FORUM Nebojse.si

Lepo vas pozdravljam!
Po večkratnem obiskovanju foruma sem se odločila, da vam tudi jaz pišem in si na nek način malo olajšam svojo dušo-I hope.
Stvar je v tem, da se že eno debelo desetletje ukvarjam s svojo depresijo in neke vrste strahu pred ljudmi.
Čeprav jaz temu ne bi rekla strah ali pa tudi. V bistvu se med ljudmi počutim manjvredno, nebogljeno, sramežljivo, kot da ne bi znala šteti do pet. Ves ta čas-10 let sem jemala AD, pa sem bla bolš, nehala, spet začela-ene 5x. Nazadnje sem jih jedla 2 leti, nehala in spet smo tam, kjer ni izhoda. Zdravila sem se na psihoanalitičnem odd. dr. Lunačka, se 3 tedne učila sprostitvenih tehnik v Begunjah, letos poleti sem se srečala z eft...ampak vedno padem nazaj, ko ne morem več...in zbežim. Sedaj sem že 4 tedne na bolniški, pa mi je psihiater dal predlog za komisijo-še za 3 tedne. V službo sem šefu sporočila po sms, da imam anksiozno depresijo. Par sodelavcev me je klicalo, pa se sploh ne javim, po cele dneve imam sklopljen telefon. Sploh si ne predstavljam, da bi šla nazaj v službo, razmišljam o odpovedi, včeri sem napisala 5 prošenj za novo službo...skratka ena sama zmeda glede na to, da se bližam 30., počutim se pa 5, pa še takrat sem bla bolj samostojna. Vedno znova ponavljam isti vzorec, da zbežim stran od ljudi, se zaprem pred svetom in razmišljam o edinem možnem izhodu...To je že moja 5.služba-v knjižci. V prvi sem bila leto in pol, pa sem bla zadnjih 5 mesecev, ko sem imela podaljšano pogodbo za pol leta na bolniški(zdravljenje pri dr. Lunačku). Potem sem zelo hitro dobila službo, pa sem po mesecu in pol dala odpoved, ker nisem spala, strah, tesnoba, nisem se mogla vključit med sodelavce...v 3.službi mi niso podaljšal po petih mesecih, v 4. sem nadomeščala porodniško, no zdej sem pa tuki, kjer delam slabi dve leti. Dokler sem bila na cipralexu je šlo, pol pa...sem pa v tej službi tudi napredovala, bila sem pridna in dobro zapisana, zdej sem pa vse uničla. Res ne vem, kaj naj naredim, dajte mi prosim kakšen nasvet, ker sploh ne morem trezno razmišljati. Vem, da bi mogla to presekat in it, ter se soočit, pa ne vem če bom zmogla. Kako se je kdo od vas soočal z vrnitvijo v službo? Ali so sodelavci vedeli kaj se z vami dogaja?

Hvala, ker ste me brali in lp

pozdravljena, zgublena  :rozicodam:.. po prebranem sklepam, da imaš socialno fobijo in zelo nizko samopodobo ter zelo malo samozavesti... Pa je samo služba tisto, kar te ovira? kako pa kaj vsakdanje življenje? Kako to, da si tolikokrat prenehala z jemanjem Ad-jev? na lastno pest ali po nasvetu zdravnika?

Ja, AD-je sem nehala jemati, ker sem se počutila bolje, pa sem mislila, da jih ne rabim več. Sem bla pa 2x na dveh seroxatih in me je vrgl v evforijo in je blo too much...Vem, da imam za en k... samopodobo.
Drgač pa vse kar mam je služba, pa ležanje pred tv. Poleti sem full športala, k sem mela energijo, pol pa k začnem padat dol pa kumi tisto službo spelem, ostal čas pa preživim ležeče v stiski, kako bo naslednji dan v službi, sploh ne morem odklopit in me vse skupi tok obremenjuje, da sem čist brez energije, pol pa še spim ene 3 ure na noč, pa pride jutro, ko ne morem več in grem na bolnišlo...pol gre pa vs sam še navzdol...Zdej sem spet začela jest cipralex, pa začela sem hodit k psihologu. Ne vem pa, kaj naj nardim s službo. Kr groza me je, če pomislim, da bi mogla it in se soočit s sodelavci.

žal - napaka... sedaj imaš cipralex, praviš? koliko časa že? - saj veš, če si na začetku, te dajejo stranski učinki, ki pa se sčasoma unesejo.   

NIKOLI sami ne prenehajte z antidepresivi,kr se depra vrne še grozovitejša.O tem odloča pihiater. :oki:

no jaz mislim,da je že sama ugotovila,da prenehanje ni bilo ok,z posvetom psihiatra ali ne,se je stvar povrnila,mislim,da rabiš podporo,kako in kaj narediti,ja soočiti se z strahom in najti oporo v ljudeh,ki jim zaupaš,ne bo lahko,ampak boš preživela,potem pa se javi,predvsem pa si daj čas,meni je bilo v službo iti nekaj najbolj groznega,ampak sem preživela,lp

Prvič...........nič nisi zasrala.
Drugič......... ko si na bolniški, se ti ni treba javljati na telefon.
Tretjič......... ne dajaj odpovedi. Niti slučajno. Ko bo bolniške konec, ko ti ne bodod hoteli več podaljševati, poskusita s psihičem za skrajšan delovni čas vsaj nekaj časa. Da postopoma začneš z delom in privajanjem nazaj na delovno okolje.
Četrtič........ zaupaj vase in se spomni trenutkov, ko si napredovala.

ZMOREŠ in tudi tole boš zmogla.

Pozdrav, Anuška

Se pridruzujem Anuski. Prav nic nisi unicila!!! Dobro si se zapisala in tega ti nobena depresija NE more vzet!!! In ja, prisla bos nazaj, se mocnejsa!

Drzi se

 :rozicodam:

Pozdravljena,

kot so ti že predhodniki povedali nisi še nič zasrala in ničesar nisi uničila. Vidiš, da si naletela na pozitivno reakcijo sodelavcev, saj te drugače ne bi klicali, ampak bi se te bali.
Daj nam povej o šefu kakšen je. Morda je naprednih misli in bo zlahka sprejel tvojo odkrito razlago bolezni. Dokler si na bolniški se posveti svojemu zdravju in sprostitvi, služba lahko počaka, vsekakor pa ne dajaj odpovedi, saj je v teh časih težko dobiti drugo službo.

Nikar si ne očitaj, da imaš v delovni knjižici 5. zaposlitev. To moraš gledati s pozitivne plati. Si pač fleksibilna in se prilagajaš različnim službam. Danes je trend, da naj bi vsakdo zamenjal čim več služb in ne da je od zaposlitve do penzije v isti službi ali celo na istem delovnem mestu.

Drži se in javi se nam.

marika

Draga sotrpinka :rozicodam:

Tudi jaz se pridružujem vsem mailom, saj so kolegi napisali vse kar sem ti hotela tudi jaz. vsi tu smo z zelo podobnimi težavami  zato te popolnoma razumemo.
Tudi jaz sem na svojo lastno pest prenehala z ad-ji, ker sem se počutila bolje. jaaaoo, kakšna napaka. Depresija se je vrnila še globja in hujša. Vedno se o takih stvareh posvetuj s psihiatrom.
Tudi sama delam in sem v zadnjem letu zamenjala tri službe in tudi meni je bilo na začetku malo zoprno, VENDAR sem ugotovila, da sem sposobna, še več kot to... opravim svoje delo dobro, še bolje od sodelovcev, ki nimajo tako hudih težav, kot je ta naša bolezen.
ZARADI TEGA SEM IZJEMNO PONOSNA NASE, SAJ VEM DA SE TRUDIM IN TUDI TI BI MORALA BITI!! :oki:

Si izjemno močna oseba, zapomni si to. In življenje je samo tvoje. Ne pusti si, da misli o sebi grajene glede na to kaksno mnenje imajo drugi o tebi. Ti si unikat, edinstvena in popolna takšna kakršna si.
Če te ljudje ne razumejo je to njihov problem in ne tvoj. Pač ne vedo. Kot tudi mi marsikaj ne vemo, vendar smo zaradi narave bolezni bolj dojemljivi ter sočutni. Po domače povedano "ves sranje nase navlečemo".

Veliko je potrebnega dela na sebi, veliko truda vloženega za majhen napredek, ampak ZMOREMO.
Vsak da si pomagati ter izkoreniniti slabe negativne vzorce, ki so nas do sem pripeljali.... jih omiliti, predvsem MISLITI NASE, delati v lastno korist. Ja, naporno je, zelo naporno in dostikrat pademo nazaj, vendar je vredno.

Jaz vrjamem vate in tudi ti moras vase.  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Pošiljam ti en velik objem in pozdravček..

...se kaj se oglasi...

...tu smo...

lp, Gigli

A mislite, da bi bilo fino, če bi se s šefom dogovorila za en sestanek? Šef je 1x rekel, da se osebnih problemov ne nosi v službo...tako, da se mi ne zdi ravno razumevajoč-šlo je za primer, ko je hotel odpustiti nekega študenta, ki je imel doma velike probleme in bi se lahko znašel na cesti, pa sem mu povedala pa ni nič pomagalo, je pa res, da me je šef zelo cenil in da sem bila te slabi 2 leti zanesljiva delavka.
Bojim se patudi odzivov sodelavcev, da si bodo zdaj razložili stvari za nazaj v smislu:"Saj je res bila bolj tiha, resna..." Jaz namreč mislim, da skrijem to svojo hibo, bojim se jim pokazat svoj pravi jaz, da sem zgubljena, brez ciljev, krhka...vse to skrivam za masko hladne nezainteresiranosti.
Ne vem, bomo vidl.
Hvala vsem za spodbudne besede in vse dobro.

Kako se pa počutiš te dni? Do kdaj imaš bolniško?
Moja zgodba je drugačna od tvoje. Jaz sem se jim sesuvala in potem sesula pred očmi. Nihče mi nikoli ni ničesar potem po letu in pol, ko sem se vrnila ni očital. Le razumejo pa ljudje, ki s tem nimajo problemov
zelo težko.

Moje mnenje je, da v primeru, da se boš v službo vrnila že dokaj stabilna in te šef ne bo sam od sebe nič pozval k pogovoru, da ga niti sama ne načenjaš, če imaš take izkušnje glede njegovega pogleda na "zasebno". Zdaj si itak na bolniški na stroške Zavoda in šefa ne "žre" strošek tvoje bolniške.

Svetujem ti, da čas odsotnosti kar najbolj dejavno izkoristiš za dobro počutje, da se boš vrnila v kar najboljši konddiciji. In če nimaš iz sebe prav potrebe govoriti o svoji bolezni s šefom in sodelavci, in sploh, če že vnaprej nisi prepričana v razumevanje, bi jaz na tvojem mestu o tem bila tiho.

Tak je moj pogled in izkušnje. Drugi ti bodo pa povedali svoje. Predvsem pa zdaj poskusi izkoristiti vse trenutke za boljše počutje. To je naložba za dni v službi.

te pozdravljam, Anuška

Živjo, Anuška!
Ja, počutim se malo bolje, verjetno cipralex že malo dela svoje.
Bolniško imam do 20.2.
Tud lažje mi je ob misli, da bi šla nazaj v službo-obstaja neka možnost, ni tako kot prej, ko si niti pomisliti nisem upala, da bi šla nazaj, ko sem bila prepričana, da bom dala odpoved. Zdaj razmišljam tudi v drugo smer.

Do 20. je še čas. Ne vem, morda bi se s psihiatrom zmenila, da vložita še enkrat za podaljšanje, ali pa vsaj za začetek (1-2 meseca) skrajšan delovni čas. Čisto drugače je, če po bolniški začneš postopoma. Tako boš lahko kos delovnim nalogam in čas boš imela za počitek. Aktivnost in počitek, oboje je zelo pomembno.

Fino je, da zdaj že tudi to možnost čisto vidiš. Še bolje bo, boš videla.

Pozdrav, A.