FORUM Nebojse.si

Še ena...

Najtežje je začeti, še posebej, če ne poznaš začetka.
Moja diagnoza je depresija. Če bi mi kdo to omenil 5 let nazaj, priznam, bi se smejala, mogoče celo norčevala. Ko zdaj gledam nazaj, mam občutek, da se je vse skupaj začela pred 4 leti, pri mojih 23 letih.

Imela sem srečno, veselo otroštvo, z izjemo, da sta se do mojega 3 leta starosti zgodila v družini dva samomora (19 letni stric in dedi). To je verjetno razlog, da je bila vsa ljubezen ome in mojih strašev usmerjena v mene. Potem pa se je rodila še sestra, za katero se še danes zahvaljujem. V osnovni in srednji šoli sem dobesedno pokala od energije. Zanimala me je vsaka stvar na svetu, bila sem pobudnik vseh zabav in tudi manjkala nisem na nobeni. Vedno sem bila obkrožena s prijatelji, smehom in otimizmom. Pomena besede žalosten in obremenjen v bistvu nisem poznala.

Študij oz žuranje sem nadaljevala v mb, ostalo je le pri žuranju. Slednje je bilo na nek način posledica, ker me je zapustil moj dolgoletni fant, ki mi še danes mnogo pomeni. To izgubo na nek način čutim še vedno. Potem sem se vrnila domov, si našla službo, vmes pa delala višjo šolo in se malo umirila.

Tu se verjetno začne...Pri 21 letih mi je nenadoma umrl oče, vsa družina je doživela šok. V bistvu se sploh ne spominjam tistih prvih mesecev brez njega, spominjam se le to, da je bilo hudo. Ker sem hotela biti močna pred ostalimi, si nisem pustila žalovati, čeprav je v meni bobnelo. Življenje se je nekako uredilo, čeprav isto nikdar več ne bo. Končala sem višjo šolo brez problemov, vendar energija je pojenjala vsak dan bolj. Ni bilo več do družbe, zapirala sem se vase. Postala sem specialist v izgovorih, ko bi bilo treba kam iti. Moje zatočišče je postala moja sobica. Služba in moja soba...Spremenil se je moj obraz, solze ob vsakem krivem prstu, ob vsakem tujem pogledu. Samozavest se je razblilnila, pojavil se je občutek nesposobnosti in tiste grozne tesnobe, ki te spravi tako daleč, da niti dihat ne moreš normalno.

V službi se nisem bila sposobna skoncentrirat, vsaka stvar me vrže dobesedno iz tira, strah me je vsega živega, najbolj žalostno je to, da me je strah ljudi, zato že tudi par let nisem šla med njih (razen v službi), le če sem imela res kak s soncem obsijan dan, so me spravili do kina s predpogojem da kakršnakoli pijača po tem odpade.

Izgubila sem voljo do življenja, nobena stvar me več ne zanima in vse pogostejši napadi panike in leto dni neprespanih noči ter obremenjevanja.

2 meseca nazaj sem doživela šok. Mami je poslala k zdravniku in mi dala nalogo, da sama ugotovim, kaj je z mano. Jaz pa gluha in nema, še posej ko mi je rekla, da mam problem - depresija. Nisem ji verjela, celo nasprotovala sem, kako lahko mene, nekoč najbolj živahne in vesele punce, obsodi kaj takega. Sploh nisem govorila več z njo, do trenutka, ko sem po parih dneh prišla do dejstva, da je res nekaj narobe, da to nisem več jaz.

Pri zdravniku je spet bolelo, bolelo, ker je potrdil moje zle slutnje. Najprej Asentra, Xanax in Sanval...Nič bolje, pojavljati so se mi začele misli o samomoru, samo tema. Svetovali so mi bolniško. Nisem hotela niti slišati o tem. Ampak prišel je trenutek "streznitve". V službi mi je utrgalo, zasuli so me z delom, preobremnjena sem bila, spet vse pogostejši napadi panike, tresenje, občutek nesposobnosti in občutek krivde. Enostavno nisem zmogla več, ni bilo energije, ena sam brezup.

Zdaj sem že drugi teden v bolniški, čeprav vem da sem s tem izgubila službo, ker ne razumejo kaj se dogaja z mano. Jemljem Parogen. Doma se ogromno pogovarjamo, nihče me ne obsoja, pravijo le, da sem pomembno moje zdravje, potem pa vse ostalo. Hvaležna sem, da mi stojijo ob strani, te hvaležnosti ne moram opisati z besedami.

Strah me je, strah me je prihodnosti, strah sebe, ker me vedno znova in znova osnese, ker vedno znova in znova želim stran...Ampak zaradi svojih želim poskusiti živeti, kot sem nekoč, z cilji in nasmehom na obrazu...Vem pa, da bo trajalo in trajalo...

Hvala, ker ste brali :zardevam:

SOLZA

Lep Pozdrav

solza, lepo pozdravljena med nami  :rozicodam:; za začetek ti pošiljam en topel objem  :poljubnjej:

Vse se bo uredilo draga solza, le hiteti ne smeš. Podporo imaš in to je trenutno največ, kar si lahko želiš. Kombinacija zdravil in morda kakšne psihoterapije ali pogovora naredi največ dobrega. Samo počasi. Še vse bo prišlo na svoje. :)

Pozdravček in objemček tudi od mene  :rozicodam:


V tvojih besedah se prepoznam...Poznam ta občutek. Ko se spominjaš za nazaj, kakšn si biu, nasmejan, poln energije...Pa bi z veselam zavrtu čas nazaj...Ampak ne zgubit volje  :rozicodam:  S pomočjo terapevtov, družine ti bo uspelo  :rozicodam: Če pa potrebuješ nekoga da si olajšaš dušo, i am here for you  :rozicodam: :pomezik: lep dan ti želim  :pomezik:

Solza, si na dobri poti - super da si se tu javila in napisala svojo dost pretresljivo zgodbo.
Drži se in srečno na dolgotrajnejši poti napredka!
Sicer pa, če slučajno še nimaš urejene strokovne pomoči (psihoterapije) si jo le poišči.

Solza tudi z moje strani objemček :poljubnjej:vse se bo uredilo,samo nekaj časa bo trajalo.Važno je ,da imaš doma vso podporo.

Hvala vsem za vzpodbudne besede. Sami veste, da to pomeni največ :)

Ravno sem gledala obvestila o skupinah za samopomoč. Upam, da bom kmalu tudi sama zbrala dovolj poguma in moči, da se pridružim le-tej v našem koncu!

Lepo je biti med vami :rozicodam:

Hvala ti, pogumna si tudi ti, saj vidim da si nova :clap:

ja še čist nova skor  ;D :) :-[ pogumna.. :-[ ko bi blo tud drgač tku, ne sam tle na forumi  :-[ ja tle gor so res tak supr ljudje, d se opogumš k sam bereš forum..drgač se tud js nebi  :) bi bla še kr sam bralka... :-[ :rozicodam:

Pozdravljena solza!!

Mogoče je napaka, da  "depresivci" želimo postati to, kar smo bili. Morali bi se zavedati, da z vsakim korakom, ki ga naredimo, postanemo boljši.
Sam je pa lažje to napisat in povedat kot se tega dejansko zavedat.

   Solza obriši si solze in pogumno po poti naprej, ki si si jo začrtala. Tudi jaz sem bila taka kot ti, vesela polna življenja in energije, pa si nisem nikoli mislila, da se lahko meni zgodi isto kot tebi.
   To, da imaš doma podporo veliko pomeni, imaš jo tudi z naše strani.Nikjer nisem zasledila ali si bila pri psihiatru ali pri osebnem zdravniku.
   Zberi pogum in se vključi v kakšne delavnice ali skupino za samopoč, dobre bi bile tudi psihoterapije, privošči si sprehode in kakšne masaže. Počasi seveda, vse ne moreš naenkrat.

                           Pošiljam ti veliko poguma in dobre volje :rozicodam:
   

Goksi popolnoma se strinjam s teboj :clap: Je pa res teško prit do takšnega zavedanja...Še posebej danes, ko sem spet na dnu...Ampak "step by step"!


Hvala Trzinka, tebi in vsem za vlivanje poguma in volje, se človk kr lažje počuti ob misli, da ni sam :)
Ja bila sem pri osebnem zdravniku, parkrat. Ta mi je predpisal Asentro, kasneje Parogen. Zdaj čakam na vrsto za psihiatra. Krivim se, ker si nisem prej priznala kaj se dogaja z mano. Tri leta sem se sama opogumljala, da bo minilo (v tistih dobrih dneh seveda), potem pa ni šlo več, ker mi je zmanjkalo še te volje.
Bila sem tudi na terapijah pri bioenergetiku, mogoče se vam to zdi brez pomena...Za ponedeljek pa zbiram moči za skupino za samopomoč. Upam, da se bom pri močeh za to.

Imam pa eno vprašanje, kako se z depresijo borite na delovnih mestih??? Jaz sem še tam pogorela, ker se enostavno več ne morem skoncentrirat in napadi panike v službi so bili pri meni vedno večji.

Kljub vremenu vam želim čim manj "depresiven dan" :rozicodam:

  Tudi jaz sem bila dva tedna na bolniški in sem odšla delat še vedno zelo slaba, vendar mi je v službi hitreje mineval čas, ker imam skoraj vedno veliko za postorit. Kasneje, ko so ADji prijeli, nekje po mesecu in pol pa je počutje šlo navzgor in sedaj mi je  :oki:. Nekako lažje, kljub slabemu počutju sem prenašala vse v službi, sem se prisilila.
  Občasno se tudi slabo počutim, ampak stvari sedaj lažje odmislim. Tudi sama sem bila pri bioenergetiku, pa na hipnoterapiji, danes sem pričela z delavnico. Tako da korak za korakom, pa bom še kam prišla.

               Objem, :rozicodam:

Pozdravljeni vsi...
Včeraj me je doletelo, eden težjih dni v mojem obdobju. Najprej močno bitje srce, vedno hujše, nezmožnost dihanja, v glavi pa tisoč in ena misel...Vse sem imela pripravljeno, da za zaspim, zaspim za vedno :jok:
Vse je v megli, včerajšni spomin, pot do psihiatrične bolnišnice pa daljša kot do zdaj.
Tudi tam sprva besede niso mogle na plano, jih je jok dušil. Prepričevali so me da ostanem, vendar smo se dogovorili, da naprej poskusim s Seroxatom, Kventiaxom, Xsanaxsom in Sanvalom, jutri pa spet nazaj...
Trenutno sem umirjena, mam prazno glavo in žal mi je, res mi je žav za vse včerajšne misli in tiste besede, da nočem oz ne morem več...
Boli me, najbolj to, da sem prišla spet na dno, ko sem imela občutek, da se je vse skupaj začelo rahlo izboljševat :jok:
Solza...

Solza...tu gor nam ni treba reči, da nam je žal. Vsi smo že kdaj rekli, da imamo vsega dosti. In tudi mislili. Kako fajn bi bilo kdaj *oditi*. Samo to je prelahko. In ne vemo kaj lepega nas čaka. Morda že za prvim ovinkom. Nihče nam ni obljubi, da bo lahko. Da bo (je) pa *pestro*, pa vsak dan bolj spoznavam.

Pogumno soza. :rozicodam:

točno tako  :oki: in veliko lepih stvari je še pred tabo, mano, pred nami  :rozicodam: res je, ni lahko ... - na momente daleč od tega  :kiselnasmeh: ... se pa splača potrudit se  :rozicodam:

Hvala vsem :rozicodam:

Vem, da se splača živet, da je življenje po svoje tudi lepo, a kaj ko se ta misel včasih spremeni v čisto nasprotje.

Vse bom dala od sebe!

O, solza, vem to... takrat se je nekako treba spomnit pozitivnih, lepih stvari.. takrat je treba malce močneje iskati lučko... takrat se zdi, da je vse črno... a - upanje umre zadnje, luč na koncu predora se vedno najde, za še tako močnim dežjem sonce posije.

Vem vse to - govorim iz sebe

objem  :rozicodam:

p.s.
in tudi to vem, da boš  :oki:

  Solza, mislim nate, vse bo OK :oki:. Bodi pogumna, ne daj se :ne:


                                                         Trzinka :rozicodam:

Ko bi bilo vasj polovica ljudi prijaznih in razumevajočih kot ste vi, bi bil svet drugačen.
Hvala za vse spodbude :wav:
Drugače sem pa danes dokaj ok, je bila pa noč naporna. Še vedno pa sem zmedena, nekaj k temu pripomorejo verjetno tudi vse nove tablete.
Rada vas imam vse :rozicodam:

Pozdravljena Solza!  :wav: :wav:

Upam da se že kaj bolje počutiš ... dostikrat je že to, da se nekomu zaupamo, veliko vredno... čim več iz sebe daj... to je kar dober recept...
... drugače pa poglej ta link http://www.posvet.org/ - je ena izmed poti k reševanju... da se začneš čim prej z nekom pogovarjat...

Drži se!  :rozicodam: :rozicodam:

Lp M

Pozdravljena!

Solza želim ti da bi se pozdravila in vidm da imate nekateri takšne probleme da se moji lahko samo skrijejo proti tvojim. Upam da me to nikoli ne bo doletelo. Drž se pa tko k usi pravjo za vsakim dežjam posije sonce vstraji. Čim več se pogovarji v družinskem krogu in poskusi vsaj za trenutke pozabiti na te svari. To zdaj govorim tako nasploh, ker mislim da pomaga drugače pa samo ti pa še kakšen ki ima te probleme ve kako je.

Žiga :A)

heila... mogoče mal pozn ampak vseen :rozicodam: dobrodošla....

ja tud jst se prepoznam v vseh besedah in stavkih (ampak res v vseh) vse do tm ko opisuješ kako ti družina stoji ob strani in to. pr men ni tko... ne razumejo nč... sam obsojajo (predvsem kdr slutjo da z mano ni vse uredu in da gre vrjetn za depresijo)... srečna si lahko da maš tako družino....
pa še mlajša sm.... :o ..... mi je pa všeč da si taka optimistka :rozicodam: :)

lp

Metaaa, drži da je lažje, če nekomu zaupaš. Vidim pri sebi, ker imam vso podporo družine in neizmerno sem jim hvaležna. Pa hvala za link.

Te popolnoma razumem KIVI, ker vprašanje kaj bi bilo, če njih nebi imela, kajti na začetku bolezni sem se tako zaprla vase, da sem se izolirala od vseh prijateljev. Misliš, da če bi jim razložila (staršem mislim) ali da bi jim nekdo drug poskušal, bi mogoče vsaj malo premaknila stvar. Vem pa, da nekateri ne razumejo oz. nočejo. Pravijo, da pač pride obdobje, ki slej ko prej mine in da imamo preveč časa, da razmišljamo o tem in onem. Teh stavkov sem slišala dovolj! Prav zato sočustvujem s tabo. Če rabiš pogovor sem vedno tu :)

Živimozdravo, hvala za podporo in vedi, da so tisti problemi, ki jih človek ima (ne glede na njihov značaj), za njega v tistem trenutki najhujši.

Solzica,
nekoč si boš lahko nick preimenovala v sonček ali smehec...
Pot ni kratka in ni lahka, a je in na koncu nas čaka spet mir in smeh in veselje....
Moja je bila zelo dolga, pa vendarle sem prispela do sem, kjer sem, da sem spet zadovoljna...
Ne obremenjuj se s službo. V bolniški bodi, dokler se tako slabo počutiš, to ti pripada in to si dolžna svojemu telesu, ki več ne zmore in svoji duši, da se prične celiti....
Najtežje je biti nenestrpen, vem to. Poskusi ozavestiti, da gre počasi, da ne boš preveč trpela in se spraševala - kdaj? Bo, verjemi! Šli smo čez to, razumemo in iz izkušenj spodbujamo.
Ko boš zmogla, se loti kakšne aktivnosti. Jaz sem začela s tibetanskimi vajami in sprehodi, nadaljevala z jogo....zelo mi je pomagalo.
Ribica

Ribica!

Za tvoje zlate besede ti pišljam objem :wav:
Prav imaš glede strpnosti, ampak ko si človek tako želi, da bi čim hitreje minilo...

  Solza,

bolje bo verjemi, še malo, vzdrži, saj vem , da odštevaš in seštevaš dneve..........


            Trzinka :rozicodam:

Dragi moji!

Mam eno vprašanje za vas. Mal sem zmedena spet :unsure: No se to pri meni itak ni novost.
Zdaj mam četrte AD, in sicer Mirzaten. Učinek po prvih dneh jemanja pa je ena sama utrujenost in zaspanost. Bolj ko ne skos samo spim. Zbudim pa se še bolj utrujena, kot sem šla spat. Se je komu oz se komu kaj takega dogaja? Pa še nekaj je, da je moja glava totalno prazna, brez občutkov sem :unsure:

Lep dan vsem skupaj :)

Na zacetku ali pri zamenjavih ADjev je vedno tezko dolociti kaj so stranski učinki in kaj sama
depresija oziroma druge tezave. Vsekakor se moras o tem pogovoriti z zdravnikom ki ti jih je prepisal
ker le on ve zakaj ti je dal dolocen AD. Tudi moji prvi ADji so me "zabili" in k sreci sem sel k drugemu
psihiatru ki je nasel prave, samo pozabil me je opozoriti na polovicko prvi teden....in spet sem
bil  :o  ???  . Obcutki se bodo vrnili, brez skrbi, samo dokler se kemija koliko toliko ne uredi....
bo potrebno pocakati.

Oj!

Solza, tudi jaz sem malo bolj zaspana... sploh na začetku sem bila... sedaj pa je že mnogo bolje... edino zjutraj zelooo težko vstanem oz. ure sploh ne slišim!  :-[ :-[ Sem pa začela zdaj tako, da vzamem AD šele okrog poldneva, ker če jih zjutraj sem koma!  :o :o :o
Kar pa se tiče občutkov - meni se je stanje izboljšalo po 1 mesecu jemanja AD.

Lp M