letih še vedno tukaj, vendar sem stavri povezal z vprašanjem moškosti......

funcije telesa, kot so dihanje, krvni obtok, prehrana itd. se odzivajo na čustva, ki smo jih resnično izkusili, ne pa na predpisane morale. telo upošteva dejstva....

super napisano scorpion!!!!! sama mislim enako! na žalost pa je res po večini tako kot praviš na začetku - ločevanje psihe in telesa

veseli me, da ti je všeč Moonica..in da se strinjaš...

tud sama se strinjam z napisanim Scorpio. in ta problem je prisoten pri vseh zdravnikih se mi zdi. vsak gleda samo tisti del telesa za katerega je specializran, in le redki so tisti ki znajo zdravit in opazovat človeka kot celoto.

Pravzaprav je TELO pravi pokazatelj resnice o nas samih. ...ne naš intelekt..Leva hemisfera je središče samopravar. Naše mišljenje nas lahko velikokrat zavede...naše telo nikoli. Telo je veliko bolj povezano z nezavednim, torej z desno hemisfero, čustvi, občutki, intuicijo, instikti....

Baje je le 7%medosebne komunikacije besedne.(!!!)..vse ostalo je nebesedna komunikacija (višina glasu 23%, izraz na obrazu 35%, kretnje 35%..)..Torej telo je resnični pokazatelj tistega kar čutimo..Če nekoga ne maramo bomo to težko prikrili z izrazom v očeh..in če koga ljubimo tudi...telo bo odreagiralo s pospešenim bitjem srca....

Zanimive raziskave je delal Janov in ugotovil, da mnogi nljudje zase rečejo, da se dobro počutijo in je vse o.k., ko pa so jim izmerili količino hormona stresa v slini (kortizola) so ugotovili zelo visoko stopnjo...ger torej za samoprevaro...ljudje se ne zavedajo vedno, da trpijo, ker imajo dober obrambni sistem potiskanja..in ne znajo poslušati sporočil svojega telesa...morda je to vzrok tega, da nekdo, ki se kao vedno dobro počuti kar naenkrat hudo zboli......

ja, se strinjam, se mi pa zdi, da nekateri tudi igrajo "mučenika" - v smislu, bojo že videli; mnogi pa enostavno niso vajeni "jamrat" - pač vzgoja v stilu: potrpet je treba.... (in trpijo za ceno svojega zdravja)

Ja tole igranje "mučenika" ali "žrtve" mi ni čisto jasno..ali gre zgolj za manipulacijo z bližnjimi (ki pa ima tudi globlji vzrok) ali pa gre za to, da so boleče stvari postisnjene in se jih ne zavedaš potem pa iščeš racionalne razloge okrog sebe za izražanje svojega nezadovoljstva, ki ga nosiš v sebi....in potem nasrkajo ljudje, ki nimajo nebene zveze s tvojimi problemi..

Zdi se mi, da ljudje, ki nočejo ničesar vedeti o tem, da imajo hude težave v SEBI potem iščejo vzroke v konkretnih ljudeh za to, da izživijo svoje nezadovolsjtvo...nekako tako....drugi jim pomenijo tarče za sprostitev napetosti...velikokrat otroci...

hja, bi rekla, da pri nekaterih oboje, pri mnogih pa drugo - pa saj sploh ne razmišljajo tako, kot ti ali jaz ali pač nekdo drug... sploh ne vejo, da bi lahko bilo kaj drugače...., se ne zavedajo, da jih kaka podzavest tare, živijo kot pač živijo ....

ja večina ljudi spi ali pa so le napol budni...

Imam eno vprašanje. Namreč zasledila sem, da nekateri pišete, da ste se zelo poredili zaradi jemanja AD. Je to redenje posledica samih tablet ali je tek močnešji in se rediš zaradi prekomernega nažiranja? Zdaj že kar nekaj časa jem Cymbalto 60 mg in me zanima če mee lahko doleti kaj viška kil.
Drugače se mi zdijo zelo ok. Pred njimi sem jemala cypralex - bilo je porazno!

LP, Tiara

Nekateri pravijo, da AD-ji povzročajo povečanje apetita. Za mene to ne velja. Jaz se po njih redim, čeprav  se prehranjujem skromno.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,90.0.html

Po Cymbalty se ne rediš. :oki:

A je kdo slišal za hypoxi način hujšanja. Baje je uspešno.

pa drago kot žafran alexx ... prjatlca je bla izbrana za to hujšanje preko revije Anja ... deluje OK na tisti del - to se prav določenemu delu telesa posvetijo, sej na njihovi spletni strani mislim, da piše vse kako to poteka ... pri njej so se posvetili trebuhu, ji je ostal od dveh porodov ... uglavnem predvideni cm so ji šli stran ... so imele pa te, ki so bile izbrane 1 mesec za hodit tja (mislim, da 2x-3x na teden, nisem sigurna) ... ti dajo pa baje tam navodila tudi kaj jest in tako ... ne spomnim se točno kaj je že rekla, OH se predno prideš tja ne sme in tud drugač nekej ... ne vem lej, se ne spomnim ... uglavnem zadeve si sama ne bi mogla nikoli privoščit, mislim, da bi jo za tisti mesec prišlo več kot 500€! je pa rekla, da je tudi s tem tako, da če se ne paziš gre počasi malo nazaj ... če pa še dalje upoštevaš njihova navodila glede prehrane itd. pa ostaneš pri tistih kg ... ona vem, da je izgubila kar lepe centimetre, ampak je med to hypoxi tudi telovadila še doma ... to je vse kar vem o tem ... uglavnem spet fajn služijo ... 500€ za en mesec ... to ti je plača!!

monik...hvala ti :-*....tudi jaz si tega ne morem privoščit. Bo treba na kolo in hodit.

mene je psihiatrinja enkrat vprašal, kaj hočem dokazat s tem, ko bežim v bolečino. Še danes ne razumem popolno ali me je samo provocirala, ali pa je resno mislila da delam to namerno
včasih je bolečina res lahko posledica vloge žrtve. čeprav jaz zase mislim, da ne igram te vloge.
sedaj ko hodim na psihoterpijo mi je terapevtka dejala, da na neko stresno reakcijo, ki mogoče sploh ni ne vem kako pomembna moje telo tako odreagira. sedaj bova poskušali ugotoviti kaj to je in verjamem, da se bom enkrat res pozdravila

Jaz sem globoko prepričana, da nam telo pove vse, le poslušati oz. prisluhniti mu ne znamo/nočemo. Se strinjam s Scorpionom. Če pomislim nase in na svoje življenje leta nazaj, pa tudi sedaj pravzaprav... Ko začutim tiščanje v grlu, vem da že spet nisem povedala, kar bi morala. Ko dobro premislim, vedno najdem razlog.
Ribica

fino zate ribica, da si se naučila tako poslušati svoje telo. menim, da potem lažje premaguješ težave, ko enkrat veš kaj je tisto, kar te najbolj potre.
upam.. da bom tudi jaz prišla do spoznanja, kaj me spravlja v ta čudna stanja

Boš Pupika, ker si dovolj močno želiš..."kdor trka dovolj vztrajno se mu enkrat zares odpre...moja izkušnja"

Odgovarjam glede hipoxy-ja. Bila sem tam na brezplačnem testiranju. ne rečem, da ni fajn, ampak čisto odvisno od tega kaj želiš doseči. Pri meni je problem koža na trebuhu, trikrat sem namreč rodila. Veliko športam in tudi hipoxy ne pomaga, da bi bila koža spet lepo nategnjena. Verjamem pa, da pomaga tistim, ki imajo problem s kilami in maščobnimi blazinicami. Vendar v tem primeru raje svetujem, da si z denarjem za hipoxy raje omisliš kakšne dobre rolerje ali kolo in bo efekt isti. Jaz še vedno trdim "migaj in manj jej pa bo". Noben ne potrebuje dragih naprav, da bi bil fit. Veliko bolj zdravo je it teč ali hodit na zrak, kot pa telovadit v nek zaprt prostor pa še fajn te oskubijo.
Hvala pa za zadnji odgovor, da cymbalta ne redijo. Res mi je bolje po njih in ne bi rada bila še s tem obremenjena.

LP, Tiara

Hvala
zanimivo kako včasih drugi bolj zaupajo vate, kot pa sam vase

E tudi meni se dogajajo na depri bolečine.Najprej prehlad,ki ga nisem imel že 6 let,naslednja bolečina zatečena dlesen ,potem močni krči v ćrevesju,sem mislil,da se mi bo zmešalo,potem križ in vročina 38 stopinj,ampak vse to je trajalo samo 2 dni,na pregledih pa vse ok.Ukvarjam se z športom oz. sedaj bolj z sprehodi in tibetanskimi vajami.Sedaj sem spet začel jemati zoloft,sam spet stranski učinki,kuhanje,nespečnost in preveč energije,pa motnje spolnosti,kar je zelo moteče.Če preveč športam pa takoj ful shujšam,čeprav skoz jem?

Dolgo časa sem imela bolečine v prsih, pa nisem upala k zdravniku. Ko je postalo nevzdržno in sem začela papcat AD-je, so bolečine izginile. :clap:
Zdaj pa po 5 mesecih jemanja opažam, da se mi začne vrtit ob fizičnem naporu in kot da gre nakakšna elektrika skozi glavo, roke in noge, bolj na levi polovici telesa. Redno se ukvarjam s športom, kondicije imam veliko....ne vem zakaj se mi to dogaja. Pred AD-ji tega občutka ni bilo.
Ali ima kdo podobne izkušnje? Opažam pa, če me kdo psihično zdela so ti znaki močnejši, pa ne vedno.
Drugače pa imam velikooo več energije kot pred AD-ji, še preveč in moram biti stalno v gibanju.  :sesmejem:

Tekačica

Tekačica, zelo podobne simptome je ob jemanju AD in hkratnem treningu doživljala moja žena: ponovili so se ob zniževanju doze, zdaj, po nekaj mesecih abstinence, pa so menda povsem izginili.
Ker je imela neznanske probleme s tem, da bi se o tem pomenila z nekom, ki se redno ukvarja s športom, vaju morda elektronsko povežem?

Jaz sem imel leta močne fizične bolečine po igranju košarke..kaj bolečine...izčrpanost...ki je bila bolj duševna kot fizična. Pleg tega sem čutil neko nadvse zoprno praznino in potrtost...

fizično in duševno sta zelo blizu skupaj..sta morda eno...

Sedaj je tega mučnega občutka veliko manj..se pa še občasno pojavi....sem pa se pa zaradi njega večkrat bal igrati košarko...ali pa sem se bal vsakega hujšega fizičnega napora...

Podobno nekatere ženske čutijo praznino po orgazmu...in se bojijo čisto predati..ker je potem tolk boleče...

Se kar strinjam s tvojim razmišljanjem Scorpio. Meni je najbolj mučno, ko tej potlačeni bolečini in čustvom prisluhnem, se jih začnem počasi zavedat, začne se mi počasi svitat s katerim dogodkom so povezani, vendar je v moji glavi še vedno taka zmeda (da ne omenjam nočnih mor). Enostavno še ne morem vsega povezati v eno smiselno celoto in končno najti en duševni mir v sebi.

lp, Jassiy

..žal to stanje lahko kar nekaj časa traja, a končni rezultat je pozitiven - najdeš mir v sebi in pridobiš samozavest  :) le čas je potreben, pa ustrezna terapija, pa veliko gibanja v naravi, pa seveda spreminjanje vzorcev ... bo šlo na bolje, Jassiy, bo, slej ko prej se vsako delo obrestuje  :oki:

Yassiy   Kar glavo pokonci še vse bo OK ! Korajža velja kot so včasih rekli moji stari starši. OLJA :rozicodam: