FORUM Nebojse.si

lep pozdrav,mojo zgodbo verjetno že poznate,ni na kratko,imam drugo epizodo anksioznosti,pojavila se mi je v nosečnosti,jedla sem zoloft,ki mi ni pomagal,nato sem menjala za cipralex,ki ga sedaj jem 6tednov,stanje se je občutno izboljšalo,sedaj bom začela hoditi še na skupino.Torej sem mamica 3 mesečnemu sinu,ki potrebuje veliko moje pozornosti,je ful lepo,ampak moti me to,ker niham v razpoloženju.Občasno sem 5 dni ok,pol pa pride dan dva ,ko se počutim slabše in mi vse dol pade.Bojim se,da bom skoz tkole,ker se to konstantno pojavlja,želim pa si poplne ozdravitve.Ta epizoda je trajala v hudi obliki 8 mesecev in imam počasi že res dosti tega počutja,ali nihanja popolnoma grejo,kakšne so vaše izkušnje,naj še povem,da sem aktivna,družabna,sedaj bom hodila na skupino,še mal več športa rabim ,to vem,funkcioniram ok,samo v sebi sem občasno zmedena,ker spet pride nani občutek,ali kdaj gre,kako je bilo pri vas,lp

Živjo :)

Ja nihanja so čisto normalna. Moraš jih sprejeti in vedeti, da jih bo skos manj. Glede na to da jemlješ nov antidepresiv probaj biti optimistična, da bo kmalu veliko bolje. Teh nihanj ne jemli kot katastrofo, ampak kot del zdravljenja. Tudi jas sem ob vsakem poslabšanju bolezni takoj postal črnogled, no zdaj sm z vajo in odločnostjo to spremenil in nihanj skoraj ni več, oziroma so še ampak se jih ne ustrašim. Anksioznost se da ful porihtat, sam najdi si tapravga terapevta.

Ja, nihanja so normalna in ne vzemi tega za slabo, kot je že Onix pvedal. Super, da greš na delavnico, jaz sem jo ravnokar dala skozi, pa še psihoterapije bom morala, samo še odločim se kdaj.

Čimveč se zamoti s sprehodi in sinkom, pa ti bo še časa zmanjkalo za kakršnekoli slabe misli. Imejta se rada in se veliko crkljajta.

                                           Trzinka :rozicodam:

Lučka,

kako si kaj? si kaj bolje?

objem ter  :rozicodam:

gigli

ja sem kr boljš.sm utrujena,po mojem od zdravil,gre na bolje,pa hvala,ker vprašaš,lp ;D

me veseli, da sem našla tole temo....jaz tudi jemljem cipralex (2-3 mesece) in sem se počutla že fenomenalno, zadnje dni pa me spet malo grabi. sem začela razmišljat: joj ne že spet...ko sem se pa komaj k sebi spravla...
ampak če imate ostali izkušnje, da pride do nihanj in da je to normalno, bom tudi jaz poskusila bit optimist...sej bi blo vse ok, če se ne bi bala, da se bo vse spet ful poslabšalo...

Nihanja bodo prisotna še kar nekaj časa, in kot je napisal Onix jih bo cedalje manj in manj inteznzivna bodo.. Sam jemljem Cipralex ze 2 leti, sicer sem dozo iz 20mg zmanjsal na 10, sedaj pa sem pa pocasi na 5mg.Z psihoterapijo se je potrebno nauciti obvladovati to naso anskioznost in situcije oziroma misli
ki nam jo povzrocajo bodo postajale vse bolj obvladnjive.

čau lost, hvala tudi tebi za spodbudo in tvojo izkušnjo  :)
ja, tudi jaz hodim na psihoterapijo... sicer sem šele začela (3 seanse doslej), ampak bom vztrajala... malo sem neučakana, čeprav vem, da anksioznost zahteva veliko veliko dela na sebi.
pozdravček  :)

Tudi jaz jemljem cipralex tri mesece. V začetku pristoni stranki učinki, potem počutje OK, sedaj ta teden pa kot da bi šlo vse navzdol (ne vem mogoče je krivo tudi vreme ) upam, da je to samo nihanje in da bo kmalu bolje tako da calendula sva na istem. Jemljem cipralex 1 tableto na dan  ne vem mogoče bi morala povišat dozo. Bom še malo počakala in če ne bobolje nazaj k zdravniku
Objemček za vse  :rozicodam:

O ja, nihaanja SO VEDNO!!!

jaz sem vedno utopicno verjela in 100% stavila na nov AD in bila potem razocarana, ko me je vcasih se kar posteno spet zabrisalo po tleh. Takrat sem bila hudo razocarana in ze skoraj verjela v to, da AD ne deluje vec. Je pa najbrz vse to odvisno od vec dejavnikov. Od okolja, intenzitete vsakdana, stersa v sluzbi, vedno nove tezave...pri meni je tako...plezam plezam plezam...in bum, kar naenkrat zadanem ob prepreko in me vrze na zacetek, pa spet jovo na novo.

Ko si manicen od vsega tega AD veselja pozabis na padce. najboljsi boj proti razocaranji nad nihanji je, da takrat ko ti gre super fajn, si reces:" Tudi to bo minilo." :)

Jaz sem pravkar v situaciji ko mi je razpolozenje cist na tleh in ko so mi vsi simptomi pojacani.  :seznojim:.. Meni ta njihanja zdaj ze pocasi grejo fuuullll na zivce ???. Ampak z casom so intervali med slabsim in boljsim razpolozenjem vse daljsi in ko sem v slabsemu obdobju, ni vec tako mocno, kot je bilo par let nazaj. Ve, polz hitreje plazi,kot se jaz oporavljam, :kiselnasmeh: ampak vseeno gre na boljse!

Pozdravljeni sotrpini!

Nihanja so nujno zlo v procesu zdravljenja. Ampak kaj, ko depresivni človek vsako nihanje razume kot vrnitev na dno. Tudi sama sem bila takšna. Vendar pa naj se pridružim vsem mojim predhodnikom, ki so vam napisali, da so nihanja nekaj običajnega v začetku zdravljenja. Pet dni gor, tri dni dol pa spet pet dni gor in dva dni dol. Pri meni so se ta nihanja vlekla eno leto vendar so postajala vse redkejša in vse manj intenzivna. Sedaj jih razumem kot dober znak, da tabletke delujejo. Glede na to, da sem bila pred zdravljenjem kar nekaj mesecev v podnu sem bila v začetku zdravljenja vesela vsakega dneva, ko sem bila 5 cm nad podnom  :sesmejem:. Vse pa se mi je podrlo, ko sem po nekaj dneh spet padla na dno. Ampak po nekaj mesecih sem dojela, da po vsakem ritju po blatu pride na vrsto tudi plavanje pod vodo in kasneje tudi elegantno plavanje po površini vode. VEDNO! VEDNO!

Dajte času čas in vaš um bo sam dojel, da za prav vsakim slabim dnevom pride lepši dan  :oki:.

Lily

Hooj,

...se pridružujem Lily glede nihanja. Vse kar si povedala je čisto res, s tem da so pri meni ta nihanja trajala kar nekaj let in ne mesecev. Dejansko sem res že obupala nad ten, da bo resnično kdaj bolje.
Čeprav je trajalo peklensko dolgo, se je tudi meni utrnila zvezda in mi pokazala svetlobo.. sedaj so nihanja čedalje manjša in manj boleča...in tudi želje in upanje je močnejše..:))))

Upajmo na najboljše, ker si to res zaslužimo!!:)

lep dan,
gigli

p.s.-dejstvo je ,da se ne smemo opirati samo na ad-je. NAJVEČ JE V NAS SAMIH!

Jes mislim, da se nam nihanja dogajajo zaradi našega strahu pred poslabšanjem. Tudi ko smo dobri, se vsak dan sprašujemo, kaj če ne bo trajalo. In potem nas vsak najmanjši simptom prestraši in spet smo na spodnji stopnji nihala... Bistvo je to, da se sprejmemo take kot smo in vemo, da bodo simptomi še vedno kdaj pa kdaj prišli, tako da jih pričakujemo in se ne ustrašimo ampak naredimo to, kar nas je že prej spravilo ven iz teh začaranih krogov :). Sj ratujemo skos bolj izkušeni in po nekaj letih se navadimo, da čisto brez simptomov pač ne bomo, lahko pa živimo lepo in produktivno življenje kljub bolezni in občutljivosti.

Sam sm doživel že nešteto padcev, ampak vedno se po padcu tudi poberem in vedno sm močnejši, tako da ti padci nas pripravljajo na normalno življenje.

Dragi Onix,

..lahko se samo podpišem pod tvoj post...še tisto kar sem hotela dodat si zajel... :sesmejem: :sesmejem: :oki: :oki:
svaka čast!

gigli pa lep dan