FORUM Nebojse.si

LEPO POZDRAVLJENI
TE DNI SE POČUTIM SKRAJNO NEZNOSNO. NE VEM VEČ KAKO NAPREJ. MOJA DIAGNOZA JE OKM, TRPIM PA ZARADI VSILJIVIH MISLI, KI SO TAKO NAGRAVŽNE IN TRDOVRATNE, TAKO DA SE JIH NIKAKOR NE MOREM ZNEBIT. OBČUTEK IMAM, DA SE MI BO KAR ZMEŠALO IN ME BODO ŠE KAM ODPELJALI. ZAČELA SEM SPET Z AD (ZA ZAČETEK 25 MILIGRAMOV ZOLOFTA KASNEJE PA 50MG). POLEG TEGA MI ŽE DVA MESECA ZAOSTAJA MENSTRUACIJA IN ME SILIJO MISLI K TEMU, DA SEM NOSEČA. TU JE PA MOJ PROBLEM, SAJ MISLIM DA SEM KAR Z NEKOM ZANOSILA-TO SO MOJE VSILJIVKE. POVEDALA SEM OSEBNI ZDRAVNICI ZA MOJE STANJE,POVEDALA SEM TUDI DOMA PA NEKAKO NISO NAJBOLJE SPREJELI. POLEG TEGA ME V PONEDELJEK ČAKA SLUŽBA IN SPLOH NE VEM KAKO BOM VSE SKUPAJ ZVOZILA. VSE SKUPAJ MI JE ŽE ODVEČ, NAJRAJE BI IZGINILA.

Pa ne boš! In nočeš.

Ljuba moja, tukaj nas je kar nekaj, ki smo to nadlogo, strašno, najstrašnejšo dodobra spoznali, pa smo jo nekako premagali.
Lej, nujno se pogovori s psihiatrom, meni se zdi, da tile tvoji Ad-ji ne bodo zalegli. Vem, da so na forumu ljdje, recimo Koki pa Onix, ki so jima našli prava zdravila in se mnogo bolje počutijo.
Poleg tega pa si pomagamo tudi sami!

Jaz sem si pač non stop ubijala v glavo, da so to samo moje misli, popačene in da mi nič ne morejo. Nisem imela vseh tistih hudih bolezni, ki sem si jih pripisovala, in nisem storila ničesar, česar sem se bala, da bom.
Ne, ne, to ni res..

Govori si sama, govori naj tvoj razum, potlači visljivko, naredi kaj zase, nekaj, v čemer uživaj in čim več časa na dan bodi v prijetnem, lepem, pozitivnem!

Če si imela razmerje in nimaš menstruacije, pojdi k zdravniku. Ginekolog ti bo potrdil ali ovrgel vse tvoje sume, dvome, problem bo rešen. Potem boš pa že verjela, ne?
Če nisi imela spolnih odnosov, ti jaz zagotavljam, da nisi noseča. Pa naj vsiljivke govorijo kar hočejo. Pošlji jih nekam in vrni sebi tisto, kar si zaslužiš! Najboljši del sebe.

Drži se!

Vesna

Kakadu...vesnav imam prav. :oki:
Danes si pa tudi oglej oddajo na POP TV... http://www.nebojse.si/Forum/index.php?action=profile;u=1059;sa=showPosts

problem je ker nobeden ne ve za to moje stanje, pri ginekologu sem že bila pred približno tremi tedni in ni blo nič narobe, zdaj pa ker menstruacije, kljub tabletkam, ki jih jemljem še vedno ni so se moji strahovi spotencirali do te mere da mislim da sem vmes zanosila z nekom. vem, da se sliši bedno ampak jaz čutim kot da bi bilo res. sem povedala mami in ni glih najbolje sprejela. zmedena sem do te stopnje da niti ne vem al sem bila s kom ali ne. vmes sem šla celo enkrat ven in bil je vmes tudi alkohol in zdaj si domišljam, da se nisem zavedala al kaj takega.tabletke sem jemala redno, vendar sem včasih tudi bruhala, no nekako sem pazila da se tableta absorbira v telo. zdaj niti glede tega nisem več sigurna. skratka mogoče se vse skupaj sliši zmedeno, ampak ne vem kako to svojo zmedo sploh drugače opismenit.

Pojdi k zdravniku, psihiatru, ljubica in nič se ne boj.
Noseča nisi.
Morda imaš slabo vest...

Lej, sto neumnosti v življenju naredimo, smo jih naredili in jih morda še bomo, ljudje smo, ne obremenjuj se in upoštevaj moje zgornje nasvete.
Pa res pojdi k strokovnjaku, doma si že povedala, ne razlagaj ta hip, ko te ne razumejo, ko še sebe ne.. Rabiš srokovnjaka.

Pa res se ne boj. Vse bo dobro. Boš videla. Verjemi.

Vesna

Kakadu, točno vem, s čim se spopadaš. Meni se je to dogajalo v nosečnosti. Bilo je obupno, grozno, ni mi bilo za živet. Potem me je v roke dobila dr. Dernovškova in mi predpisala terapijo, sicer nizke doze, ker v nosečnosti pač ne moreš jemati večjih doz. po porodu pa sem postopno dobila asentro 500 mg na dan in kventiax 800 mg na dan. In ko sem tako visoko dozo jemala približno 1 mesec, je šlo na bolje. Imam še slabe dneve, a je veliko bolje kot v nosečnosti. Dr. Dernovškova je rekla, da se za okm potrebuje visoka doza zdravil, tako da 50 mg zolofta ni skoraj nič. Za okm se uporablja sertralin (asentra, zoloft), tako da terapijo imaš pravo, a premalo dozo, jaz imam zraven še kventiax, antipsihotik. Če te karkoli v zvezi s tem zanima, lahko vprašaš. Sicer pa - drži se.

   Pozdravljena Kakadu!

Jaz že tri mesece nimam menstruacije in je to verjetno zaradi ADja in stresa. Če nisi prepričana, kupi v lekarni Clear Blue in naredi nosečniški test. Zvedela boš rezultat v 20ih sekundah.

                 Trzinka :rozicodam:

Vesna ali mi lahko prosim poveš če je moj e-mail skrit, ker sem v nastavitvah že probala spremenit meni pa se non stop prikazuje

Skrit je kakadu. Sem preverila že jaz, da boš bolj mirna. Ti ga boš pa vedno videla. Samo ti. Preverjeno. :oki:

Res je, kot pravi Alex.

Kakadu, ne boj se!

Vesna

Pozdrav kakadu
ko berem tele tvoje stavke, najdem sebe. Ogromno nas je s temi težavami. In tud jst, tako kot ti ne upam povedat doma. Edina, ki ve za moje težave, je moja sestra. Sem bila že 1000X na tem, da povem fantu in včeraj gledava Preverjeno in sem si rekla; aha zdej mu bom pa povedala, ampak ko sem vidla njegovo reakcijo na reportažo, sem se premislila.

V službi boš pa shendlala - brez skrbi. Meni je blo še najbolj grozno, ko sem cele dneve prebila doma, sama s svojimi mislimi in ko sem začela delat, so v veliki meri zginile. Enostavno pri vsem delu ni časa za neljube misli oz. jih je definitivno manj.

Tako kot pravijo drugi, same tablete ne zadostujejo. Sicer jst zaenkrat ne jemljem še ničesar, sem pa danes prvič naročena pri psihoterapevtki in me je pošteno strah.

Veliko, veliko, veliko,... sreče ti želim in upam, da misli izginejo  :oki:

se vedno mi ni nic bolje, mogoce se slabse. sem bla pri splosni zdravnici in psihijatrinji in so mi obe rekle, da ne bi bilo slabo ce bi sla se prav zdravit(ustanova).meni je blo pol tako bed, da se nisem prisla k sebi. jaz res nocem it tam, ker se bojim in vem kaj pomeni ce tam pristanes. ne vem kaj naredit, misli se non stop ponavljajo in mi ni boljse.naj mi kdo kaj svetuje, prosim prosim, res nocem pristat na oddelku.

Živjo :)

Kakadu vem kolk je grozn te vsiljive misli trpet, ampak vrjem mi gre na bolš. Jes sm biu sam v psihiatrični bolnišnici že 2krat hospitaliziran, in ni tolk grozn kot folk misl. A te dajejo samo te misli od nosečnosti, a so še kkšne druge?

tudi druge žal.sem mislila da mi bo kaj boljše ma mi ni. totalen kaos v glavi.dobila sem zoloft(prva dva dni sem jemala po 100, pol mi je začelo ful utripat srce in vsiljivke so postale ful intenzivne.pol mi je rekel psihijater, naj jemljen po 25mg tri dni, ampak jaz bom vzela kar 50mg danes. sla sem se osebni zdravnici in drugi psihijatrinji, ki mi je rekla ce ne bi sla na oddelek. jaz si tega ful ne zelim in mi je totelno bed, ker non stop mislim da bom komu kaj naredila, ali da sem koga okužila.

Kakadu, zavedaj se, da ne boš nikomur nič naredila in ne boš se okužila. To so meni zagotavljali zdravniki, ki se na to spoznajo (dr. rejec, Pogorelec, Rebolj). To je obsesija, bolezen. In Rebolj pravi, da zaradi te motnje ponavadi ne potrebuješ hospitalnega zdravljenja, ker točno veš, zakaj se gre pri tej stvari (v nasprotju s psihozami). Res pa je, da so vsiljivke zelo boleče, jaz sem bila čist boga v času nosečnosti. Dobiti moraš pravo dozo zdravil, potem pa počasipomaga. Ali si noseča? Predlagam ti, da zaprosiš Barbro (ki je naforumu Zdravila moderatorka), da se zmeni z dr. Dernovškovo, da te vzame. Mene je rešila, kajti prijeelo je šele 500 mg asentre (generik zolofta) in 800 mg kventiaxa. Meni je dernovškova rekla, da ne bi smela čisto opustit tablet med nosečnostjo, potem pa ne bi prišlo tako daleč. drži se.

meni je osebna zdravnica na list napisala akutna psihoza?glede okužb pa bi rada napisala da je moj partner imel problem z drogami.enkrat sem se celo pičila z iglo, ki je bila v gobici za pomivanje posode(ne vem kako), vmes se je zdravil in tudi testiral ter rekel, da nima nobenih bolezni. od tod izvira moja bojazen, saj sedaj zivim doma in imam občutek, da sem sedaj to vse prinesla s sabo. poleg tega sem v času, ko sva bila narazen spala z osebo(ki naj bi imela že ogromno žensk).s starim partnerjem sva bila nato spet skupi- testiral se je pa kar dolgo po tem dogodku. misli me silijo da povem čisto vse, upam da kdo ne zameri.

kdo ti bo pa zameru to? sej zato je ta forum. jst sm neki že povedala, vsega pa ne..
drgače podobne misli sem pravzaprav ugotovila, da sm mela/jih mam tud jst. enkrat sem celo noč prebedela, misleč da sem noseča, pa čeprav je od sexa minilo 3 mesece. z menstruacijo.  :-[ ampak taki smo.. glede okm-ja je pa tud tko, da SE DA pozdravt. mene sicer občasno obletavajo, ampak še zdelč ne tolk kot prej, sm pa tud zamenjala AD (iz paroxata na anafranil).

Kakadu, sigurno nimaš psihoze. Eni zdravniki se ne zastopijo na OKM, in pol dajo čist eno tretjo diagnozo. Vse kr si do zdej povedala je čisti OKM, tako da ti priporočam, da si najdeš terapevta ki bo zastopil OKM in ti pomagal z zdravili in pogovori. Zolost moraš sigurno zvečat, jes ga jemlem 200mg že 2 leti. Ampak to je treba zvečat postopoma in pod zdravniškem nadzoru. Tud jes sm se zlo bal da bom komu kaj naredil, mel pa sm še več manjših obsesij. Ampak zdj se skor nič več ne bojim teh misli, pač jih ignoriram tud ko pridejo, pridejo pa zlo manjkrat kot v najhujšem obdobju. Probaj se s čim zamotit, to še najbolj pomaga, predlagam križanke, da mal misli izklopiš od vsiljivk. Use bo še ql sm prepričan, ker vsm je šlo na bolš pa tud tebi bo šlo, sam traja pa kr nekej časa, da se čist pobereš. Zlo uredu bi blo, če bi si res našla terapevta, ki se ukvarja z anksioznimi motnjami in kognitivno vedenjsko terapijo.

sedaj me spopada strah, da imam še aids in da sem ga prenesla na ostale člane. tisto, kar sem napisala odzgori drži, zato pa me tako skrbi in me zanima vaše mnenje o tem.vem, da si marsikdo misli, da sem sama kriva.

Daga kakadu. Jaz bi šla na test za aids in spolno prenosljive bolezni. In potem ko boš imela črno na belem, da nisi, boš vsakič ko te stisne lahko sama sebi potrdila. Testi so danes zelo zanesljivi. Sem sigurna, da nisi nič prinesla, a tako boš imela še dokazilo.

Strahovi so pa itak irealni. Zavestno to itak veš.


P.S. Meni se tudi zdi, da so tvoji simptomi precej značilni za OKM. Poišči drugo mnenje.

Kakadu a začetno dozo so ti predpisali 100 ali prav berem???, jah saj to je za vola ubit doza no in ni čudno, da si tako boga  :kiselnasmeh:

ne v bistvu sem dobila recept za 1oomg asentro, v lekarni niso imeli in mi je dal zoloft 100mg, en al dva dni sem jemala pol pa sem klicala psihijatra če je to cool, ker me je totalno neka panika zgrabila in vsiljivke so bile neznosne. no pol je reku da naj jemljem 25mg tri dni.danes sem se posvetovala z drugo psihijatrinjo in mi je rekla da naj kar vzamem50mg, zraven pa mi je predpisala se seraquel po 25mg zjutraj in zvečer. vsiljivke da sem noseča in da bom komu kaj naredila se niso ponehale, sedaj pa razmisljam se o tem da sem dobila aids zaradi prej opisanega. psihijatrinja mi je predlagala da bi se sla zdravit na oddelek ampak jaz tega res nočem.kaj mi je storiti?v ponedeljek imam službo, izgovorov za bolniško bo kmalu zmanjkalo če mi ne bo bolje. zelo zelo se bojim.

uff kakdu absolutno konjska doza na začetku no. Potrebno je začeti z malimi dozami in nato postopno višati-tudi 50 je preveč in ni čudno, da si slaba in da si sploh na nogah. 25 je čisto pravilno doziranje na začetku. Sama sem tudi imela Zoloft in me je že 25 doziranje povzročalo zelo hude stranske učinke, tako da previdno in nič se ne boj, saj po moji presoji in kolikor vem je tvoje poslabšanje posledica ubijalske doze oz. predoziranja tako da 25 bo čisto prav.


drži se  :rozicodam:

Se strinjam z masi. Za začetek ja 100 mg veliko preveč.  :D. Za začetek je 25 mg največ. Vsaj kak teden.

sem že uzela 50mg danes ker, mi je tako svetovala psihijatrinja.vzela sem danes ob 17:44. tableto sem požrla prvo brez vode in pol popila vodo iz pipe in se mi je zazdelo da se mi je zataknila.ma pomojem tudi če se zatakne malo v grlu ali mandlih se glih tako raztopi.

Tud jes se strinjam, da je 100 za začetek preveč. Ampak cilj pri OKM je da jemleš 150-200mg zolofta, ker nižje doze skoraj nikoli ne pomagajo, nasprotno od depresije, kjer je dosti že 50 mg. Ampak je pa res, da morš počasi večat dozo in ne začeti z veliko dozo. Sam jemlem 200 mg, men so usak tedn v bolnišnici zviševali za 50 mg, tko da sm začel s 50 sedaj pa sm že 2 leti na 200. Je pa res da mi je zdravnik rekel, da marsikdo ne prenaša tako visoke doze, tko da mi je kr prov prišla takrt hospitalizacija, da so skos sproti opazovali učinke zolofta na moje počutje in fizično stanje.

....res je in tudi sama sem bila kasneje seveda na višji dozi, vendar nikakor ne na začetku, saj kot sem že pisala sem imela že pri najnižji 25 zelo hude stranske učinke-kot poslabšanje moje motnje in kaj bi bilo, če bi imela višjo takoj na začetku.Odvisno je od konstitucije človeka, občutljivosti na zdravilo..

....Kakadu nič ni hudega z teboj, stanje se ti ni poslabšalo, bil je previsok odmerek in začni z nižjim odmerkom ter nam poročaj kako si.



masi

LJUDJE, nehajte s tem, kaj je preveč in premalo.
Kakadu ima psihiatra, ki ji bo svetoval, koliko, kdaj in kaj.



Kakadu, poslušaj me dobro:

1. V bolnišnici ti ne bo hudega. Tudi sama sem bila tam. Diagnoza: akutna psihoza. TODA, kar koli že tam piše, to navsezadnje ni pomembno. Pomembno je, da boš na varnem, da boš lahko v vsakem trenutku povprašala, kar te bo zanimalo, ter komu potožila.
Jaz bi na tvojem mestu šla že jutri tja, kar sem v tvoji situaciji tudi naredila. NIČ SE NE BOJ. VSE BO OK. Zagotavljam. In vse to, kar si nam, povej tam psihiatru. To je zelo pomembno. Povej vse, tudi stvari, ki jih sicer skrivaš. KER - ZELO JE VAŽNO, DA TO VEŠ - NIČ NISI KRIVA. Nikomur nisi nič naredila niti ne boš. Imaš slabo vest, najverjetneje, si visoko moralna oseba in se vsaj v podzavesti žreš, ker se ti je vse to zgodilo v preteklosti.
Čeprav je ljubezen, spolni odnos, pa magari s človekom, ki je imel težave z mamili, normalna stvar. Ti si ga imela rada in to je ves tvoj "greh".
Prosim, pojdi v bolnico. Po treh mesecih boš mnogo bolje.

2. Torej, tudi če imaš psihozo, to ne pomeni drugega kot strah, ki ga ne obvladuješ in se ti kaže tudi skozi grde, vsiljive misli. Akutno je pa zato, ker te zdajle to boli do konca in še dlje.

3. NImaš aidsa. Tudi okužila nisi nikogar. To misliš zato, ker se tako bojiš za druge, ker ti ni vseeno. Jaz sem imela vse te misli pa še ene 50 dodatnih bolezni... In v bolnici mi je bilo vsaj v toliko lažje, ker sem lahko to povedala prvemu, ki sem ga srečala zjutraj, pa se ni čudil. Tega si v službi ne bi mogla privoščiti.

Torej, prebrala si, da je z vsemi temi ljudmi, vključno z mano, bolje. In še bolje bo. Jaz nimam več nobene misli, ki bi tako vladala nad mano in tako bo tudi s tabo. Prva stvar pa je, da to veš, da se zavedaš, da si vsaj poveš, da to ni res.  In še najbolj butasto misel zaupaj psihiatru. Poslušal te bo. In nič čudnega se mu ne bo zdelo.
Poleg tega bodo v bolnišnici vse preglede, ki bod nujni opravili urgentno, tudi težave z menstruacijo se ti bodo tam uredile, saj bodo poskrbeli za to. Saj sem ti že povedala, da nisi noseča.


Verjemi, zaupaj, lahko tudi moliš. To je vse.
Drži se, verjamem in prepričana sem, da se še oglasiš, ampak treba bo naprej, moraš TO narediti zase. Naredi. Že jutri. Ne odlašaj. Pojdi v bolnico.

Vesna

Vesnav je ful dobr povedala, tud jes ti priporočam, da greš v bolnico. Res jes v svoji krizi brez hospitalizacije nebi zdržov.

Onix, zakaj brez bolnice ne bi zdržal? Zdravila dobiš ista kot doma, čemu torej bolnica? Meni je bilo hudo, a sem točno vedela, zakaj se grfe, tako da sem dobila ista zdravila tudi doma. Vsekakor pa mi je doma partner stal ob strani in sem lažje prenesla. Tudi Rebolj mi je rekel, da ljudje z okm obravnava večinoma ambulantno. Pri okm veš, za kaj se gre oz. tvoja pamet ni okrnjena, kot pri raznih psihozah, ko ne vedo, kaj je realnost.

bom probala za zdaj se malo doma zdržat,vsaj raje bi bila res doma.nocem v bolnico in se tega bojim.konc koncev moram resevat zadeve tu in tam.ne vem no.hvala vsem, ki mi pomagate z besedami, ki mi zdaj ful prav pridejo. glede zolofta in pipe, pa se mi najverjetneje ni zataknil kar v mandelj, ampak sem tableto požrla.no to sem mogla zapisat.

Ja zdravila že dobivaš ista. Ampak tm maš skos možnost za pogovor z zdravniki, pa spoznaš ljudi ki te zastopjo. No jes nism spal 5 dni, niti minutke nism se niti ulegu tko de jes sm mogu it. Mi je pa blo zmeri žou k sm že tolk časa čakov da se mi je to sploh do take mere zgodil. Odvisno je od človeka, enim paše it v bolnico, ko so tako slabi enim pa bolj odgovarja dom in podpora svojcev.

Oprosti, če se motim, ampak tebe je strah bolnice zaradi drugih. Kaj bodo rekli in to.

Glej, če se boš odločila za hospitalizacijo je prednost predvsem ta, da imaš vedno pri roki strokovnjaka, ki ti lahko pomaga. Tako kot pravita Onix in Vesna. Jaz sem se pustila hospitalizirat (sicer panična motnja in depresija), da so ADji prijeli. Doma bi samo težila in zganjala paniko. V bolnici sem se počutila varno in tudi moji so si oddahnili od mojih izpadov. Niti za sekundo mi ni žal.

Jasno.

Kakadu, odloči se sama. Važno je, da se ne bojiš. Vendar čutim tvojo stisko, zato ti svetujem, da greš tja čimprej. Da boš v pravih rokah.


Koki, vsak primer je drugačen. Poleg tega gre pri okm ravno toliko za izgubo občutka za realnost kot pri psihozi, ne vem, kaj si pod tem predstavljaš?
Zato venomer ponavljam, da je vseeno za nas, kaj na ceglcu piše. Gre za misli, občutke, ki niso resnični. Za posameznika v akutnem stanju so še kako, zato se jih boji. Misli, ki te strašijo, pač niso resnične. Pri OKM je ravno tako nekaj okrnjeno, pamet je pamet... Kakadu je pametno dekle in bo poiskala pomoč!

Moja pamet je ista, kot je bila pred, po psihozi ali pa pri šestih letih. Gre le za razvoj, izkušnje, v akutnem stanju pa je bila ta moja pamet pač prežeta s strahom. V tem je ves point, ampak to nima veze s temo.

V.

....se strinjam, da bolnica ni noben bav bav. Sama sem bila dvakrat in je bila prva hospitalizacija edina rešitev, saj sem bila na opazovanju kako bom reagirala na zdravila, kasneje pa seveda sem bila deležna psihoterapije tako skupinske kot individualne in spočila sem se odmaknjena od vsega, kar je izrednega pomena, tako da bolnice nič bat.

Vesnav zdravila so zelo pomembna in v tem primeru je šlo za predoziranje in tudi zato se počuti kot se in je prav, da sem to napisala, kajti to bi ji morala nujno povedat farmacevtka, če ji je izdala drugo zdravilo, kot je imela na receptu.

Draga Kakadu,

vse bo se dobro!!!

Tudi jaz sem imela pred letom in pol strasne vsiljivke. 1oo misli se mi je vrtelo naenkrat po glavi, panicni napadi itd...  A danes sem OK, da OK - sej pridejo slabsi dnevi ;evo, ravn zdej so spet potrkal - sam s pomocjo zdravil in terapije sem se pozdravila. Gre pocasi, a GRE! In tako bo tudi s teboj, verjemi!

Bolnisnica res ni bav bav - kot so ze ostali napisali - tam so ti strokovnjaki skoz in skoz pri roki, vse obctuke , misli jim lahko zaupas. Sicer jz nism bila v bolnici, a meni je npr zelo pomagalo, da sem svoje misli, obcutke zaupala najprej fantu, mami... Ko sem zadeve izgovorila, mi je kar malo odleglo. Zato je zelo pomembno, da tudi psihiatru vse zaupas... Jaz ne bom nikoli pozabila, ko sem svoje strahove zaupala psihiatru in si mislila: " Model bo mislil, da sem totaln nut case, " on je pa sam skomignil in rekel: "Ne, to so samo misli. Minilo bo!"

Kar se tice postavljanja diagnoz, na to se ne ozirat - cilj je, da se bos ti boljse pocutila, ne glede na diagnozo. Moji bliznji osebi so npr postavili diagnozo psihoticna depresija, no, danes je ta oseba popolnoma zdrava... Pa je bilo zelo hudo, a kot receno, o bolezni ni vec sledu!

In res. Vse , kar dozivljas, so samo vsiljivke. Vem, kako so strasljive, a ne boj se jih, pa pisi na forum - lazje ti bo, obljubim!!!!!!!!!!

Velik objem, drzi se, pa ne boj se bolnisnice!!!!

 :rozicodam:, vse bo se ok!!!!

Himiko

spet nov dan, spala sem ful malo ker me je non stop stiskalo pri srcu, še vedno se ne počutim boljše. mogoče bi morala it ven na sprehod pa se preveč bojim, da se ne bi zavedala kaj delam ali da bi naredila si kakšno sramoto. ma vem da tega nebi naredila, vseeno me preganja občutek, kaj pa če sem. ampak jaz vem da ne bi. zdravila me delajo ful nemirno in se tresem pa srce se mi zdi da se mi bo kar razpočlo, poleg tega me je pa vsega strah.

Kakadu, to so klasični simptomi tesnobe, pri meni je blo tok hudo, de se zarad nemira niti usest nism mogu. Niso pa nevarni. Men so pol ful zdravila pomagala da sm se umiru. V najhujših obdobjih uzamem tud kkšn apaurin, ampak skos pazim da se ga ne navadim. Pogovor se z zdravnikom, kolk misl da bi ti loh dal končno dozo zolofta, ker je tud za anksioznost kr dobr. Usiljive misli probej čim bolj ignorirat, probej preusmert misli na kej druzga. Aja pa ne sikirej se, ker se čez noč ne počutiš nič bolš, to kr traja je čist normalno pr OKM da ni tok hitr bolš.

spet se oglasam. vse skupi se kar noče nehat, ne zdržim več.zdaj me je že strah vsega. poklicalla sem oba psihijatra, eden mi je rekel da naj zvišam dozo. vzela sem en seraquel še kar zgodi zjutraj, enega pa še zdaj pred kratkim. ful bi rada vsaj malo zaspala in pozabila na te misli,pa ne morem. druga psihijatrinja mi je rekla, da bi morala v bolnico. jaz se vedno nocem it. tako življenje ne privoščim nobenemu na tem svetu, to je ze too much res.ali ste imeli tisti, ki ste bili hospitalizirani kakšne probleme pri iskanju službe in kako ste se izgovorili na delovnem mestu.

Draga Kakadu,

pusti službo, kajti zdaj ni to pomembno zdaj si pomembna ti in naj te ne bo strah zaradi tega, ker ne boš imela problemov glede tega.

jaojoo kaki psihiatri, nikakor ne zvišaj doze no, saj si na začetku jemanja in moraš najmanj teden do deset dni imeti najmanjšo dozo. Pupa umiri se kajti glede na to, da si bila predozirana se zato slabo počutiš. Glej jaz sem imela tako hude stranske učinke že pri minimalni dozi, da sem morala še minimalno dozo razpoloviti prvi teden, saj moje telo ni preneslo Ad-ja in tako sem čisto postopoma uvajala Ad-je.

meni je rekla psihijatrinja, da moje stanje ni tako zaradi stranskih učinkov, ampak zaradi te tesnobe s katero sem ze prisla k njej. ne vem no...

ja seveda Kakadu, vendar so v prvih tednih jemanja žal prisotni tudi stranski učinki, ki na začetku "poslabšajo" stanje in pri tebi , ki si prve dva dni imela previsoko dozo je še bolj izrazito.

Ja se čist strinjam z Masi, da morš antidepresive postopoma večat, da se telo navadi. Cilj je že večja doza ampak jo dosežeš v mesecu, mesecu pa pol. Res ti svetujem, da greš v bolnico in ne boj se tega res ni nič groznega. Tm ti bojo našl taprava zdravila, da ti bo bolš. Pa še počutila se boš bolj varno, ker boš imela strokovnjake tako blizu. Kje pa naj bi bila hospitalizirana. Jes sm biu v Begunjah.

Ampak jaz tega res res nočem.kako naj se zamotim, kaj naj naredim.ali pomaga mogoče sprehod ali kaj takega.onix si imel kasneje težave pri iskanju zaposlitve in ali gre to v kakšno kartoteko delodajalca.

Kakadu zdaj pa stop no, pozdravi se najprej in pusti karoteko in ne gre to delodajalcu.

Ne ne gre v kartoteko. Ne boš mela težave z iskanjem zaposlitve, ampak to nej te zdej ne skrbi, najprej se morš porihtat. Vem da neb smel tega preveč priporočat, ampak reč ji če ti loh napiše Apaurin za zdj k ti je tolk hudo. Men je v najhujših časih ful pomagou, ampak nesmeš ga jesti preveč ali predolgo ker postaneš odvisen. Ampak saj zaspala boš lahko mal, jes 5 dni nism zaspal niti za sekundo, pol sm pa dobu apaurin u bolnci, pa sm kuj zaspau. Ampak rec ji za vsaj 5 miligramske, ker 2mg nič ne pomaga. Jes sm meu na začetku 10Mg Apaurina zravn z antidepresivi, jemal sm ga pa zjutraj pa zvečer da sm lahko spal. Vem da se je ful težko zamotit, pa da se ne morš znebit misli ker si preveč tesnobna. Res zastopim kolk je težko. Kaj te pa nejbl skrbi glede bolnce?

kakadu, v nobeno kartoteko ti to ne gre, ker so to osebni podatki

kakadu, poskušaj se ne sekirat zarad misli, vedno si reči, da so to samo misli, men je to pomagalo

kaj napotnico dobiš pri osebnem zdravniku al kako to gra. spakiraš stvari in greš gor?

Kakadu, kot so napisali ostali, to nikamor ne gre, zato se ne nc sekirat glede podatkov!

Kul je za Serequel, te bo mal pomiril. Meni je najbolj takrat pomagala prizgana televizija. Vse to, kar opisujes, je po moje ful povisana anksa - pr men je blo tud tk - lahk sam sam lezala... Ampak je pocas minil.

Glede doze zdravil, ne bom pametna - sicer so men predpisal Paroxat, v treh dneh takoj na celo tableto, z razlago, da so mi zelel cim prej pomagat.

Kar se tice sluzbe, bo pocakala. Povej, da se slabo pocutis. Ce ti je zoprn govorit, zakaj, si nekaj zmisli, magari. Zdaj je cas, de se samo sebi posvetis. Ostalo bo ze prislo samo od sebe.

Strahovi, da bos kaj naredila v javnosti, so tipicni za tvoje stanje  - a vedi, da NIC ne bos naredila. Jaz sem imela popolnoma iste filinge.

Stanje se ti bo umirilo, obljubim. Ne bo slo na slabse, oki!

Drzi se in vse bo se dobro!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ps ce je ful hudo, pejdi na PHP - saj jz sm sla dvakrat, de so se tam mal z mano pogovarjali.

Drzim pesti zate,

 :rozicodam:

Himiko

Ps pisi se

Pss med tem ko sem napisala, si poslala se eno vprasanje. zal ti na to ne znam odgovorit. ti bodi ostali uporabniki. sam po moje, ce poklices psihiatra, ti da on napotnico.

ne vem kako se zamotit.visim na forumu in čakam, da mi kdo odpiše.sej v bistvu ne več kaj povedat kot to da čutim neznosno tesnobo in strah.najbolj pa me je strah bolnice, ampak si sama ne vem kako pomagat.najraje bi sla hodit v naravo.

Draga Kakadu,

pojdi na sprehod.
Ljudje te bodo (mo) tu udi počakali.

Poznam vse tvoje občutke, Himiko in Onix tudi, sta ti lepo pisala. NIKOMUR ne boš nič naredila.
Vendar trenutno SAMO o tem premišljuješ, vrtiš se v začaranem krogu, poznam to in poslušaj nas, imamo izkušnje, smo kot tvoji braje in sestre v izkušnjah...

Še vedno ti polagam na dušo. Pojdi k zdravniku. Pokliči v službo, povej, da si zbolela, magari da imaš gripo... POtem pojdi k tisti psihiatrinji, ki ti je svetovala bolnico. Lej, bolnica je samo hiša, ki ti bo dala občutek varnosti. Tam so samo ljudje, ki se na tvoje skrbi spoznajo...

PHP, danes se drugače imenuje, ampak tista prijetna hišica pri Očesni kliniki.. Tja moraš. Za nekaj časa, saj ni za večno. Tam smo bili mnogi, tudi jaz, Masi in še marsikdo.
In boš potem premišljevala o službi... Nič ne bo treba povedati, če ne boš hotela. Vendar mislim, da ti bo sčasoma vseeno za druge.

POMEMBNA si TI!

Pokliči, zavrti, naredi to zase. Odleglo ti bo. Ljudje, ki so zdaj tam, imajo tudi službe, nekateri otroke, družino. Želijo ozdraveti, želijo si pomagati, v tem stanju kot si, imajo zdravniki za to najboljšo rešitev.

Želim ti vse dobro. In poročaj.

V.

kakadu, pomembni so mali koraki, npr. js em bila vesela, da sem lahko previla in nahranila dojenčka, da sem si lahko kljub vsiljivkam ogledala film, da sem lahko šla na sprehod, vse to so mali koraki, ki mi prinašajo srečo. V zavesti pa moraš imet, da bo enkrat bolje in skušaj se čimmanj sekirat za misli, ampak jih ignoriraj in si reci, da si ponosna nase, pa četudi samo 1 jabolko olupiš na dan. Z malimi koraki potem prideš do večjih. Rešuj križanke, beri revije in se veseli tistih trenutkov, ko te ne muči, pa čeprav je to le 5 minut na dan. Uživaj in si reci, sama sebi želim le najboljše.

zagotovo NE - delodajalec dobi le zdravniško spričevalo (ob prvi zaposlitvi), na katerem piše sposoben za opravljanje predlaganega dela.

Kakadu, ze to, da si skoz pri forumu, da spremljas nasvete, je v nekem oziru zamotitev. Ej, jz sm takrat sam to pocela. Res. Cel cajt sm bla na forumu, besede uporabnikov so mu ful ful pomagale. Dale so mi obcutek, da pri svojem stanju nisem sama. In mislim, da je nekaj podobnega tudi z bolnisnico.

Kot je napisala Koki, zdej se poskusaj osredotocit na majhne korake. Npr, jz sm bla zelo ponosna nase, da sem si sploh lahko ogledala film. Se spomnim, da mi je pred ocmi vse migetalo, slike so sprozale valove vsiljivk... Ampak potem sem vidla, da so to pac samo vsiljivke... In tocn to, kar je tud Vesna napisala. Zdej se vrtis v teh mislih, k da bi slo za en krc, samo to je stanje, ki potem mine. Jz bi rekla, da si zdej v akutni fazi, k pa bo sla proc, definitivno!!!!!!!!!

In tocno to, zdaj si pomembna samo ti!!!!!! In ja, moji zelo bliznji in ljubi osebi so na PHP-ju izjemno pomagali. Nedavn mi je omenila, de je blo to zanjo kot nekaksne pocitnice... Ze po naravi je sicer tiha, sramezljiva in to je njena psihiatrinja (odlicna dr. Nagy) opazila ter jo tako se bolj vzpodbujala k pogovoru. Tam se je lahko pogovarjala, spoznala je krasne ljudi, s katerimi se zdaj ohranja stike in ves kaj: "Danes so vsi ok!"

In valjda, de te je strah tega stanja. ej, ves kok je blo mene. Sam pol ti strokovanjaki povedo, za kaj gre. In pol si mislis: "Aha, to je to!" Zacnes jim zaupati, s tem pa je tud tebi lazje. Kar pa je se pomembnejse, zacnes sam seb zaupati.

Ps meni je prav tako zelo pomagala metoda osredotocanja na drobne, sicer na zacetku se kratke, filinge izboljsanja. Korak za korakom, vse do danes...

Kakadu, drzi se in pisi se!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Mislec nate,

Himiko

Hvala Himiko za tvoje besede.pri meni to akutno stanje traa že približno štiri dni, ne vem kaj naj.tako močno me tišči pri srcu in non stop premlevam neke vsebine v glavi. ne morem verjet da se mi kaj takega sploh dogaja, glih zdaj ko sem si nekako stabilizirala življenje. vse se mi zdi, kot da več to nisem jaz.

kakadu pišeš, da akutno stanje traja štiri dni-se pravi od takrat ko si začela uživati ad-je????

vse skupaj se je stopnjevala včeraj in danes, ampak je začelo že prej.kdaj točno ne morem povedat, ker se mi zdi da itak več nimam občutka za čas. samo čakam da minute minevajo.bed mi je ful res, to ni normalno, da to človek mora prenašat.

--> kot bi brala samo sebe pred letom in pol. Res, totalna ista scena.

Kakadu, pojdi do psihiatra. Oziroma ga se enkrat poklici in vse povej. Zdej, lahko bi bili to stranski ucinki zdravil, sam jz nism specialist... Zato ti ne bi vedla natancno povedat.

Hm, mene je mami, ko je blo sicer najhujse, vozila po mestu... S tem sem se zamotila. Pravzaprav mi ni pustila, de bi lezala. In se dans sem ji za to hvalezna... Poskusaj se zamotit, res. Prizgi TV, poskusaj umirit dihanje. Poskusaj mislit na nekaj lepega. Jaz sem na morje, pomlad... Pa magari se pri tem prisili.

Ker ti je tako hudo, ti res svetujem, de klices psihiatra ali pa na PHP oziroma mislim, de je to danes EKI. Pa ne odlasat, oki!

Se pisi,

Himiko

PS pa vse se bo uredilo!

sem klicala psihijatrinjo že danes, pa mi v bistvu ne ve več kaj povedat ko da misli da bi mogla it v bolnico. moja soba ki mi je delovala prej kot neko lastno zatočišče, mi zdaj deluje tako turobno in hladno.sama sebe ne prepoznam in ne morem verjet da je prišlo sploh do te stopnje da razmišljam o bolnici.najraj bi se zabetonirala vsobo in se ne bi več premaknila. besede mame in očeta mi ne pridejo do živega, hočejo mi pomagat, jaz pa kot da ne bi razumela.ko da se sama hočem spravit ampak res čist na rob. rada bi prišla k sebi a ne gre in ne gre.nikakor se mi misli ne ustavijo, za eno obsesijo pride druga in tretja...sedaj pa si že itak mislim da mogoče več to ni okm, ampak čista neka izgubljenost.

Je OKM brez skrbi. To da ti je soba postala čudna, je simptom tesnobe, ki se ji reče derealizacija. Sam sm mel ničkolikokrat tak občutek, vse mi je bilo tuje kot da bi prvič videl svoj dom. Res rabš pomoč strokovnjaka, da ti predpiše prava zdravila in ti jih potem pod nadzorom viša. V bolnici bi sigurn dobila pomirjevala vsaj zvečer da bi lahko spala. Ne tolk časa čakat kot sm jes, ker mi je res žou de nism šu prej po pomoč. Ker dl čakaš brez ustrezne terapije težje je potem pozdraviti stanje.

Oki. Kaj pa ce bi morda res sla v bolnisnico, da bi ti malo odleglo... Da se ti pomiri telo.
Poskusaj ne razmisljat, zakaj je prislo do te stopnje. Tud jz sem, sam to ni blo tok konstruktivno. Pol sem si pa zacela govorit: "Kaj ces, zivemu cloveku se vse zgodi."
In ne skrbi, bos prisla k sebi - se vsi smo! Pocasi bo slo na bolje. Npr, tudi ce si nogo zlomis, traja nekaj casa, da si opomores. In tako je tudi z nasimi dusami.

Drzi se,

 :rozicodam:

Ps v vsaki izgubljenosti se potem spet porodi najdenost!

Pss ja, kot je napisal Onix, gre za derealizacijo - to se je meni cesto dogajalo. Kakadu, ne cakat, pejdi po dodatno pomoc. Zakaj bi se tok matrala? Meni je bilo potem tudi zal, da sem toliko casa odlasala. Toliko casa sem cakala, da me je bilo vsega strah - tenoba pac... Ce bi danes vedla, to kar vem zdaj, bi takoj stopila po pomoc!

Himiko

vem da dobro mislita in imata prav.v bolnici bi dobivala ista zdravila, no spala ponoči bi pa lahko.se vedno upam, da mi ne bo treba v bolnico.ne verjamem da je to zame najboljše.starši sploh nočejo slišat o bolnici in po svoje imajo prav, a kaj ko meni ni nič boljše.

Oki.

Hm, kaj pa ce bi sla k psihiatrinji zdele na osebni pogovor - da te malo pomiri? Ce pa to ni mozno, pa vsaj na PHP? Jz sm sla, pa je blo potem malcek boljse. Morda pa ti bodo tam predpisali se kaj za pomiritev.

Drzi se!!!!!

nisem iz Ljubljane in neki nujni psihijatri pri nas ne vem sploh če so, mogoče dežurna služba.

Kakadu,
morda bi dala staršem prebrati to svojo temo.

Tukaj smo ljudje, ki poznamo tvoje občutke, nekateri smo tudi odrasli, smo se pobrali in živimo in se trudimo živeti, kot da tega ni bilo.
Lahko nas starši tudi kaj vprašajo.

Bolnica ni nič sramotnega, tvoji starši se morda bojijo. Tudi mojim takrat ni bilo vseeno, pa so vse to že pozabili.

POMEMBNO JE, da se ti izboljša.
Lahko ostaneš doma, vendar tvoji starši potrebujejo informacije in nasvete, kako naprej...

Drži se,

Vesna

Vem Vesna hvala za prijazne besede. Kao ste se vi spopadli z anksioznostjo, oziramo ali obstajajo kakšne tehnike premagovanja obsesij.

Pomembno je, da se miselno zamotiš, križanke, pogovori po telefonu ali v živo, branje, pisanje, pa odložitev na kasneje, npr. zdaj o tem ne bom razmišljala, to bom razmišljala med 7 in 8 uro zvečer. imam naložen tut en priročnik, če pustiš mail, ti ga pošljem.

Nevem zakaj ti zdravnica ne predpiše pomirjeval da boš vsaj spala lahko, zato pa so za take huda obdobja.

Kakadu, sori, ne bom brala zdaj nazaj, da bi preverila koliko si stara. Razumem, da starši nočejo slišati o bolnici.  Pač, spet oprosti, tipična zaplankanost. Ampak kaj pa ti hočeš? Kaj ti misliš, da bo zate dobro?

Tri dni se že vrtiš v krogu, ko pa obstaja pot, ki bi ti pomagala iz te hude faze. Zdaj že veš, da stvari niso preproste, pomoč pa obstaja. Vsak je prispeval nekaj svojih izkušenj, ki jih boš lahko uporabila ali pa ugotovila, da niso zate. Prvo pa se moraš sestaviti. ker v takem stanju kot si ti, ne moraš izvajati nekih tehnik umiritve, preusmerjanja misli, ker če prav razumem tega še nisi vadila.

Poišči pomoč, zanesi se na svoje občutke, starši se bodo že sprijaznili.

Res je, psihična bolezen je prav tako bolezn kot pljučnica ali pa žolčni kamni in tako naprej. Pomisli če bi imela razlit slepič, ali ti nebi starši rekli da moraš v bolnico. Tako pa je tudi s tesnobo in OKMjom. Če si bolan rabiš pomoč, stigma glede psihiatrov in ustanov počasi zginja, ampak starši so pa še iz tistih časov, ko je bilo to nekaj nesprejemljivega. In zato se jim zdi grozno, da bi se kaj takega zgodilo svoji hčerki ali sinu. Ampak če nimaš izbire jo nimaš, pojasni jim da ne moraš več tako naprej. Iz kje pa si? Oziroma v katero bolnico ti je zdravnica predlagala da greš?

Glej, kakadu. Dokler se doma odločaš bi-ne bi- bi glede bolnice, lahko nekaj stvari že postoriš. Moj nasvet je, da ti zdravnik predpiše kakšno pomirjevalo za tole prehodno krizno obdobje. Res je, pomirjevala niso dolgoročna rešitev, lahko zasvojijo ipd. ampak v nekaterih primerih so popolnoma upravičena. Proti močni fizični bolečini bi prav tako dobila analgetik, ki ni dolgoročna rešitev, lahko zasvoji ipd., ne? Vsaj zaspala boš in kakšna misel na minuto bo manj v tvoji glavi... Strinjam se z Jagodko, da preusmarjanje misli ipd. ta hip najbrž ne bo zate.
Nadalje bi se jaz pogovorila s starši. So ti pripravljeni 110% stati ob strani, če ostaneš doma in ne greš v bolnico? Bo vedno nekdo doma s tabo? Te pripravljen poslušati, 'paziti', te vzpodbujati? Poskusite.
Ko ti bo malo bolje, se odločiš še za dobrega psihoterapevta (globoko priporočam vedenjsko-kognitivno terapijo) in si že tik pod zeleno vejo  :pomezik:.
S službo se pa ne obremenjuj. Zdaj si važna ti.

Se pa popolnoma strinjam z Vesnov v razmišljanju o diagnozah...OKM, tesnoba, depresija, psihoza, ono, tretje, deseto... je pomembno, kakšno 'besedo' uporabimo? Vse boli in zahteva konkretno pomoč in trdo delo. Vse bo ok, ti boš ok. Ne boj se misli, zoprne derealizacije, ne boj se bolnice, ne boj se pomirjeval...Močnejša si, kot misliš.

Lp.

.....ko so mi predlagali bolnico, sta moja starša poslušala mnenje psihiatra, saj njima je bilo grozno gledati kako trpim in važno je bilo samo to, da mi bodo v bolnici pomagali..... in to naj velja tudi za tvoje starše


....v bolnici sem dobila tudi pomirjevala, kajti brez njih na začetku ne bi preživela oz. sploh si ne predstavljam kako bi bilo brez njih...in tam sem se končno spočila in imela sem občutek varnosti, saj sem vedela da sem v strokovnih rokah, ki vedo kako mi bodo pomagali čez najhujše in kadar je hudo je bolnica balzam in nikakršen bav bav.


drži se  :rozicodam:

Loenarda in masi sta dala odlične nasvete. Vsi veste kako rada tolčem po jemanju pomirjeval, a to velja za jemanje *kar tako*, ne pa v primerih, ki so potrebni v procesu zdravljenja. In ne...če vzameš dva, tri na teden niti približno ne rataš odvisnik. Isto velja za analgetike ali opioidne anlagetike. Po zlomu medenice sem jemala 3-4 Naklofene na dan in Tadol kakih 14 dni. Bolelo me je tako, da ni besed. A bolečina duše (preprosto rečeno) boli 100 x bolj.
Neka sotrpinka z mojega *internatnega* zdravljenja na Poljanskem nasipu (ne nisem pijanec  :sesmejem:) in je imela tudi raka na prsih mi je rekla: Neprimerno lažje mi je bilo, ko sem imela raka, kot sedaj, ko mi trp duša. Tudi jaz si grem še ene pet krat lomiti noge in medenico, raje kot en krat depresijo.

Kakadu...bolnica je prava rešitev, ker zraven morajo sodelovati tudi sorodniki in tam se marsikaj naučijo in pričnejo razumevati. V bistvu gredo tudi oni na zdravljenje. Zdravljanje napačnih predstav. In marsikdaj se družina celo zopet najde v skupnem trpljenju in učenju.

Jaz družine ki bi mi stala ob strani nimam, zato pa imam ta forum in ljudi za katere vem, da se nanj lahko obrnem. Poklcala bi Aslan, masi, Losta...pa še koga na pomoč. Vi ste moje oporne osebe. :rozicodam:

Kakadu, kako si?

Uporabniki so ti ful lepo napisali. Upam, da si vsaj malo boljse!

Ps Alexx, kok si lepo napisala!

Evo še ena z vsiljivimi mislimi...kakadu,  nisi edina, ne bo se ti zmešalo!
Jaz sem skoz mislila, da sem doma kaj naredila svojima psoma in potem, ko sem šla popoldne v službo (imam turnus) sem cel cajt premišljevala, da sem jima ziher kaj naredila in sem potem poklicala domov mamo (ki je v tem času tudi prišla že iz službe) in sem prosila boga, da bo njen glas normalen, saj sem pričakovala nekaj v smislu "Putka kaj si naredila"??? Pa itak nikoli ni bilo nič, vedno prijazen glas na drugi strani in s tem sem se oddahnila, da so vsi še živi.
Grozljivo! Ampak to je samo eden izmed mnogih težav, ko sem se borila z okm.
Kadar sem šla na kako višjo teraso ali čez most ali kaj podobnega sem dobila nek občutek, misel, da se moram dol vržt.  Ko sem ležala na plaži, sonce, morje, neverjetno lep dan jaz pa z mislimi in slikami, da si režem vrat in zapestja. OBUP!!!
Ampak sem potem obupala, enostavno obupala non stop prestrašeno premišljevat kaj se bo zgodilo, kaj se je zgodilo...ko sem pomislila na kaj podobnega, sem si rekla : ma to je okm in ziher nisem nikomu nič hudega naredila in tudi sebi ne bom.
Tisto, da se mi beseda ali komad rolajo po glavi je bil mačji kašelj.
Jaz sem se pozdravila le s psihoterapijami in svojo močno voljo!
Če imaš odpor do bolnic, ne rabiš iti
Moraš biti fajn močna in vztrajna in skoz si moreš dopovedovati, da to ni nič, čeprav je hudičevo težko in lastnim besedam ne verjameš niti malo...

a kdo ve, kako je z kakadu?

Ja, to tudi mene zanima -- naj kdo sporoci, ce ve, kako je s Kakadu.

Kakadu, drzi se,

 :rozicodam:

Ps Putka, ful si lepo napisala glede vztrajtnosti, mocne volje!

Ja če hočeš ozdravet, morš bit ful ustrajen, pa morš se izpostavlat svojim strahovom. Naprimer jes sm se na skupinah ful bavu usest zravn kkšnga in sm šu zmer nekam na samo sedet, pol so pa to opazil terapevti, pa sm se mogu lih med dva usest. Bavu sm se zato, da ne bom koga udaril. In dons brez problemov sedim zravn nekoga, tko da treba se je kr izpostavlat. Pa postopoma si nalagaš skos težje naloge, zame je zdej šola za narest. Je pa ful dolga pa težka pot do ozdravitve, tko da ne smeš bit prestrog do sebe in si morš dovolit, da maš tud kkšne slabša obdobja in se zato ne preveč sikirat.

zdaj je hudo, ampak bo boljše. poskusi si poiskati strokovno pomoč, preberi si kakšno knjigo o tem, potem ti ne bo vse tako tuje in boš videla da nisi sama v tem. zdaj ti je hudo, ampak počasi korak za korakom, postopoma, bo verjetno boljše, poskusi to verjet, potrudi se. z mano je blo tudi tako, da sem mislila da se mi bo zmešalo, ampak zdaj je boljše. :rozicodam:

če želiš vem za dve knjigi o vsiljivih mislih z napotki kako si pomagati sam. sporoči če želiš vedeti.  lahko si ogledaš kakšen film na to temo, enega tudi poznam. moraš se zavedati tega, da vse te vsiljive misli so neresnične. in če jih imaš, nisi nič slaba oseba ali čudna in ne vem kaj še. poskusi jih ločit od sebe. v teh knjigah pravijo tudi da se ne smeš tem mislim preveč upirat, priporočajo da se jim prepustiš in počasi potem grejo proč. tako pravijo, upam da je res tako. poskusi kaj prebrat in boš videla kaj paša k tebi in kaj ne. mislim da ti bi to pomagalo. želim ti vse dobro  :rozicodam:
pa še to: iz lastnih izkušenj ti svetujem pogovor s strokovno osebo, ki ti bo razložila zakaj se ti to dogaja, kaj to pomeni in kako si pomagati. mogoče kakšen psiholog...

čao,mene tud še vedno obiščejo vsiljivke,v smislu,da bom komu od bližnjih kaj naredila,kakšen dan je ok ali pa par dni pol pa spet pridejo,ali to sploh kdaj čist izzveni,jem 1,5tbl cipralexa 6.teden in imam dva meseca starega otroka,res je včasih je težko,rabim malo  vzpodbude,včasih se mi zdi,da ne bo nikoli konec,s to drugo epizodo se borim že iz časa nosečnosti,tam nekje 7 mesecev,počasi mam že dosti.rada bi ponovno zaživela,a je to ozdravljivo?

Lučka, za okm potrebuješ visoke doze zdravil, tako mi je povedala dr. dernovškova. Jaz jem asentro 500 mg in kventiax 800 mg in šele po 1 mesecu jemanja tako visoke doze je šlo na bolje. Kateremu zdravniku pa ti hodiš?

ja težko je z vsem tem, jst tud ne vem kdaj bo konc tega. samo upam na boljše...

Bo bolš brez skrbi. So slabi pa dobri dnevi ampak, v letih ti pa počas uspe premagat to.