FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

imam starejšega brata, ki je lani prebolel raka na modih. Pri zadnjem pregledu je tudi vse v redu, se pravi rak se ni ponovno pojavil, kar je zelo zelo dobro.
Vendar se on enostavno ne more "pobrat". Čuti se zaznamovanega, nezanimivega in ga ti občutki spravljajo v depresijo in obup. Je res, da odziv ljudi ni prijeten, ko izvejo za njegovo bolezen - všasih celo prehudo - enostavno se delajo da ga ne poznajo več.

Zelo rad bi si našel punco, ampak ne more, večinoma gredo stran takoj ko zvejo celotno zgodbo o njegovi lanski izkušnji. Jaz mu pomagam kolikor lahko, vendar ga ne vidim tako zelo pogosto, ker živim s fantom. Rada bi mu pomagala vendar ne vem več kako. Ko sva skupaj, mi noče povedati ničesar - kot da bi ga bilo sram. Prosim, če ima kdo podobno izkušnjo ali vsaj predlog kako bi mu lahko pomagala.

Hvala

med znanci imam tudi nekoga, ki je prebolel raka na modih...bil operiran že pred.....uuu...verjetno 15 leti...

še vedno je aktiven mož...sedaj star 48 let....

rak na modih je ozdravljiv...nejprej naj sprejme to kot dobro novico, kot blagoslov...če je že moral enega raka fasat je ta en od boljših ;) - upam, da ne zameriš malček heca

koliko je star brat, da bolje razumem??

Depresivna motnja je žal zelo socialna, saj se rada pridruži fizičnemu obolenju. Svetovala bi ti obisk pri strokovnjaku da zastavite plan nadaljnega zdravljenja, kajti očitno bo brez strokovne pomoči težko in lahko se samo še poslabša.

Glede nesprejemanja pa bi napisala, da so ljudje prestrašeni, če ima kdo diagnozo rak in ne vedo kaj bi rekli, kako bi odreagirali in potem izpade, kot da se odmaknejo, ampak v večini primerov niti slučajno ni tako-preprosto jih je strah.


masi

Babalu hudo mi je ko prebiram take poste pa vendar te lahko takoj potolažim in to iz lastni izkušenj.Moj mož je tudi imel raka na modih,je bil operiran in vsak pregled je bp. Kar se okolice tiče je to treba pač sprejeti in res je tako kot pravi masi - ljudje se bojimo,strah nas je sploh kaj reči.Tudi pri možu je bilo tako.
Nekateri so ga obiskali v bolnici,nekateri doma,spet drugi so ga poklicali,drugi pa so kar poniknili - zakaj  me pa tudi ne zanima.Stojte mu ob strani ampak ne tako,da se vam smili - ampak da ve da se mora spopasti z problemi,ki nikomur ne prizanašajo.Mene je bilo pošteno strah in doživela sem pravi šok,ko sem izvedela za diagnozo.Počutila sem se strašno sama in želela sem se zjokat a morala sem bit močna zaradi moža in otrok.Skupaj poiščite pomoč strokovnjaka in brat bo videl,da bo vse še dobro.

lp

pozdravljeni!

hvala za vaše besede, mi pomagajo - zelo.
moj brat je star 33 let. ta mesec je bil na pregledu in je vse v redu - raka ni več.  :wav:
Ima pa pred sabo še operacijo, ki je povezana z drugo težavo, nič z rakom.
je res, da je ljudi strah, ampak vseeno človeka ne smeš nikoli tako odpisati, kot da ga ni.
moram povedati, da ima okrog sebe dobre prijatelje in družino (mene in starše), ki ga ne ogovarjajo s smiljenjem ali kaj podobnega. Do njega se obravnavajo kot pred boleznijo.
Problem se pojavi predvsem pri puncah. Namreč, dokler jim ne pove nič oz. ne vejo kaj je prebolel je vse v redu. Takoj ko to izvejo, se za njimi vidi samo še prah - za moje pojme je to otročje, saj nima kuge.  :poglavi:
Če že imaš neka leta se je treba tako tudi obnašati.
Res hvala vsem, tudi meni pomaga, da se lahko vsaj malo razbremenim.   :)