FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Da še jaz povem svojo zgodbo:

Skozi osnovno šolo sem bila tarča posmeha. Ne vem... nekako nisem najbolje dojela tega sveta, zato sem imela velik strah pred sovrstniki in taki so pač največje veselje tistim, ki se posmehujejo. V srednji šoli je bilo še huje, dosti sem prejokala. Zdaj sem na faksu. No ja, tu so stvari malo boljše. Vendar smo s sošolci samo znanci in ne prijatelji. 

Moj problem je, da nimam prijateljic (prijateljev), ki bi se jim lahko zaupala, se jim zjokala, da bi kaj skupaj počeli, kam šli....tega mi manjka.   :jok:

Nekako imam še vedno strah pred ljudmi, sem čustveno labilna, fizično se zaradi tega tudi ne počutim najbolje in tudi zmedena sem včasih. Vse zaradi preteklih. In v tem si razlagam tudi razlog za osamljenost.

Nekako mi je tudi vseeno, če obstajam ali pa me že jutri ni, ker enostavno ne najdem smisla v življenju, takem kot ga živim. (no, ja, nekaj mi pomeni faks, a mi ne ne zadostuje). Saj ne, da imam misli na samomor, ker jih nimam. Enostavno nočem biti samo živa, hočem tudi živeti! Vem, da moram narediti nek korak naprej, vendar kako? Zanima me tudi, kako je s skupinami za samopomoč v Ljubljani?

Hočem smisel življenja!

Hvala, ker ste brali :)

Inge pozdravljena
Tale tvoj stavek mi je zelo všeč. Nekako se da čutiti, da si res spoznala, da moraš nekaj spremeniti
Glede skupin za samopomoč so datumi in kraji objavljeni na forumu, tako da pojdi pogledat, sigurno te bodo lepo sprejeli
Vsak od nas, si je poskušal najti svojo pot, kako premagati težave. Meni osebno veliko pomaga telesna aktivnost in joga.
Drži se

   Pozdravljena!

Na forumu smo lahko tvoji prijatelji, lahko se zjočeš, lahko se nasmeješ, lahko nam zaupaš. To bi bili tvoji prvi koraki, potem pa naprej. Obišči skupino za samopomoč, priporočam tudi obisk psihiatru.
Drugače pa tako kot ti je svetovala tudi Pupika, kakšna telovadba, sprehodi, počasi boš že navezala stik z ljudmi in si pridobila novega prijatelja.

            Pa veliko poguma ti pošiljam, Trzinka :rozicodam:

Inge!

Ja smisel življenja...Kaj sploh je zame? Tudi sama si neprestano postavljam to vprašanje. Zame trenutno to predstavlja kak dober dan, brez nemira v sebi, moja psička in sprehod ter kakšna prijazna beseda. In seveda dejstvo, da nisem sama, da se več ljudi bojuje s podobnimi težavami.

Tudi sama sem zaradi depresije zgubila vse prijatelje, ker sem se izolirala od vseh. Ostala mi je samo ena oseba, ampak tej res lahko povem vse...Neizmerno sem ji hvaležna.

Ne oziraj se na preteklost...Poskusi živeti za danes, čeprav vem, da je to lahko izgovorljiv stavek, v realnosti pa ne najdemo in ne najdemo poti. Vendar počasi se še vedno daleč pride.

Tu lahko izliješ svoje občutke in verjemi mi, lažje ti bo! Vsaj malo, ker te tu sprejmejo takega kot si.

Pozdrav od Solze  :)

Pozdravljena inge!!
Mi te bomo brali, te poslušali...Solz, jeze pa tudi smeha tu ne manjka.
Pusti si čas, ne pričakuj preveč od sebe in rešila se boš korak po korak.
Veliko sreče :)

Hej!

Hvala vam za spodbudne besede. :) Res sem vesela, da obstaja ta forum.  :oki:

V srednji šoli sem hodila k psihologinji približno eno leto. Moram priznati, da ni bilo nekega efekta. Edino, to da sem ji lahko zaupala svoje težave in tako omilila notranjo bolečino. Ne vem, mogoče sem pričakovala od nje čudež, da bo že jutri vse ok. A ker se v letu dni ni kaj dosti spremenilo, sem bila razočarana. Trzinka, zelo rada bi obiskala psihiatra, vendar se bojim, da bi bila spet razočarana.  :(

Solza, kar se tiče flashbacka: ne oziram se več tako nazaj v preteklost.  :) Ni lepa in zato tudi nima smisla tega. Vendar pa tudi ne morem mimo tega, ker je preteklost vpivala name kot osebnost in na mojo zdajšno kvaliteto življenja.

In še: Res razmišljam, da bi se začela z nečim ukvarjat. Pupika, telesna aktivnost bi mi res prijala, dobro bi delovala na mojo fizično počutje (ki, niti ni najboljše   :'(  Vendar me je zelo zelo strah. Saj, pravim, potrebujem koga, da bi mi stal ob strani :jok:  Ampak vseeno, po tem izpitnem obdobju   :o grem v akcijo!  :) Moram prestaviti v višjo prestavo. Upam, da se bo kaj spremenilo na bolje.

Hvala tudi tebi, goksi, za spodbudo in posluh.

 :rozicodam:

Inge! ne boj se psihiatrov. Itak, pa psihiatri imajo po 10-15 minut časa za pacineta..ravno toliko da napiše recept
Sama sedaj hodim na psihoterapijo, pa moram rečt, da mi zelo pomaga.
Oglašam se ti pa zato, da ti povem, da je bilo tudi mene najprej strah pričeti s telesno aktivnostjo. Najprej zato, ker sem popolnoma nešporten tip, potem pa še ker sem morala iti sama. In sem zbrala pogum, šla na aerobiko..tam spoznala dve super ženski, s katerima sem se spoprijateljila pa še na kondiciji sem pridobila.
Poskusi..

Pupika, zelo me veseli, da ti je uspelo spoznat dve superženski in še pridobit na kondiciji.  :) Zdaj pa resno razmišljam o tem.  :)
Upam, da bo tudi meni uspelo.
Glede psihoterapije pa še ne vem, ali naj gre ali ne.  :unsure:
Bom še premislila.
Hvala ti za nasvet. :rozicodam:

 :)

Pozdravljena Inge,

prav lahko te razumen, ker se tudi jaz lovim in poskušam spodobno živeti. bi ti pa svetovala psihoterapijo. še posebn, če sama ne veš več kako naprej. sedaj sem bila le dvakrat ampak imam dober občutek  :A) supr je, da rarmišljaš v pozitivni smeri in si želiš pomagati  :clap: pa tudi telovadba ti sigurn ne bo škodovala. želim ti veliko uspeha in dobre volje! lp

Inge, pozdrav in objem ti pošiljam  :rozicodam: kako si kaj danes?

Živjo!

Hvala za spodbudo, misi!  :) Spodbuda mi pride še kako prav. :rozicodam:

Arwen, trenutno preživljam križev pot. (beri: učenje).  :o :seznojim:

Drugače pa sem (zaenkrat) še kr vredu. Se umaknem v snov in ne razmišljam tako zelo. Hvala za pozdrav.  :)

 :rozicodam:

Držim pesti, da bojo izpiti brez večjih težav narejeni  :oki: